Tiskane izdaje
V teh dneh dr. Sabine Hess sodeluje na simpoziju Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter odbora za človekove pravice Nemške nacionalne akademije znanosti Leopoldina v Ljubljani; ta si je za osrednjo temo izbral vprašanja človekovih pravic, znanosti in beguncev. Dr. Sabine Hess je profesorica kulturne antropologije in direktorica centra za študije spolov Univerze v Göttingenu.
Kaj se je v dobrem letu dni po tem, ko je kanclerka Angela Merkel razglasila tako imenovano politiko odprtih vrat, zgodilo – in spremenilo – v Nemčiji in tudi v Evropi? Skrajna desnica je v vzponu. Ksenofobija, rasizem, radikalizem in populizem so »penetrirali« v osrčje politike, medijev in družbe, meje se zapirajo, rastejo bodeče žice in zidovi, ljudje še vedno umirajo v Sredozemlju. Kaj je šlo (gre) narobe?
Nemčija in države na t. i. balkanski poti so doživele neverjeten socialni fenomen: evropski politiki so nas prepričevali, da se kaj takega ne more zgoditi zaradi visoko restriktivnih in militariziranih mejnih režimov. Toda lani poleti je stotisoče globalnim migrantom in beguncem vendarle uspelo zbežati iz njihovih v vojnah uničenih domov. Prek izjemno nevarnih regionalnih tranzitnih držav, kot so Libanon, Jordanija in Turčija, so prišli v jedro Evrope. S tem so svetu sporočili, da je globalna vas in da imajo vojne, ki jih severne države vodijo na vzhodu in jugu, resne posledice. To sporočilo bi seveda morali že poznati, toda mi, na severu in zahodu, smo ga bili vedno znova sposobni pozabiti.
Tisto, kar se je dejansko zgodilo v Nemčiji in balkanskih državah ter po vsem svetu, so bila neverjetna dejanja solidarnosti. Celo nemška Krščansko-demokratska stranka (CDU) je vzklikala, da je Nemčija država »kulture dobrodošlice«. Precej kmalu so ti glasovi potihnili in se vrnili h govorjenju o spoštovanju zakonov in miru, zahtevam o gornjih kvotah in zapiranju nacionalnih meja, kar je jasna kršitev nemške azilne zakonodaje, evropske agende o človekovih pravicah in tako naprej. Desne stranke in desne populistične skupine, kot je Alternativa za Nemčijo (AfD), so se začele vzpenjati. Svojo rast so gradile na družbeno dodobra zasidranem rasističnem vedenju, ki ga je v Nemčiji tvorilo 10 do 15 odstotkov prebivalstva. To sanja o močni, homogeni naciji in močni, avtoritarni državi, ki bi se morala postaviti nasproti novim nejasnostim in naraščajoči pluralnosti. Takšne tendence je mogoče opaziti po vsej Evropi; vrnitev avtoritarnih, reakcionarnih, antidemokratičnih in protimultikulturnih občutij. V Nemčiji smo doživeli tudi neverjetno število napadov na begunske in azilne domove, z jasnim namenom poškodovati ljudi.
V letu dni se je močno spremenil tudi jezik. Mediji in politika so sprejeli – legitimizirali – jezik ulice. To je bilo veliko darilo rasizmu.
S takšnim razumevanje dogodkov v Nemčiji imam nekaj težav, saj pozablja na še vedno trajajoče delo tisočih in tisočih prostovoljcev, ki skrbijo za begunce, jih učijo, hranijo in jim pomagajo pri namestitvi in »integraciji«. S tem pomagajo tudi še vedno ne dovolj učinkoviti nemški socialni državi, da se lahko ta sooči s prihodom večjega števila ljudi. Do zdaj so množični premiki ljudi precej spremenili Nemčijo, v eno in v drugo smer. Obstaja ducate novih pobud in ogromno mladih in starih ljudi je prek solidarnostnih projektov v stikih s »tujci« postalo družbeno in politično aktivnih, nekateri med njimi prvič v življenju. Na drugi strani pa obstaja nov, močan blok zelo odločnih rasistov, ki izhajajo iz praktično vseh političnih strank, tako z levice kot z desnice.
Prav tako me moti premočan fokus na vzpon neorasizma in desničarskega populizma, saj ob tem vse prevečkrat zanemarimo in iz slike izbrišemo trpljenje in boj beguncev in migrantov ter sil, ki poganjajo migracijsko gibanje. Porušili so zidove, razrezali žice … Za nekaj mesecev jim je, vsaj deloma, dejansko uspelo odpreti meje. Begunci in migranti se še vedno bojujejo za svoje pravice. Na grških egejskih otokih, v deportacijskih zaporih na Madžarskem in v »džungli« pri Calaisu živijo v groznih razmerah. Njihovemu klicu bi morali odgovoriti mu, kritični akademiki, novinarji, kritični državljani Evrope. Begunci kličejo – mi kličemo – h globalni pravičnosti in k človekovemu dostojanstvu.
Ste nemško politiko »odprtih vrat« doživeli kot humanitaren ali kot ekonomsko-demografski projekt v kontekstu staranja prebivalstva in (velikih) potreb po sveži in tudi cenejši delovni sili? Kaj sledi?
Ne, nemške politike »odprtih vrat« ni mogoče zreducirati na ekonomsko-demografski projekt. V resnici bo Nemčija v prvih letih morala za integracijski proces plačati ogromne količine denarja. In tudi če je bilo na začetku nekaj upanja, da bodo prišli visokokvalificirani ljudje, so ekonomski forumi kmalu začeli opozarjati, da takšna pričakovanja niso osnovana, in slika je bila kmalu drugačna. Tudi če bi bila Krščansko-demokratska stranka (CDU) skupaj s kanclerko Angelo Merkel prepričana, da so migracije za Nemčijo koristne iz ekonomskih razlogov, to ne bi dolgo zdržalo. V takšno argumentacijo je verjelo veliko ljudi – tudi znotraj konservativne stranke, ki ji je težko potrditi, da je Nemčija multikulturna in migracijska družba. Migracije beguncev so – za ljudi na begu – najhujše mogoče migracije. Večina beguncev ni le travmatiziranih. Zelo težko je ljudi tudi selekcionirati, hkrati pa begunci sodijo pod mednarodno zaščito in protokole o človekovih pravicah. Kanclerko Merklovo so gotovo vodili drugačni, ne ekonomsko-demografski motivi. In drugačen racio.
Foto: osebni arhiv
Kako trenutne razmere (vzpon skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), napadi na begunce, odkrit vzpon rasizma) »komunicirajo« z nemškim kolektivnim in zgodovinskim spominom?Nemški kolektivni spomin? Vrniti se moram k vašemu prejšnjemu vprašanju. Ko so se lani pozno poleti pojavile slike vlakov z begunci, ki so bili skupaj s stotinami ljudmi ujeti za visokimi žicami na Madžarskem, je bilo kar nekaj znakov, da je bila Merklova čustveno močno prizadeta. To je bila preprosto premočna metafora, ki je spominjala na nemški sistem koncentracijskih taborišč. Merklova je, v povezavi s svojim odraščanjem za železno zaveso, tudi velikokrat izjavila, da pripada generaciji, ki je podrla tisti zid in zrušila smrtonosno železno zaveso. Mislim, da sta to dve izjemno dramatični obdobji nemške zgodovine, ki imata danes močan odmev. Po drugi strani sem – kot raziskovalka migracij – popolnoma šokirana, kako nezgodovinska in pozabe polna je migracijska debata v državi.
Nemčija je po drugi svetovni vojni doživela bistveno večja migracijska gibanja in selitve prebivalstva in tedaj seveda ni delovala tako dobro kot danes. Tedaj je povabila – poklicala – več sto tisoč gostujočih, migracijskih delavcev. Zato sta diskurz in razpravljanje o »begunski krizi«, ki je Nemci ne obvladujejo, hipokritska.
Verjetno se strinjate, da je Evropa izdala begunce. Se strinjate, da je s protibegunsko in protimigrantsko politiko izdala tudi svoje moderne korenine?
Moderna Evropa? Hm … Evropa je bila vedno oboje: zibelka množičnih morilcev, križarjev, požigalcev tisočih žensk, kolonializma, dveh uničujočih globalnih vojn in velikih imperijev, ki še danes poskušajo dominirati v svetu – samo poglejte v Afriko. Na drugi strani smo videli veliko različnih družbenih gibanj, ki so se borila za ustavne pravice in njihovo spoštovanje. Toda tisto, kar Evropo vodi skozi zgodovino, je rasizem. Ne trdim, da se zgodovina nadaljuje, nikakor. Toda ne glede na vse spremembe in obrate rasizma, ter kako ta deluje in je »artikuliran«, lahko v evropskih kapitalističnih družbah opazimo tendenco po uporabi rasistične karte, ki naj bi nas vodila na sončno stran življenja. Velika družbena in levičarska gibanja so vedno podcenjevala moč te lažne obljube nacionalno organizirane države. Vsaj tako, kot opisujeta Stuart Hall in Etienne Balibar, če ne še huje: vedno so se tudi sami poigravali s to lažno obljubo. Balibar je že pred desetimi leti dejal, da Evropa proti beguncem bije »nenapovedano vojno«.
Od lanskega poletja naprej si vse evropske vlade močno prizadevajo, da bi spet prevzele nadzor nad svojimi nacionalnimi mejami in migracijskimi premiki – samo poglejte »rezultate« visokih srečanj v Bratislavi in na Dunaju v zadnjem času. Človek lahko dobi občutek, da smo vstopili v fazo »napovedane vojne« proti globalnim revnim in »nezaželenim«. Govora je o »linijah obrambe«. Vojska je z ladjami vplula v Sredozemlje in vstopila na omrežene meje. Ni čudno, da desničarski populisti ter rasistična občutja in gibanja hitro »osvajajo ozemlje« in organizirajo domačo fronto.
Živimo v natančno strukturiranem ozračju strahu. Slišimo le za žrtve terorističnih napadov, ne pa za žrtve vojne, je pred dnevi zapisal novinarski kolega. Kdo je odgovoren za to skrajno egoistično naracijo dogodkov v svetu (in doma)?
Rekla bi, da smo krivi vsi. Še posebej izobraževalne institucije, ki so povsem zgrešile bistvo časa v zadnjih letih – to, da bi v globalni družbi ljudi naučile potrebnih socialnih veščin in tako ustvarile bolj kompleksno, pluralno in socialno fragmentirano družbo. Še prej pa, da nas bi naučile, da ne živimo na otoku, temveč v izjemno medsebojno povezanem svetu. Za to potrebujemo izobraževalni sistem, ki nas uči živeti s pluralnostjo, kompleksnostjo in vsemi mogočimi kontroverznostmi.
Vas je strah? Se bojite razkroja Evrope? Je radikalizacija nepovraten proces? Madžarski premier Viktor Orbán je bil še pred letom dni persona non grata, zdaj deluje kot najbolj avantgarden politik v Evropi: ali po tem, ko smo odvrgli plašč politične korektnosti, dejansko postajamo iskreni?
Da, osebno se bojim političnega momentuma, ki se je ustvaril po velikem delu Evrope. Momentuma, ki avtoritarnim in rasističnim »pozicijam« omogoča dostop do velike javne pozornosti. Bojim se tudi, da se bomo v smislu Evrope premaknili nazaj. Kar se tiče delovanja Evropske unije, mejnih politik, nacionalnih migracij, gradnje evropske trdnjave … To bo uničilo tiste male zmage, ki so jih migracijska in protirasistična gibanja dosegla v zadnjih letih. A na drugi strani se je Evropa skupaj s svojimi državljani precej spremenila. Ne moremo več govoriti le o beli Evropi. Morda na vzhodu, toda Evropa je na severu, zahodu in jugu vedno bila – in tako je še danes – prostor migracij. Te so močno vplivale na celotne družbe. To tudi pomeni, da so se spremenili notranji konflikti in odnosi moči, bitke so mnogotere. Najboljši primer tega so lanskoletna dobrodošlica beguncem in številne solidarnostne pobude, ki so nastale v tem času. Pobude, ki so s svojim migracijskim ozadjem kazale pot novi, postnacionalni družbenosti. V Nemčiji se šalimo, da nas nikoli ne smete pustiti samega z Nemcem … Migracije so globoko zakoreninjene v evropsko zgodovino, ekonomijo, kulturo in družbo. Biti fokusiran na rasistična gibanja v odnosu do drugih »belopoltih« ni dovolj za opisovanje in razumevanje širših družbenih pojavov. A še vedno se moramo naučiti takšno solidarnost osvoboditi pokroviteljstva in paternalizma.
