Trump stiska vrat materi Zemlji

Ko je Trump med kampanjo trosil populistične ideje, se je zdelo, da če bo zmagal, svet ne bo več takšen, kot je bil.

Objavljeno
27. januar 2017 15.04
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
In se je začelo. Takoj po predsedniški prisegi so s spletne strani Bele hiše izginili vse informacije in članki o državljanskih pravicah, pravicah LGBT-skupnosti, zdravstveni reformi, imigracijah, izobraževanju in podnebnih spremembah.

Že naslednji dan po množičnih demonstracijah, ko se je na ulicah ameriških mest zbralo več kot dva milijona protestnikov – zavzeli so se za pravice žensk, proti novemu predsedniku, rasizmu, sovražnemu govoru in diskriminaciji –, je v Ovalni pisarni in v izključno moški družbi Donald Trump podpisal ukaz o prekinitvi financiranja mednarodnih organizacij, ki ženske, predvsem v državah v razvoju, informirajo in jim omogočajo obisk v zdravstvenih centrih, kjer lahko naredijo splav.

Ameriški naftni mogotci so bili zelo veseli, ko je novi predsednik že peti dan, in to takoj po zajtrku, odpravil prepoved gradnje dveh spornih naftovodov – Keystone XL in Dakota Access na severozahodu ZDA, ki povezujeta Kanado in ameriške rafinerije na jugu ZDA. Tokrat so ob podpisovanju okoli njega postavili tudi ženske sodelavke.

Trump je podpise delil, kot da gre za avtograme. Sledil je ukrep za omejevanje priseljevanja v ZDA za begunce iz sedmih muslimanskih držav, v naslednjih dneh naj bi se pojavil še ukrep o izgonu nezakonitih priseljencev.

Šesti dan je odobril gradnjo slavnega zidu z Mehiko, ki naj bi bil dolg 3200 kilometrov. Že pred volitvami je obljubljal: »Zgradil bom fantastičen zid, nihče ne gradi zidov bolje kot jaz in znam jih zgraditi zelo poceni. Sicer pa bodo stroške tako ali tako plačali Mehičani.«

Pot umazane nafte

A vrnimo se k ženski – materi Zemlji. Naftovod Keystone XL, katerega gradnjo je predsednik Obama ustavil, bo vodil iz Alberte v Kanadi vse do Teksasa in pri tem prečkal šest ameriških zveznih držav. Po njegovih ceveh bo potovala tako imenovana umazana nafta, ki jo v najlepših gozdovih Kanade pridobivajo iz katranskega peska, ki leži trideset metrov pod zemljo. Da pridejo do njega, morajo najprej posekati gozd in z velikanskimi stroji odstraniti krovno plast. Pesek očistijo tako, da ga precedijo v vroči vodi, ki jo črpajo iz podtalnice, in jo po uporabi, polno strupov, zbirajo v velikanskih umetnih jezerih. Največja so velika kot 390.000 olimpijskih bazenov. Vsako leto v tej strupeni vodi umre na tisoče gosi, ki se s severa selijo na jug in spet nazaj ter pristajajo v zastrupljeni vodi, saj so tam nekoč bila čista jezera, kjer so se lahko odpočile in nahranile.

Iz dveh ton peska dobijo le en sod oziroma 158 litrov nafte. Menda se v osrčju Alberte skriva druga največja zaloga črnega zlata na svetu. Ko sem se pred leti v Montrealu o umazani nafti pogovarjala z ekologom Karlom Mayrandom, mi je povedal, da je nafta iz peska najbolj zanesljiva tiskarna denarja na svetu, a hkrati ekološko najbolj sporen energetski projekt. Pridobivanje umazane nafte proizvede več kot trikrat več ogljikovega dioksida kakor pridobivanje nafte v Saudski Arabiji. V okolici živi več indijanskih plemen. Ti zaradi strupenih snovi v vodi, ki jo pijejo, obolevajo za rakom in umirajo mladi. Ribe, ki jih uživajo, imajo kar 33-krat več arzena, kot je dovoljeno.

Okoljevarstveniki so se ves čas zavedali, je pripovedoval Mayrand, da se brez naftovodov pridobivanje nafte iz katranskega peska ne bo moglo tako hitro in obsežno razraščati. »Boj proti naftovodom je v bistvu vse, kar imamo.« A žal nič več. Trumpovo namero je kljub protestom okoljevarstvenikov srčno pozdravil tudi liberalni predsednik Kanade Justin Trudeau, ki je tako kot ameriški predsednik prepričan, da bo gradnja vodila k ekonomski rasti njegove države in bo omogočila nova delovna mesta.

Jim Hansen, direktor Goddardovega klimatskega inštituta pri Nasi, je povedal, da če bo naftovod Keystone začel delovati, bo onesnaževanje tako usodno in globalno, da bo to pomenilo konec našega planeta.

Sporno je tudi dokončanje naftovoda Dakota Access, ki ga je odobril novi ameriški predsednik. Nasprotujejo mu pripadniki indijanskega plemena Stoječa skala (Standing Rock Sioux) in opozarjajo na nevarnost onesnaženja njihovih vodnih virov. Naftovod naj bi potekal tudi po sveti zemlji, kjer so pokopani njihovi predniki. Množičnim protestom Indijancev in okoljevarstvenih aktivistov, ki so decembra lani potekali v Severni Dakoti, so se pridružili tudi veterani ameriške vojske in gradnjo so takrat ustavili. Ni zanemarljivo dejstvo, da je Trump lastnik delnic podjetja, ki bo gradilo Dakoto Access, hkrati ima tudi lastninski delež v podjetju, ki je četrtinski lastnik naftovoda.

Zeleno in črno

A Donald Trump, ki se je, ko je podpisoval sporne odloke, hvalil, da je velik naravovarstvenik in da je za svoje ekološke projekte prejel številne nagrade – katere natančno, ni povedal –, je prepričan, da so podnebne spremembe prevara, ki so si jo izmislili Kitajci, da bi bilo ameriško gospodarstvo manj konkurenčno.

Trumpova administracija je pred dnevi vsem zaposlenim na agenciji za varovanje okolja prepovedala komunicirati z novinarji in jim ukazala, naj na spletni strani agencije ne objavljajo več podatkov o globalnem segrevanju. Vodilno mesto agencije naj bi Trump kmalu zaupal republikancu Scottu Pruittu, sicer skeptiku glede podnebnih sprememb in velikemu podporniku naftne industrije. Pruitt je v imenu industrije fosilnih goriv že kar dvanajstkrat tožil isto agencijo, ki naj bi jo sedaj vodil. Je lahko kaj še bolj ironičnega? »Američanom vsaj ne bo treba skrbeti, da jih bo pokončal pregret planet, Pruitt jih bo morda vrnil v stare dobre čase, ko jih je pobijal smog,« je Trumpovo odločitev komentiral novinarski kolega Sebastijan Kopušar.

Trump obljublja novo renesanso umazane industrije in veliko milejše, če sploh, zakone, ki sedaj varujejo naravo in zdravje prebivalcev. Republikanski mogotci, ki s fosilnimi gorivi služijo milijarde (ExxonMobil na dan obrne milijardo dolarjev) in strastno sovražijo vse okoljske regulative, so navdušeni, saj so morali zdaj zaradi onesnaževanja ter bolnih in zastrupljenih »malih ljudi« plačevati milijonske kazni. Dobro se jim bo obrestovalo, ker so obilno podprli Trumpovo predsedniško kampanjo.

Očitno je, da namerava Trump ustaviti vse zelene projekte, ki jih je v zadnjem mandatu začel uresničevati predsednik Obama. Med drugim je na primer zasnoval nacionalni načrt za čisto energijo, s katero je reguliral elektrarne, se zavzel za strožje omejitve ogljikovih emisij pri avtomobilih, ogromno sredstev je namenil znanstvenikom in tehnologom, ki se ukvarjajo z razvojem zelene tehnologije, prepovedal je izkoriščanje nafte in plinov na Arktiki in tako zaščitil tamkajšnje ekosisteme ter preprečil onesnaževanje morja. Spodbudil je sporazum o tem, da bodo ZDA in Kitajska začele sodelovati pri okoljski problematiki. Trump je že pred volitvami napovedal, da se bodo ZDA umaknile iz podnebnega dogovora, ki so ga sprejeli na konferenci v Parizu leta 2015. Tudi ameriškim znanstvenikom iz različnih univerz in organizacij, ki so se ukvarjali s podnebnimi spremembami, se slabo piše – seznam z imeni najbolj aktivnih je menda že na pisalni mizi novega ameriškega predsednika.

A ekonomisti so prepričani, da so vsi ti ukrepi zelo slabi ne le za naravo in prebivalce, temveč tudi za ameriško gospodarstvo. Nove službe lahko prinesejo le tehnologije prihodnosti. Če želi predsednik Trump svojim državljanom omogočiti nova delovna mesta, bi se moral opreti prav na čiste in obnovljive industrije, glede katerih so ZDA že zdaj v veliki prednosti. To so namreč sektorji, ki se bodo razvijali v prihodnosti. Moral bi zgraditi ekonomijo za leto 2050, in ne za leto 1950.

Prihranimo pesimizem za boljše čase, je nekoč dejal pisatelj Eduardo Galeano. Upajmo, da bo Trump kmalu spet lahko štel, ali je pod njegovim oknom v parku pred Belo hišo več ali manj protestnikov, kot jih je bilo na prisegi. Sicer bodo morale prihodnje generacije res kmalu začeti iskati nov planet.