Tina Batista Napotnik: En dan imaš vse, naslednji dan nič

Je diplomirana biologinja, z doktoratom medicinskih znanosti. Vse življenje je posvetila biologiji, nemara tudi zato, ker je njena mama biologinja in je že od malega govorila: Glej, mama, bogomolka. Je raziskovalka v laboratoriju za biokibernetiko na fakulteti za elektrotehniko. Ko se je pred dvema letoma za nekaj mesecev znašla brez projektov in s tem tudi brez dohodkov, je začela pisati knjigo, kaj pomeni biti brez službe.

Pri Mladinski knjigi, kjer je pravkar izšel Tunel, sicer pravijo, da je to generacijski roman, ki opisuje štiridesetletnike na pragu krize srednjih let, ko se začnejo spraševati, kaj so doslej naredili, kam gre njihova pot in ali je morda še čas za nove začetke. Toda nemara je Tunel predvsem zgodba o odnosih med starši in otroki, materami in hčerami, generacijami in seveda moškim in žensko. Je, preprosto rečeno, refleksija ženske o sebi in svojem poklicu, vpeti v današnjik. S krvavim koncem.


Kaj se zgodi, ko pisatelj dobi priložnost, da govori o svojem delu, sploh ko gre za prvenec?

Verjetno vsak, ki napiše prvo knjigo, podobno kot jaz, naivno misli, da je takrat, ko je knjigo napisal in dal rokopis na založbo, svoje delo zaključil. Predvsem pa, ko je knjiga sprejeta, ko gre skozi popravke, lektoriranje, ko dobiva zunanjo podobo in ko je enkrat zunaj, se ti res zdi, da se je neka tvoja življenjska zgodba končala. Nisem si ustvarjala daljnoročnih ciljev glede knjige, začela sem jo pisati leta 2014, zato sem pričakovala, da bom do njenega izida vzpostavila nekaj distance, da bo zaživela svoje življenje. Je pa zame govoriti o svoji knjigi precej težje kot knjigo napisati. Pri pisanju sem izjemno uživala.

Človek navadno med pisanjem drugače dojema svet okoli sebe; kakšne nove zakonitosti so se vam razkrivale?

Predvsem sem bila veliko bolj senzibilna do vsega, kar se mi je dogajalo. Postaneš bolj pozoren opazovalec okolice, dogodke in utrinke bolj razčlenjuješ v sebi, analiziraš, jih poskušaš izolirati od preostalega šuma okolice, jih očistiti, jih sam sebi opisati ali celo naplesti zgodbico okrog njih, kot da bi jih podzavestno hotel shraniti v spomin in jih kdaj kasneje vplesti v knjigo. Podobno kot ima fotograf izostreno oko za iskanje zanimivih motivov, ki jih nefotograf ne vidi.

Ugotovila sem, da te ta občutljivost drži še nekaj časa po tistem, ko prenehaš pisati knjigo, potem pa počasi začne usihati. In se spet prebudi, ko se lotiš pisanja. Prav zato je zame potrebna kontinuiteta, da knjigo napišem v enem dihu. Je pa vedno zanimivo opazovati ljudi, ko se spreminjajo. Še posebej, če si to ti sam. Nikoli prej nisem pisala literarnih form, zato sem tako rekoč čez noč odkrila novo veščino pisateljevanja in z navdušenjem in čudenjem opazovala, kako se moj pogled na svet spreminja.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika imata tunel in predor skoraj enak pomen, a ne povsem. Zakaj ste izbrali tunel?

Tudi urednica in lektorica sta predlagali predor, ampak menim, da ima neki dodaten prizvok, ki ne ustreza temu, o čemer pišem; prediranje, prodiranje … V Tunelu ne gre za to. Beseda predor mi ni všeč.

Tunel zveni skrivnostnejše?

Da. Sicer so mi všeč dolgi naslovi knjig, recimo Južno od meje, vzhodno od sonca ali pa Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, ampak ko sem razmišljala o naslovu svoje knjige, se mi je ves čas kazal samo eden – Tunel.

Ko sva se pred nekaj dnevi prvič srečali, ste rekli, da vam je Tunel rešil življenje. Ljudje v stiski začno pisati dnevnik, ne izdajo pa takoj knjig, ali pač?

Ko ostaneš brez zaposlitve, imaš kar naenkrat ogromno časa na razpolago. Zelo hitro sem spoznala, da z brezdelnim postopanjem drvim v mentalni propad in depresijo, in začela sem razmišljati, kaj ustvarjalnega naj počnem v teh urah, ki so se nenadoma pojavile v mojem življenju. Glede na to, da sem bila vse življenje biologinja, znanstvenica, brez nekih izrazitih hobijev, sem morala najprej ugotoviti, česa naj se sploh lotim in kaj naj razvijam. Hotela sem čim bolje izkoristiti ta čas in najti še kaj, kar bi me zares veselilo. In tako sem se lotila pisanja romana.

Dnevnika nisem nikoli pisala. Čeprav mi je danes za to žal: vedno je zanimivo prebrati, kaj si nekoč mislil, običajno se to pozabi. V času brezposelnosti pa bi se mi zdelo pisanje dnevnika popolnoma nekoristno opravilo. Ni šlo torej za popisovanje tegob, ampak za kreativni proces, ki sem ga nujno potrebovala, vključenega v svoj dan, in to mi je dalo pisanje romana. In ko sem porabila toliko časa in energije, da sem ga tudi končala, sem ga poslala na založbo. Če mi ga nikjer ne bi izdali, bi ga verjetno izdala v samozaložbi, čisto za lastno dušo. Naj se ta moja ustvarjalnost v tem žalostnem obdobju materializira, ne pa da gnije v neki mapi na računalniku, ki bo v nekaj letih zastaral.

Kaj se zgodi, ko štiridesetletna mati s šoloobveznimi otroki ostane brez zaposlitve? Kaj ste takrat spoznali o sebi in svetu, kar vam poprej ni bilo treba?

Da se zelo hitro vse obrne: en dan imaš vse, naslednji dan nič. Da moraš vedno imeti neko nalogo, delo ali cilj, h kateremu stremiš: če ga nimaš v službi, si ga moraš sam naložiti, da zaposliš svoje možgane. Da je družina tista, ki te podpira tudi v težkih časih, včasih podpira enega, drugič drugega, kljub temu pa z izgubo službe izgubiš del svoje osebne neodvisnosti, zaradi česar se počutiš nelagodno. Da so čudna pota usode – ko se ti zdi, da v izgubi zaposlitve ne more biti nič dobrega, pa vendar odkriješ nekaj novega, presenetljivega v sebi.

Krista, Mila, Leon, Uroš – biologinji, računalnikar in glasbenik. Opisali ste njihovo življenje in smisel zanje. Tako vidite vašo generacijo, ki naj bi danes regulirala svet. Kakšna sploh je?

To so štirje fiktivni junaki, no, v Kristi je nekaj mene.

Koliko »nekaj«?

Stvari, ki se dogajajo njej, so pač drugačne. Ne gre za avtobiografijo. Kristo sem postavila v vlogo brezposelne znanstvenice in skozi njeno zgodbo sem skušala opisati svojo lastno izkušnjo tega obdobja. Je tudi mati in v njeno zgodbo vpletam svoja razmišljanja o odnosih med materjo in otroki, ki so si lahko tako različni, o brezpogojni materinski ljubezni in vpetosti matere v divji tempo današnjega življenja. Toliko mene je v Kristi, kar pa se ostalih likov tiče, prav noben ni vzet v celoti iz realnega sveta, so izmišljeni, mešanica lastnosti ljudi, ki jih poznam ali pa tudi ne. Zdelo se mi je primerno, da v prvencu pišem o stvareh, ki jih poznam, ne bi mogla, recimo, pisati o dvajsetletnikih, ne poznam jih tako dobro. Hotela sem prikazati, kako razmišlja moja generacija.

Zgodbe likov v knjigi se prepletajo. Zamislila sem si jih tako, da bi bralec sproti ugotavljal, »kdo je s kom kaj«. Zelo so mi všeč Altmanovi Kratki rezi, film, v katerem se preplete veliko zgodb, z veliko igralci, ki iz ene zgodbe vstopajo v drugo, spomnim se, kako sem bila presenečena, kako kdo koga pozna … Tudi knjiga je lahko tako napisana, nisem hotela napisati dela s samo enim junakom, v čigar premočrtno življenje nato vstopajo drugi. Odločila sem se, da bom o vsakem pisala v enem poglavju, zato so poglavja tako dolga, kolikor sem lahko v enem dnevu napisala … Malo me je bilo strah, da ne bi bralec pri branju že pozabil, kaj se je dogajalo predprejšnjemu liku, ampak očitno ljudje s tem nimajo težav.

Vrniva se k vaši generaciji. Kako razmišlja?

Predvsem je to odvisno, ali imajo otroke ali ne. Tipična štiridesetletnica ima otroke in njeno vodilo sta tako multitasking kot multiswitching, ogromno stvari jim zapolnjuje življenje. V službi navadno v tem času doseže svoj maksimum: imamo ideje in se nam ljubi delati, po drugi strani imamo dovolj izkušenj – in ta kombinacija je dobra za delo. Ko ženska pri štiridesetih pride domov, ne more dati noge na mizo in prižgati televizije kot pri petindvajsetih, njena prioriteta popoldne je skrb za družino. Sto na uro drvi skozi življenje. Zvečer od štiridesetletnice ne ostane kaj veliko. Njeno socialno življenje je bolj na psu. Poskuša še kaj prebrati, sem ter tja gre v gledališče, na koncert, navadno skupin, ki jih je poslušala pri dvajsetih letih, Morrissey ali pa Nick Cave, čigar poezija spremlja eno od ključnih točk v romanu. Sodobne glasbe ne pozna ravno dobro. Trudi se, da bi se več ukvarjala s športom, ampak kaj več od kakšne joge ne gre. Kar naenkrat pride do točke, da v desetih letih zase ni kaj prida naredila, izbruhne kriza srednjih let, razmišljati začne, da je svoj vrh doživela in da je počasi v zatonu. Potem pridejo srečanja nekdanjih srednješolcev in takrat začnemo svoje dosežke nehote primerjati z dosežki drugih.

Zakaj se na teh obletnicah nekdanji sošolci toliko primerjajo med seboj, kdo ima otroke, kdo ne, kdo je suh, kdo debel, ločen, bogat, reven …?

Zanimivo je opazovati, kako so se sošolci spreminjali skozi leta. Nekateri so ostali isti, nekateri pa so popolnoma drugi ljudje. Zanimivo je videti, po kakšnih življenjskih poteh stopajo tisti, s katerimi si štiri leta gulil iste klopi in imaš z njimi skupno zgodovino. Je že res, da so tista štiri leta le desetina štiridesetletnikovega življenja, vendar so to tista kritična leta, ko človek odraste in najbolj intenzivno spoznava življenje. Seveda pa je to odvisno tudi od tega, v kakšnem razredu si bil, kako si se s sošolci razumel. Mi smo se imeli super.

Kaj se vam je zdelo bistveno, da zapišete o današnjiku, o življenju, ki ga živite?

To, da pišem o svojem življenju tukaj in zdaj, je bila neke vrste analiza tega obdobja. Potrebovala sem to refleksijo tudi v tem smislu, da poskušam dobiti distanco, da od zunaj pogledam na svoje življenje in ga poskušam razumeti kot zunanji opazovalec. Nekako sem preložila svoje probleme na Kristo in naenkrat mi je bilo lažje. Zapisovanje tega je bila že zaposlitev in zdelo se mi je, da počnem nekaj koristnega. Pišem knjigo.

So odgovori, rešitve glede situacij med junaki prihajali sproti ali ste imeli že vse rešeno in odkljukano?

Ko sem se odločila, da bom napisala roman, sem najprej napisala enostranski sinopsis in opise vseh štirih glavnih likov. Tako da je bila zgodba v grobem zasnovana, kot je pač lahko v besedilu ene strani. Pogledala sem si, koliko znakov naj bi bil okvirno dolg roman, tako da sem imela občutek, kako naj gradim lok zgodbe, potem pa sem začela pisati. Stranske like sem večinoma razvijala sproti, a nastali so hitro; te like sem takoj jasno videla v glavi in potem sem jih samo še opisala in popisala, kaj so počeli. Predvsem gre za to, da si izmisliš neke ljudi, jih spraviš v neko situacijo in si zamisliš, kako bi ti ljudje reagirali. Postaviš se v njihovo kožo.

Že od začetka sem hotela tudi, da je v knjigi neka skrivnost, ki se razreši šele tik pred koncem. Tudi meni tako ljubi Haruki Murakami pravi, da mora vsaka knjiga vsebovati skrivnost. Morda tudi ta skrivnost žene bralca naprej, da bere in bere in ne more odložiti knjige. Kar nekaj bralcev mi je že reklo, da so v nasprotju z vsemi svojimi načeli šli brat zadnjih nekaj strani, ker niso mogli zdržati do konca (smeh).

Kakšno je (bilo) nenehno bivanje med besedami?

Zagotovo zelo senzibilno, zalotiš se, da predeluješ svoje spomine, domišljija dela drugače.

Kako?

Hodiš po ulici in se ozreš skozi okno. Za trenutek vidiš neko družino pri vsakdanjem opravilu. V trenutku si izmisliš družinsko sago, ki izhaja tudi iz tega, ko si z levim očesom ošvrknil še hišo, v kateri živijo. Stavbe in kraji tudi nosijo zgodbe ljudi, ki tam živijo ali pa so živeli nekoč v preteklosti. Ali pa pokopališča, koliko zgodb je pokopanih tam. Najbrž so tvoji možgani v nekem takem stanju, da si lažje izmišljujejo zgodbice o vsem, kar vidiš.

Osebni spomini se sprožijo na način, da jih lahko povežemo z domišljijo?

Lahko. V knjigi spomine, osebna doživljanja in izmišljene zgodbe sestaviš kot kamenčke v mozaiku, ki pokaže neko novo zgodbo. Pogledaš od daleč, vidiš večjo, drugačno sliko, kot če gledaš od blizu vsak kamenček posebej.

Pisateljem, ki vpletajo v pisanje lastno biografijo, to omogoči, da spremenijo značaje, tudi svojega, če ga posodijo glavnemu junaku – ne nujno na prijetnejše –, skratka, gre za avtobiografske izseke, ampak ni jim treba biti zvesti resnici ... Kaj mislite o tem?

Ravno to je najboljše pri pisanju, da si popolnoma svoboden pri izbiri lastnosti in dejanj svojih likov: lahko počnejo tisto, kar tudi ti počneš, ali pa tisto, česar v življenju nočeš početi. Morda iščeš tudi odgovore na to, kaj bi bilo, če bi si sam v neki točki življenja izbral drugo pot, in v knjigi lahko to popišeš. Pri tem se lahko prevprašuješ, kaj bi sam počel v tej situaciji, kar ti pomaga, da si bolje pripravljen na spopadanje s problemi.

Osebni spomini so za pisatelja najdragocenejši, nemara pri prvencih bistveni vir.

Moji osebni spomini so vtkani v knjigo kot zgodbice, vinjete, lahko tudi kak stavek ali dva dolgi utrinki, kot biserčki, za katere vem samo jaz in še mali krog ljudi okoli mene. Ti se prav gotovo sprašujejo, kateri od dogodkov in likov so še vzeti iz realnega sveta in kateri so izmišljeni. To je zanje dodatna draž, morda pa tudi prekletstvo. Zaradi teh spominov ljudje, ki poznajo pisatelja, drugače berejo knjigo kot popolni tujci. Nekje vmes so še predstavniki iste generacije, ki prepoznajo reference iz teh časov in se bolje poistovetijo z liki kot starejši in mlajši.

Znane reference v knjigi ti ponudijo ugodje in varnost, zavest, da si s pisateljem na isti frekvenci. Ko sem nekoč davno presenečena ugotovila, da moj takratni najljubši bend The Cure v neki pesmi poje o Camusovem Tujcu, moji takratni najljubši knjigi, sem jih imela še rajši. Referenc pa spet ne sme biti preveč, saj se potem povsem odtujiš od drugih generacij.

Ta roman je smrtno resen. Ni ene stvari, ki bi nasmejala pravzaprav skoraj brez gega, duhovitosti … Ali sem narobe razumela?

Hm ... Pravzaprav sem mislila, da lahko tudi kak moj sarkazem ukrivi kotičke ustnic navzgor.

Si želite uspeh in denar ali to, da vas bodo brali?

Da me bodo brali, seveda. Želja vsakega pisatelja je, da njegovo knjigo prebere čim več ljudi. Da se jih dotakne, da o njej razmišljajo, da skušajo z branjem rešiti kake svoje probleme ali pa preberejo, kako se problemov ne rešuje, in da znajo oni bolje in se potem bolje počutijo. Poslušati odzive bralcev je vedno zanimivo, ker ugotoviš, da ljudje opazijo, začutijo nekatere teme tvoje knjige čisto drugače, na kar ob pisanju ali kasneje ob ponovnem prebiranju sam sploh nisi pomislil. Vesela sem, da me berejo takšni ljudje, ki so zame pomembni.

Stanja, v katerih ste (bili), pogosto aplicirate na svoje junake?

Prav gotovo. Tako lahko najbolj verodostojno opišeš neko stanje. Nekateri pisatelji gredo še dlje, gredo zavestno v neke situacije, da jih lahko še bolje opišejo; pri tem mi na pamet pade George Orwell in njegovo delo Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Mislim, da bi lahko bila ena izmed njih. Pri tem pa je treba paziti, da te ta želja ne odnese preveč in ne začenjaš v celoti živeti svoje knjige. Podobno kot morajo na to paziti igralci, da jih vloga ne ugrabi. Moraš biti realen in ugotoviti mejo, do katere lahko greš glede na svoj način življenja.

Ali menite, da so odločitve, ki jih sprejemamo, dobre samo za nas ali tudi za tiste, ki nas obkrožajo? Smo pripravljeni razumeti signale, ki se sprožajo ob posameznih odločitvah? To vas sprašujem, da bi razumela, kaj ste doživljali, ko ste, tako kot vaša junakinja Krista, ostali brez službe, projektov.

Močno smo vpeti v družino in družbo, v kateri živimo. Še posebej, če imamo otroke, za katere moramo skrbeti in so od nas odvisni, moramo skrbno pretehtati vsako odločitev. Zato me je ob izgubi službe in iskanju nove zaposlitve grabila panika, da ne bom nikoli dobila službe, da bo ves ta čas, kar sem ga preživela ob študiranju in med raziskovanjem, šel v nič in bom morala začeti znova, iz ničle, kar je pri štiridesetih precej težko.

Z grenkobo v srcu sprejemamo nasvete drugih ljudi, čeprav se zavedamo, da so dobronamerni. A za službo v današnjem svetu moraš imeti tudi malo sreče – biti moraš ob pravem času na pravem mestu. V tem času sem spoznala precej sotrpinov, ki so sposobni, zanimivi, veliko vejo in znajo, a so že dolgo časa brez perspektive dobiti dostojno službo. Od tega bo že dve leti; upam, da se je zanje življenje spremenilo na bolje.

Osrednja protagonistka Krista pove, da je že med študijem biologije razmišljala, da bo v svojem delu tako dobra, da jo bodo kandidirali za Nobelovo nagrado. Kako to?

Takrat je bila mlada študentka. Ko si mlad, imaš ogromna pričakovanja, megalomanske načrte, vse imaš še pred sabo in zdi se ti, da lahko spreminjaš sebe in svet. Potem pa te sčasoma življenje postavi na realna tla in ugotoviš, kaj je v resnici mogoče v danem časovnem in prostorskem okviru tvojega življenja. Vendar z načrti mladih ni nič narobe – kdaj pa boš imel visoke cilje, če ne takrat, ko si mlad? Če bi bili že mladi pesimistični in vdani v usodo, ne bi nihče ničesar dosegel. Treba je izkoristiti mladostniški elan in energijo. Nekateri od teh mladih kasneje zares dobijo Nobelove nagrade.

Od kod vam veščina dobrega pisanja in talent za pripoved?

Mislim, da je ključno to, da sem veliko brala. Že v osnovni šoli sem veliko brala, v srednji šoli pa sploh, saj smo šli skozi vsa obdobja in smo iz lastne iniciative ogromno brali, ker smo bili fascinirani nad različnimi stili in vsak je našel svojega, ki mu je ležal. Nismo brali samo zaradi domačih branj. Potem sem prišla na faks, na biologijo, kjer seveda ni bilo književnosti, in sem bila malo zgubljena. Takrat ni bilo forumov in književnih blogov, kjer bi dobila namige, kaj brati, zato bi si lahko knjige izbirala le na podlagi všečnosti platnic ali po abecednem seznamu avtorjev. K sreči je bil v naši knjižnici knjižničar, ki mi je dal sijajne nasvete, kaj brati, in mi pokazal številne še neodkrite biserčke, kot sta na primer Raymond Queneau in Kurt Vonnegut.

Pred nekaj leti pa sem se vpisala na platformo Goodreads, ki je nekakšen facebook za bralce in ima predvsem eno sijajno funkcijo, da si nastaviš letni bralni izziv, ki te vzpodbudi, da prebereš še več. Torej, hotela sem povedati, da je ključno za pisanje pač branje. Pri branju si krepiš besedni zaklad, spoznavaš različne stile pisanja in načine podajanja zgodb, kar ti pomaga, da izoblikuješ svoj lasten slog. Na koncu vsi želimo napisati tako knjigo, ki bi jo tudi sami radi brali.

Zakaj biologija, kaj raziskujete in kaj vas pri vašem delu najbolj zadovoljuje?

Za odločitev, zakaj biologija, je predvsem zaslužna moja mama, ki je tudi biologinja in mi je že v otroštvu pokazala, kako je živi svet okoli nas zanimiv. Moje otroške fotografije so: Tinka gleda morske vetrnice, Tinka v živalskem vrtu, Tinka opazuje bogomolko … Vedno sem si želela postati biologinja in sem srečna, da sem lahko to tudi postala. Biti raziskovalec je res vznemirljivo, ves čas odkrivaš nekaj novega, si kot detektiv, ki razkrivaš skrivnosti narave. Kot pridem do kakega novega odkritja, kakih zanimivih, presenetljivih rezultatov, se veselim kot otrok in o tem razmišljam tudi, ko zapustim prostore fakultete. Trenutno v laboratoriju za biokibernetiko na fakulteti za elektrotehniko proučujem možnosti vgrajevanja membranskih proteinov v celične membrane z uporabo elektroporacije.

Bi v prihodnje, če bi spet nastopilo vmesno obdobje brez projektov in bi bili brezposelni, napisali še eno knjigo – o čem?

Seveda. Zdaj vem, kaj bi lahko počela, če ne bi hodila v službo. Imam že ideje za nekaj novih zgodb, ena od njih ima celo že sinopsis in dvajset strani napisanih, a napovedovanje novih del je vedno nehvaležno opravilo, saj nikoli ne veš, kaj ti bo prekrižalo pot. Predvsem pa se moram zorganizirati in najti način, kako in zlasti kdaj bom pisala novo knjigo, a ne mislim čakati na čas, ko bom spet brezposelna. Upam, da bo takih obdobij v mojem življenju čim manj (smeh).