Tiskane izdaje
Edina nova realnost, ki jo je treba prišepniti režiserju Žigi Vircu in njegovemu Gojcu, je: Trst (spet) ni naš!
Izid volitev v tem starajočem se mestu, ki sta mu preostali samo še nabuhla zgodovina in nostalgija, je pravzaprav povsem irelevanten za Slovenijo, ki ji Trst pravzaprav le zapira morje, tako kot britanski Gibraltar Španiji. Drugega, predvsem gospodarskega pomena pa skoraj nima – česar seveda ne moremo reči za tamkaj živeče rojake. Zamejci se že morajo utrjevati za novo birokratsko ofenzivo proti njihovim institucijam, česar so sicer že vajeni, a je vse skupaj vendarle utrujajoče. Trst je v tem pogledu fenomen: represivne hegemonije nad drugim narodom ne izvajaš s puškami, za to raje poskrbi kar na videz pedantna birokracija. In Italijani so v tem mojstri.
Za tisočletni konflikt med narodoma bi lahko obtožili kar Danteja, vendar ne bi bilo smiselno v njegovem XXX. spevu Vic iskati žaljivega prizvoka. Pesnik govori o dalmatinskih vetrovih, ob katerih se na Apeninih sneg spreminja v led, in preprosto reče »venti schiavi«, ker prihajajo iz slovanske dežele:
Kot sneg strdi med živimi se trami
v vrheh Italije, ko mrzlo vleče
slovanski piš nad njenimi gorami …
»Manjka nam zgodovinska zavest. To je,« je pred petnajstimi leti napisal Boris Pahor, te dni pa na televiziji dodal, da smo šibki tudi glede državniške drže. To je v tržaških zadevah verjetno treba razumeti kot manj nežen odnos do tega svojeglavega mesta, ki gre pogosto na živce celo politikom v Rimu. Utegne pa biti kar priročno za razne bizarne »veledogodke«, kajti Trst je pač epicenter italijanske desnice in postfašizma. Giorgio Almirante (Movimento sociale) ga je do upokojitve imel za svoj Nürnberg; v Ljubljani so si ob vsakem njegovem zborovanju v Trstu grizli nohte, že v bližnjih Benetkah pa so samo odmahnili, češ, le kdo neki je ta Almirante?
Kar se tiče zgodovinske zavesti, Janez Vajkard Valvasor: Da je Trst nekoč spadal pod Kranjsko, o tem nočejo Tržačani dandanes ničesar slišati, da pa je to docela gotovo, hočem z nepobitnimi dokazi očitno dokazati. Najprej izpričuje to Lazius, ko imenuje pacinum in Trst »loca Carniolano praetorio subjecta – kraje, ki so pod kranjskim deželnim sodstvom«. Še jasneje pa naj se v oči posveti ta neizpodbitnost iz spodaj natisnjenih prepisov tistih izvirnikov, ki so zdaj v našem kranjskem arhivu. Ti docela potrjujejo, da sta obe mesti, Trst in Reka, od nekdaj bili inkorporirani vojvodini Kranjski.
Trst in Reka sta bila verjetno priključena deželi Kranjski okoli l. 1374, ko so tedaj izumrli goriški grofje. Vojvoda Leopold in Albert III. sta bila deželna kneza kranjska in sta osebno sprejela v Ljubljani poklonitev kranjskih stanov ter stanov Slovenske marke, Metlike, Istre in Krasa. Seveda lahko takoj povlečemo simbolno vzporednico z l. 1941, ko so se ljubljanski politični in cerkveni veljaki sramotno poklonili visokemu komisarju Emiliu Grazioliju.
Kakorkoli že, zdaj se Šentflorjanci s Tržačani nekako »trpimo«, napetosti (trenutno) ni več, zato pa tudi ne primernega sodelovanja z od zaledja odrezanim mestom. Trst je gospodarsko vse bolj v slepi ulici, zato bolestno neguje nekakšno svetovljanstvo in multikulturnost, pri čemer na prvo bojno črto uvršča Rainerja Mario Rilkeja in Jamesa Joycea. Če ne bi bilo Fulvia Tomizze in Enza Bettize, ki pri svojem pisanju ne pozabljata Slovencev ter njihovega jezika in kulture, Slovenci v Trstu sploh ne bi obstajali. In vendar jih je bilo na začetku minulega stoletja kar 56.000, nekdanji ponos Avstro-Ogrske je bil de facto največje slovensko mesto.
»Multikulturnost« je najbolje razgalil incident, ko so postavili spomenike Italu Svevu, Jamesu Joyceu in našemu Srečku Kosovelu. Kosovelov doprsni kip je že tiste noči izruvan ležal v bližnjem grmovju.
Tako je pač s Trstom: če vztraja v svoji elitistični samoosami in vzvišenosti nad slovanskim okoljem, je to v 21. stoletju prav zanimiva »prazgodovinskost«. Lahko bi rekli mesto »s posebnimi potrebami«, nekaj retardiranega je v njegovi drži – in tako je bilo že pred Mussolinijevim fašizmom ter pred požigom Narodnega doma l. 1920. Republika Italija ni slovenski manjšini nikoli izplačala odškodnine ali se vsaj opravičila za uničenje ene najlepših stavb Maksa Fabianija. Odvzetega Narodnega doma oblasti niso nikoli vrnile, tako kot niso (in ne bodo) vrnili po istrskih mestih zaplenjenih umetniških slik.
Iz podatkov, ki jih navaja Alojz Zidar (Slovenski narod pomni in obtožuje, 1999), lahko sklepamo na organiziran, sistematičen etnocid, ki ga sedanji Trst kajpak ne more ponoviti, postaral se je in je vse šibkejši. To pa so plodna tla za novo frustracijo, psihološko stanje, ko lahko fašizem živi dalje v bolj fluidni in neopazni podobi. Trstu gre tu na roko vse bolj zmedena Evropa, ki se v marsičem vrača v trideseta leta: sovražna gesla na ulicah, grožnje na spletu, napadi na politike, nezaupanje v institucije, rasistično nasilje itd.
Morda je z velike časovne razdalje še možno nekako doumeti, da je Gavrilo Princip ubil prestolonaslednika Franca Ferdinanda, povsem pa se upira razumu uboj britanske poslanke Jo Cox. Ali pa nekdaj Olofa Palmeja. Nihče ni več varen, kajti fašizem ne prihaja v pološčenih črnih škornjih, pravi pisatelj Dino Bauk.
Zdaj so se celo miroljubni Nemci začeli izražati z nasiljem (Pegida), seme, ki so ga že pred leti zasejali vodilni desničarski ideologi, je vzklilo. Evropa sicer nima večjega mesta, primernega za »črno internacionalo«, zato pa bi se lahko za to čast uspešno potegoval prav Trst, ki je absolviral že vse oblike in finese nasilja, vključno z Rižarno, uničevalnim taboriščem s krematorijem – in to sredi mesta. Da seveda ne govorimo o vseh drugih taboriščih.
Iz Trsta so se umaknili celo kitajski trgovci in kramarji, kajti mesto je lahko atraktivno le še kot metafora vse bolj idejno, materialno in politično nazadujoče Evrope, ki jo preraščata plevel in osat. Sedanji generaciji vodilnih politikov je s herkulovsko podporo skorumpirane birokracije uspelo dodobra izničiti vse valove navdušenja po vojni. Zadnji izdihljaji navdušenja so bila šestdeseta, sedemdeseta »hipijevska« leta, ko je uspelo odstaviti Nixona in zaustaviti vietnamsko vojno; ampak to je bilo v ZDA, Evropa je bila tedaj še kot velika cvetlična greda optimizma. Zdaj so »hipijevstvo« prekarno delo, revščina in begunci, skratka, dobro gojišče črnuharstva vseh vrst.
Tržaškim upokojencem se ni bati za prihodnost, ta bo prišla sama po sebi. In Trst se vsekakor ne bo izrodil v Detroit. Bo pač še eno tistih mest, ki se sčasoma pogreznejo vase, ne da bi ga kdorkoli v Haagu zasliševal o preteklosti.
