Tri sestre iz Ria

Kaj se zgodi z rusko klasiko, če jo iz mrzle stepe postavimo v vroči brazilski Rio?

sob, 22.08.2015, 06:00

Predstavo What if They Went to Moscow? Christiane Jatahy si lahko ogledate v nedeljo, 23. avgusta, na otvoritveni dan festivala Mladi levi, ob 18. uri oziroma 20.30 v Stari mestni elektrarni in Dijaškem domu Tabor. Ob istem času in v istih prostorih tudi v ponedeljek, 24. avgusta.

Več na www.bunker.si.

Poletje v Benetkah. Vročina je tako močna, da se zdi, da se mesto dobesedno topi pod soncem. Kanali izparevajo. Golobi raje hodijo peš, kot da bi leteli preblizu sonca. Ulični prodajalci ponujajo pisane pahljače in čipkaste senčnike. Trg svetega Marka je skrivnostno prazen, prevroče je, da bi ga naselili turisti, ti se raje zadržujejo pod arkadami ob robu in tam srkajo ohlajene špricarje. V labirintu ulic v četrti Cannaregio lahko obiskovalec naleti na filmske prizore, o katerih se zdi, da jih je Vittorio De Sica nekoč že posnel: oče, ki na majhnem dvorišču z vodno cevjo poliva navdušene otroke in psa; deklica v pisani obleki, ki se v judovski četrti zamaknjena igra ob vodnjaku; starejša ženska, ki ima namesto slamnika na glavi kar časopis. Ni razlike med fikcijo in resničnostjo.

V razstavišču Arzenal je prijetno hladno, umetnine potujejo mimo obiskovalca kot podzavest sodobnega časa, veliko je afriških umetnikov, njihove slike, videi in instalacije so otožni, fizični in hkrati ironični. V Vrtovih je obiskanost nacionalnih paviljonov sorazmerna z močjo klimatskih naprav. Velika Britanija je najhladnejša.

V začetku avgusta sta se v Arzenalu napolnili tudi dve gledališči. Selektor Àlex Rigola je za letošnji že 43. gledališki bienale izbral trinajst predstav, od Castelluccija in Koršunovasa do Ostermeierja in Serrana. Vse predstave so bile razprodane. Očitno je gledališče še vedno zelo moški svet, takoj namreč opazim, da festival gosti le eno režiserko. In prav zaradi nje sem v Benetkah.

Christiane Jatahy je brazilska gledališka in filmska režiserka ter pisateljica. Na bienalu se je predstavljala z Julijo, ki jo je ustvarila po Strindbergovi predlogi. Temperamentna predstava o konfliktu med moškim in žensko, o igri moči ter boju med bogatimi in revnimi je v bistvu duet, zgodba o gospodarjevi hčerki Juliji, ki zapelje služabnika Jeana, ki je v brazilski različici temnopolti šofer. Predstava se hkrati dogaja na odru in na filmskem platnu za njim, kamerman, ki je ves čas neviden, a vedno prisoten tretji igralec, snema zelo intimne prizore med protagonistoma, seks, pretep, ljubezen, sovraštvo, osamljenost, kožo, potne srage. V nekem trenutku igralca zapustita gledališče in se odpravita na ulico ter se prepirata pred turisti in obiskovalci bližnje kavarne. Kamerman ju kot kakšen sodobni paparac zasleduje in ves čas snema, gledalci spremljamo dogajanje na platnu v dvorani. Temperament obeh glavnih igralcev je bil dejansko prevelik samo za oder. To je bila najboljša ­Gospodična Julija, ki sem jo kadar koli videla.

Med filmom in gledališčem

S Christiane Jatahy smo se srečali v dobro ohlajeni kavarni palače Ca' Giustinian. Zanimiva, mirna in odločna lepotica. Bila je utrujena, saj je pravkar končala javni pogovor, pred tem je imela delavnico, po našem pogovoru je tekla na vajo za večerno predstavo. Naslednje jutro se je z ekipo že vrnila v Rio de Janeiro in čez dober teden spet odpotovala v Evropo, tokrat v Ljubljano, kjer bo v nedeljo s predstavo What if They Went to Moscow? po motivih Treh sester Čehova odprla mednarodni festival ­Mladi levi.

Skupaj z Nevenko Koprivšek, direktorico festivala Mladi levi, se najprej pogovarjamo o tem, da je dandanes na gledališki sceni še vedno zelo malo režiserk. »Mnogo gledalcev in selektorjev festivalov, ki so videli Julijo, mi je kasneje reklo, da niso mogli verjeti, da jo je režirala ženska. Saj se jim je zdela predstava izjemno močna, fizična, divja. Ali to pomeni, da ženske ne znamo ustvariti močne predstave?«

V svojih predstavah ves čas meša gledališki in filmski žanr, čeprav vsakič drugače. Predstava What if They Went to Moscow? se hkrati dogaja na odru in na filmu: moški del igralcev namreč v živo snema predstavo, režiserka posneti material montira v film, ki ga gledalci v živo gledajo v sosednji dvorani. Potem se publika zamenja, tisti, ki so gledali gledališče, gredo gledat film in obratno. Igralci morajo eno predstavo tako vedno odigrati dvakrat.

»Logistično je to predstava, ki jo je bilo zelo težko narediti,« pripoveduje režiserka. »Ne gre le za režijo in dramaturgijo, čeprav sem v tej predstavi tako gledališka kot filmska režiserka, temveč tudi za tehnologijo. Moški na odru so snemalci in hkrati igralci, tudi oni usodno določajo ritem predstave in filma. Moških zato v filmu ni, so le njihovi pogledi s kamero. In vendar je to predstava oziroma film o moških in ženskah. So moški v resnici ogledalo ­žensk?«

Človeško tkivo

Tudi igra je v predstavi zelo natančna, saj tri izjemne igralke, ki igrajo Olgo, Marijo (Mašo v originalu Čehova) in Irino (Isabel Teixeira, Stella Rabello and Julia Bernat), hkrati igrajo gledališko in filmsko igro. »Ker filmski del montiram sproti oziroma v živo, saj je gledališki del posnet s tremi kamerami, se vsak večer sproti med montažo odločam, katero kamero bom uporabila. Enkrat bolj sledim Olgi, drugič spet Irini, in zato je to vedno drugačen film.«

Mnogi režiserji po premieri pustijo predstavi, da živi svoje življenje, in se ne ukvarjajo več z njo, Christiane Jatahy ni takšna režiserka, saj je zanjo predstava končana šele po tem, ko je ne igrajo več. Se ji zdi pomembno, ali gledalec najprej gleda predstavo in potem film ali obratno? »Ne, gre za dva različna pogleda. Ves čas sem se spraševala, kako lahko v gledališču naredim nekaj, kar je potem v filmu videti povsem drugače. Res je tudi, da mnogo stvari, ki jih vidimo na odru, potem v filmu ni in obratno.« Režiserka je izjemno spretna v oblikovanju iluzije: na odru vidimo žensko, ki se potaplja v velikanski akvarij, na filmu pa se nam v tem istem prizoru zdi, da je pravkar priplavala iz jezera. »Film je bolj blizu detajlom, omogoči nam, da od blizu vidimo obraze in skozi te obraze lahko vidimo v notranjost teh žensk. Gledališče je bolj fizično, pest v oko, in pri gledališču vedno gledalec montira, približuje svojo pozornost in sam izbira, katero igralko bo v nekem trenutku gledal. Pri tem projektu sem se naučila, da sta gledališče in film v bistvu zelo različna žanra, a ko gre za človeško bitje, sta v resnici enaka.«

V svojih delih se ves čas poigrava z idejo, da je gledališče eden redkih umetniških medijev, v katerem se igralec in gledalec srečata iz oči v oči, v katerem je čas, ki ga igralec preživi na odru, isti čas kot tisti, ki ga gledalec preživi v avditoriju. Kakšne so meje med realnostjo in fikcijo, med sedanjostjo in preteklostjo? »Ves čas se rada igram z mejami različnih žanrov. Menim namreč, da če natančno odkriješ meje, v bistvu naletiš na novo ozemlje. Zanima me resničnost v fikciji in fikcija v realnosti. Kako igralec ve, do kam v njegovi notranjosti sega igra, zanima me trenutek magije, v katerem igralka postane lik, ki ga igra. Verjamem, da fikcija tako ali drugače oblikuje naše življenje in naš pogled na sočloveka.« Ali je to, da mešate film in gledališče, vaša poetika, jo vprašam. »Morda, ampak bolj kot film in gledališče me zanima distanca med njima. Tako kot me zanima distanca med karakterjem in igralcem, med odrom in avditorijem. Zanima me, kako lahko obrnem perspektivo pogleda.«

Nevenka Koprivšek ima prav, ko pravi, da bi bil Čehov izjemno srečen, ko bi videl Christianine Tri sestre. Znano je, da mu nikoli ni bilo všeč, kako je njegove drame uprizarjal Stanislavski. Zdele so se mu preveč patetične, razvlečene. Premalo strastne. Ko je Stanislavski v Utvi nastopal kot Trigorin, se je na primer Čehovu zdelo, da ga igra preveč cmeravo in premalo možato, zato je v pismu prijatelju napisal: »Nujno je še malo predelati Trigorina. Mu morda vbrizgati malo sperme.«

Evropejci si Olgo, Mašo in Irino očitno predstavljamo kot melanholične ženske, statična, nesrečna bitja, ki so sanjala o svetli prihodnosti v Moskvi, vendar so se ujele v časovno zanko dolgega časa, banalnih opravkov in pustega podeželja. A v resnici si jih je morda Čehov predstavljal kot dobre, polnokrvne, žalostne, a temperamentne ženske iz Ria.

Dragi Anton

Freud je nekoč dejal, da ljudje, ko se moramo odločati glede majhnih in nepomembnih reči v življenju, ponavadi dolgo razmišljamo, kadar pa gre za pomembne stvari, kot so poroka ali otrok, se ponavadi brez pretiranega razmišljanja raje kar prepustimo toku dogodkov. Podobno je v svojih dramah razmišljal Čehov, zdelo se mu je, da v človekovem življenju ni prav veliko drame, in ker je želel biti zvest življenju, imajo banalnosti v njegovih dramskih tekstih prav tolikšen pomen kot usodne stvari. Komaj tako recimo opazimo ljubezenski prizor med Mašo in Veršininom, zgodi se v ozadju, mimogrede. »V življenju nismo obkroženi z resnico ali lepoto, v resnici smo obkroženi le z drugimi ljudmi.«

Drama Tri sestre predstavlja vrhunec ­čehovljanske dramaturgije. V njej se namreč dramatik ves čas, tako kot brazilska režiserka, radikalno poigrava s časom in prostorom. Vsi junaki veliko govorijo o času, o tem, kako mineva, kako lepo je bilo nekoč, in ko se na koncu drame pogovarjajo o prihodnosti, v resnici govorijo le o statični sedanjosti, ki bo kar trajala, vse do konca njihovega življenja. Čas v dramah Čehova požira junake. Olga, Maša in Irina so ujete v preteklosti in ne znajo si predstavljati prihodnosti. Njihov večni krik »Pojdimo v Moskvo!« je le kamen, navada, ki jih vleče na dno sedanjosti.

Kaj je utopija?

Danes živimo v času, ko si, najbrž prvič v zgodovini človeštva, le težko predstavljamo prihodnost. Oziroma nočemo razmišljati o njej, ker ne obeta nič lepega. Ne zanima nas. Podnebne spremembe, vedno večje razslojevanje na bogate in revne, pomanjkanje smiselnega dela ... Vse, kar nas v potrošniškem svetu zanima, je le sedanjost, koliko lahko kupimo in koliko se nam izplača sedanjost, zanima nas, kaj je najučinkovitejša izbira za nas. Kot pravi indijska pisateljica Arundhati Roy, si danes pojma napredek ne predstavljamo več kot mentalni napredek, razvoj duha, ampak le kot ekonomijo, tudi besede svoboda ne pojmujemo več kot mentalno in fizično izkušnjo, ampak je svoboda le to, da si lahko nekaj kupimo, da v trgovini svobodno izbiramo med različnimi izdelki.

Christiane Jatahy pa zanima prihodnost in to, kako si jo predstavljati. Zanima jo utopija. »Ko sem ustvarjala Tri sestre, sem se ves čas spraševala, kaj je danes utopija, kaj je utopija za te tri ženske. Najprej je seveda tu osebna utopija, vsak ima svoje projekcije in želje, gre pa seveda tudi za to, ali je danes sploh še možno verjeti v utopijo. Pred leti sem se v performansu Utopija z zelo različnimi ljudmi pogovarjala o tem, kakšna je njihova osebna utopija, o čem sanjajo, in najbolj presenetljivo je bilo, da so si v resnici utopije, neki idealiziran svet, vedno zelo podobne, pa naj je o njej govoril fant iz Konga ali ženska iz Irana ali Brazilije. Vsi sanjamo zelo podobne stvari in religija, kultura, iz katere izhajamo, naši geni – vse to nas glede naše projekcije v prihodnost označuje veliko manj, kot si mislimo. V svojem intimnem svetu imamo vsi enake strahove, veselja, ­pričakovanja.«

Vse, ki so sodelovali pri performansu, je tudi prosila, naj napišejo, kako bi spremenili svet. Najbolj ji je bila všeč ideja nekega Avstrijca, ki je predlagal, da v njegovi utopični državi ne bi bilo dediščine, da bi vsak, ko umre, vse, kar ima, zapustil javnosti, ljudem, da bi denar namenil za dobre stvari in tako redistribuiral bogastvo.

»Tudi tri sestre ves čas sanjajo o nekem drugem svetu – Moskva zanje ni nič drugega kot utopija. Ideja. Spomini in sanje.«

Drama politike in nezmožnost sprememb

Kakšen je pogled brazilske umetnice na Evropo? »Države danes niso več pomembne, saj niso več v rokah državljanov. Denar ni več v lasti države, ampak korporacij, ki dejansko vodijo svet. Benetke so morda v resnici v tem trenutku, ko se pogovarjamo, že v lasti Kitajske. To je pač globalna politika in v Evropi je enako kot povsod drugod. Danes ne gre več za to, ali si na pravi strani, saj ne vemo natančno, kdo je naš sovražnik. Tudi politiki, ki bi radi kaj spremenili, nimajo več nobene moči. Poglejte Grčijo!«

Brazilija bo naslednje leto gostila olimpijske igre in že je slišati zgodbe, kako na ta račun uničujejo naravne rezervate za golf igrišča in selijo prebivalce iz svojih domov, da bi zgradili nova olimpijska naselja in stadione. »Olimpijske igre so prevara, od katere državljani ne bodo imeli veliko, gre le za dobiček, gre le za to, da bodo bogati ljudje zaslužili še več denarja. Država oziroma policija je zelo nasilna do demonstrantov, ki protestirajo proti krivicam, ki se dogajajo ob pripravah na olimpijske igre. Oblikovalo se je veliko različnih protestnih gibanj, a jih je policija uničila. Danes je po zaporih ogromno ljudi, ki niso delali nič drugega kot to, da so na ulicah zahtevali spremembe.« Kot sem pred dnevi brala v Guardianu, so mnoge protestnike zaprli tudi za pet in več let.

In kakšna je sodobna gledališka scena v Braziliji? »Tudi mi občutimo, da gre ogromno javnega denarja za olimpijske igre namesto za kulturo, ampak naša umetniška scena vse preživi. Trenutno je v vzponu brazilska filmska industrija, naši filmi prejemajo nagrade na različnih festivalih. Ne smemo pozabiti, da je Brazilija velikanska država, zato jo je težko voditi in organizirati. Nikoli na primer še nisem bila v Amazoniji, saj je potovanje z letalom iz Ria do tja dolgo kar devet ur, skoraj toliko kot do Evrope.«

Trenutno pripravlja novo predstavo The Walking Forest (Hodeči gozd), ki govori o političnem in ekonomskem sistemu ter o tem, kako nevidne sile spreminjajo in uničujejo osebno življenje. »Predstava je intimna in hkrati politična. Ponoči je instalacija in podnevi predstava. Narejena je po Shakespearjevem Macbethu, čeprav v njej nastopa le Lady Macbeth.« V resnici za svoje predloge večinoma uporabljate klasične drame. Zakaj? »Vzamem osnovno idejo in jo spremenim. Karakterje iz klasičnih dram postavim v neki drug prostor, čas, v neko drugo barvo kože in temperament.« V Treh sestrah je uporabila veliko originalne drame, več kot 70 odstotkov, vse dialoge, ki jih v originalni drami govorijo moški, je položila v usta ženskam. Zakaj je izbrala Čehova? »Ker ga tako zelo rada berem in vedno mi je všeč predvsem tisto, kar Čehov ne reče na glas, a kar ves čas visi v zraku. Neverjetno je to, kako zelo so te tri ženske v resnici moderni, sodobni karakterji.«

                                                                              * * *

Kaj torej predstavlja Moskva, o kateri ves čas sanjajo tri sestre? Kaj pa če je Moskva metafora za vse, kar si predstavljamo in želimo? Kaj če je Moskva korak do sprememb, kot da bi skočili v brezno in prišli ven na drugi strani novega sveta?

Ali se je možno spremeniti, tri sestre v predstavi Christiane Jatahy ves čas sprašujejo publiko.

Prijavi sovražni govor