Trilerji, duhovi in take živalske

Katere knjige v branje priporočajo angleški in ameriški pisatelji in katere so največje poletne uspešnice.

Objavljeno
05. avgust 2016 10.52
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Čeprav zelo redko zaidem na oblegano plažo, polno turistov, ker ni nič lepšega, a žal tudi nič bolj redkega, kot je morski horizont brez ljudi, vedno rada opazujem, katere knjige berejo drugi. Na trajektih in katamaranih prav tako, kot da gre za malo antropološko raziskavo, a rezultati niso ravno spodbudni. Čeprav smo najpogostejši obiskovalci hrvaške obale, so Slovenci, ki imajo na brisači poleg kreme za sončenje, maske in plavutk tudi knjigo, zelo zelo redki. Medtem ko so Italijani, Nemci ali na primer Nizozemci skoraj vedno dobro opremljeni z literaturo in največkrat berejo prav kakšno aktualno svetovno uspešnico.

Še vedno premalo beremo, a kako to spremeniti, je že tema za jesenske dni. Poleti je najbolje, da čim več pišemo o knjigah, tudi o takšnih, ki so trenutno najbolj brane v anglosaškem svetu in ki napovedujejo knjižne trende, odkrivajo skrito zgodovino, družbene želje po spremembah ali opisujejo svet in bitja, ki živijo z nami, a jih sploh ne poznamo. Mnoga od teh del bodo morda kmalu prišle tudi na naše knjižne police. Nič nas iz našega bitja oziroma iz naše vsakdanjosti ne povleče bolj kot dobra knjiga, a hkrati nas nič bolj ne sooči s samim seboj, z našimi spomini, občutji in čutili.

Zgodovina, ki jo govorijo ljudje

Pri Guardianu so o tem, kaj bodo brali na počitnicah, spraševali pisatelje in novinarje. Kate Summerscale je avtorica knjige Sramota gospe Robinson, ki je prevedena tudi v slovenščino (Založba Zala, prevedla Maja Ropret Hlebce), najbolj znana pa je njena zgodba o viktorijanskem umoru The Suspicions of Mr. Whicher, v kateri opisuje, kako so se svojega dela lotevali prvi pravi detektivi.

Za knjigo poletja (tako kot še mnogi drugi vprašani) je izbrala delo Elizabeth Strout My Name is Lucy Barton, ki govori o ljubezni med materjo in hčerjo. Stroutova je za delo Olive Kitteridge, po kateri je bila posneta tudi istoimenska nadaljevanka (glavno vlogo je igrala Frances McDormand), pred leti dobila pulitzerja. Tudi glavna junakinja v knjigi My Name is Lucy Barton je pisateljica, poročena mati dveh otrok. Ko zboli zaradi skrivnostne bolezni (morda gre zgolj za psihosomatsko stanje), jo v bolnišnici obiskuje mama, klepetata o preteklosti, otroštvu in odkrijeta že pozabljene stvari. Kot pravi Lucy, je začela pisati knjige, da bi z njimi tolažila osamljene in žalostne ljudi, saj je bila kot otrok veliko sama.

Rachel Holmes, ki je pred leti napisala odlično biografijo o najmlajši hčeri Karla Marxa Eleanor Marx, priznava, da dela beloruske Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksijevič morda res niso preprosto poletno branje, a so nujno berilo. Aleksijevičeva je ustvarila svoj žanr, saj v dokumentarističnih knjigah resnični ljudje pripovedujejo o resničnih časih in dogodkih. Pisateljica piše novo zgodovino, ki jo opisujejo ljudje, ki so jo doživeli. V slovenščino imamo že prevedeno Černobilsko molitev (Modrijan, prevedla Veronika Sorokin), izpoved ljudi, ki so preživeli jedrsko nesrečo. V pretresljivi knjigi War's Unwomanly Face (Vojna nima ženskega obraza), ki je izšla leta 1988, je zbrala pričevanja dvesto žensk, ki so leta 1941 postale vojakinje Rdeče armade. Knjiga skozi ženske oči opisuje vso kruto grozo vojne.

Rachel Holmes je še posebej izpostavila njeno delo Secondhand Time (Čas iz druge roke), v kateri Aleksijevičeva sledi razmišljanjem in čustvom prebivalcev, ki so živeli v socialistični Sovjetski zvezi. »Nisem jih spraševala o socializmu, ampak o ljubezni, ljubosumju, otroštvu, staranju, glasbi, plesu, modi, o svetu, ki ga ni več. Vedno znova me preseneti, kako neverjetno je vsakdanje življenje. Zgodovino zanimajo dejstva, mene pa zanimajo čustva. V mojih knjigah ima vsak človek svojo resnico.«

Paula Hawkins, avtorica uspešnice Dekle na vlaku (Mladinska knjiga, prevedla Alenka Ropret), v branje priporoča The Grils, prvenec Emme Cline, ki že kraljuje na lestvicah najbolj branih knjig po svetu. Konec 60. let prejšnjega stoletja je na tisoče hipijev preplavilo ulice San Francisca, predajali so se svobodni ljubezni in drogam, spali v parku, plesali, poslušali Janis Joplin in Jima Morrisona. Najstnica Evie Boyd je tam nekoč srečala skupino prijaznih deklet. Odpeljale so jo do guruja, karizmatičnega moškega. Sprejel jo je v svoj kult, ki nikakor ni bil tako miroljuben kot nežne hipijevske pesmi, ki so govorile o cvetju v laseh. Inspiracija za knjigo je bil Charles Manson, prispodoba zla, ki je leta 1967 svoji »družini« – skupini mladih deklet – ukazal umoriti visoko nosečo Sharon Tate, igralko in ženo režiserja Romana Polanskega, in še štiri njene prijatelje.

Še en triler je že trdno zasidran na lestvicah uspešnic: začetek romana Before the Fall Noaha Hawleyja malo spominja na tragično smrt Johna F. Kennedyja mlajšega in njegove žene Carolyn Bessette. Njuno majhno letalo, ki ga je pilotiral Kennedy, se je leta 1999 na poti iz New Yorka do Martha's Vineyard izgubilo v megli in strmoglavilo.

Noah Hawley, ki je tudi scenarist nadaljevanke Fargo, ki je inspirirana z istoimenskim filmom bratov Coen, »svoje« luksuzno zasebno letalo, ki je prav tako namenjeno v Martha's Vineyard, napolni z drugačnimi, a nič manj uspešnimi in bogatimi potniki: družino Bateman – David Bateman je medijski mogotec in multimilijonar, žena je vzgojiteljica, njuna otroka sta stara devet in štiri leta, tu so tudi njihov zvesti osebni stražar in zakonca Kipling –, uspešnima poslovnežema z Wall Streeta ter slikarjem in alkoholikom Scottom Burroughsom. Letalo pade v ocean, rešita se le depresivni slikar in najmlajši otrok. In potem se zaplet šele začne.

Kam so izginili angažirani intelektualci?

Irski pisatelj John Banville se je navdušil nad knjigo Sarah Bakewell o eksistencializmu At the Existentialist Café: Freedom, Being and Apricot Cocktails. Sarah Bakewell je avtorica odlične in v slovenščino že prevedene knjige o francoskem filozofu Montaignu z naslovom Kako živeti? (Založba Penca in drugi, prevedel Janez Penca). Tokrat piše o Jean-Paulu Sartru in Simone de Beauvoir, o tem, kako sta kavarne spreminjala v pisarne in salone, v katerih so intelektualci kadili, srkali marelične koktejle in se v neskončnost pogovarjali o filozofiji.

Pojem angažiranega intelektualca, ki je takrat v Franciji veljal za glavnega oblikovalca javnega mnenja, ki se bori za boljši svet, je prav tako bil dediščina eksistencializma. Sartre je verjel, da morajo biti intelektualci neodvisni, zato se je odpovedal vsem državnim nagradam, celo Nobelovo je zavrnil. Pisal je o fenomenih: »Če si fenomenolog, lahko pišeš o koktejlu in iz tega narediš filozofijo.« Razpravljal je o cigaretah, kavarnah, jazzu, ljubicah, anksioznosti in filozofijo spremenil v moderno misel, ki komunicira z dejanskostjo in mladimi. Predvsem pa je učil o nečem, kar je danes tako zelo pozabljeno: da je človek svoboden in je sam odgovoren za svoja dejanja.

Knjiga je tudi polna zanimivih zgodb o šarmantnem Camusu, na primer, ki se mu ni mogla upreti nobena ženska, o Mauriceu Merleau-Pontyju, ki ni bil le dober filozof, ampak tudi izjemno dober plesalec, ter o pisatelju in trobentaču Borisu Vianu, ki je umrl v temi kina, ko je na premieri gledal film, posnet po njegovi knjigi.

Ameriški literarni kritik in avtor številnih knjig, predvsem o branju, Michael Dirda v svojem blogu omenja zanimivo knjigo Johna Leigha Touché, o dvoboju v literaturi. Dvoboji so bili od nekdaj stvar časti in možatosti, in čeprav so jih oblasti v 17. stoletju želele prepovedati, je ta smrtonosni šport dokončno izginil šele v 19. stoletju.

Maupassant je dejal, da je dvoboj ena od zadnjih človeških nesmiselnih navad. O dvobojevanju so pisali Molière, Rousseau, Puškin, Dickens, Dumas, Twain in mnogi drugi. Čehov je napisal novelo z naslovom Dvoboj. Puškin in Lermontov pa sta celo umrla pod streli v dokaj nesmiselnem dvoboju. Kot ugotavlja Leigh, je bil dvoboj vedno spektakel, saj ima v sebi nekaj gledališkega: natančne kostume, koreografijo, napetost in katarzo. Zato ni čudno, da so bili najbolj moderni prav v zlati dobi gledališča.

Druga knjiga, ki jo je izbral Dirda, je Ghosts Lise Morton, ki zasleduje pojav duhov od literature (duhovi se pojavljajo že v Epu o Gilgamešu) do stvarnosti. Avtorica piše o najbolj slavnih hišah, v katerih naj bi strašilo (londonski Tower, na primer), o obdobjih, ko je bila spiritualnost izjemno moderna (Arthur Conan Doyle, avtor Sherlocka Holmesa, je srčno verjel v duhove), o duhovih pri starih Egipčanih ali Rimljanih, o najbolj znanem duhu očeta v Hamletu, ki sproži tragično dramsko dogajanje ... Avtorica knjige ugotavlja, da danes več kot polovica Američanov verjame v duhove.

Piloti in bojevniki

Od zgodovinskih knjig, ki sem jih prebrala letos, me je najbolj navdušila knjiga Jacka Weatherforda o Džingiskanu (Genghis Khan and the Making of Modern World). Avtor je mesece in mesece preživel v mongolskih stepah in iskal sledi, zgodbe in mite o velikem bojevniku. Knjiga odkriva, da Džingiskan (1162–1227) ni bil le krvoločen bojevnik, kot so ga opisovali njegovi sovražniki, ampak tudi izjemno pameten vojskovodja, ki je ljudstvom, ki jih je podjarmil, dovolil, da so ohranila svojo religijo, izumil je pošto, papirnati denar in ženskam omogočil različne pravice: od tega, da so lahko dedovale, do tega, da so lahko postale vladarke. Svet je začel osvajati šele pri petdesetih letih. Toliko o krizi srednjih let. Imel je gverilsko tehniko bojevanja, trpežne vojake, ki so se hranili le z mlekom in mesom in so vsak dan prepotovali velikanske razdalje.

V petindvajsetih letih so Mongoli osvojili večje ozemlje kot Rimljani v štiristo letih. S svojimi vnuki in pravnuki je Džingiskan zavojeval vse v 13. stoletju znane civilizacije, združil je kitajska, slovanska in korejska plemena in imel je zelo dobre diplomate. Kopita konj mongolskih bojevnikov so stopila v vse velike reke in jezera, od Pacifika do Sredozemlja. Njegovo kraljestvo je bilo na vrhuncu moči veliko skoraj kot afriški kontinent in se je raztezalo od zasnežene sibirske tundre do vročih planjav Indije, od riževih polj v Vietnamu do madžarske ravnine. Zavojeval je na milijone in milijone ljudi, mongolska vojska pa je štela le sto tisoč briljantnih nomadskih vojakov.

Potovanje z letalom ni več tako elegantno, kot je bilo nekoč, a letenje je, kot v knjigi Skyfaring piše pilot Mark Vanhoenacker, še vedno čudež. Vanhoenacker, ki je, tako kot velika večina pilotov, nor na letenje, piše o tem, kako ga vedno znova navdušijo barve neba, vzhajanje dneva nad horizontom, kako menja časovne pasove in tropska jutra v nekaj urah zamenja za ledeno zimo. Hudo mu je, da večina potnikov na potovanju čez Atlantik zaspi in zamudi nezemeljske pokrajine Grenlandije.

»Včasih me prime, da bi jih zbudil in jim rekel, naj pogledajo skozi okno.« Velikokrat ga sprašujejo, ali se v pilotski kabini kdaj dolgočasi, in on odgovarja, da nikoli in da z užitkom vozi velikanski, več kot 340-tonski boeing 747. Zvemo tudi, da so turbulence zelo redko nevarne, da se za letalo zdi, da je najhitrejše takrat, ko pristaja, ko je v resnici najpočasnejše, o nerazložljivih pojavih, ki jih je videl na nebu ... Rad ima zemljevide, fiziko, mehaniko, oblake in vreme; ni še tako davno, ko so se namreč morali tudi komercialni piloti orientirati po zvezdah. To je izjemno lepo in poetično napisana knjiga o velikem zaljubljencu v svoj poklic.

Razkrita družba

Owen Jones
je kolumnist Guardiana. Čeprav je zelo mlad, je videti še mlajši, kot da je pravkar prišel iz osnovne šole, a njegove kolumne in knjige so zrelo družbenokritično pisanje, ki do kosti razkriva britansko družbo. Je avtor večkrat nagrajene knjige Chavs. Naslov je žaljivka za nekdanji delavski razred oziroma nižji sloj belega prebivalstva. Če so nekoč televizijske nadaljevanke, kot je bila Samo bedaki in konji, slavile zvitost in preprostost delavskega razreda, potem sodobne nadaljevanke, kot je Mala Britanija, najbolj revni del prebivalstva spreminjajo v vulgarne karikature.

Jones pravi, da so politiki pod pretvezo varčevanja vedno bolj klestili socialno politiko ter brezposelne in revnejše potisnili na rob družbe, da so postali predmet posmeha in sovraštva. »Otroci, ki se rodijo v takšni družini, imajo zelo malo možnosti za izobraževanje in kariero. To je zapor. Britanija je dežela, ki jo vodijo bogati za bogate.« V zadnji knjigi z naslovom The Establishment Jones, ki je velik podpornik vodje laburistov Jeremyja Corbyna, med drugim ugotavlja, da so tisti, ki so zakuhali gospodarsko krizo, še bogatejši, za finančni kolaps pa so obtožili delavce, revne in emigrante. In zakaj jim vse to verjamemo? Jonesove knjige so zelo dobre analize družbe, o kakršnih pri nas lahko le sanjamo. Čeprav podpira revne in delavce, v njih ni besednjaka iz preteklosti, njegov pogled je obrnjen naprej.

Prav zadnjič sem na Guardianu gledala videoposnetek intervjuja, ki ga je imel s Corbynom. Vprašal ga je, ali je težko živeti pod pritiskom, v katerem se je znašel, saj si vsi konservativci in še nekaj članov iz njegovih vrst želijo, da bi odstopil. Corbyn mu je odgovoril: »Taki pritiski so v politiki nekaj normalnega. Veliko večji pritisk je, če nimaš službe, če ne veš, kako boš dobil hrano, da bi nahranil otroke, in si ne predstavljaš prihodnosti.«

Kdo so živali?

In za konec še tri živalske. Bernd Heinrich je biolog. Živi v gozdovih Maina, v koči, ki jo je sam zgradil in sredi katere raste drevo. Star je nekaj čez sedemdeset let in je obseden maratonec, o teku je napisal knjigo Why We Run. Njegovo najnovejše delo Life Everlasting govori o tem, kako umirajo divje živali, zakaj jih tako redko vidimo v zadnjih dnevih ali urah njihovega življenja in kam izgine njihovo truplo.

Glavni junaki knjige so zato čistilci oziroma vsi, ki se prehranjujejo z mrhovino – vrane, jastrebi in hrošči vseh vrst. Ko je bil še majhen, je med drugo svetovno vojno živel v Nemčiji. Njegova družina se je pred Rdečo armado skrivala v gozdu, saj je oče verjel, da so med vojno mesta najbolj nevarna. Če so hoteli preživeti, so se morali prehranjevati z mrtvimi živalmi. Človek lahko le tako preživi v divjini, v kateri se znajde brez orožja. Ko je pisal knjigo, je ob cesti pobiral mrtve povožene živali, jih prenesel na svoj vrt in opazoval, kako so z vseh koncev prihajali »pogrebniki«: skarabeji, črvi, muhe, ki so se naselili v truplu ... »Kadaver je v naravi zelo živa stvar. Nima toliko opraviti s smrtjo kot z življenjem.« Živalskih trupel je danes v naravi vedno manj in mnoga bitja, od podgan do miši, umirajo zaradi strupov, ki jim jih nastavljajo ljudje, zato skupaj z njimi umirajo tudi mrhovinarji, ki se hranijo z njimi.

Jastrebi, ki se prehranjujejo z mrtvim govedom, umirajo zaradi zdravil in hormonov, ki so jih rejne živali polne. Ostrokljunih črnih jastrebov je danes tako malo, da jih morajo parsiji v Indiji, ki trupla svojih bližnjih prepustijo tem pticam, gojiti, če želijo ohranjati tradicijo.


Frans de Waal je eden najbolj znanih primatologov na svetu in velik borec za pravice živali. V knjigi Are We Smart Enough to Know How Smart Animals Are? pravi, da se sploh ne zavedamo, kaj vse znajo živali, ker jih napačno ves čas primerjamo s svojo inteligenco, one pa imajo čisto svojo, a zato nič manj uspešno in fascinantno. »Tako kot mi iščejo hrano, skrbijo za otroke in poskušajo preživeti, tako kot mi sodelujejo, imajo individualnost, načrtujejo, dojemajo čas in imajo spomin.«

Najboljšo knjigo o živalih, ki sem jo prebrala letos, je napisal Carl Safina (Beyond Words: What Animals Think and Feel). V njej piše, da se ljudje vedno sprašujemo, ali nas ima naš pes res rad, namesto da bi se vprašali, kdo sploh je. »Človeški um ima zavest, inteligenco, zna sočustvovati, ljubiti in je kreativen. Vse to znajo tudi živali.« Živali imajo prav tako tudi hormone, ki tako kot pri človeku ustvarjajo razpoloženja, od sreče do depresije; dokaz za to so recimo antidepresivi, ki pri živalih spreminjajo občutja tako kot pri ljudeh.

Vsaka žival v čredi šteje, piše avtor. Če divji lovci ustrelijo matriarhinjo slonje črede, skupaj z njo umreta tudi spomin in znanje o tem, kam je treba po vodo v času suše, katere so najbolj varne poti pri selitvah. Vse to znanje je slonica prenašala na mlajše generacije in brez njega je lahko ogrožena vsa čreda. Živali tako kot mi vedo, kdo je njihova družina, kdo so prijatelji in kdo sovražniki, spoštujejo hierarhijo in se borijo za status, saj je od njega odvisna tudi usoda njihovih mladičev. Safina je več let in mesecev preživel z raziskovalci in biologi, ki proučujejo slone, volkove in orke. Sloni kot mi žalujejo za svojimi mrtvimi, vračajo se k njihovim kostem in jih božajo. Vse samice, tako kot človeške matere, pogumno čuvajo in branijo svoje otroke. Dolgo so nas biologi prepričevali, da gre pri samicah »le« za instinkt, ampak tudi materinstvo je instinkt. Kadar mlade živali ostanejo same, kličejo svojo mamo tako kot dojenčki.

Ko je opazoval orke pri lovu na losose, je videl, kako natančno načrtujejo napad, kako znajo pretentati ribe, sodelovati ... Ko je v yellowstonskem parku proučeval krdelo volkov, je videl politiko, koalicije, izdaje, tragedije, ljubezen, osebnosti. Najbolj mu je bil všeč tako imenovani super volk, volk z dobrim srcem, ki je vedno premagal vse nasprotnike, a nikoli ni nikogar ubil. Čeprav je bil velik in močan, se je rad igral z adolescentnimi volki in jim vedno pustil, da so ga premagali – ležal je na hrbtu, na njem pa so zmagoslavno stali mladi volkovi in mahali z repom. »Znal se je pretvarjati.«

Ko so biologi proučevali žalovanje slonov, so nekoč, ko je čreda znova obiskala kosti stare matriarhinje, v bližini zavrteli posneti glas mrtve slonice. Čreda se je vznemirila in jo začela iskati. Znanstveniki eksperimenta niso nikoli več ponovili; preveč jih je pretreslo, kajti hčerka slonice se je še dneve vračala na tisti kraj in ure in ure žalostno klicala svojo mamo.