Križnar: Tudi Evropejci živite v zaporu!

Tomo Križnar je v Južnem Sudanu iskal pot, po kateri bi lahko prepeljali napravo za iskanje vode do Nubskega gorovja.

Objavljeno
10. junij 2016 10.53
Tomo Križnar
Tomo Križnar
Tomo Križnar opisuje svoje zadnje potovanje po Južnem Sudanu, ki se je začelo z mučnim čakanjem in negotovostjo, nadaljevalo s potjo po brezpotjih in aretacijo, končalo pa s srečno rešitvijo iz zapora. Križnar je v Južnem Sudanu iskal pot, po kateri bi lahko prepeljali napravo za iskanje vode do Nubskega gorovja, a je na poti naletel na plemenske spopade, zlorabe agentov Nacionalne varnosti, grozljive razmere v ječah in izdajstva.

Nihče ni hotel govoriti. Vsi možje in fantje, ki sem jih na začetku aprila poskušal pripraviti do pogovora o tem, kaj je novega v prestolnici Džuba in novi Republiki Južni Sudan, so se že po nekaj besedah zaprli. Med kupi zaudarjajočih odpadkov na glavnih vpadnicah so me spremljali mrki izrazi. V zakotjih, kjer žene in dekleta na vsakem koraku strežejo čaj in kavo, so me prebadali sumničavi pogledi. Tudi v umazanih jedilnicah po tržnicah so neprijazno strmeli. Niti v novih kitajskih supermarketih in novo zgrajenih bleščečih uradih ministrstev nihče ni pozdravljal in kimal, kot so novorojeni meščani s takim navdušenjem med referendumom o samoodločbi in po razglasitvi neodvisnosti pred petimi leti.

»Ne vedo, za koga delaš, beli mož!« je skušal pojasniti stari prijatelj na univerzi v Džubi. In pomenljivo dodal: »Niti zase, vsak sam zase – ne vemo več, za koga delamo!«

»Vi, beli ljudje, ste nam naredili velik problem!« je žugal vodja agentov v razpadajoči zgradbi Nacionalne varnosti v srcu stare arabske Džube, ki me je prvi snel z ulice in odvlekel na zaslišanje. Obtožil me je pogovarjanja z nekom na sosednjem stolu v čajarni. In tega, da sem si vmes nekaj zapisoval v zvezek. Zahtevali so 100 dolarjev. Zakaj? Za njihovo pisarno, ki menda že tri mesece ni dobila nobene podpore.

Kaj, kdo, zakaj?

Kaj se dogaja, sem prvič zaslutil aprila 2013, ko so me agenti Nacionalne varnosti ustavili na nadzorni točki v majhnem naselju Tunj na severu novega upanja človeštva. Surovo so me potegnili iz lokalnega terenskega vozila na bregu enega od pritokov Nila in vrgli golega in bosega, brez možnosti poklicati kogarkoli na pomoč, v ječo, ki je ostala iz časov velikega lova na sužnje. Takoj ko mi je naslednje jutro s posnetki uspelo dokazati, da se vračam iz Modrega Nila v Sudanu, kjer sem posnel intervju z njihovim prijateljem, komandantom borcev za svobodo SPLA North Malikom Agarjem, so me v vozilu SPLA vrnili v Malakal. Od tam pa z oboroženim spremljevalcem vkrcali na letalo naravnost proti Džubi in novemu poslopju Nacionalne varnosti. V tisti modri zgradbi z bodečo žico na ograjah, ki vzbuja vsako leto večji strah in trepet, so me nato enajst dni zasliševali, me okradli in izgnali v Ugando. Vse zato, mi je bilo rečeno, ker nisem imel dovoljenja za prehod naftnih polj, ki bi ga moral dobiti od guvernerja države Gornji Nil v Malakalu. Ko sem se teden kasneje v Džubi pritožil ministru za informacije, staremu prijatelju iz prejšnje vojne, ukradene kamere in denarja seveda nisem dobil nazaj. Pa tudi uradnega pisma z dovoljenjem za gibanje ob meji ne. Minister je pojasnil, da mi kot visoki predstavnik nove države takega dovoljenja ne sme napisati. Bo pa ukazal možem na meji, naj gledajo proč, če in ko se bom ponovno pojavil.

Podobno kot tistega maja 2013 in nato novembra tega leta z ženo Bojano in Urošem sem brez papirnatih dovoljenj prečkal mejo iz Republike Južni Sudan v Nubske gore v Sudanu tudi dvakrat leta 2014 in dvakrat leta 2015. Čez mejo smo vsem vladnim možem, vojakom in beguncem na očeh tovorili različne vrste kamer, računalnike in satelitske sisteme za povezovanje s spletom. Staroselce onkraj meje, s katerimi smo vsak dan bežali pred vladnimi bombniki in lovskimi letali v votline v gorah, smo navduševali za fotografiranje in snemanje razsekanih in zgorelih otrok, mater, žena in starcev ter jih spodbujali, naj posnetke in poročila o dogajanju v pozabljeni in žrtvovani staroselski enklavi med naftnimi polji sami pošiljajo na haaško sodišče. Pa tudi vsem vladnim in nevladnim organizacijam ter najpomembnejšim mednarodnim institucijam. Ker ni bilo pravega odziva, smo prijatelji Nub že od januarja 2013 iskali način za zaščito najbolj ogroženih in ranljivih območij, kjer se borijo za preživetje nedolžni staroselci, ki bi jih mednarodna skupnost lahko varovala z droni – podobno kot v »nadnacionalnem« naravnem parku Virunga v Demokratični republiki Kongo človeštvo varuje gorske gorile.

Prizadelo me je, da nočejo govoriti niti v treh nevladnih organizacijah, ki kljub prepovedi sudanske fundamentalistične islamske vojaške diktature v Kartumu na skrivaj pomagajo s hrano in zdravili. Tudi v teh treh od več kot 600 nevladnih organizacij, registriranih v Južnem Sudanu, s katerimi smo sodelovali od začetka nove vojne v Nubskih gorah, so se me izogibali.

Še bolj me je prizadelo, da so me zavrnili tudi predstavniki Nub v Džubi. Philip Naroun, ki v Sudan Rehabilitation Relief Agency (SRRA) izdaja dovoljenja za obisk osvobojenih ozemelj na kosu rumenega kartona, mi je januarja ožigosal in podpisal karton tako kot vsakič prej – tri tedne kasneje pa je za mano poslal zahtevo, naj takoj zapustim Nubske gore in se vrnem v Džubo. »Sicer SRRA ne bo odgovarjala za tvoje življenje.« Ubogal sem, saj spoštujem nubsko oblast. Vrnil sem se v Slovenijo. Dva meseca in pol kasneje mi je Naroun v svoji pisarni v hotelu ob Nilu povedal, da mi ne sme izdati, kdo me ne pusti več v gore. Skrivnostno avtoriteto je imenoval »The Source«.

Kdo so ti »The Source«, sem spraševal stare prijatelje iz prejšnje vojne 1983–2005, zdaj dobro rejene in v poslovne obleke napravljene Dinke in Nuere v njihovih novozgrajenih rezidencah v delu Džube pod goro Jebel, kjer vedno hladno piha. Pa tudi druge nubske prijatelje, ki zdaj delajo v nevladnih humanitarnih organizacijah s prostori v najdražjih hotelih za tujce z bazeni, igrišči za tenis in fitnesom, ki jih finančno, z znanjem in tudi drugače podpirajo ameriški in evropski donatorji.

Čeprav smo delili toliko spominov in si še naprej obljubljali vdanost in dosmrtno zvestobo, sem čutil, da niso iskreni. Nekaj se je zgodilo. Ne morejo, ne smejo mi povedati, kaj. Morda tudi sam že vem, kaj. Le poguma ne zberem, da bi pljunil resnici v oči.

Med velikim čakanjem

Čakali smo ga. Domačini in tujci, vsa Džuba, podeželje in sosednje dežele. Po več kot dveh letih in pol vojne ter skrivanja je njegovo vrnitev v Džubo 18. aprila v medijih napovedal sam predsednik Kiir. Podpredsednik Riek Machar naj bi takoj po pristanku letala, ki naj bi ga iz Etiopije prek Kartuma pripeljalo v Džubo, s spremstvom obiskal grob prvega moža SPLA Johna Garanga na Trgu revolucije. Nato pa nagovoril zbrano množico. Naslednji dan naj bi prisegel, da bo kot podpredsednik v prehodni vladi narodne enotnosti delal v dobro vseh ljudi in ljudstev ­Republike Južni Sudan.

Ni ga bilo. Ne v ponedeljek, ne v torek. Do konca tedna so bile blokirane vse glavne ulice in zaprte vse najpomembnejše zgradbe. Štiri vpadnice v mesto je po podpisanem mirovnem dogovoru stražilo 15.000 vojakov SPLA. Agenti Nacionalne varnosti so se zaganjali v navadne državljane kot stekli psi. Zagotoviti varnost v eni najnevarnejših dežel je težka naloga.

Če se podpredsednik ne vrne, kot določa mirovni sporazum, ki ga orkestrira trojka – Norveška in Velika Britanija pod vodstvom ZDA –, lahko izbruhne nova vojna. Ne samo v prestolnici, ampak po vsej državi. Podobno kot 16. decembra 2013, ko so predsednikovi Dinke zvečer poskušali razorožiti Nuere v predsedniški gardi in zadaj za predsedniško palačo isto orožje razdeljevali svojim plemenskim privržencem. Nueri­ so se uprli. Dinke so v naslednjih dneh pobili več tisoč nuerskih mož in fantov iz vrst vojske SPLA, policije in Nacionalne varnosti, tudi njihove žene in otroke. V povračilo so se Nueri maščevali v vseh večjih krajih na podeželju, kjer so bili v večini. Več kot pet milijonov ljudi iz obeh plemen se je rešilo pred pokoli v baze OZN. Tam večina še danes čaka mir in varnost.

V Džubo sem priletel v kritičnem času, ne le zato, da bi še pred potencialno novo vojno prek Južnega Sudana spravil nove kamere v Kauniaro – to je najteže dosegljivo, oblegano in zapečateno območje na skrajnem vzhodnem koncu Nubskih gora – in tam končal snemanje z dronom za nov dokumentarni film. Priletel sem tudi zato, da bi našel pot za vrtalno napravo za iskanje vode. Marcedesov tovornjak z montirano napravo, kompresor in še en tovornjak z naloženimi svedri in cevmi, vse skupaj vredno več kot 170.000 evrov, je nabavil Klemen Mihelič z donacijami na račun humanitarne organizacije Hope, potem ko smo z dokumentarnim filmom Dar Fur – vojna za vodo in knjigo Nafta in voda prepričali občutljive ljudi v Sloveniji, da se arabska in afriška plemena na zahodu Sudana spopadajo za vodo. Voda se zaradi klimatskih sprememb umika vedno globlje pod zemljo in jo je zato vedno teže najti. Fundamentalistična islamska vojaška diktatura v Kartumu izkorišča nastale razmere za iztrebljanje vseh Darfurcev s taktiko ubij sužnja s sužnjem.

Po treh tednih čakanja na Macharja sem zapustil najcenejši hotel v Džubi in odplaval na otok Gondokoro na Nilu nasproti Džube, kjer je slovenski misijonar Ignacij Knoblehar leta 1848 ustanovil prvo krščansko cerkvico Holly Cross. Zazvonil je telefon. Na oni strani se je oglasil prijatelj iz plemena Luo, Kon Victor, in povedal, da me bo navsezgodaj naslednjega dne prišel iskat vladni uslužbenec in peljal na letalo, ki ga je vlada najela za prevoz svojih ljudi iz Džube v Wau.

Wau je nova država. Ena od novih 29 držav, o katerih Machar in nekateri uporniki trdijo, da jih vsiljuje Kiirova vlada, da bi z novo administrativno ureditvijo Dinke dobili še večji nadzor nad naftnimi polji. S Konom prijateljujeva še iz časov, ko je delal kot področni direktor za irsko GOAL v Malakalu. Prvi mi je povedal za usodo tisočev Nub, ki bežijo z gora Kauniaro na skrajnem vzhodu čez mejo v Kodok, glavno središče Šilukov. Tam jim agencija OZN za begunce ne pomaga, ker se nočejo premakniti 300 kilometrov naprej v taborišče za Nube Jam Jam, kot zahteva UNHCR. Nubske družine si želijo ostati blizu svojih starcev, ki niso zmožni za pot in ostajajo v gorah. Borci SPLA North, ki branijo hribe, želijo redne stike z otroki in ženami v taboriščih. Kon je zdaj minister za finance v ­državi Wau.

Kot vladni gost naslednji dan nisem šel skozi roke agentov Nacionalne varnosti, ki na letališču v Džubi preverjajo dovoljenja za zapustitev mesta.

Wau!

Z letala ni mogoče videti kaj dosti. Samo neskončno dolgočasna ravnina in nizko grmovje na vse strani. Le v višjih legah sem ter tja ograde pastirjev. Ena sama rdeča cesta, zarezana v rdeči laterit, se kot popoln tujek izgublja v črni puhlici proti severu. Nič mest. Nič vasi. To je Južni Sudan.

Nato reka. Plitva reka. Blatna po prvem nalivu deževne dobe se vije skozi trnaste travnike. Na širšem desnem bregu kar naenkrat večje naselje okroglih koč iz pletenega šibja in blata s slamo na vrhu. Nekaj razpokanih betonskih kock z rjavečimi strehami iz pocinkane pločevine. Velika mošeja umazano bele barve, očitno postavljena na grič zato, da je videti še večja. In nasproti v nasadu mangovcev še en privid: koklji podobna katoliška cerkev iz rdečih zidakov. Wau!

Na tleh so me pričakali Konovi uradniki in me jadrno spravili mimo prežečih agentov Nacionalne varnosti v vozilo. Odpeljali so me naravnost na sprejem h guvernerju. Veteran SPLA in heroj 23-letne vojne proti arabskemu severu je vprašal, s čim mi lahko ustreže. S Konom sva mu razložila, da iščem pot za transport vrtalne naprave po zemlji do meje. Odgovoril je, da se je sam prejšnji teden s svojimi ljudmi peljal gor in dol in ni imel nobenih težav. Z zagonetnim nasmeškom je dodal, da je na letališču v Džubi končno pristalo letalo z Macharjem in njegovim spremstvom. In vsem orožjem, ki ga je za zagotovitev svoje varnosti v Džubi, skupaj s 5000 vojaki, postavil kot pogoj. To je to, kar je Kiir zavračal do tega jutra, in vzrok za Macharjevo odlašanje z vrnitvijo, kljub vsem mogočim pritiskom trojke in OZN na oba predsednika.

Je vojna res končana? Se bodo poti skozi različne fevde po državi zdaj res odprle?

Da je svetovalec guvernerja za varnost res napisal dovoljenje za potovanje v begunsko taborišče Yid in Jam Jam, sem moral počakati čez prvomajske praznike. In še en vikend in še en teden. Ni mi bilo težko, saj so me ves čas obiskovali mladi nadarjeni ljudje, ki se želijo žrtvovati za novo republiko. Ti fantje so si po vsesplošnem nezaupanju v Džubi prvi upali odkrito govoriti. Povedali so mi, da so Luoji, ki med prejšnjo vojno s severom niso migrirali v Ugando, Kenijo in Tanzanijo, ostali stisnjeni med pastirskimi Dinkami, ki pritiskajo iz doline Nila in vzhoda, ter bantujskimi poljedelskimi Fertiti, ki se priseljujejo iz kongovske kotline in zahoda. Oboji pričakujejo Luo na svoji strani. Oboji jim zamerijo, če ne sodelujejo v pokolih in iztrebljanju. Zato so se Luoji naučili diplomacije in mirnega reševanja sporov za zemljo in vodo. Zdaj so nekakšen tampon.

Marca so generali v Džubi poslali vojsko Dink, ki so izvedli strahoten masaker nad Fertiti v kraju Al Hamsin. Pobijali so vse po vrsti, tudi otroke. Nihče ne pozna števila žrtev, niti guverner sam ne. Katoliški župnik je potožil, da so uničili tudi tri cerkve in pokradli vse, kar so mogli odnesti. »Zakaj tudi cerkve?« »Ker sploh ne vedo, kaj je cerkev. Pripeljali so najbolj neuke in divje mlade Dinke iz močvirij ob Nilu.« »Zakaj vse to?« »Ker neka struja v Džubi noče miru!«

Samo mesto Wau in celo nekdanjo državo Bahr el Ghazal, ki so ga dosegli katoliški misijonarji pol stoletja za Knobleharjem in se zaradi plodne zemlje in vode naselili, zgradili prve velike misijone in začeli izobraževati prve sinove lokalnih poglavarjev in nato širili svoj vpliv po celotnem jugu, sem našel izropano. »To ni več korupcija, to je zadnja faza plenjenja,« se je izrazil lokalni diplomant novinarstva univerze v Džubi. Vsi njegovi vrstniki so ostali brez perspektive. Kon, minister, na katerega edino še lahko računajo, pa je brez denarja. »Blagajna je prazna. Iz Džube ne dobimo nič. Kaj naj ­naredim?«

Povabil sem ga v Slovenijo, mogoče bo srečal poslovneže, ki bodo pripravljeni financirati. »Hvala. Ne! Če vzamemo kredit ali donacijo, bo vse, kot je že bilo. Tujci nam boste spet ukazovali, kaj naj delamo. Mi se moramo opreti na svoje sile. Ljudi skušam navdihniti, naj spet začnejo saditi in pasti.« Lakota v mestu in na podeželju je posledica travm domačinov, ki so v vojni izgubili sorodnike in vse. Sami si ne znajo pomagati. Agencija OZN ocenjuje, da je travmatiziranega vsaj 60 odstotkov prebivalstva Južnega Sudana. Imajo samo enega psihiatra. Najbolj žalosten je pogled na sirote, ki v kraju Wau poležavajo po kupih smeti. Otroci so tako bolni in revni, da si niti lepila za vdihavanje ne morejo privoščiti – kot na primer v Džubi.

Naprej proti severni meji

Ceste v našem pomenu ni. Sledi pnevmatik so le orientacija, smer, ki kaže proti severu. Le v največjih močvirjih črne puhlice je kolovoz nekoliko utrjen z navoženim gramozom. So pa obnovljeni vsi mostovi čez večje pritoke reke Bahr el Ghazal. Pred njimi so postavljene table z zvezdicami EU in napisi Darilo ameriških ljudi. Vse drugo, cerkve, šole, tudi upravna poslopja in policijske postaje z za Sudan značilnimi ječami, opremljenimi s kovanimi rešetkami, skozi katere stegujejo roke vsega usmiljenja vredne sestradane in žejne človeške pare, se je vrnilo praktično v prvobitno stanje. Dan vožnje oddaljene tržnice ne ponujajo nič drugega kot sol, čili, milo in vžigalice. Največji luksuz so kitajske baterije, glavniki in ogledala. Domačini so sloki in suhi kot igle. Zlepa ni mogoče videti nikogar zamaščenega – kot v Džubi. Ljudje večinoma postavajo ali čepijo pred slamnjačami. In čakajo.

V Agoku sem poiskal namestnika komisarja. Dovoljenje guvernerja iz mesta Wau za potovanje mu je bilo dovolj. V izjavi je povabil vse potencialne investitorje in tuje tehnične strokovnjake. Brez njih bo Abyei kljub bogatim zalogam nafte še naprej samo velik pašnik, na katerem si bodo med sezonskimi migracijami za pašo in vodo arabski in afriški kavboji še naprej kradli krave in pobijali drug drugega, je dodal.

Podobno so me spustili skozi tudi varnostniki na vseh kontrolnih točkah med petimi državami. Pijani in zdelani možje pred vsako rampo so sicer najprej zahtevali podkupnino. Sopotniki so redno plačevali; če niso, so nas zadrževali v nedogled. Sam sem vsakič pokazal svoj papir in se izgovoril, da tujcu ni dovoljeno podpirati korupcije, saj požira novo državo, ker je to protiustavno. Samo enkrat so se spravili na prtljago. A na koncu za pregled niso zahtevali 50 dolarjev, kot se je redno dogajalo na vsaki kontrolni točki med enotedenskim potovanjem s kanujem po reki Bahr el Ghazal leta 2012. Papir je bil močan. Papir je pomenil, da nisem sam. Če se mi kaj zgodi, me bodo prijatelji iskali in me maščevali. Večje ko je tvoje pleme, varnejši si. Tudi to je eden od vzrokov, da skušajo moški v Afriki zaploditi čim več otrok s čim več ženami.

Prvo zatikanje

Prvič se je zataknilo v Mayoumu. To je kraj, od koder so Macharju zvesti Nueri v zadnjih treh letih večkrat napadli naftna polja v dosedanji državi Unity in dvakrat zavzeli tudi Bentui. Vladna vojska se je maščevala; zidak ni ostal na zidaku. »Kje so zdaj civilisti?« Nekdo je pomignil proti Kiirovim vojakom, ki so nas srepo opazovali z vrha oklepnega vozila na krožišču. Nekdo drug je na skrivaj položil prst na ustnico. Le nekdanji učitelj s plemenskimi brazgotinami Nuerov na čelu si je drznil povedati, da se vsi tukajšnji šoferji bojijo Macharjevih vojakov, ki se zdaj, ko se je njihov podpredsednik vrnil na položaj v Džubo, vojskujejo na lastno pest. In da se skrivajo v grmovju proti Bentuiju in občasno ropajo potnike.

Po treh dneh čakanja v kraju brez žena, deklet in otrok je novi prijatelj našel tri neprijazne Nuere, ki so v sodih na terencu zadaj tihotapili bencin. Preden smo se odpeljali, so mi dali osnovna navodila. Ob morebitnem napadu iz grmovja moram takoj dvigniti roke, pokazati, da sem bel, pri priči brez pogajanj izročiti vso opremo in denar ter leči na tla z iztegnjenimi rokami.

Iz kabine terenca, ki je kar naprej zakuhaval in se zaradi zlizanih gum pogrezal v blato, sem opazil, da so na vsaki nadzorni točki fantom z istimi brazgotinami na čelu plačevali za prehod več, kot so moji sopotniki prej plačevali do Mayouma. To mi je dalo misliti, da smo na ozemlju, ki ga še vedno obvladujejo uporniki. Zbal sem se, da me bodo povsem nemočnega družno okradli. Prizori razbitih, izropanih in zažganih tovornjakov, oklepnih vozil in ostankov tankov, zrinjenih z mastne spolzke steze, niso pomirjali. Močvirja, ki se razprostirajo na stotine kilometrov, vse do Nila in naprej do prvih etiopskih gora, so raj za slonovsko travo in množice raznovrstnih ptic ter ogromne polže, za katerimi po vsaki deževni dobi ostajajo kupi hišic, ki se bleščijo na soncu kot školjke.

Še pred nočjo smo prečili najnevarnejši del poti in se stresli v Bentui.

Bentui

To je kraj, kjer naju je z Urošem med vračanjem z gora 19. decembra 2013 ujela vojna. Med grmenjem raket, s katerimi so Nueri napadli skladišče z municijo, sva z več tisoči beguncev zbežala za ograjo baze OZN. Nekaj raket je padlo tudi na dvorišče, zato smo se z osebjem vsako noč skrivali v kontejnerjih. Bojana je tedaj obvestila Andreja Štera v konzularni službi našega MZZ, ki je prek Pekinga in Ulan Batorja za naju izmoledoval reševalni helikopter. Ta naju je visoko nad vojskami varno prepeljal v Džubo in naslednji dan v Kampalo.

Bentui je nato večkrat zamenjal gospodarje in bil vsakič prizorišče največjih pokolov. Aprila 2012 so Macharjevi Nueri ob ponovnem zavzetju tega administrativnega središča na tržnici in v mošeji, kamor so se zatekli, in bolnišnici, kamor so bežali naprej, pobili več kot 400 civilistov. Med njimi so bili v večini darfurski trgovci s tržnice v predmestju Rubkona pa tudi Nube z gora, ki se nočejo pridružiti uporu proti Kiiru in skušajo biti v vojni med obema rivaloma čim bolj nevtralni.

Takoj ko smo se ustavili v Rubkoni, so moje stvari prevzeli fantje iz Nacionalne varnosti. Čudili so se nad vsem. Ko so prebrali guvernerjevo pismo, so me z vodičem in nosačem poslali h komisarju. Tudi ta je prebral dovoljenje za potovanje v Yido in Jam Jam, mi izrekel dobrodošlico, odredil posteljo v povsem prazni upravni zgradbi komisarja in določil služabnika iz pisarne za pobiranje davkov, ki mi bo pomagal zjutraj najti voz za zadnji del poti.

Drugo zatikanje

Termoelektrarna takoj onkraj zadnje nadzorne točke na stezi iz Bentuija, ki je pred vojno oskrbovala črpalke na naftnih poljih, se je v soncu tako bleščala, da je bilo videti, kot da tam lebdi vesoljska ladja.

Dinke trdijo, da so termoelektrarno, impresivni simbol civilizacije tisoče kilometrov naokoli, hkrati z naftovodi, vmesnimi postajami in električnimi napeljavami sesuli Nueri. Nueri trdijo, da so vse razbili, zažgali in pokradli Dinke. Da sovražnik ne bi zasedel vseh naftnih polj, zaslužil z nafto, nabavil več orožja ter zmagal enkrat in za vselej v tradicionalni vojni med obema večinskima plemenoma v Južnem Sudanu. Vse je uničeno. Vse bo treba zgraditi na novo.

»Dovoljenje!« je zahteval slok, krepek mož s temnimi sencami ob očesnih duplinah, ki se je prihulil za hrbet med postiljanjem spalne vreče in polaganjem mreže proti komarjem na gola tla. Podal sem mu papir iz pisarne svetovalca guvernerja za varnost v mestu Wau.

»Guvernerjeva pisarna je civilna služba. Civilna služba je samo šala. Pokaži dovoljenje Nacionalne varnosti v Džubi!« Odgovoril sem, da nisem vedel, da civilna služba nič ne velja, saj sem z njenim dovoljenjem brez težav prečkal vso to dolgo pot. »Pridi!« je ukazal in me ­odpeljal ven.

Nacionalna varnost, Pariang

Naslednji teden sva se z Mengistom Pierom spoznavala. Komercialnega letala, ki naj bi me iz Yide vrnilo v Džubo, nisva dočakala. Dokler ni dosegel, da so me vzeli poljski piloti, ki letijo pogodbeno za UNHCR, sva se učila drug o ­drugem.

O vsem sva se pogovarjala. Nič drugega ni bilo mogoče početi v njegovem skromnem domovanju, ki si ga deli z ženo in občasnimi obiskovalci. Zaupal sem mu vse, kar me veseli in žalosti. Vse v upanju, da bo tudi on meni zaupal. Morda mi ne bo treba v tisto modro zgradbo Nacionalne varnosti, kjer so me aprila 2013 že preveč prestrašili in okradli.

Povedal je, da so mu leta 1991 Nueri med pokolom ubili mamo in sestro. Kako so mu najboljši prijatelji utonili in pomrli od žeje in lakote, v napadih levov in krokodilov ter sovražnih plemen med begom v Etiopijo. Kako je preživel v begunskem taborišču med neprizanesljivimi tujci. In kako je, ko se je spremenila politika, ponovno moral bežati s kolonami izgnanih dečkov in deklic čez močvirja in grmovja Južnega Sudana. Povedal je, kako je doživljal umiranje spredaj in zadaj, levo in desno, dokler peščica preživelih ni dosegla meje s Kenijo. Kako je bil ponovno tujec, begunec v taborišču Kakuma v deželi Turkan, kjer so Sudancem še bolj nagajali in jim branili osnovne človekove pravice kot prej Etiopijci ...

Povedal sem mu, da imam karto za let iz Džube domov v ponedeljek, 30. maja. Najkasneje v petek do 15. ure moram sporočiti ženi, da prestavi vrnitev na drug datum. Odgovoril je, da ni treba prestavljati leta. Da bom naslednji dan zagotovo letel v Džubo, kjer bom moral opraviti le kratek pogovor z njegovim nadrejenim inšpektorjem. Seveda mu zaradi izkušnje z Nacionalno varnostjo pred tremi leti nisem verjel. To sem mu tudi povedal. Odvrnil je, naj ne skrbim. Nacionalna varnost je edina poštena ustanova v Republiki Južni Sudan, je rekel in me povabil na tržnico. Sedla sva v etiopsko pivnico. Naročil sem čaj, on pa pivo. Bojani sem poslal SMS in jo prosil, da obvesti Andreja Štera, vodjo konzularne službe na MZZ, o vsem, kar se dogaja. Čez čas sem prejel SMS konzula Aleša Selana s slovenske ambasade v Kairu, da so se že povezali z nemško ambasado v Džubi, ki zastopa interese članic EU. Ponudil se je, da bo govoril z Mengistom. Mengista sem vprašal, ali je pripravljen govoriti s konzulom. Prikimal je. Poklical sem konzula in pomolil telefon Mengistu. Mengistove oči so jezno poblisknile. S kretnjo je zavrnil pogovor.

Tisti trenutek se je začel popolnoma drug odnos. Po petih pločevinkah piva, ki sem jih plačal jaz, je stopil na plan drug človek. Nevaren človek. »Vi, beli ljudje, mislite, da lahko delate vse, kar hočete!« me je napadel. »Zaprli bomo tudi njega!« se je zadrl na Jumo, prijatelja, begunca iz Nubskih gora, ki je malo zatem stopil v gostilno. »Obtožili ga bomo sodelovanja s tabo!« »Oba bom zaprl v ječo!« je vzrojil in nama ukazal, naj mu slediva.

Med hojo skozi noč mi je Juma večkrat stisnil roko: »Ne odzivaj se! Tiho bodi.« Na dvorišču sem moral izročiti telefon in diktafon, o katerem je verjel, da je satelitski. K sreči je ugasnil, ko so se izpraznile baterije, sicer bi me zalotil, da sem ga vse dni na skrivaj snemal. Dokler ni zaspal, se je znašal nad mano. Tiho sem prenašal vse – tako kot moj nubski prijatelj.

»Ko bomo končali z Arabci na severu, bomo opravili tudi z Dinkami in Nueri na jugu,« mi je zjutraj šepnil Juma. »Negostoljubni in neprijazni so, ker s tem branijo svoj teritorij podobno kot živali, ki so razvile rogove, in rastline, ki so razvile trnje in strupe,« sem poskusil zagovarjati Nil, ki sem se ga zadnji teden naučil ­spoštovati.

»V taborišču Yida in Jam Jam redno posiljujejo naša dekleta. Kradejo in pobirajo davke,« je odvrnil Juma. »Če nimaš denarja in če si ne moreš sposoditi – te zaprejo!«

Ko se je Mengistu z zatečeno glavo in rdečimi očmi pojavil na pragu svoje zakonske spalnice, sem se zrinil mimo njega, vzel z mize svoj telefon in poslal SMS Bojani. Malo zatem je zazvonilo. »Peter Benger, nemška ambasada, Džuba.«

Jumi sem na skrivaj izročil 20 dolarjev in videokamero. »Na. Snemaj! Naj se vse vidi in izve!« Objela sva se, potem pa sem začel dolg pogovor z diplomatom 2000 kilometrov onkraj največjih močvirij na Zemlji.

Nacionalna varnost, Džuba

»Če ga vzamemo, nam UNHCR ne bo plačal,« sta vztrajala poljska pilota na letalski stezi v Yidi. »Je v Južnem Sudanu gospodar UNHCR ali mi iz Nacionalne varnosti?« je vztrajal Mengistu, preden je poklical nekam zelo visoko in nato podal telefon pilotu.

Po pristanku v Džubi so me z oboroženim spremljevalcem porinili v marico in odpeljali v ječo. Tam so stresli vse moje stvari na tla in začeli brskati.

»Dron! Satelitski modem! Satelitski telefon! Knjiga The Poisonous Thorn in Our Hearts. Sudan and South Sudan's Bitter and Incomplete Divorce. Posetnica Radia Bakhita ...« Prvo, kar je izginilo, je bila kuverta z 2000 dolarji.

Po veliko vpitja, groženj, porivanja sem ter tja in zastraševanja me je dve uri kasneje direktor zapora pognal za rešetke na koncu hodnika. Sprejela me je zatohla vročina, skoraj nič zraka, beton in odmevajoče bobnenje kakih 50 glasov jetnikov v oranžnih uniformah, podobnih tistim v Guantanamu.

»Rekli smo – nobenega pogovarjanja!« se je izprsil. Eden od ječarjev z bičem v rokah je pomignil Darfurcu, s katerim naj bi prebila prvo noč na isti smrdljivi peni. Mož je moral leči na trebuh in iztegniti roke. Prve udarce z bičem je prenesel tako, da je vsakič zakričal. Zadnjih petnajst je jokal kot otrok.

V življenju še nisem izkusil hujšega zatiranja osnovnih človekovih pravic. Nobenega predstavnika EU nisem bil bolj vesel kot tisti ponedeljek popoldne diplomata Petra Bengerja.

»Nube so te januarja izgnali!« je ob njegovi prisotnosti v svoji pisarni smrtno resno izrekel prvi po rangu od spodaj navzgor, Dinka z močnim ameriškim naglasom. »Ujeli smo te, ko si se skušal ponovno vrniti!«

»Mi smo v zaporu!« se je posmehnil drugi po rangu navzgor, Dinka s še bolj močnim ameriškim naglasom v še večji in še bolj ameriško opremljeni pisarni, ki se je predstavil kot strokovnjak za tehnične zadeve in povedal, da je dobil nalogo pregledati vse moje posnetke. »Tudi vi v Evropski uniji ste v zaporu! Ali se tvoji doma zavedajo, da so v zaporu?«

»Poznam te!« se je obregnil tretji po rangu navzgor, s še močnejšim ameriškim naglasom in v povsem ameriški pisarni, namestnik generalnega direktorja Nacionalne varnosti. »Ko sem bil namestnik v Kartumu, sem obravnaval tvoj primer. Primer Darfur! Takrat si imel veliko srečo! Še večjo srečo imaš tokrat! Ali misliš, da te sreča ne more zapustiti?«

»On je upornik!« se je porogal nemškemu diplomatu, ko sta končala vljudnostne nagovore. Drznil sem si zaprositi za besedo: »Vse življenje sem simpatiziral z vami. Tudi po tej zadnji kalvariji sem še naprej z vami in vas skušam razumeti. Prosim, sodelujte in nam pomagajte spraviti vrtalno napravo za iskanje vode v Nubske gore. In razglasiti nadnacionalne naravne kulturne parke, ki jih bodo varovali droni …«

»Če bomo pomagali Nubam, bo Kartum pomagal upornikom proti nam ...« me je nervozno prekinil in še enkrat začel pojasnjevati tisto, kar je povedal že prej.

»Kitajska hoče mir. Amerika hoče mir. Evropa hoče mir,« se je poslovil namestnik generalnega direktorja Nacionalne varnosti med stiskanjem rok in izmikanjem oči.

»Bom pozdravil svoje ljudi v zaporu Evropa!« sem si dovolil zadnjo besedo.