Tram, ki udarja ob glavo

Domnevno muslimanski morilci, ki so v Parizu z Alahom na ustih pobili večino novinarjev satiričnega tednika Charlie Hebdo, so religiji naredili zelo slabo uslugo. Beckovi družbi tveganja so dali še en argument, da je nenehno tveganje za preživetje individuuma boljše kakor totalitarna pamet, ki daje popolno varnost in nič svobode. Toda sporočilo prvega januarja umrlega sociologa Ulricha Becka je hotelo biti spravljivo tako za modernost kot za religijo: slednja naj bi imela novo priložnost, kajti iz žrtve in objekta »odčaranja« bi lahko postala akter modernizacije v svetovni družbi tveganja.

Obrata ni bilo

Nesramno pehanje svetovnih družb v primitivne ali atavistične vzorce monarhistično okuženih religij je nekaj, kar v 21. stoletju dobro ustavlja razsvetljensko vero v izboljšljivost človeštva. Beck, je videti, je bil nazoren idealist. V drugi polovici 20. stoletja po drugi svetovni vojni je bilo njegovemu optimizmu navkljub očitno več tolerantnosti, manj vojnih beguncev in več svobode kakor danes. Toda Becka je v naraščajoči družbi tveganja skrbelo nekaj drugega, kar spremeni pogled: nacionalna država je vase vgradila težnje po socialni pravičnosti, enakopravnem izobraževanju, zdravstveni solidarnosti, a neoliberalni vrtiljak je v glavah ljudi povzročil omotico in razsvetljenski mlin sekularizacije je zmlel vsa zrna resnice v lepljivo moko in v modernističnih pekarnah se je v njih napeklo preveč nesporazumov, paradoksov, krivic, nesmislov in občutka izgube identitete, osamljenosti ter duhovne razpršenosti. Svet pozemskega zveličanja, je zapisal Beck, je obsojen na neuspeh, religija pa je tako lahko spoznala nujnost samoomejevanja, kajti modernost ji je poklonila to, kar si ni bila zmožna pokloniti sama: novo »gostoto sveta«, ki za religijo obeta odrešilni obrat. Sekularizacija, pravi, je največjo darilo religiji, kajti namesto nje sta odgovornost prevzeli znanost in politika.

Toda obrata ni bilo. Ostalo je pri Beckovih željah, kajti »gostota sveta« je spet proizvedla »gostoto religij« in globalni muslimanski fundamentalizmi z elementi terorizma – zadnjega ta teden v Parizu – niso nič manj kakor dokaz za to. Krščanski univerzum je nemara kompleksnejši, morda operira z manj primitivnega fizičnega nasilja, katoliška Cerkev je nastopila s pomembno in dobrodošlo inovacijo, papežem Frančiškom, ki je presenetil vse, predvsem levičarje, nič manj pa lastne dogmatike. Toda podatek, da je v »krščanskih« ZDA, kjer deluje pluralizem krščanskih denominacij, več kakor polovica kristjanov, ki obsoja Darwina in veruje v kreacionizem, je več kakor zgovoren. Evropa nacionalnih držav in tradicionalnih krščanskih religij, katolicizma, protestantizma in anglikanizma, ostaja neznanka. Tudi Frančišek (ki je zaradi obzira do kitajske politike odklonil srečanje z dalajlamo) še ne deluje kot uveljavljena stalnica in kot norma podsistemov, lokalnih Cerkva, v Sloveniji dokazljivo in zanesljivo še ne. Ne bomo se mogli izogniti sodbi ustavnega sodišča o stoodstotnem financiranju zasebnih osnovnih šol, v kateri je mogoče precej jasno razbrati, kako je v Sloveniji videti ta »gostota« sveta po slovensko.

O čem govoriti

Da Slovenija v družbenem, tudi duhovnem smislu, stoji na tenkem, najtanjšem ledu doslej, najbrž ni več niti državna niti akademska skrivnost. Če nas je v osamosvojitvenem kriku po svobodi kaj izučilo, nas je to, da smo se ujeli v past tajkunskega neoliberalizma, ki ne le, da je nadomestil socialistično inertnost in birokratsko zatohlost, temveč je zanesljivo poslabšal tudi družbeni položaj povprečnega slovenskega državljana. Slovenija je po lastni krivdi prišla z dežja pod kap, toda ni nujno, da bi bilo tako, čeprav je res, da je neoliberalno slepilo kapitala uročilo večino sveta in bi se mu bilo zelo težko ogniti.

Nekateri vidijo, da se na slovenskem nebu že svetlika in se bo v nekaj letih izkopala iz najgloblje finančne krize doslej. Pogovoriti pa se bo treba tudi o družbeni in duhovni krizi, kajti to prvenstveno bi morala biti naloga odločevalcev – bodisi tistih, ki so navešeni na različnih vejah oblasti in jih plačuje davkoplačevalec, bodisi teh, ki pripadajo delu civilne družbe, ki ima dostop do vzvodov državne oziroma politične moči, v mislih pa imamo gospodarstvo in katoliško Cerkev. Sodbo ustavnega sodišča, ki je prisodilo izenačenje financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, vidimo v tem kontekstu in hkrati kot regresijo vrednot družbene pravičnosti. Že dlje trajajočem upadanju intelektualne moči ustavnega sodišča (katerega sodbe je seveda treba spoštovati) se je s tem pridružil atavistični vzorec, ki nakazuje, kako izginja samoumevnost modernih pridobitev enakosti, svobode in bratstva, ki so se kot ideje po vsem svetu razporedile po spektru različnih političnih strank in gibanj (tudi sindikalnem). Seveda ne gre za to, da različni zasebni pobudniki ne bi smeli ustanavljati zasebnih šol na vseh ravneh, temveč za vprašanje, kdo in v kakšni meri jih je v javnem interesu dolžan plačevati. Stoodstotno financiranje nadstandardnih zasebnih osnovnih šol v enem urbanem centru (Ljubljana) zanesljivo ne vzdrži kriterija občosti in enakopravne dostopnosti za vse, še posebej, ker na ta način standardnim javnim šolam zmanjšuje sredstva, ki jih bo v prihodnosti raje še manj kakor več.

Poleg tega v kombinaciji z drugimi politično pobarvanimi ravnanji ustavno sodišče nakazuje sum v politično pristranskost, ideološke preference in poseganje v kompetence, ki so pravzaprav v domeni parlamenta. Toda to je šele očitek, ki se potencialno lepi na regresijo ustavnega sodišča. Tu sta še Cerkev in politika, v tem primeru bolj desna kakor leva, in tu so izkušnje, ki smo jih v Sloveniji pridobili v zadnjih šestih letih, v katerih je neoliberalni pohlep pravzaprav pokazal svoj pravi obraz. Gre namreč za razočaranje nad poosamosvojitveno politično zgodbo, ki smo si jo v Sloveniji po letu 1991 predstavljali kot začetek moderne demokracije in ne kot restavracijo v kombinaciji moderniziranega monarhizma, razsvetljene partije z elementi nacionalnega interesa in verske podpore ideologiji plemenskega noriškega kraljestva in belega panterja, kakršne je v istoimenskem romanu popisal vodja SDS Janez Janša.

O podstrešju države

Poanta povedanega je v tem, da je imel Ulrich Beck zelo prav, ko se je v svet ozrl z dobronamerno naivnostjo in z vero v to, da je svet na podlagi slabih izkušenj mogoče izboljšati. Iluzije so pač naša slabost, toda kaj bi brez njih, ko skušamo pozidati boljšo realnost. Na sodniški tehtnici, ki jo v nekakšni uravnoteženosti drži Justica z zavezanimi očmi, ni le ugled ustavnega sodišča, temveč se v perspektivi vprašanja o svoji vlogi v Beckovi družbi tveganja meri tudi teža religij, v našem primeru katoliške Cerkve, ki si za javni denar vztrajno še naprej reže delež socialnega in družbenega vpliva. S tem ne bi bilo prav nič narobe, če bi bila motor uveljavljanja enakopravnosti, bratstva in človekovih pravic, toda v zadnjih dvajsetih letih je bila v Sloveniji motor neoliberalizma z atavističnim rezultatom, bila je simbol pohlepa namesto ponižnosti in bilo bi zelo lepo, če bi končno dala signal, da se želi spreobrniti in pobrati Beckovo belo rokavico, postati moralni steber in postati akter v slovenski družbi tveganja. Zdajšnji signali so spet slabi; namesto da bi pod novimi dostojanstveniki tako v lokalnem kot v vesoljnem smislu ljudje lahko videti tovrstne trende, vidijo ukrivljanje hrbtenice ustavnega sodišča in pri tem ne vedo čisto natančno, kaj naj si mislijo o prihodnosti slovenske družbe in države.

Napor za prihodnjo Slovenijo bo očitno potreben v smeri popravnega izpita in vnovičnega premisleka o postulatih moderne države. Če je v realnosti Slovenije kaj ostalo od iluzij domačega socializma zadnjih stotih let, je to dejstvo, da se moderna Slovenija v prihodnosti ne sme odreči sistemskim pridobitvam javnega šolstva, zdravstva in sociale. Dilema nasprotstva med socialo in kapitalom je očitno lažna in škodljiva, problemi moralno korumpiranega človeka pa so veljavni tako v socializmu kot v kapitalizmu. Pri problemu moralne korupcije se razpre prostor za delovanje religij, Beck bi rekel, prostor za osamevanje človeka pred obličjem lastnega Boga, za ateiste lastne vesti. V državi Sloveniji, sposodimo si glas Meše Selimovića iz Derviša in smrti, je treba preurediti podstrešje, na katerem je tram, ki udarja ob glavo. To počne že zelo dolgo in glede tega se mora nekaj spremeniti.