Trije dnevi v juniju

Na snemanju filma Pokliči me po svojem imenu, filma, ki osvaja nagrade in občinstvo po vsem svetu.
Objavljeno
16. februar 2018 12.40
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Pomlad 2016, v času ko se v tistih krajih Padske nižine maj z vročino in vlago zliva v junij. Lombardija, okolica Creme, Bergama. Čisto potiho, kolikor je to mogoče, snemalna ekipa ne več kot deset ljudi, večinoma stkana iz dolgoletnih profesionalnih sodelovanj, ki so prerasla v prijateljstva, snema majhen film.

Pred ostarelo vilo v Moscazzanu je slišati smeh. Italijanščino, francoščino, angleščino. Tam so igralci Armie Hammer, ki ga še najbolj poznamo iz filma J. Edgar Hoover, v katerem je zadržano, a briljantno odigral Hooverjevega (Leonardo Di Caprio) elegantnega sodelavca in ljubimca Clyda Tolsona. Timothée Chalamet, igralec iz serije Homeland in odraščajoči sin iz Nolanovega Medzvezdja, pa imenitna Michael Stuhlbarg in Amira Casar ter pisatelj Aciman, po čigar romanu snemajo ta film.

Večer prej smo se v neki drugi hiši, nedaleč stran, dolgo v noč pogovarjali o tem, kar se je imelo zgoditi s to zgodbo na filmu. Pokliči me po svojem imenu – kako nenavaden, a zgovoren naslov, je nekaj vrtalo vame. Režiser Luca Guadagnino me je, tako kot zna samo on, tolažilno usmerjal, naj verjamem, da bom nekoč razumela. Ampak Acimanov roman, njegovo, pravzaprav Elievo spominjanje na mladost, ja, spominjanje, čeprav je v svojih esejih neustavljiv Proustov kritik – je odličen.

Luca Guadagnino, Armie Hammer in Timothée Chalamet na snemanju Foto: osebni arhiv

Skratka, nikomur od tam prisotnih se ni sanjalo, da bo Pokliči me po svojem imenu dobil vse te nagrade, bil nominiran za globuse, oskarje in bafte, tako kot tudi njegovi igralci, glasbeniki, ki so prispevali glasbo, in tisti, ki so spisali scenarij … Še najmanj se je to dozdevalo meni, ki sem se za dva dni znašla v tej prijetni druščini, kjer je delo potekalo tako tekoče, da je vse skupaj mejilo že na ležerno poležavanje. Nak! Guadagninov sproščeni način dela je bil samo nežna ukana, kako v kamero ujeti frivolnost, odmev glasov, sence na travi in v krošnjah, vonj breskev (ki sicer niso najbolj doma v Lombardiji) in predvsem zven daljnih in sladkih osemdesetih.

Ko je bil čas daljši

Spominjanje na preteklost je bilo ves čas v zraku. Timmy Chalamet, danes dvaindvajsetletno ameriško igralsko odkritje (ki je nedavno tega z Woodyjem Allenom zaključil snemanje filma A Rainy Day in New York, te dni pa ga v slovenskih kinematografih tako kot v Pokliči me po svojem imenu lahko gledamo tudi v opevani Ladybird), se je navduševal nad tem, da njegov Elio ni imel prenosnih telefonov, da ni bilo interneta, še koles na prestave ne zares. »Čas je bil daljši ali pa ga je bilo mogoče podaljševati. In zdaj zaradi romana in scenarija razumem, kako drugače so se mladi zaljubljali, kako dragoceno je bilo počasno spoznavanje, zapeljevanje, igra mačke z mišjo, ki je v procesu približevanja dveh, ki se želita združiti, vendarle tako pomembno!«

O fant, tvoja generacija veliko zamuja, mu v prijateljski gesti namigne režiser Guadagnino. »Srečujete se na facebooku in tudi pof… se tam. Narobe! Treba je v poriniti roke v meso in drek življenja, da lahko razumeš drugega in s tem tudi sebe.« Filozof.

In takšnega življenja je, kljub skoraj štiridesetletni razdalji med današnjim časom in časom, v katerem se dogaja film, na lombardskem podeželju veliko.

Villa Albergoni v Moscazzanu, nekaj kilometrov stran od Creme, velja za eno najlepših v tistem okolišu. Skoraj zapuščena lepotica iz sedemnajstega stoletja, a ne povsem, s prilegajočim se vrtom in sadovnjakom, je bila kot naročena za snemanje Pokliči me po svojem imenu. Režiser je pred leti celo razmišljal o njenem nakupu, a vzdrževanje takšnega posestva zahteva ogromno investiranja. Zato pa jo je najel za eno poletje, skupaj s prijateljico, Violante Visconti di Modrone, notranje opremil tako, kot bi si to bila želela družina Perlman, družina arheologov in humanistov s sinom Eliem, ki bo v tem smislu gotovo stopal po njihovih poteh.

»Ta vila z okolico je postala tretji junak v filmu, Oliverju in Eliu skupaj z naravo daje zatočišče, prostor, kjer lahko raziskujeta svojo ljubezen,« pove Armie. Tako kot tudi kipi in skulpture, kopije in imitacije, antičnega kiparskega mojstra Praksitela, ki ju opazujejo z najrazličnejših postavitev v stavbi. In srečevanje pogledov, tudi nostalgičnih, ki si želijo pogleda drugega, tako kot jih beleži kamera tajskega mojstra filmske fotografije Sayombhuja Mukdeeproma. To srečevanje občinstva z Američani, ki norijo za Italijo, srečevanje z bello Italio – vse to se zrcali v pogledih mladih ljubimcev.

Dve osebi, ki se ljubita – to zadostuje

Igralca Armie in Timmy sta se prvič srečala dva tedna pred začetkom snemanja. Chalamet je v Italijo, v Cremo, prišel že aprila, ker je moral znanje igranja klavirja osvežiti s profesorjem in skladateljem Solcijem, francoščina je, ker je sin Francoza in Američanke, njegov drugi jezik, zato pa se je moral izuriti v italijanščini. »Luca je strog nadzornik, zato je budno spremljal, ali vse te lekcije klavirja in italijanščine obiskujem redno, poslušal je, kako sem na glas spregal vse te zapletene italijanske konjunktive … A še vedno govorim nekakšno smešno ameriško italijanščino, podobno tisti, ki vam jo med vožnjo govori ženska z google map.«

Pokliči me po svojem imenu Foto: prizor iz filma

Chalamet je bil na Manhattnu pravkar zaključil gledališko predstavo Prodigal Son oskarjevca Patricka Shanleyja, v kateri je pravzaprav igral mladega Shanleyja, njegovo problematično odraščanje v Bronxu in Queensu … Kako se je iz tistega zadržanega katoliškega okolja lahko tako hitro preselil in prelevil v nadvse odprtega in razumevanja prave ljubezni željnega Elia? Kako sta se z Armiejem pripravila na snemanje delikatnih prizorov prvih dotikov, kasneje ljubljenja?

»Če sem iskren, se doslej še nikdar nisem počutil tako varnega med snemanjem, kot sem se počutil prav v Lucovih rokah. Je mojster senzualnosti (smeh). Zanj je snemanje seksualnega prizora nekaj podobnega kot priprava hrane ali bučni ples v prepolni dvorani. Vseeno mu je, samo da je avtentično. In tu ne bi mogel imeti boljšega soigralca, kot je Armie. Čeprav je bilo moje nelagodje v resnici neznansko …«

In to je bilo tudi tisto, česar si je režiser želel na kameri. Ko danes gledamo film, so male nerodnosti, nelagodja, kot jim pravi Tim, zabeležena. V resnici so darilo čutnosti filma tako kot tudi dolge sekvence, v katere so posnete. Te so omogočile, da sta igralca lahko dala pot in čas resničnim občutjem, da sta lahko zaigrala s telesom. Armie, ki je s skodelico kave znova prisedel k pogovoru, je dodal, da ga je v zgodbi med Oliverjem in Eliem najbolj očaralo prav to, da ni bilo tretjega, antagonista, ki bi nasprotoval in skušal razdirati tisto, kar je med njima.

»V tej zgodbi nihče ne zboli za neozdravljivo boleznijo, ni nasilnih homofobov, družina in prijatelji nikogar ne izločijo in zavržejo, nihče ni primoran na silo razkriti svoje seksualne usmeritve – vse to, kar v zadnjem času pogosto vidimo na filmih s podobnimi vsebinami. Pri Pokliči me po svojem imenu sta dve osebi, Elio in Oliver, ki se ljubita. In to zadostuje.«

Zdelo se mi je nenavadno, da smo po tem pogovoru in vseh stvareh, povezanih s snemanjem, zvečer pri režiserju gledali filme Alien in Striptiz smrti Briana De Palme. Režiser zdaj seveda v intervjujih za te in one časopise govori, da se je med snemanjem gledalo italijanske mojstre, ampak … Niti Batman ni manjkal. Ampak to je bila Timova želja.

Ljubezen do življenja

Armie je po drugi strani, ker je na prizorišče prišel iz ZDA med zadnjimi, bil povsem omamljen od epikurejstva režiserja, tega »najboljšega kuharja med režiserji«. »Neverjetno, s kakšno pozornostjo se je loteval vsega, priprave zelenjave ali sušija, izbiral primerna vina ... In potem še obiski vasice Orzoni in tamkajšnje gostilnice, mislim, da smo prejšnji teden v njej naročili skoraj kilogram različnih kaviarjev, samo da bi nam Luca razložil in poudaril razlike med njimi. Hočem reči, učim se, kako je človek, če hoče in se izuri v tem, lahko pozoren in natančen pri sebi, predmetih pa tudi ljudeh, ki ga obkrožajo. Zakaj ne nekomu ugoditi v njegovi želji? Zakaj se ne odzvati povabilu komaj znanca, ki te povabi na popoldanski sprehod, čeprav bi v resnici raje bral knjigo v senci? Zakaj ne nekomu narediti veselje? Tudi o tem gre pri naši zgodbi, kajne? Luca je dalajlama v tem. In ne gre za zapeljevanje, ampak za ljubezen do življenja. Sreča, ki jo lahko gojiš,« je razmišljal naslednjega jutra ob zajtrku.

Chalamet, ki je precej mlajši, genialno nepreviden in mladostno nepreračunljiv, je pristavil, da nikdar ne bo pozabil teh mesecev, edinstvene priložnosti, da je lahko delal s tako ljubečo ekipo in režiserjem. In res, takšna kreativna pustolovščina je lahko darežljiva popotnica mlademu igralcu, pred katerim je vrhunska kariera.

Kaj je torej sreča, ju vprašam.

Timmy: »Tam, kjer sem sceloma, kjer ni potrebe po ekranih in displejih, kjer lahko povem, kar čutim in mislim. Sreča je zame svoboda. Osvobojenost.«

Pokliči me po svojem imenu Foto: prizor iz filma

Armie: »Že sva si začela krasti replike, ja, mislim podobno, sreča je takrat, ko si miren, pomirjen.«

In kaj je potem ljubezen?

Armie: »Odvisno od dneva in obdobja življenja. Varnost, najverjetneje. Možnost, da do tebe pride toplina, ki je še ne poznaš.«

Timmy: »Uaaa, tisoč vibracij v enem trenutku, ki se zgostijo v eno, tako silovito, da skoraj eksplodiraš.«

Neverjetno, kako sta mi takrat, šele ob nastajanju tega imenitnega projekta, že odgovarjala v duhu svojih protagonistov in zgodbe, ki ju pripovedujeta.

Smo v poletju leta 1983. Sedemnajstletni Elio s starši preživlja počitnice v družinski vili na severu Italije ob igranju klasične glasbe, prebiranju knjig in spogledovanju s prijateljico Marzio. Čeprav je od malih nog obdan s sadovi visoke kulture in buhtečega intelektualnega življenja, je za mladega Elia to vendarle še čas čustvenega zorenja, radovednosti in raziskovanja. Nekega dne se nato družini pridruži postavni Američan Oliver, doktorski študent, ki pri Elievem očetu opravlja poletno pripravništvo. In med mladeničema se začne počasi prebujati nezadržna privlačnost.

»Gremo, fantje in dekleta!« se je nekaj čez deveto uro iz ozadja zaslišal prijazen, a odločen režiserjev klic.

To je bil tudi znak, da smo se drugi umaknili. Vrt vile Albergoni je v trenutku zaživel, z vzhoda je potegnil vetrc, Timmy si je natikal filmske superge in črtasto mornarsko majico. Armie je razpiral gumbe na modri srajci, ki je njegov zaščitni znak tudi v Acimanovem romanu. Začenjala se je čarovnija filma.

* * *

»Ljubezenska zgodba je to. Nič drugega,« mi je mesece po uspehu filma na Sundanceu še vedno presenečen nad vsem, kar se je dogajalo okrog projekta, je pripovedoval Luca. »Zdaj sem resnično pripravljen verjeti, da je takšna ljubezen med dvema še mogoča, da je mogoča takšna ljubezen med otroki in starši, da lahko še polno živimo te male naklonjenosti. Prenašanje znanja, občutenja sveta na naslednje generacije se mi zdi v tem tehnološkem svetu ključno. O tem govori moj film. Kajti kot vemo, se v življenju vse konča. Zato so ti trenutki čudenja, 'oh, se je njegova noga pod mizo pravkar dotaknila moje?', ali pa misel staršev, 'ali bo Elio znal ceniti to izkušnjo ljubezni, ki mu je bila podarjena', in številne druge, tako pomembni za naš čas. Ljubezen je ljubezen je ljubezen je ljubezen. Armieja in Tima sem pripustil v bogato in čutno notranje življenje Elia in Oliverja, ker sem vedel, da ju bosta razumela in znala prevzeti nase. In v resnici je bilo to zelo preprosto. Vedel sem, da sem izbral prava, pravzaprav edina možna igralca za to.«

Zaradi teh misli in mnogih drugih, ki so bile dovršene veliko pred začetkom snemanja, je to predvsem filma Luca Guadagnina. Te dni je na ogled v slovenskih kinematografih.