Tisoč plač za tulipan

V četrtek sta kandidaturo Aleksandra Čeferina za predsednika Evropske nogometne zveze, UEFA, javno podprla še Gruzija in Izrael. S to podporo je 48-letni odvetnik iz Grosupljega že presegel točko, ki bi morala zadostovati za izvolitev na eno vplivnejših funkcij v Evropi. Biti šef UEFA je sicer manj kot biti papež – ta v tem trenutku ni Evropejec –, predsednik evropske komisije, Evropske centralne banke ali naftnih korporacij Shell, BP, Total ... Po drugi strani pa nogomet ni več zgolj najpomembnejša postranska stvar na svetu, temveč precej nenavaden posel. Tekme lige prvakov si je v prejšnji sezoni samo na stadionih ogledalo slabih šest milijonov ljudi. Zgolj s pravicami za tv-prenose je UEFA med zadnjim evropskim prvenstvom zaslužila dobro milijardo evrov. Sponzorske pogodbe so organizaciji navrgle še dodatnih 500 milijonov. Hkrati pa nogometni klubi, ki tekmujejo pod okriljem UEFA, mlade tekače, ki znajo zadeti pravo točko žoge, kupujejo in prodajajo za vsote, ki so fantastične. Eksplozija cen nogometašev spominja na napihovanje cen tulipanovih čebulic leta 1637, ko je kupec za čebulico plačal 4200 guldnov. Kaj je bolj noro? Odšteti 15 letnih plač solidnega amsterdamskega obrtnika za eno tulipanovo čebulico ali 5800 povprečnih letnih plač v Evropski uniji za enega Pogbaja? Prestop Paula Pogbaja iz Juventusa v Manchester United je namreč stal 105 milijonov evrov. In Manchester United v prihajajoči sezoni sploh ne bo igral v najmočnejši in najbolj prestižni ligi prvakov, temveč v »drugorazredni« ligi Evropa ...

A pustimo ob strani, kakšen je svet, v katerega bo ob verjetni izvolitvi vstopil Aleksander Čeferin. Je, milo rečeno in na kratko, iracionalen. Pa hkrati nič manj racionalen od, denimo, sveta globalnih financ, globalnega posla, globalnih bojev za moč in vpliv. Ob Čeferinovi kandidaturi si velja zastaviti nekaj drugih vprašanj. Ne glede na to, kako iracionalen je svet, v katerega vstopa Čeferin, je ambicija, da bi vodil organizacijo, kakršna je UEFA, vredna vsega spoštovanja. Uspešnost neke države je namreč odvisna tudi od ambicioznosti njenih prebivalcev. Zakaj v Sloveniji nastane problem, ko je treba zbrati kritično maso ambicioznih ljudi? O tem nam lahko nekaj pove tudi Čeferinova kandidatura. Da se poteguje za funkcijo šefa Evropske nogometne zveze, je uradno objavil junija letos, torej tri mesece pred glasovanjem, ki bo sredi tedna potekalo v Atenah. O možnosti, da bi kandidiral, se je pred tem sicer razpravljalo, a ne pretirano resno. Zavist je v krajih med Panonijo, Alpami in Mediteranom sicer eno močnejših čustev, a v treh mesecih se zavist ni razplamtela do točke, ko bi se kak Čeferinov rojak odločil, da skuša z orožjem domače izdelave torpedirati kandidata za poveljnika evropskega nogometa. Ob tem je imel Čeferin tudi nekaj sreče – v Sloveniji v tem trenutku ni nikogar, ki bi menil, da bi si funkcijo šefa UEFA zaslužil bolj od Čeferina. Povedano nekoliko drugače: s kandidaturo ni posegal v interesne sfere drugih pomembnežev. Država – država kot državni aparat in predvsem država kot politični razred – mu ob kandidaturi sicer ni pomagala. A še pomembneje je, da mu ob kandidaturi ni nagajala.

In če bo Čeferin res izvoljen – v tem trenutku nič ne kaže, da bi njegovo zmago kaj lahko ogrozilo –, bi veljalo to razumeti tudi kot pomembno prelomnico. Če je do zdaj veljalo, da so ambicije prebivalcev Slovenije omejene in da lahko v svetu moči državljan Slovenije poseže največ do funkcije v evropski komisiji, ki Sloveniji zaradi nacionalnih kvot tako ali tako pripada, bi ta meja pri ambicijah morala pasti. Zakaj ne UEFA? Zakaj ne FIFA, FIBA ali, konec koncev, Združeni narodi?

Obstajajo majhne države, ki se zdijo velike, ker ambiciozni ljudje v njih sodelujejo, ko gre za osvajanje globalnih ciljev. Obstajajo pa tudi majhne države, v katerih je ključni cilj ambicioznih ljudi, da bi »nevtralizirali« ambicije sposobnih rojakov. Te države bodo vedno ostale majhne. Vedno bodo ostale zgolj dežele.

Čeferin kot predsednik Evropske nogometne zveze najbrž ne bo odpravil stanja, ko prestop enega nogometaša stane toliko, kolikor 150 povprečnih Evropejcev zasluži v celotnih 40-letnih poklicnih karierah. A že če bo preprečil bohotenje novih norosti, bo to kar precej.