Tobačna pregreha in paralizatorji

Preden na Škofijah vstopimo v hostel prav sredi vasi, v katerem naj bi prebivali prosilci za azil in so domačini kajpak plebiscitarno proti, potegnemo še dim ali dva ter malce pomodrujemo. Potem pa maša, zbor krajanov.

Ob desetletnici prepovedi kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih ni bilo ognjemetov, so pa zato mračnjaki slavili, kot se temu reče, delovno. Uspela sta jim še dva preboja: odslej bodo uvozniki morali na zavitke tobaka lepiti fotografije iznakaženih obrazov in predvsem zob, osmojenih pljuč itd. Dosedanja opozorila, da je kajenje škodljivo, očitno ne zadostujejo več.

V Kompasovi trgovinici na Lazaretu se redno oskrbujem z Mac Barnovim Original Choice, imenitnim tobakom za pipo, s katerim se lahko kosa samo še Dunhill s svojimi Early Morning, Mixure in Flying Dutchman. Toda mojega tobaka ni. Kaže, da je uvoznik zamudil z lepljenjem tistih groznih sličic, brez njih pa zavitkov ne smemo postaviti na polico, mi je pojasnila prodajalka.

Groznih sličic?! Seveda se moramo takoj vprašati, v komu tli več perverznosti – v tistem, ki so usede v počivalnik na balkonu in si mirno prižge cigareto, ali v tistem, ki se je bil domislil tako peklenske protikadilske gonje. Mimogrede, perverznost se da prevesti tudi v deviantnost, nemoralnost, izprijenost, pokvarjenost, iztirjenost itd.

Toda s podobami razkrajajočih se organov na cigaretnih škatlicah (kako jih bodo doživljali otroci?) se inkvizitorji niso zadovoljili. Z novim zakonom o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov so dosegli prepoved teh hudičevih pripomočkov tudi v gledališču, celo na odrih. Prepoved velja tudi za elektronske cigarete, zeliščne izdelke za kajenje, nadomestke cigaret in celo za neprižgane cigarete, cigare in pipe. Verjetno tudi za svinčnike in podobne predmete, če igralec v okviru scenarija z njimi namiguje na puhanje tobačnega dima.

Pozabil sem, kateri papež je vsem kipom na stopnišču dal odklesati »tisto« v mednožju in »rano« prekriti s figovim listom. In bodo, recimo, Humphreyju Bogartu v naslednji različici Casablance izpulili iz ust njegovo večno cigareto?

No, to ni prohibicija (ZDA, Sovjetska zveza, Norveška, Islandija itd., vse v prvi tretjini prejšnjega stoletja), kajti pri prohibiciji je bil na udaru alkohol, od piva in vina do žganih pijač. Prohibicija je bila otrok puritanizma, verske in nravne strogosti, prenapetosti in svetohlinstva; udarna sila so bile goreče in histerične tercialke, sode s pijačo pa so jim pomagali razbijati tercialci, svetohlinski pobožnjakarji. Prohibicija v ZDA je bila za kriminal mnogo več kot rajski vrt.

Kdo vodi protikadilsko gonjo na Slovenskem? Seveda spet tercialke in razni spreobrnjeni pobožnjakarji, le da so se zdaj te falange modificirale ali celo spolitizirale v razne civilne pobude ali lobije. Kajpak je treba ločiti zrnje od plev, se pa ta gibanja po vzoru »oficielne« politike rada gibljejo v obnebju lažne morale. Lažno moralo lahko elegantno ilustriramo s tem paradoksom: politika, ki bo cenzurirala gledališke predstave, hkrati postavlja žično ograjo na meji, kupuje paralizatorje in si bo privoščila celo nov vodni top. Seveda se tudi zelo dobro razume z izbranimi civilnimi pobudami.

Sočasno v Bruslju sprejema nekakšne »zaveze« glede namestitve azilantov, ki se utegnejo ob prvi novi krizi podeseteriti ali celo postoteriti. Tako kot slepa kura išče bivališča za prišleke, nanjo pa se zgrinja srd domačinov, ki imajo že iz preteklosti izkušnje z brezglavostjo uradnikov.

In ne samo to: za to, da cenzuriraš filme in gledališke predstave, obenem pa policiste opremljaš s paralizatorji, vsekakor ne moreš dobiti pozitivnega spričevala iz pedagogike. Če se poleg tega v vrhu države kopičijo še razne korupcijske afere, gre moralna legitimnost oblasti rakom žvižgat. Odziv prebivalstva je kajpak ambivalenten: eni si še poglobijo notranjo bolečino zaradi nemoči in s tem ponavadi ksenofobijo, drugi se še zmorejo upirati oblasti. Tako trenutno nimamo kmečkih vojn, temveč vojne za azilske domove.

Škofjoti (prebivalci Škofij) so se uprli azilnemu domu v hostlu, najbolj markantnem objektu sredi vasi. Država jih je o svoji nameri obvestila šele dan pred vselitvijo beguncev, kar je kajpak nedopustno, vendar pa povsem v skladu z ležernostjo birokratske klike, ki bi azilante kot legokocke najraje pospravila v nekaj velikih blokov, potem pa naj se pač drugi ukvarjajo z njimi. Na ta način se prišleki seveda ne bodo integrirali, ampak se bodo zaprli v majhne gete. Koprski župan Boris Popovič je na Škofijah povedal, da bi bilo najbolje azilante razpršiti po vsej občini; na voljo je še dovolj praznih stanovanj in hiš.

Seveda pa ne gre samo za Škofije, to »nepremičninsko« dogajanje je kar pestro in vse kaže, da bo v prihodnje še bolj živahno. Država si nekega dne ne bo mogla več privoščiti, da bi prišleke kar strpala v kako bivšo vojašnico ali odslužen delavski blok; nujne bodo inteligentnejše, bolj prožne rešitve.

Trenutno je morda aktualno, da bodo odstranili največji center, Livarno v Dobovi, skozi katerega je v Slovenijo vstopilo skoraj pol milijona migrantov. Država se očitno uspešno pogaja tudi z Velenjem in Dravogradom, v detajle se ne bomo spuščali, zanimivo pa je, da se tam zaradi beguncev tožarita občina in civilna iniciativa. Še bolj napeto je v Črnomlju, kjer je civilna iniciativa sprožila upravni spor proti migrantskemu centru v Beli krajini, sodišče pa je odločilo, da je županja Mojca Čemas Stjepanovič ravnala prav, ko je zavrnila pobudo za referendum. Še je nekaj zdrave pameti na svetu, celo na Slovenskem. Referendumu je rekel ne tudi velenjski župan Bojan Kontič. In tako naprej.

Kaže, da je ustavno sodišče predvsem v sedanji sestavi dobesedno kontaminiralo pamet Slovencev z referendumi kot menda najbolj žlahtno formo demokracije. To morda tudi je, je pa referendum ponavadi tudi surova dedukcija dejstev in stališč na eno samo, kot piščanec oskubljeno vprašanje.

Kakorkoli že, navzlic utrinkom zdrave pameti si je treba priznati, da smo Slovenci tudi ksenofobi, tako kot tudi drugi narodi, morda malo bolj, morda malo manj. Tu seveda ni zanemarljiva zgodovinska dediščina, recimo od turških vpadov naprej vse do prve in druge svetovne vojne, ko je grozilo, da nas bodo povsem iztrebili. In boj za obstanek v cikličnih povojnih krizah je ta psihopatološki pojav (nekateri znanstveniki trdijo, da ni patološki), saj se vse bolj rahljajo tudi družbene, sosedske, družinske vezi.

Medsosedski in družinski prepiri so tako postali glavni ventil sproščanja notranjih zavor, torej vsega potlačenega v dno duše – spori zaradi mejnikov, ograj, laježa psov, v blokih prehrupne glasbe itd. V vse to pa se v državljanovo bedno življenje vrinejo še neki azilanti, ki jih bo treba hraniti, oblačiti, šolati, predvsem pa prenašati. Grozno! Tak ali podoben čustveni okvir (nemir) ima zavidljivo mesto v slovenski literaturi.

Malo heca: Zimpsonoviči odletijo v New York. Ob prihodu v uradu za priseljence jih zaslišujejo: »Povejte, kakšne so politične razmere v vaši državi.« »Oh, ne morem se pritožiti,« reče Zimpsonovič. »V redu,« reče uradnik, ki ga odgovor rahlo zmede, »kakšne pa so na področju človekovih pravic?« »No, če sem iskren, ne morem se pritožiti.« »Dobro, kaj pa potem … gospodarstvo?« »Ne morem se pritožiti.« »No,« se razburi uradnik, »zakaj pa potem sploh hočete zapustiti Sovjetsko zvezo?!« Zimpsonovičevo prošnjo za azil zavrnejo in družina se s prvim letalom vrne v Sovjetsko zvezo.

Ko se letalo približuje pristanku, se po zvočniku oglasi stevardesa: »Kmalu se bomo začeli spuščati proti moskovskemu letališču. Prosimo vas, da ugasnete cigarete, poravnate svoj sedež, si pripnete varnostne pasove in nastavite ure za deset let nazaj!«