Bodice: Truplo na telefonu

Kako bi lahko najkrajše opisali nežna čustva med Moskvo in Washingtonom? Morda bi bil še najbolj priročen ta vic Thomasa Cathcarta in Daniela Kleina: Policijski telefonist prejme paničen klic lovca. »V gozdu sem pravkar naletel na krvavo truplo. Moški je, in mislim, da je mrtev! Kaj naj storim?«

Telefonist mirno odgovori: »Vse bo v redu, gospod. Samo moja navodila upoštevajte. Najprej odložite telefon in se prepričajte, da je res mrtev.«

V slušalki zavlada tišina, ki ji sledi strel. Moški znova spregovori: »Prav. Kaj pa zdaj?«

Američani so se zmožni pobratiti z vsako državo na svetu (in jo potem že po nekaj dneh zbombardirati), toda od časov Josepha Raymonda McCarthyja in tedanjega lova na čarovnice nikakor ne zmorejo več seči v roko Rusom. Rusi so namreč postali atomska sila in nasploh velesila, ki je začela zmagovati v vesoljskem tekmovanju. Seveda jim Američani tega niso nikoli odpustili.

Mimogrede: McCarthy je bil predsednik senatne komisije za nadzor dela vladnih služb, potem pa predsednik stalnega preiskovalnega komiteja. V svoji vnemi mu je uspelo marsikomu uničiti kariero in življenje, spravil se je celo na predsednika Eisenhowerja. Našim preiskovalcem parlamentarnih komisij je za gorečnost in vztrajnost kajpak treba čestitati, toda ideala senatorja McCarthyja, žal, ne bodo nikoli dosegli.

V obdobju detanta je antisovjetizem v ZDA močno popustil, zdaj pa se sankcije in ruski povračilni ukrepi vračajo skozi na stežaj odprta vrata. In nihče ne ve, kaj se utegne iz tega izcimiti; nova hladna vojna, paradoksalno, morda niti ne bi bila nekaj najslabšega; scenariji perpetuiranja politične norosti se ponujajo sami od sebe.

Najprej: svet se je od zadnje velike politične krize med velesilama v marsičem spremenil. V Rusiji, kolikor vem, ni kakega eksplicitnega antiamerikanizma, prej nasprotno. V ZDA pa je tudi vseprisotna protiruska propagandna kultura vse manj produktivna, kar je kajpak logično: celo ZDA, ki so pod večjo (samo)kontrolo kot, recimo, Severna Koreja, ne moreš več povsem zapreti. In priliv sveže krvi v možgane se je začel verjetno z Vietnamom, z nesmiselnimi »pustolovščinami« po Bližnjem vzhodu, zdaj pa imamo nenadoma v ameriškem kongresu skoraj same mccarthyje, ki vpijejo drug čez drugega, da je treba linčati Vladimirja Putina, Rusijo pa zravnati z zemljo, da bo pridobivala le še uran, titan in aluminij – to, kar potrebujejo ZDA. Verjetno ima tu videnje ruskega prostora in kulture precej skupnega z Adolfom Hitlerjem, namreč, da bo od slovanske rase ohranil le še toliko kmetov, da bo to zadostovalo za dobavo žita in nafte.

Kakorkoli že, Kapitol je nepričakovano objel oblak agresivne rusofobije, ki je v sedanjih mednarodnih razmerah ne znamo z ničimer pojasniti. Ko se je Donald Trump v Hamburgu »iz oči v oči« pomenil s Putinom, smo si kar nekako oddahnili, češ, beseda lahko tudi meč premaga. Zgodilo pa se je nekaj ravno nasprotnega: kongres je zavzela »združena koalicija« (demokrati plus padli angeli z republikanske strani) in do skrajnosti zaostrila vprašanje sankcij proti Rusiji. Kajpak ne zavedajoč se, v kaj brodi.

Za začetek so potisnili predsednika v kot, tako da o tem ne bo mogel praktično nič odločati. Sankcije bo v prihodnje diktiral kongres, kar bo, blago rečeno, nekaj novega v ameriški zunanji politiki. Pa predsednik in zunanje ministrstvo, kje bosta? Taki ureditvi bi seveda takoj aplavdirali v našem državnem zboru, kjer bi seveda padale tudi najbolj eksotične zunanjepolitične odločitve.

Vladimir Putin je evforičnim senatorjem nemudoma prišepnil, da so se v nepravem času znašli na napačnem kraju. Na otroškem peskovniku. In sledili so protiukrepi, kot je odpoved gostoljubja 755 ameriškim diplomatom. Pa še kaj drugega pričakujte, je bilo mimogrede prišepnjeno.

Hopla, to pa niso več heci, kot je naš z začetka te kolumne. In za nameček je Putin napovedal veliko vojaško vajo z do sto tisoč soldati, pomenljivo poimenovano Zahod. Že vidim, kako so živčni na Poljskem, kjer neutrudno vkopavajo ameriške rakete. Očitno se Varšava zelo trudi, da bi kot največja ameriška letalonosilka izpodrinila Nemčijo. Bog jih blagoslovi, Poljake, ZDA pa, mimogrede, imajo po svetu od 700 do 800 oporišč.

Seveda se da tudi takšen vojaški potencial obvladovati – toda nikakor ne, če imaš v kongresu panične senatorje, v ovalni sobi Bele hiše predsednika za skrbno psihiatrično obravnavo, po kabinetih in hodnikih pa nezaslišan kadrovski direndaj. Recimo: Anthonyja Scaramuccija je Trump zamenjal po samo desetih dneh slave in za smeti pod preprogo je nemudoma poskrbela trojica upokojenih generalov, toliko novih je že v Beli hiši. Le kaj počnejo drugi generali?

Ni povsem jasno, ali imajo ZDA ta hip dovolj robusten sistem odločanja, da se ne bi zgodil kak katastrofalni pritisk na najbolj nepravo tipko. In paradoksalno je, da je verjetno prav Donald Trump zadnji, ki bi mu prišlo na misel kaj takega. S Putinom sta očitno vzpostavila dobre odnose, lahko si zaupata, toda vsaj Trump ima za hrbtom comedio dell'arte s Hillary Clinton in domnevnim ruskim vmešavanjem v volitve. Babnica bi očitno vztrajala do konca: Impeach Trump! Odstavite Trumpa!

Če bi oba, Donalda in Hillary, izpostavili dolgotrajnejšim postopkom pred psihiatrom, bi bil rezultat gotovo soglasen: ženšče je mnogo bolj nevrotično, nevarnejše je. No, karkoli te lahko tudi zavede: zazri se v mile, vlažne Putinove očke in rekel si boš: ta človek pa ne bi niti mravlje pohodil. Kaj bi pripomnil Hodorkovski?

Če si bo ameriška oblast sama zgrizla glavo, ne bo prijetno, še manj pa varno za preostali svet. Sicer pa, kaj je sploh še preostalo od nekdanjega sveta, ki še ni bil – tako kot zdaj – razvrščen po grajskih ogradah in hlevih? Ko je razpadla Sovjetska zveza, smo vsi vedeli, da bodo ZDA vzele značko svetovnega policista, a nihče ni pričakoval, da bo ta policist tako skrenil s poti. Po nedeljskih volitvah v Venezueli je ekspresno razglasil sankcije proti predsedniku Nicolásu Maduru, še malo, pa vam bodo komunalni redarji takšno pošto dostavljali na dom. Sankcije vsepovprek in za vsakogar.

Verjetno ni treba posebej pripovedovati, da so sankcije zunaj vsakega mednarodnega pravnega reda in jih torej nihče ne bi smel priznavati. Sankcije se trudijo skrivati za nekim političnim namenom, toda to postaja z ameriško prakso sankcioniranja vse bolj bizarno in se približuje nekaterim najostrejšim mafijskim pravilom trgovanja v nekdanji Genovi in Marseillu.

Ta svet seveda nikoli več ne bo, kar je bil, še najmanj po zadnjem »peskovniku«, ki se je pripetil med Washingtonom in Moskvo. Kje so zdaj tisti časi v začetku sedemdesetih, kdo sta Richard Nixon in tedanji svetovalec za varnost Henry Kissinger tuhtala: Kaj pa zdaj? Nekdo je rekel: China! Kitajska! In že je Kissinger letel na tajno misijo proti Pekingu, kjer so pozneje navezali diplomatske odnose (1972). V fasciklih bi Igor Omerza to odkril kot pingpong diplomacijo.

Vidite, kako preprosto je vse to: stakniti dve vsaj kolikor toliko pametni glavi, potem pa vprašati še tretjega. Tretjega. Morda pa tisto posedanje Nixona in Kissingerja v Ovalni sobi pred pol stoletja in v predahu detanta le ni bilo kar tako.