Tiskane izdaje
V začetku avgusta je v avtonomni pokrajini Tibet potekal 4. razvojni forum kitajskega Tibeta v Lhasi, ki se ga je na povabilo kitajskih centralnih in lokalnih oblasti prvič udeležilo tudi 40 mednarodnih udeležencev z vseh koncev sveta, tudi iz Slovenije. Osrednji temi sta bili trajnostni razvoj Tibeta in sobivanje med tibetansko manjšino, ki predstavlja okoli 92 odstotkov trimilijonskega prebivalstva, in večinskim kitajskim prebivalstvom Han, ki predstavlja okoli sedem odstotkov prebivalstva.
Kot de facto sestavni del Ljudske republike Kitajske od leta 1951 velja danes Tibet ne samo za eno izmed najmanj razvitih pokrajin znotraj Kitajske, temveč tudi za eno izmed bolj politično občutljivih, predvsem zaradi več kot 50 let trajajočih teženj tibetanske vladajoče kaste v (samo)izgnanstvu pod vodstvom 14. dalajlame po samostojnosti in zahodne politizacije tako imenovanega tibetanskega vprašanja ob podpori številih zahodnih medijev in političnih aktivistov. Zanimivo je, da se Zahod z izjemo tako imenovanega tibetanskega vprašanja tako rekoč ne ukvarja z drugimi vidiki te oddaljene regije.
Kljub popularnosti Tibeta v zahodnem svetu je danes Tibet še vedno eden izmed najmanj poznanih in pogosto napačno razumljenih delov sveta, kjer se racionalno razmišljanje pogosto umika romantičnemu idealiziranju in ideološkim bojem med Zahodom in Vzhodom. Politizacijo t. i. tibetanskega vprašanja lahko razumemo tudi kot strah pred naraščajočim ekonomskim in mednarodnopolitičnim vzponom Kitajske v zadnjem desetletju, pri čemer se Tibet pogosto zlorablja kot nekakšno »orožje« Zahoda proti Kitajski.
Tibet pri tem ostaja razpet med zahodnim romantičnim idealiziranjem Hiltonove podobe Shangri La (Shangri La je namišljena pokrajina iz romana Izgubljeno obzorje britanskega pisatelja Jamesa Hiltona), pogosto odsotnostjo dejanskih izkušenj in informacij od podpornikov in borcev za t. i. pravice Tibetancev ter statusom nekakšnega nerazvitega divjega zahoda Kitajske, ki ima hkrati neizmerna naravna bogastva in velike razvojne priložnosti. V povezavi s slednjim lahko le omenimo, da je sončni potencial na planoti Qinghai-Tibet teoretično tako velik, da bi si lahko celotna celinska Kitajska zagotovila popolno oskrbo z električno energijo za kar sto let vnaprej.
Dejstvo je, da ohranjanje diskurza le na ravni političnih in ideoloških vprašanj ne koristi Tibetu in njegovim prebivalcem, saj postavlja obe strani v lastne ideološke okope ter zapira možnost konstruktivnega dialoga. Kljub temu se Tibet bliskovito razvija in v luči pospešene industrializacije kitajske »notranjosti« postaja eno izmed najhitreje rastočih in dinamičnih območij celinske Kitajske, ki ima le malo skupnega z romantično podobo nerazvite Shangri La.
Čeprav se nam lahko zdi vprašanje Tibeta za Slovenijo na prvi pogled dokaj nepomembno, se ne zavedamo dovolj dobro, da ima prihodnost Tibeta pomembne posledice ne samo za mednarodno politiko in vprašanje kakovosti bilateralnih ekonomskih odnosov med kmalu največjim gospodarstvom na svetu in posameznimi zahodnimi državami (tudi Slovenijo), temveč neposredno vpliva tudi na življenje več kot 1,5-milijarde ljudi na Kitajskem, v Indiji, Nepalu in Vietnamu, ki so odvisni od številnih južnoazijskih veletokov, ki se napajajo prav v Tibetu. Poleg tega ima Tibet s statusom t. i. kitajskega »zelenega zidu« ter nekakšnega »zelenega otoka« zahodne poloble tudi pomemben dolgoročni vpliv na svetovno podnebje in okolje, ki ga lahko močno ogrozijo topljenje največjega nabora ledenikov na svetu, onesnaženost številnih južnoazijskih veletokov ter sproščanje ogromnih depozitov ogljika v prsti na planoti Qinghai-Tibet.
Razvijajoči se divji zahod Kitajske
Od leta 1951, ko je Tibet postal de facto del Ljudske republike Kitajske, se je regionalni bruto družbeni proizvod te province do leta 2012 povečal za kar 540-krat, kar predstavlja povprečno letno stopnjo rasti okoli 8,5 odstotka. Zlasti po letu 1994, ko so kitajske oblasti začele spodbujati tako imenovano solidarnostno investiranje preostalih provinc v Tibet, je povprečna letna stopnja rasti presegala 12 odstotkov, torej nad kitajskim povprečjem. Povprečna pričakovana življenjska doba prebivalstva pa se je s 36 let leta 1951 skoraj podvojila.
V zadnjem desetletju se je razpoložljivi dohodek podeželskega prebivalstva več kot podvojil, to pa ob le 23-odstotni stopnji urbanizacije predstavlja glavnino 3-milijonskega prebivalstva te avtonomne pokrajine. Tibet z 1,2 milijona kvadratnih kilometrov predstavlja skoraj osmino ozemlja celinske Kitajske, celotno tibetansko kulturno območje, vključno s provincami Qinghai, Yunnan in Sichuan, pa več kot tretjino ozemlja celinske Kitajske.
Podobne stopnje rasti je dosegal tudi 3,5-krat višji razpoložljivi dohodek urbanega prebivalstva. Pri tem velja omeniti, da živi pretežni del 7 odstotkov prebivalstva Han zlasti v večjih mestih (predvsem v Lhasi), tako da je razkorak med podeželskim in urbanim prebivalstvom v veliki meri v Tibetu paralelen z razkorakom med tibetansko manjšino in prebivalstvom Han. Razlog za to izhaja predvsem iz nizke stopnje razvitosti ter relativne transportne in ekonomske izoliranosti Tibeta do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, razpada fevdalnega družbenega sistema po letu 1951, oblikovanega okoli nadvlade budističnih samostanov, ter budistične vere lokalnega tibetanskega prebivalstva, ki omejuje opravljanje pridobitnih dejavnosti in zavira podjetniško delovanje.
Danes je Tibet ena izmed najhitreje rastočih provinc na Kitajskem, njen gospodarski razvoj pa zaznamujejo predvsem močne investicije v infrastrukturo (železnica, cestno in električno omrežje, stanovanjski objekti), pospešena stopnja industrializacije, usmerjena predvsem v izkoriščanje bogatih naravnih virov (predvsem rudarstvo, kemična in lesnopredelovalna industrija), in cvetoča turistična industrija. Turizem zaposluje vsakega šestega prebivalca in ustvarja okoli 10 odstotkov bruto domačega proizvoda. Tibet je leta 2012 imel okoli 12,9 milijona domačih gostov (22-odstotna rast glede na preteklo leto) in 220.000 tujih gostov (13,5-odstotna rast glede na preteklo leto), s čimer velja za eno izmed treh najbolj zaželenih turističnih destinacij med domačim prebivalstvom v celinski Kitajski.
Trenutna energetska oskrba Tibeta še vedno temelji pretežno na neobnovljivih virih energije, predvsem premogu, kar ogroža vzdržnost tibetanskega razvojnega modela. Čeprav Tibet predstavlja le 0,22 odstotka 1,35-milijardnega prebivalstva Kitajske, ima kar 7,5-odstotni delež v njeni energetski porabi (merjeno v standardiziranih enotah premoga TCE). To kaže na veliko energetsko neusklajenost in odvisnost. Pri tem je okoli 20 odstotkov porabe energije v Tibetu neposredno povezane z eksponentno naraščajočo turistično panogo, ki je izrazito sezonske narave, z vrhuncem od julija do septembra. Ob tem ne preseneča, da so kitajske centralne oblasti v Pekingu začele posvečati veliko pozornosti bolj vzdržnemu in sonaravnemu razvoju Tibeta.
Šest ključnih vprašanj
Na forumu so kitajske centralne oblasti izpostavile šest strateških vprašanj, ki bodo sooblikovala prihodnji razvoj te avtonomne regije v okviru Ljudske republike Kitajske. Prvo vprašanje se navezuje na odnos med dosedanjimi splošnimi pristopi in razvojnimi orodji ter edinstvenimi naravnimi značilnostmi in družbenimi specifikami. Poudarjanje tega odnosa napeljuje na spoznanje, da Kitajska ne more preprosto kopirati dosedanjih in enakih vzorcev razvoja iz drugih provinc, temveč mora upoštevati poseben položaj Tibeta ter njegove edinstvene naravne in družbene značilnosti.
Drugo vprašanje zajema dilemo med hitrostjo in kakovostjo razvoja, ki je značilna za celotno celinsko Kitajsko. Kitajska je za dosedanji razvoj plačala izredno visoko okoljsko ceno. Pri vprašanju načina razvoja Tibeta pa, kot kaže, dajejo centralne in lokalne oblasti ustrezno večji poudarek na bolj vzdržnem in kakovostnem razvoju. Ključno vprašanje pri tem ostaja, kako vzpostaviti ustrezne mehanizme in okolje za bolj samostojen razvoj Tibeta, saj je dosedanji razvoj temeljil skoraj izključno na izdatni finančni podpori centralnih oblasti v Pekingu in preostalih provinc.
S tem je povezano tudi tretje vprašanje o iskanju ravnotežja med industrializacijo te nerazvite regije (ki bo omogočila razvoj in ustrezno izkoriščanje njenih naravnih danosti) in ustrezno zaščito okolja ter prebivalstva. Pomemben izziv pri tem je iskanje ustreznega načina energetske oskrbe, ki bo temeljil na zadostnem obsegu obnovljivih virov. Tibet ima pri tem vsekakor velik potencial, ne samo glede hidroenergije, ampak tudi sončne, vetrne in celo geotermalne energije. Če Kitajska tega ne bo zagotovila, bo imelo to lahko dolgoročne posledice ne samo za celotno celinsko Kitajsko, temveč tudi za jugovzhodno Azijo in ves svet.
Četrto vprašanje se dotika dileme med številom velikih (infrastrukturnih) projektov in manjšimi projekti, ki bodo imeli več posluha za kakovost življenja lokalnega prebivalstva.
To je povezano tudi s petim vprašanjem, ki se dotika procesa urbanizacije Tibeta (trenutno 23 odstotkov) in iskanja ravnotežja med razvojem urbanega okolja in ohranjanjem nomadskega načina življenja pretežnega dela tibetanskega prebivalstva.
Zadnje vprašanje je povezano z iskanjem ravnotežja med domačim sodelovanjem med posameznimi provincami in centralnimi oblastmi ter bolj konstruktivnim dialogom z zunanjim, predvsem zahodnim svetom. Le z večjim odpiranjem lahko Tibet doseže hitrejši in bolj kakovostnem razvoj. Na to se mora ustrezno pripraviti tudi zunanji svet. Preseči bo moral nerealistično romantično podobo mistične, a nerazvite Shangri La, vztrajanje pri ekstremni politizaciji tako imenovanega tibetanskega vprašanja ter biti pripravljen na manj izključujoč in bolj konstruktiven dialog s Kitajsko, saj mu to narekujejo izzivi, ki so del neizogibnega razvoja Tibeta v bližnji prihodnosti.
Dr. Matevž Rašković, Konfucijev inštitut Ljubljana in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Izražena stališča v članku so osebna stališča avtorja.
