Tiskane izdaje
Kakšni občutki so vas kaj prevevali, ko ste se zbudili 9. novembra v Ameriki novoizvoljenega predsednika Donalda Trumpa?
Nisem se zbudila, ker tisto noč sploh nisem šla spat, prebujanja torej ni bilo. Z možem sva gledala izide volitev in bila sva šokirana. Delno sicer nad njimi nisem bila presenečena. Že prej so me namreč moji evropski prijatelji spraševali, češ, saj on ne more zmagati, pa sem jim odgovarjala, seveda, tudi on lahko zmaga. Pa res misliš, da lahko zmaga, so mi dejali, in sem jim pojasnila, ja, seveda lahko. Prej se je sicer nakazovalo, da bo zanesljivo zmagala Hillary Clinton, o tem skoraj nihče ni dvomil, in tudi sama sem mislila, da je drugačen izid sicer možen, a res malo verjeten. Tako da sem bila presenečena in vznejevoljena. Oba z možem sva se spraševala, kaj to lahko pomeni za vse mogoče stvari. Sem ekonomistka, pa nisem najprej pomislila, kakšna bo ekonomika Donalda Trumpa, temveč sem razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo deželo, družbo, civilnodružbeno razpravo, ljudmi, ki niso bele rase. To sem imela tedaj najprej v mislih.
Če bi zmagala Hillary Clinton, bi Wall Street še naprej vladal »Main Streetu«, torej navadni Ameriki. Kdo ji bo vladal zdaj? Kdo so resnični zmagovalci teh volitev: Trumpovi volivci, Wall Street, korporacije, vplivni lobiji?
Še prezgodaj je za dokončno oceno, dokler ne vidimo, kdo vse bodo člani njegovega kabineta in glavni svetovalci. A na splošno je Trump človek, ki je, tako kot Bernie Sanders, dejal, da je treba Wall Street temeljito obrzdati in razbiti velike banke, da je tam sistem nepošten in nameščen vnaprej, tako da mali človek nima prav nobenih možnosti proti denarju in interesom. Trump je tudi napovedal, da je on tisti, ki bo vse to popravil, predstavil se je kot borec proti establišmentu, obljubil je, da bo osušil washingtonsko močvirje. A ko pogledate seznam ljudi, h katerim se zdaj obrača in se z njimi pogovarja o ključnih položajih v svoji administraciji, vidite, da so tudi sami del establišmenta. Zato se nekateri že šalijo, da pač to ostane na dnu, ko osušite močvirje. Tako da če me sprašujete o zmagovalcih volitev, so to isti kot običajno, torej wallstreetski bankirji, ki so prihajali iz Goldman Sachsa.
Zdaj se med kandidati za šefa zakladnice, finančnega ministra, omenjata Steven Mnuchin, nekdanji uslužbenec Goldman Sachsa, in Jamie Dimon, veliki šef banke JP Morgan Chase. Wall Street bo očitno ohranil svoj prevladujoč vpliv.
Da, vse tako kaže. Prej se je na vrhu seznama za finančnega ministra omenjalo tudi multimilijarderja Carla Icahna [ameriški investitor, Trumpov podpornik, s premoženjem v vrednosti kar 16,4 milijarde dolarjev]. Torej, če postane finančni minister Icahn, Dimon ali kdo drug iz istega kroga, to pač zagotovo ne bo nekdo, ki bo zavzel trdo držo do Wall Streeta.
Tudi novi predsednik sodi v vrh establišmenta, proti kateremu je napovedal vojno v predvolilni tekmi. Je milijarder, osebno pozna večino najbolj politično in ekonomsko vplivnih ljudi in celebrities v Ameriki, živi v luksuznem stolpu na Manhattnu, obiskoval je prestižno šolo Wharton itd. Navadni ljudje, njegovi volivci, verjetno niso tako neumni, da tega ne bi opazili?
Ne, niso tako neumni.
So ga podprli, ker je znal tako dobro izkoristiti gnev in frustracije milijonov nezadovoljnih Američanov – poražencev globalizacije in obstoječe politike, ki jo je simbolizirala prav Hillary?
To je res zelo zanimivo. Ta človek je prodajalec (salesman) kot nihče drug. Kljub vsemu, kar ste omenili, da je milijarder, dobesedno obkrožen z zlatom, saj živi na Manhattnu v luksuznem stanovanju, obloženem z zlatom, mu je uspelo vzpostaviti stik z navadnimi ljudmi, z ameriškim delavskim razredom. Prepričal jih je, da skupaj z njimi čuti njihovo bolečino. In na koncu je zmagal – čeprav je njegova tekmica dobila več glasov, tega tudi ne pozabimo –, ker je prepričal res velike množice Američanov v pomembnih zveznih državah, da stoji za njimi, deli njihove občutke in da bo vladal zanje.
Da, politični novinec je bolje zaznal politični »srčni utrip« navadnih ljudi in se jim znal predstaviti kot nekdo, ki jim bo v Washingtonu bistveno bolje služil kot privilegiranka Clintonova.
Da, res je tako. A to vam zdaj lahko povem iz prve roke: njegova retorika na začetku kampanje sploh ni bila taka, ko se je na primarnih volitvah republikancev med sabo merilo še vseh 17 kandidatov te stranke. Njegov pristop v kampanji se je zelo spremenil tedaj, ko je videl, kako uspešno je šlo na demokratski strani Bernieju pri nagovarjanju Američanov. Tedaj je očitno začel razmišljati, uf, to pa je dobro slišati – in kasneje sem iz njegovih ust res slišala enake besede. Dobro je izkoristil frustracije delavskega razreda, a to je naredil bolj surovo, silovito in hrupno – no, tudi Bernie je bil glasen (smeh) – in to je na koncu storil res zelo dobro. Ljudem je prodal svoje globoko razumevanje vseh tegob, ki jih prestajajo v vsakdanjem življenju.
Na kaj merite, ko pravite, da je prodajalec?
Ve, kako prodati argumente in ideje, kako prikazati kak primer. To morajo sicer početi vsi politiki. Ukvarjati se morajo z marketingom idej. Ljudi moraš prepričati, da na volilni torek zgodaj zjutraj vstanejo, gredo na volišča in tam čakajo tudi ure dolgo, da dajo svoj glas prav tebi. Politik te mora prepričati, da osebno investiraš svoj čas – to pa seveda pomeni, da se politiki morajo povezati z ljudstvom na mnoge načine, in Hillary Clinton je tu očitno spodletelo. Ona je pač dejala: priti morate na volitve in glasovati zame, sicer boste dobili njega. Na tak način se je ona afirmirala. On pa je dejal, pridite in volite zame, ker bom izboljšal stvari za vas.
Da, osmešil je napačno presojo obeh etabliranih strank, ki razpolagata z orjaškim organizacijskim aparatom. Obe je z zmago udaril naravnost v obraz, demokrate seveda še posebej, pa tudi tiste republikance, ki so se mu prej odrekli.
Ja, in dobro je zaigral na karto boja proti nepoštenemu, vnaprej nameščenemu sistemu. Senatorka Elizabeth Warren [demokratka iz Massachusettsa] je o njem prva spregovorila, Bernie se je z njo seveda strinjal in uporabljal isti izraz (rigged system), nato pa si ga je Trump kar prisvojil.
Kako to, da so tako grdo zgrešili izid volitev vsi poklicani: agencije, ki se ukvarjajo z napovedmi, mediji, strankarski štabi?
Nisem strokovnjakinja za napovedi, vendar pa mnogi pravijo, da so bile predvolilne napovedi napačne, ker ljudje niso želeli reči, kako bodo glasovali. Volitve so nekaj, kar poteka zasebno, za zaveso volilne kabine, in ljudje niso bili pripravljeni povedati, kdo je njihov kandidat.
Verjamete, da so se mnogi odločili zadnji trenutek, recimo po tem, kot zatrjuje Clintonova, ko je direktor FBI James Comey nekaj dni pred volitvami obnovil preiskavo njene elektronske pošte?
Vem, da to pravi, vendar se s takim pojasnilom ne strinjam. Vedno je tako, da se ljudje po porazu ne zazrejo vase, temveč iščejo krivce drugod. Mislim, da je bilo skoraj vse to že vključeno v predvidevanja, vsi so razumeli, da bo imela težave z elektronsko pošto. Kaj pravi Comeyjevo pismo? Da bomo šli še enkrat nazaj in znova pregledali elektronsko pošto. Zakaj bi to povzročilo toliko nezaupanja? Vsi, ki so se namenili glasovati zanjo, so bili že odločeni.
So demokrati z nominacijo Hillary Clinton poslali v predsedniško tekmo edino osebo, ki je lahko izgubila volitve proti Trumpu?
To se mi zdi pravilna razlaga.
Bi vaš Bernie Sanders dobil te volitve?
Da, vsaj jaz o tem ne dvomim. Ko je bil Bernie še v tekmi, je bilo opravljenih veliko napovedi in analiz. Tudi v soočenjih ena na ena z Donaldom Trumpom je bil toliko boljši od njega, da je lahko dokazoval, da bi bil veliko primernejši kot kandidat demokratske stranke; Hillary je namreč tedaj Trumpa premagovala s precej manjšo razliko. Trump je nato, kot rečeno, v svojih nastopih prevzel veliko Berniejevih stališč in to je bil razlog, da je ameriški delavski razred v tolikšni meri glasoval zanj, kar se je na koncu izkazalo za negativno. Kaj bi bilo, če bi ljudje na predsedniških volitvah lahko izbirali med nekom, ki se resnično bori proti milijarderskemu razredu in dobesedno pravim milijarderjem (smeh), pa si lahko le zamislite ...
Tako pa so ljudje lahko izbirali le med kandidatoma, ki sta predstavljala zgornji en odstotek najbogatejših. Pa so si rekli, bom pač izbral manjše zlo ali pa svež obraz ...
Da, imate prav. Oba sta del strankarskega establišmenta, oba sta izjemno bogata. Enega od njiju je bilo pač treba izbrati in odločili so se za tistega, ki je rekel, da razmere niso sijajne in jih bo zato popravil, namesto tiste, ki je dejala, da so razmere že zdaj dobre, zato bo poskrbela za nadaljevanje zadnjih osmih let. In ljudje so ji rekli, hvala lepa.
Trump je imel učinkovit, enostaven slogan Make America Great Again. Veste, kdo si ga je izmislil?
Mislim, da kar sam. Ta slogan je res tako enostaven. Ljudje so drug drugega spraševali, za koga boš pa volil? Za Trumpa. Zakaj pa? Ker bo Ameriko spet naredil veliko. Kaj bo storil? Ameriko bo znova naredil veliko. In to preprosto geslo se je ponavljalo v nedogled in je povezovalo ljudi s svojo enostavnostjo. Ona pa je bila zelo tehnokratska in vsi njeni prvi govori so bili polni tehničnega žargona in globokega razmišljanja o problemih. On pa je rekel samo to in pritegnil ljudi.
Hillary je imela za sabo tako velik štab svetovalcev, piarovcev, celotno demokratsko stranko, tudi predsednik Obama in prva dama sta jo podprla na vso moč.
Ravno to je bil problem. Njen štab je mislil, da mora vse biti podprto z anketami javnega mnenja, vsa dejstva in vsaka beseda so morali biti neštetokrat preverjeni, ni smela povedati ničesar, kar ji niso prej svetovali in temeljito pregledali. On pa se je tega lotil povsem drugače. Po vsakem njegovem govoru so tisti, ki so preverjali dejstva, sicer govorili: »To je laž, polresnica, delno res, ni res« – a to sploh ni imelo nobenega vpliva. Vnaprej napisane govore je začel uporabljati šele, ko je pometel z drugimi republikanskimi predsedniškimi kandidati.
In zanimivo, niso ga podprli niti nekateri eminentni republikanci na čelu z dinastijo Bush, pa to sploh ni imelo negativnega vpliva.
Da, ni ga podprl niti en prejšnji predsednik. Na razpolago ni imel niti denarja z Wall Streeta – ona pa ga je imela. Pri volitvah leta 2012 je tedanji kandidat republikancev Mitt Romney dobil veliko finančno podporo Wall Streeta. Trump pa denarja od tam ni dobil, z izjemo nekaj posameznikov. Na neki način je delal tako kot Bernie, z veliko manjšimi dolarskimi donacijami je zbral precej denarja od veliko ljudi, ki so prispevali relativno majhne zneske.
Trumpu pri volivcih ni škodilo niti, da se je v preteklosti izogibal plačilu davkov, kar je v vaši državi eden večjih grehov. Kako to?
Oh, naši davčni zakoni so velika zmešnjava. V njih so velike luknje, spisali pa so jih lobisti, ki delajo za prav take ljudi, kot je Donald Trump, torej za izjemno bogate posameznike in multinacionalne korporacije. Zato je naša davčna zakonodaja taka, kot je. Trump zdaj govori enako kot pred štirimi leti Mitt Romney, ko se je potegoval za predsednika, češ, »ne krivite mene, če sem izkoristil davčne zakone tako, kot so napisani. Če nisem plačal davkov, je to zato, ker mi je to dovoljeval zakon.« Romney je tedaj dejal: »Zakaj pa bi plačal le cent več, kot mi nalaga zakon? Bi vi prostovoljno plačali več?« Seveda ne. Trumpova davčna plačila so vsa brezhibno po zakonih.
Stephanie Kelton. Foto: Tomi Lombar/Delo
Očitno ima dobre odvetnike.Seveda, ima računovodje, davčne pravnike itd. Ta igra je pač vnaprej nepoštena, sistem je po mnenju mnogih nameščen v prid bogatih ljudi. Če je tako, je zelo verjetno, da je dovolj davčnih lukenj, da lahko – povsem v skladu s predpisi – ne plačuje nobenih federalnih davkov na dohodek.
Se bo ameriška demokratska stranka zdaj, ko ostaja brez političnega vpliva v Washingtonu, brez Bele hiše in večine v kongresu in senatu, prenovila, osvežila, se kaj naučila iz lastnih napak in pekočega poraza?
No, to je pa zelo dobro vprašanje. To bomo zdaj šele videli. Če bi prišli do zaključka, da je bilo za poraz krivo že omenjeno Comeyjevo pismo – na kar se sklicuje Hillary –, da torej ni ničesar, kar bi morali popraviti, bi to pomenilo, da sploh ni treba temeljito premisliti o prihodnji usmeritvi stranke, saj bi bilo brez intervencije direktorja FBI vse v redu. Če pa bi prišli do sklepa, da to ni vzrok za njen poraz, bi se lahko začeli spraševati, kaj je bilo zares narobe, in se usmerili h koreninam, k ameriškemu ljudstvu.
Boste še sodelovali z gospodom Sandersom? Imate ambicije ostati v ameriški politiki?
Z njim sem bila pred nekaj dnevi. Še vedno se videvava in sodelujeva. Bernie ima sicer zdaj namen priti v Evropo, zato mu pomagam pri organizaciji te turneje.
Poglejva naprej. Vaša teza je, da bi lahko Trumpovo administracijo v resnici vodil podpredsednik Mike Pence.
Da, to bi se lahko zgodilo.
In kaj je argument za to?
Da Donald Trump morda v resnici sploh ne želi vladati. Da to nikoli ni bila njegova ambicija. Veliko ljudi zdaj pravi: ne mislite, da je to naredil, ker je želel biti predsednik, ker je res hotel zmagati. V kampanjo naj bi se podal, ker naj bi hotel razviti svojo blagovno znamko in uresničiti nekatere druge svoje cilje. Postati predsednik ZDA morda sploh ni bil njegov načrt (smeh).
Da, zdi se, da mu ne diši selitev iz razkošja newyorškega stanovanja v precej bolj skromno, »sindikalno« Belo hišo. Da tudi kadrovsko sploh ni bil pripravljen na predsedovanje, kaže tudi njegova »tranzicijska« ekipa: vanjo je postavil kar tri svoje otroke in zeta.
Da, njegova hči Ivanka se je udeležila tudi njegovega srečanja z japonskim premierom Šinzom Abejem. To so bili prijetni pogovori na visoki ravni. Slišimo tudi za zeta, ki naj bi verjetno dobil dovoljenje, da bo lahko prisoten na najbolj pomembnih brifingih o nacionalni varnosti, in podobne stvari. V mojem življenju se še nikoli ni zgodilo kaj takega. No, tu gre za zaupanje in lojalnost. Donald Trump se obdaja z ljudmi, ki so mu lojalni in jim zaupa. Je pač novinec v tej igri in mora še marsikaj spoznati. Če ne zaupa svojim instinktom, je mogoče celo dobro, da je med ljudmi, ki mu bodo najbliže, tudi njegova hči, ki mu bo lahko naravnost rekla: Očka, tega pa ne moreš narediti. Mogoče, poudarjam.
Kako bo demokratična odločitev ameriškega ljudstva v dobrem in slabem preobrazila ekonomiko in geopolitiko ZDA in sveta – če izhajava iz napovedi (radikalno krčenje korporativnih davkov, izstop iz TTIP in drugih prostotrgovinskih sporazumov, uvedba carin za Kitajsko, Mehiko itd.)?
Da, zagotovo bo storil nekaj stvari. Znižal bo davke, davčni rezi seveda bodo. Zakaj? Ker to hoče sam pa tudi člani njegove stranke, republikanci, ki zdaj obvladujejo oba domova kongresa. A če bo v senatu potreboval 60 glasov, da bo lahko nekaj naredil – vsaj tako je veljalo doslej –, bo te stvari precej težje spravil skozi. Če pa bodo pripravljeni uporabiti t. i. jedrsko opcijo (nuclear option) z enostavno večino 51 glasov, pa jim bo uspelo in bodo lahko sprejeli davčne reze. Bo res uvedel carine? Mislim, da ne. Zakaj? Zato, ker njegova stranka tega noče. So privrženci svobodne trgovine in ne marajo carin. Menim, da se ne bo spustil v trgovinske vojne; vse, kar bo storil, bo to, da bo poskušal biti zelo prepričljiv, rad se pogaja in sklepa posle. Pogovarjal se je s korporacijami, ki bolj kot kdaj prej grozijo, da bodo zapustile ZDA zaradi uničujočih davkov. Zato so postavile ultimat: znižajte korporativne davke za 15 odstotkov ali pa gremo drugam. Trump je prav zato toliko govoril, da bo obdržal delovna mesta v Ameriki – a za to bo uporabil davke, ne pa carine. Vsaj tako sama napovedujem.
A davčni rezi, še sploh tako veliki, praviloma najprej povečajo proračunski primanjkljaj in nato še javni dolg. To ni problem?
S tem se ne obremenjuje, za to mu je čisto vseeno. Ko gre za znižanje davkov, nikogar od republikancev ne skrbi proračunski primanjkljaj. To jih sploh ne zanima. To je tista točka, kjer oni izgubijo svojo vero.
Dobro, a kako bo Amerika sfinancirala vse to? Pričakujete pritiske na ameriško centralno banko, Federal Reserve?
Če bo kongres potrdil davčne reze, bo treba proračunski denar dobiti kje drugje, in če se bo proračunski primanjkljaj povečal, si bo vlada morala denar nekje izposoditi in bo izdala obveznice (treasury bonds). Federal Reserve tu sicer ne bo zraven, bi pa bil, če bi ti davčni rezi postali tako velika spodbuda, da bi se ameriška ekonomija začela pregrevati, z inflacijskimi pritiski. V tem primeru pa bi se Fed moral vključiti in dvigniti obrestne mere.
Na portoroški poslovni konferenci ste omenili, da bo novi predsednik zamenjal zdajšnjo predsednico Federal Reserve Janet Yellen oziroma da bo sama verjetno odstopila. Ker nimata iste »kemije«?
Da, natančno tako. On pač tudi tam želi svoje ljudi, lojalne in hvaležne. Izbral si bo »svojega« predsednika Federal Reserve.
Napoveduje tudi krepko zvišanje stopnje gospodarske rasti v ZDA z dveh na štiri odstotke na leto. Poleg kleščenja davkov naj bi k temu pripomogel tudi orjaški, tisoč milijard dolarjev težak infrastrukturni načrt. Je to prihodnja realnost ali predvolilna fantazija?
Hm, mislim, da je to kar realna možnost, glede na to, kako se namerava lotiti infrastrukturnega načrta. Če bi samo rekel, da bo zvezna vlada financirala za tisoč milijard dolarjev infrastrukture, in bo začel graditi, popravljati in posodabljati, je to ena stvar. A to, kar on v resnici predlaga, je gradnja infrastrukture na republikanski način. Torej z javno-zasebnimi partnerstvi in s privatizacijo nekaterih cest. Recimo, ponekod, kjer je vožnja zdaj zastonj, bi verjetno nenadoma uvedli plačevanje cestnin in mostnin nekomu, ki bi postal lastnik. Na koncu, če dobiš veliko spodbudo ali ne, bi stvari šle v to smer, da bi vložili nekaj javnega denarja v ceste in mostove, nato pa bi ga pobrali nazaj tudi v obliki že omenjenih pristojbin.
Kakšni bi lahko bili učinki napovedane Trumpove ekonomske politike na EU in evroobmočje?
Nekateri ekonomisti so mnenja, da če Donald Trump s svojim fiskalnim stimulusom pretirano spodbudi rast in povzroči, da bi Federal Reserve začel zategovati svojo denarno politiko bolj od predvidevanj, bi to lahko sprožilo finančne probleme. Še zlasti ker so pretekle politike kvantitativnega sproščanja povzročile napihovanje delniških balonov, na kar je opozorila tudi že Janet Yellen. Če bi torej Fed dvignil obrestne mere bolj od pričakovanj na trgu, bi to lahko sprožilo dogodke v zvezi z omenjenimi baloni, kar bi zagotovo imelo učinke tudi na Evropo.
Obamova administracija si je zelo prizadevala za sklenitev čezatlantskega trgovinskega in naložbenega sporazuma z EU. Je zdaj TTIP dokončno mrtev?
Ne bi rekla. Novi predsednik bi za to potreboval 60 glasov v senatu in nisem prepričana, da jih ima. Zdaj jih ima le 52.
Kako komentirate, da se je dolar povzpel na najvišjo raven do košarice valut v zadnjih 14 letih?
Trgi so očitno začeli oblikovati pričakovanja glede nekaterih prihodnjih Trumpovih uspehov na ekonomski fronti, da bo gospodarstvo raslo hitreje, kot smo bili pričakovali, in da bo decembra zagotovo prišlo do dviga obrestnih mer. Ljudje torej želijo obdržati obveznice, zato prilagajajo portfelje.
Vemo, da je novi predsednik res nepredvidljiv. A vseeno: kakšna bodo prihodnja štiri leta v ZDA, kakšne spremembe so najbolj verjetne?
Ne le, da to ni lahko, to je nemogoče napovedati. Vprašanje je, ali bo okoli njega dovolj ljudi, kot sta njegova hči in zet, da bi mogoče malo obrzdali njegovo agresijo ali nekatere tendence, kjer bi morda lahko potegnil precej ekstremne poteze. Imamo pa tudi Ameriško unijo za civilne svoboščine ACLU (American Civil Liberties Union) in ljudi v kongresu, kot je Ryan Paul [republikanec, predsednik predstavniškega doma kongresa], ki zelo skrbijo za osebne svoboščine in si od njega ne želijo sprememb, ki bi omejevale svobodo in varnost mnogih Američanov. Upam, da bo razvoj stvari drugačen, kot je videti zdaj. Mislim pa, da bomo imeli opravka z bolj surovo, nečloveško, agresivno in jezno ameriško družbo, takšno, kot smo jo videli že v prvih dneh po volitvah, ko je prišlo do napadov na ljudi, ki niso bele rase, pripetil se je napad na muslimanko, ko ji je nekdo strgal hidžab ...
Omenimo še povolilno proslavljanje kukluxklanovcev, belih supremacistov ...
Seveda, pa nacistične simbole. Na neki šoli so razdelili otroke na bele in temnopolte, kot v obdobju pred uvedbo državljanskih svoboščin itd. Če bi taki izgredi postali stalnica, imajo lahko zelo usodne posledice, saj če enkrat duh uide iz steklenice, bo trajalo zelo dolgo, da se bodo v ameriški družbi ponovno vzpostavile razmere, kot so bile pred Trumpovo zmago.
Lani sem tu intervjuval Guya Verhofstadta, belgijskega liberalca – tema je bila begunska kriza in odziv EU, ugotovitev pa, kako zelo se je zmotil zgodovinar Francis Fukuyama v knjigi o koncu svetovne zgodovine. Letos to nepredvidljivost dokazujeta brexit in Trumpova zmaga. Kako vi to vidite?
Se strinjam, svet res postaja poln sprememb in presenečenj, najsibo brexit, ali Donald Trump, ali pa to, kar se lahko kmalu zgodi v Franciji.
Da, ljudje so zaskrbljeni, da bo razplet v ZDA dal – v letu volitev v Franciji, Nemčiji itd. – nov pospešek nacionalističnim, rasističnim, ksenofobnim in podobnim silnicam v Evropi. Kaj pravite?
Na nesrečo vse drži, kar omenjate.
Uvodoma ste dejali, da ste po Trumpovi zmagi pomislili, da ekonomske posledice niso v ospredju, da so drugi zastavki za Ameriko lahko precej bolj usodni.
Da, res je ekonomika veliko manj pomembna od drugih tveganj, ki so zdaj pred ameriškimi državljani. On je znan, da ne tolerira kritike, mislim, da mu je všeč uporaba policijske sile, to pa je nevarna kombinacija. A v mislih imam tudi, da je prodajalec, da je kot tak v svoji retoriki zelo nepopustljiv pri mnogih stvareh, nepopustljiv je do Kitajske, trd je do ljudi, ki se z njim ne strinjajo, do muslimanov, do Latinoameričanov – tak je bil, da se je prodal volivcem. Zdaj si lahko privošči, da lahko postane drugačen. Navsezadnje je po zmagi dejal tudi, da bo največji združevalec ameriškega ljudstva – in zdaj je čas, da popravi škodo iz predvolilne retorike.
