Tiskane izdaje
Ruski pisatelj in literarni kritik, po izobrazbi filolog, piše življenjepise znanih ruskih pisateljev. Zaslovel je, tudi po svetu, z biografijo Leva Nikolajeviča Tolstoja Pobeg iz raja, za katero je leta 2010 prejel najprestižnejšo rusko književno nagrado – velika knjiga. Dokumentarni roman bo v slovenskem prevodu izšel naslednje leto.
Svetovno znani pisatelj in mislec grof Tolstoj (1828–1910) je umrl na zakotni železniški postaji Astapovo, 300 kilometrov oddaljeni od Moskve, kjer je preživel zadnjih sedem dni življenja. Deset dni pred smrtjo je v spremstvu osebnega zdravnika Makovickega na skrivaj pobegnil od doma na posestvu v Jasni Poljani.
Avtor klasik Vojna in mir, Ana Karenina in drugih večnih del je za življenja užival izjemen ugled, nič manjšega kot takratni car Nikolaj II.
O Tolstoju so izšle številne biografije, Pavel Basinski pa je hotel razvozlati skrivnost, zakaj je eden največjih pisateljev v zgodovini svetovne književnosti pri 82 letih storil nekaj, o čemer je razmišljal desetletja, a ni zbral poguma: zapustil je ženo – z njo je preživel 48 let, rodila je trinajst otrok, od katerih jih je sedem preživelo – in udobno življenje plemiča ter umrl za pljučnico na železniški postaji.
Ko se je Basinski na podlagi dokumentarnega gradiva poglabljal v zadnje Tolstojeve dni, se je pred njim razpiralo celotno pisateljevo življenje – od otroštva do njegovega svetovnonazorskega preobrata, od odnosa do prijateljev in sodelavcev do vsakega od otrok, od zasebnih, tudi povsem intimnih podrobnosti ljubezenskega življenja do zadnjih dni zapletene zakonske zveze z ženo Sofjo Andrejevno.
Basinski, ki je v okviru Slovenskega knjižnega sejma ta teden v Ljubljani, je o tem napisal dokumentarni roman, ki bo v prevodu Boruta Kraševca izšel naslednje leto.
O Tolstoju še vedno obstajajo miti, čeprav je bilo o njem in njegovem delu objavljenih veliko knjig in razprav, videli smo tudi ekranizirano verzijo, ki se zdi po branju vaše knjige precej verodostojna. Ste želeli s to knjigo razbliniti mite?
Ja, to je res čudno, ampak Tolstoj, o katerem je, kot se zdi, znano vse, je ena najbolj mitologiziranih figur v ruski literaturi. O njem obstajajo nekatere trdožive predstave, ki nimajo nič skupnega z resničnostjo. Tak je denimo mit o njegovi domnevni izjemno »burni« mladosti, ko naj bi zelo veliko »grešil«, kvartal, hodil v javne hiše ipd. Ta mit se je pojavil po zaslugi Tolstojevih zgodnjih dnevnikov, v katerih se kesa teh grehov. Ampak če te dnevnike pozorno bereš, ti postane jasno, da je bil Tolstoj v mladosti predvsem moralno izjemno občutljiv.
Prav zato je bolestno dojemal svojo izgubo nedolžnosti in padec v greh. Prek tega je mogoče razumeti tudi njegov duhovni preobrat na začetku osemdesetih. Poleg tega o Tolstoju obstaja še več drugih mitov. Na primer ta, da je bil Učitelj, ki ne dopušča nobenega ugovora in skuša vsemu svetu dopovedati resnico, ki jo pozna samo on. Tolstoj je resnico iskal vse življenje, do zadnjega vzdihljaja. Ko je umiral v Astapovu, je svoji hčerki Saši narekoval opredelitev Boga, ki mu je takrat prišla na misel: »Bog je neomejeno vse in človek je njegov omejeni del ...« Samo zamislite si: človek umira, pa še naprej išče formulo Boga!
Da ste napisali to knjigo, ste natančno prebrali Tolstojeva številna dela, njegov dnevnik in dnevnike njegove žene Sofje Andrejevne, tajnika, otrok, pisma ... To je bilo za vas ogromno dela. Kako ste vse to strnili v zanimivo in berljivo celoto?
Ko je ta knjiga izšla, me je poklicala neka znanka, dobra literarna kritičarka, in rekla: »Pavel, ta knjiga se je napisala kar sama.« To je najbolj natančna opredelitev, kar sem jih slišal o svoji knjigi. Najprej sem si jo zamislil samo kot knjigo o Tolstojevem odhodu. Šlo naj bi za kroniko desetih dni, od njegovega odhoda iz Jasne Poljane do smrti v Astapovu. Ampak potem sem spoznal, da Tolstojevega odhoda ni mogoče razložiti brez njegovega življenjepisa. In tako je nastal ta nenavadni življenjepis, napisan skozi prizmo njegovega odhoda in smrti v Astapovu. To se je zgodilo čisto intuitivno. Med samim pisanjem knjige sem ugotovil, da je mogoče Tolstojev življenjepis napisati tudi tako − zakaj ne?
V knjigi ste ves čas na Tolstojevi strani, ko opisujete njegove odnose s številnimi ljudmi, predvsem z ženo. Nekako z razumevanjem popisujete vso težavnost njegovega karakterja. Vas je očaral njegov genij ali kaj drugega?
Ne, ne strinjam se, da sem ves čas na Tolstojevi strani. Prav nasprotno, glede marsičesa sem na strani njegove žene Sofje Andrejevne. Mislim, da je bila prav zato moja knjiga tako všeč Rusinjam − večina mojih bralcev so namreč ženske. Ko sem pisal to knjigo, sem imel ves čas pred sabo žalostni obraz Sofje Andrejevne in sem se spraševal, kaj bi ona na to rekla. Kar pa zadeva Tolstoja, ima prav že zato, ker je genij. Genij ima prav v vesoljnem merilu. Ampak to še ne pomeni, da ima zmeraj prav. Pri posameznih stvareh, na primer v družinskem življenju, se lahko zelo hitro zgodi, da nima prav!
Imam vtis, da je bila inteligentna tudi njegova žena, ne nazadnje je znala tudi sama dobro pisati, imela je torej literarni talent, bila je izobražena, govorila je francosko in nemško, prevajala filozofska besedila svojega moža v francoščino ... Tu in tam ji pripisujete vrline, pa vendar ste do nje tudi precej kritični in jo imate predvsem za varuhinjo domačega ognjišča, gospodinjo in mater. Zakaj?
Tudi glede tega se z vami ne strinjam. Če ste glede Sofje Andrejevne dobili vtis, da je bila pametna in nenavadna ženska, ste ga dobili ob branju moje knjige − ni res? Fenomen Sofje Andrejevne je presenetljiv! To je edina žena genija, ki je zmogla ob robu biografije »velikega Tolstoja« napisati svojo lastno, zelo izrazito usodo! To se ni posrečilo ne Puškinovi ženi ne ženi Dostojevskega, ob vsem spoštovanju do teh žensk. Sofji Andrejevni pa se je posrečilo! Kako − ne vem. Ampak če govorimo o Tolstoju, se bomo te ženske zmeraj spominjali. Brez nje si Tolstoja ni mogoče zamisliti.
Še bolj kritični ste do Tolstojevega tajnika in prijatelja Čertkova. Menite, da bi bil brez njega in Sofje Andrejevne Tolstojev opus lahko tudi tako impozanten?
Kaj je to − Tolstojev opus? Devetdeset knjig njegovih zbranih del, pisem in dnevnikov? Ja, brez sodelovanja Vladimirja Grigorjeviča Čertkova teh zbranih del ne bi bilo. Čertkov je bil več kot tajnik, tajnika sta bila N. N. Gusjev in V. F. Bulgakov. Čertkov je bil njegov duhovni privrženec, prijatelj, sodelavec. Bil je zelo zapletena osebnost.
Po eni strani je naredil zelo veliko za ohranitev Tolstojevih rokopisov in njihovo objavo. Brez njega torej Tolstojevih zbranih del ne bi bilo, po drugi strani pa se je zelo grobo in brezobzirno vmešaval v Tolstojevo družinsko življenje. Narobe bi bilo, če bi o njem govorili samo dobro ali samo slabo. Priznati je treba njegove vrline in pomanjkljivosti, hkrati pa se je treba zavedati, da Čertkov poleg Tolstoja ni bil po naključju.
Tolstoj in njegova žena se nista ujemala po duhovnem ustroju, ta razlika je z leti vse bolj krhala njun odnos. Obenem pa sta se ljubila in drug brez drugega nista mogla. Zakaj je Tolstoj, preden je pobegnil, star in bolan, že leta pred tem razmišljal o pobegu in zanj ni našel poguma? Kaj ga je v zakonu tako dušilo?
To je res zelo zapleteno vprašanje. Tolstoj je prvič poskušal oditi od doma leta 1884, ko je bila njegova žena v zadnjih dneh nosečnosti. To dejanje se nam lahko zdi strahotno. Ampak Tolstoj se je vrnil. Po tistem je še nekajkrat poskušal oditi od doma, vendar se je vsakič vrnil. Čutil se je odgovornega za otroke. Od doma je dokončno odšel šele takrat, ko so vsi njegovi otroci, vključno z najmlajšo hčerko Sašo, dosegli polnoletnost. Ampak ideja odhoda je bila Tolstoju blizu.
Ta ideal je imel pred sabo kot religiozni filozof. Glede tega je bil podoben Budi. Nesreča je samo v tem, da je Buda odšel od doma mlad, Tolstoj pa se je lahko za ta korak odločil šele pri dvainosemdesetih letih. In deset dni pozneje je umrl. Ampak to njegovo dejanje je vseeno nekaj izjemnega: starec pri dvainosemdesetih vse pusti, se odpravi v samostan, potem na Kavkaz − to je čisto neverjetno! Kakšna moč duha!
Kdo je bil po vašem mnenju v tej burni zakonski zvezi mučenik? On ali ona?
Zakaj mučenik? Lev Nikolajevič in Sofja Andrejevna sta preživela skupaj skoraj petdeset let. Poznate še kakšno pisateljsko družino, v kateri bi zakonca tako dolgo živela skupaj? Njunih potomcev je danes po vsem svetu več kot 350. In to so samo neposredni potomci, pravnuki itn. Poznate še kakšno tako pisateljsko dinastijo?
Njuno skupno življenje je bilo seveda zelo zapleteno, predvsem zato, ker je bil Tolstoj, kot je dobro povedal Maksim Gorki, »najbolj zapleten človek 19. stoletja«. Po drugi strani pa je bilo to življenje zelo zanimivo. Sofjo Andrejevno so obdajali takšni ljudje, kot so bili Turgenjev, Čehov, Repin, Fet in mnogi drugi izjemneži tistega časa. Dvomim, da bi si želela svojo usodo zamenjati za kakšno drugo.
Zakaj je Tolstoj vse življenje gojil kult svoje matere, s starostjo celo vedno bolj, čeprav je sploh ni poznal, saj je umrla, še preden je bil star dve leti? Mama je bila njegov ženski ideal, ki ga je že v mladosti pričakoval od svoje prihodnje žene.
Res je, kult matere je v Tolstojevem življenju posebna tema. Tolstoj je molil k podobi svoje matere, ki je sploh ni poznal in se ni spominjal, kakšna je bila videti, njen portret pa se ni ohranil. To je ena največjih ugank v Tolstojevi duši − kult matere. Najbrž je to iskal v svoji ženi. Mogoče je tudi, da ni maral žensk, ker niso ustrezale njegovemu kultu matere. Ampak na ta vprašanja nimam pravega odgovora.
V knjigi veliko govorite o neusahljivi Tolstojevi spolni sli, ki je bila nenehna tema tudi njegovega dnevnika. Sam zase je govoril, da ima jelenji gon. Je bila ta sla res tako velika v primerjavi z drugimi zdravimi moškimi? In zakaj je imel, ko jo je vztrajno tešil, tako slabo vest?
Kakor sem že rekel, Tolstoj je bil zelo moralen človek. Imel je izostren čut za moralno odgovornost. Brez tega ga sploh ni mogoče razumeti.
Tolstoj, ki je bil pred poroko s toliko ženskami, pri čemer ni bil preveč izbirčen in se je za potešitev zatekal h kmeticam, sobaricam, prostitutkam, je vseeno menil, da bi morala prva ženska, s katero je moški spal, postati njegova žena. Tako je menil, a se sam ni ravnal po tem. In če bi bil o tem tako prepričan, verjetno ne bi napisal Vojne in miru ter Ane Karenine?
Na to njegovo nedoslednost gledam kot na njegovo usodo. Kot na njegov greh. Tragedijo. Kakor koli že. Problem je v tem, da ga je to mučilo ... Devetindevetdesetih odstotkov moških to ne muči in imajo to za nekaj normalnega, Tolstoj pa se je mučil. Ampak prav zato je Tolstoj Tolstoj, za katerega se zanima ves svet.
Koliko je Tolstoj v resnici maral ženske? Najbrž ne preveč, drugače se v 20. stoletju ne bi pojavil mit o njegovi homoseksualnosti. Pa vendar – bi homoseksualca tudi pri njegovih sedemdesetih letih še tako privlačila njegova 55-letna žena, kakor je Tolstoja Sofja Andrejevna, in ali bi zaplodil 13 otrok?
Tolstojeva homoseksualnost je čisti mit. Glede tega je bil popolnoma normalen moški. Je pa res, da je v svojih zgodnjih dnevnikih pisal, da se je v mladosti »zaljubljal v moške«. Ampak to je treba pravilno razumeti. Šlo je za to, da je zavidal lepim in bolj uspešnim mladeničem, nič drugega. V nasprotju s tem je bilo Tolstojevo »ženomrzništvo« resničen problem. Žensk se je bal. V njih je s svojega krščanskega gledišča videl skušnjavo in pot h grehu. To je tudi razlog, da je napisal Kreutzerjevo sonato.
Podobno vroča je bila tudi njegova igralniška strast. Pa vendar se zdi, da je bil manj odvisen od iger kot Dostojevski.
To je čisto neprimerljivo. Dostojevski je bil resno bolan, bil je odvisen od iger na srečo, in to je glede marsičesa opredelilo njegovo usodo. Skoraj vse svoje romane je pisal na up, denar zanje je od založnikov dobival že vnaprej in ga je zaigral na ruleti. Tolstoj se je z igrami na srečo bavil v mladosti: kvartal je in igral kitajski biljard. Nikoli pa ni bil od njih odvisen. Od iger na srečo je bil odvisen njegov tretji sin Lev Lvovič Tolstoj. Ampak to je posebna zgodba, o kateri sem pisal v svoji tretji knjigi o Tolstoju z naslovom Lev v senci Leva.
Tolstoj je svoje zgodbe črpal iz realnega življenja, v veliki meri iz svojega. Je bil tudi zato tako uspešen pisatelj, ker je združeval umetnost in življenje?
Vladimir Nabokov je glede Ane Karenine rekel, da se je ta knjiga napisala sama, v njej ne čutiš »pritiska avtorjevega peresa«. Ja, to je Tolstojeva največja skrivnost − zdi se, kot da med njegovo prozo in resničnim življenjem ni prave ločnice. To je mogoče primerjati samo s fenomenom realizma Leonarda da Vincija.
V Tolstojevem življenju je bilo precej duhovnih preobratov. Razlagate to kot znamenje dozorevanja ali večno nemirnega, iščočega duha genija?
V njegovem življenju je bil v resnici samo en večji duhovni preobrat. To se je zgodilo ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let, ko je Tolstoj na življenje, ki ga je obdajalo, pogledal s popolnoma novimi očmi − z očmi kristjana. Od tega trenutka naprej, od takrat, ko je napisal Izpoved, lahko govorimo o načelno novem Tolstoju. Ampak kar je res, je res: resnico je iskal vse življenje.
Je družino razklal njegov duhovni preobrat?
Mislim, da je bil glavni razlog za to zapletenost njegove osebnosti, njegovega svetovnega nazora. S takim človekom je zmeraj težko živeti.
Tolstoj ni bil veren v tradicionalnem smislu, zavračal pa je tudi darvinizem. Cerkve kot institucije sploh ni prenesel. Lahko razložite njegov svetovni nazor?
O tem je napisano na desetine knjig. V nekaj besedah ... Tolstoj je bil veren in bil je kristjan, vendar ni priznaval Cerkve kot institucije in jo je imel za sleparijo. Menil je, da mora pogovor med človekom in Bogom potekati naravnost, brez posrednikov. Zelo težko je reči, ali je imel prav ali ne.
Kaj pa dvojnost? Po eni strani je zavračal osebno lastnino in po drugi strani jo je kopičil. Vendarle je številna Tolstojeva družina večinoma po njegovi zaslugi živela udobno. Bila je precej premožna, kajne? Zakaj je bil na vsem lepem prepričan, da je lastnina zlo in da za potomce ni dobro, če jo podedujejo?
Tolstoj je do svojega duhovnega preobrata menil, da sta osebna lastnina in bogastvo nekaj dobrega. Kupoval je posestva in se z založniki pogajal glede honorarjev. Ampak potem se je zamislil: čemu vse to, če pa bom moral umreti? O tem piše v svoji Izpovedi.
Po moževi smrti in revoluciji je Sofja Andrejevna trpela pomanjkanje, celo lakoto. Kako se je ob vsem premoženju, za ohranitev katerega se je proti možu tako borila, to lahko zgodilo?
Po revoluciji so vsi živeli slabo in Sofja Andrejevna ni bila izjema. Ampak sovjetski oblasti je treba šteti v zaslugo, da je Jasno Poljano spremenila v muzej − Nikolaj II., ki je imel Tolstoja za sovražnika Cerkve in monarhije, tega na primer ni naredil. Prav v času sovjetske oblasti se je želja Sofje Andrejevne uresničila in Jasna Poljana je postala last vsega naroda.
