Tista luknja na Manhattnu mi je spremenila življenje

Pogovor z arhitektom Danielom Libeskindom, ki je zaslovel z newyorškim projektom Memory Foundations.

Objavljeno
23. junij 2017 12.39
Patricija Maličev
Patricija Maličev

Ameriški arhitekt poljskega rodu Daniel Libeskind je – ob Franku Gehryju in Zahi Hadid – predstavnik skupine arhitektov, ki se je uveljavila v drugi polovici osemdesetih. Skupen jim je nehierarhični, fragmentiran pristop k oblikovanju prostora. Libeskind je zaslovel s projektom in realizacijo širitve Judovskega muzeja v Berlinu in z newyorškim projektom Memory Foundations.

Libeskindov Judovski muzej v Berlinu je nastal po nekajletnem ukvarjanju z arhitekturo na konceptualni ravni, predvsem z raziskovanjem arhitekture, ki se eksplicitno ukvarja s fenomenološkimi in percepcijskimi učinki prostora. Njegov prepoznavni arhitektonski jezik imenujejo konstruktivistični, arhitektu pa na skrivaj pravijo žongler iracionalnosti.

Po tistem, ko je zmagal na natečaju za urbanistično rešitev Ground Zero, kjer sta na Manhattnu nekoč stala dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, z naslovom Memory Foundations, je postal eden najbolj znanih arhitektov na svetu.

Sin preživelih holokavsta je odraščal med Izraelom in ZDA. V New York je prišel s štirinajstimi leti. Najprej je študiral glasbo, slikarstvo in matematiko, šele nato je prišla na vrsto arhitektura. Leta 1965 je dobil ameriško državljanstvo. Sprva je bil predvsem priznan teoretik, nato pa je začel projektirati ogromne kulturne centre, muzeje, koncertne dvorane, univerze, hotele in družinske hiše – od Seula, Dublina, Las Vegasa, San Francisca do Londona, Københavna, Varšave in Toronta ...

Bi za začetek lahko komentirali stanje stvari v svetu?

Poenostavljanje vodi v katastrofo: politično, človeško pa tudi arhitektonsko. Reševanje današnjih problemov zahteva širše razumevanje kompleksnosti. Kljub temu se mi zdi, da živimo v času renesanse.

Zakaj?

Vse več ljudi se seli v mesta in prav v tesnem sobivanju z drugimi se lahko naučimo razumevanja kompleksnosti. Kajti samo če bomo živeli v sožitju, bomo lahko prišli do učinkovitih rešitev, ki jih terja kompleksnost današnjega časa. Ni naključje, da so prav mesta najbolj kreativna območja na svetu. Znanost in umetnost sta se že davno povezali prav tam, kjer se je človek povezal v skupnost.

Rušenje konvencij perspektive, iracionalno, kakorkoli ga že razumemo, asimetrija in absurd. Vse našteto so bistveni deli vaše arhitekture.

Vse, kar ste našteli, so skrivnosti moje arhitekture (smeh), seveda. Kolegi mi pogosto očitajo, da arhitekturo razumem kot duhovno področje in prostor nevidne navzočnosti. Naučil sem se, da me govorice, ki krožijo o meni, ne prizadenejo več. Naučil sem se tudi plavanja proti toku in predvsem tega, da nekaj, kar se sprva večini zdi krhko in šibko, na koncu postane nekaj izjemno močnega, transformativnega.

In že sva pri spominu.

In pri zgodovini. Pri zgodovini in spominu. A brez nostalgije, prosim. Naloga arhitekture je, da nas opominja na stvari, ki so pomembne, zato mora vsaka instalacija ali zgradba, ki je kakorkoli povezana s preteklostjo, imeti za tistega, ki v njej biva ali ima stik z njo, trdno relevantnost v sedanjosti. Tudi spominski prostor ali muzej – narejen mora biti tako, da omogoča novo povezovanje med ljudmi.

Vaši projekti, če omenim samo Judovski muzej v Berlinu in Memory Foundations v New Yorku, imajo opraviti s spominom, preteklostjo. Kako z arhitekturo izraziti tradicijo, spomin, kulturo, holokavst?

Mislim, da je arhitektura vedno neločljivo povezana s spominom, brez njega ne more obstajati. Toda z današnjim svetom komunicira skozi lasten jezik, prek svetlobe, jezika materialov, proporcev, akustike. Zato kaže jemati zgodovino resno. Toda tisto, kar arhitekturi daje emocijo, je spomin, še posebej če zgradba sama govori o spominu.

Večina vaših projektov je bila narejenih za skupnost. Globalizaciji navkljub verjamete v simbolične, edukativne vrednote arhitekture kot družbene umetnosti – kakšna je torej danes vloga arhitekta v družbi?

Arhitektura se je rodila iz simbolne misli, zato ker je njen jezik simboličen, in prav prek simbolov še danes razumemo in sprejemamo prostor, ki nas obdaja. Prek metafor se vračamo k osnovnim definicijam skupnosti. Arhitektura ne potrjuje samo naše želje, s svojimi spreminjajočimi se oblikami nas vedno znova izzove, da razmišljamo o njeni tradiciji. In ker je njena tradicija tako tradicionalna, v njej vedno najdemo nekaj novega. Prav to naj bi arhitekt skušal posredovati skupnosti.

Kako razumete koncept prostora tako pri zunanjem kot notranjem oblikovanju, predvsem v odnosu do uporabnika vašega dela?

Ko govorim o prostoru, ne mislim samo na tisto, kar je znotraj oziroma zunaj. Pri prostoru ne gre samo za telesno percepcijo, ampak tudi za nekaj družbenega. Gre za prostor domišljije, prostor neznanega, prostor nevidnega – prostor je veliko več od tistega, kar nas obkroža. In prav »tisto več« je moj osnovni način, kako gledati prostor. Samo tako lahko znotraj njega ustvarim emocije.

Kako poteka vaš kreativni proces?

Zelo preprosto. Ustvarim način, da nova okna in nova vrata odpirajo vrata v resničnost.



Nikdar ni šlo samo za gradnjo petih nebotičnikov, ampak za to, da bi sklenili, povezali spomin na 11. september. Foto: Reuters

Memory Foundations na spodnjem Manhattnu odpira vrata v novo resničnost, ki je tesno povezana s tragedijo preteklosti.

New York imam rad, tako kot mnogi, je moje mesto navdiha, križišče sveta. Je tudi mesto 11. septembra 2001. In ta dan je bil v mojem življenju zelo poseben. Bil sem v Berlinu, takrat sem živel v Berlinu, in točno 11. septembra 2001 se je odprl Judovski muzej, projekt, s katerim sem se ukvarjal dvanajst let. Ko sta se na televizijskih ekranih prikazala goreča dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, smo muzej nemudoma zaprli. Zato vedno pravim, da ne smemo nikdar nehati premišljevati o zgodovini. Ker gre vedno naprej in ker so stvari med seboj nenavadno povezane.

Ground Zero vidim iz mojega ateljeja, vsako jutro in zvečer se mimo sprehodim v atelje in potem domov, kar ni daleč. V zadnjih letih je moja zamisel, kako skleniti arhitekturni spomin na prostorih dvojčkov, dobila več posluha. Nikdar ni šlo samo za gradnjo petih nebotičnikov, ampak za to, da bi sklenili, povezali spomin na 11. september. In tudi ne gre samo za ljudi v pisarnah v teh svetlečih se nebotičnikih. Pri tem projektu gre v resnici za ulice New Yorka, Newyorčane, ljudi vsega sveta. Gre za zmago življenja nad smrtjo.

Spraševal sem se, kako oblikovati ta prostor. Kako oblikovati občutek pripadanja? Kako oblikovati nekaj, kar bo govorilo o nas, o tem, kar smo, o odprtem mestu, kar je New York vedno bil, o odprti družbi in svetli prihodnosti? To, kar v okviru Memory Foundations vidimo danes, je v resnici nedokončano delo, work in progress.

Kako bo arhitektura, ki smo ji danes priča na mestu nekdanjih dvojčkov, revitalizirala New York 21. stoletja, ne samo v smislu horizonta, ampak tudi na simbolni ravni, na primer ekonomijo?

Jo je že. Je najbolj obiskani kraj v ZDA in nemara tudi na svetu. Poslovne stavbe, ki ga obkrožajo, kultura in infrastruktura so postale magnet za ustvarjanje občutka panorame, pogleda na soseščine; Park Battery, Tribeca, Chinatown in Wall Street že spreminjajo svoj način bivanja …

Kako?

Wall Street po peti uri popoldne ni več mrtev, ampak postaja živahen okoliš, v katerem si bodo prebivalci vse bolj želeli živeti.

Kako nujno je bilo, da je skupaj z anteno One World Trade Center najvišja stavba v ZDA, morda celo na svetu, in zakaj pravite, da ni pomembno, ali bodo kmalu, kjerkoli že, zgradili še višji nebotičnik?

To, da nebotičnik meri določeno število čevljev – 1776 –, ima opraviti z letnico deklaracije o neodvisnosti. Tudi Lady Liberty nedaleč stran drži v roki to listino. Dokument, ki govori o človekovih pravicah – o ponosu in svobodi –, je tisto, kar Newyorčani že dolgo živimo in sporočamo v svet: slaviti življenje in svobodo.

Kakšna mesta imate radi?

Še najraje imam italijanska.

Pravi človek renesanse.

Zdi se mi, da imajo v sebi nekakšen DNK človeštva. Njihova evolucija govori o ponosu človeka, o njegovem trudu. Poglejte vsa ta stopnišča, zgradbe, ulice – vse to je bilo narejeno zato, da bi ljudje lažje komunicirali med seboj. Gre za kulturo, ki v središče postavlja človeka in njegove potrebe, predvsem željo po dialogu, šele nato doda barvo, lepoto. Ampak kopiranje takšnih mest ne bi imelo nobenega smisla.

Kako ste postali zvezda arhitekture?

Ne vem. Nimam se za zvezdo. Samo sledil sem svoji ljubezni do risanja, do glasbe, filozofije, poezije. Leta sem se preživljal kot glasbenik, ampak to ni bilo življenje, ki sem si ga želel. Zato sem se vpisal na študij arhitekture. Na prvi pogled se zdita dve oddaljeni področji, pa nista. Nasprotno, še kako sta povezani: obe lovita vibracije sveta. Arhitektura ni samo skupek načrtov, maket in fotografij. Arhitektura je zame akustični fenomen, ki ga sprožajo uravnoteženi zvoki. In občutek za ravnotežje pri človeku domuje v ušesu. Zato hočem dati zvok prostorom, ki jih projektiram – tako bo nevidno postalo vidno. Atmosfere prostora ne moremo zaobjeti s pogledom, ampak samo prek zvoka, ki ga oddaja prostor tega mesta.

Zato New York zveni kot džez.

Ja, drugače skoraj ne gre. Eksperimentalni, če lahko temu rečem, postmoderni džez. Morda bo komu zvenel tudi kakofonično, ampak vse je do potankosti natančno orkestrirano.

Kakšno glasbo poslušate med projektiranjem?

Glasba je eden od ključnih strukturnih stebrov naše civilizacije. Zato grem rad k začetkom, poslušam grško antično glasbo, pa afriško, kitajsko in baročno glasbo. Muzika nas povezuje, ima močno komunikativno dimenzijo, podobno kot arhitektura. Ni treba, da poznamo njen jezik, njeno vero, čeprav je skoraj vedno transcendentna.

Zakaj menite, da je uspeh neke vrste avtogol?

Zato ker je pogosto namenjen samemu sebi, še posebej v arhitekturi oziroma med arhitekti. Zame uspeh ni nekaj, kar ti pripisujejo drugi, zame je uspeh nekaj oziroma tisto, kar posameznik skuša doseči na osebni, intimni ravni. Mladi so vse preveč usmerjeni v rezultate, morali pa bi se precej bolj posvetiti raziskovanju svojega talenta.

Ker vsega se pač ni mogoče naučiti, kajne?

Ne, ni. Še posebej se ni mogoče naučiti spomina. Z njim se ne rodimo, sproti ga ustvarjamo. Mislim, da mora biti ustvarjalec ves čas pozoren na svojo zgodbo, svoj način biti in bivanja, doživljanja in vrednotenje vsega naštetega. Zdaj slišim kolege, kako mi nasprotujejo, češ da gre za nostalgični manierizem, ampak v resnici je spomin osnova svetlobe, ki jo iščemo, je bistvo nas samih, neba in zemlje. Brez tega občutka pripadanja, hkrati preteklosti in prihodnosti, ne bomo vedeli, ne kdo smo ne kaj počnemo.

Kolikšna je povprečna starost zaposlenih v vašem biroju? Kaj je ključno, da nekoga vzamete v službo?

Povprečna starost je okoli trideset let. Talent prepoznam po žaru v očeh. Že po nekaj minutah pogovora mi je jasno, iz kakšnega testa je človek, ki sedi pred menoj. Govori drugače kot drugi. In tudi posluša drugače kot tisti pred njim. V tišini iz njega vre strast, želja po ustvarjanju. In takšne stvari hitro zaznam, brez mnogo blebetanja.

Zdi se, da so danes arhitekti predvsem ljudje mode, v načinu, kako projektirajo, in tudi v tem, kako oblačijo arhitekturo, sebe. Je bilo tako tudi takrat, ko ste začenjali?

Nikoli nisem mislil, da ima arhitektura kaj skupnega s svetom mode, vedno se mi je zdela zelo enigmatična in skrivnostna.

Zato črnina?

Ne, zaradi komoditete, predstavlja mojo uniformo – ne vzame veliko časa za razmišljanje.

Bi lahko našteli tri stvari, ki mesto naredijo obstojno, a hkrati lepo?

Oboje je navadno narejeno iz človekovih vrednot. Ali se ljudje lahko družijo na skupnih prostorih? To je tisto, kar mestu vdahne življenje. Je vzpostavljeno pravo ravnovesje med naravo in zgradbami? V mestu je nujno treba videti drevesa, ki so tam, pa nebo, ptiča, ki leti v daljavi. To mesto naredi obstojno, večno, če hočete.

Ste že naleteli na mesto, kjer ne bi mogli živeti?

Ja, kar nekaj jih je. In četudi bi jim z lahkoto rekli, da so »grda«, imajo svojo notranjo lepoto, ki je lahko žalostna, ekstravagantna, melanholična. A še v vsakem mestu sem naletel na njegov šarm, smisel in željo po rasti, razvoju …

Reciva, da bi v Berlinu razpisali natečaj za projektiranje novega krila Judovskega muzeja. Kaj bi svetovali mlajšim kolegom kandidatom?

Prepričanje, da sta arhitektura samo cement in steklo, je zmotno. Arhitektura je predvsem ideja, ki v tem primeru odkriva skrito, glasove, ki jih tam še ni. Rekel bi jim, naj opustijo ustaljene načine, kako komunicirajo prek svojega dela, temveč naj skušajo raziskati tisto, kar ni neposredno povezano z vrednotami prostora, ki ga bodo oblikovali. Rekel bi jim, naj se ga skušajo dotakniti na način, kot še ni bil dotaknjen.