Pomisleki: Tudi zdravniki jočejo

Ko je človek danes pred odločitvijo glede svojega zdravja, je velikokrat pred težko izbiro. V preteklosti je bil zdravnik avtoriteta, ki je bolj ali manj zapovedal določen način zdravljenja, zdaj pa je vse bolj nekakšen informator, ki predstavi različne možnosti terapije, posameznik pa se odloči, katere posege bo opravil oziroma katera zdravila bo jemal. Harvardski kirurg Atul Gawande se v knjigi Minljivost upre tako avtoritarnemu kot čisto informativnemu načinu naslavljanja zdravnika na pacienta in se zavzema za nekakšno dialoško tretjo pot, ko bi pogovor med njima omogočil pacientu, da se odloča glede na to, kaj mu je v življenju res pomembno in katere posege je pripravljen opraviti za podaljšanje življenja in katerih ne. Gawande opisuje primere na smrt bolnih ljudi (tudi svojega očeta) in ugotavlja, da je mnogo ljudi v zadnji fazi življenja izpostavljeno posegom, ki so zanje skrajno boleči in jim mnogokrat celo skrajšajo življenje.

Že v prejšnjih knjigah je Gawande opozarjal na to težavo. Tako je v knjigi Complications opisal primer človeka, ki je imel po telesu polno metastaz. Eden od tumorjev je pritiskal na hrbtenico in ortoped je predlagal operacijo. Problem je bil, da se je ortoped ukvarjal le s hrbtenico. Bolniku je optimistično slikal operacijo kot rešitev težave s hrbtenico, ni pa se posvetil problemu, da so bile metastaze povsod po telesu in da je bil bolnik v precej slabem stanju za operacijo. Bolnik se je za operacijo odločil, toda po njej se je njegovo splošno stanje radikalno poslabšalo. Za ortopeda je bila operacija velik uspeh, ker mu je uspelo odstraniti tumor, ne da bi poškodoval hrbtenico, zaradi splošnega slabega stanja pa je pacient umrl prej, kot bi sicer.

V knjigi Minljivost Gawande povzema nasvet kolegice, strokovnjakinje za paliativno medicino, ki ga je podučila, kako komunicirati s pacienti, ki so v zadnji fazi življenja pred težkimi odločitvami, ali se odločiti še za eno operacijo, še za več kemoterapije in podobno. Zdravnik naj bi ob teh odločitvah pustil pacientu, da govori več kot on. Najpomembneje pa je, da zdravnik zastavlja prava vprašanja, ki človeku omogočijo, da se odloči, kaj mu je res pomembno ob koncu življenja. Zdravnik mora najprej seveda ugotoviti, ali se bolnik sploh zaveda resnosti situacije ali pa morda živi v zanikanju. V idealnih razmerah bi potem z zdravnikom skozi dialog prišla do odgovorov na vprašanja, kaj pacient še želi doživeti v življenju, kaj ga najbolj skrbi, katerim omejitvam navkljub se mu še splača živeti in kaj je pripravljen potrpeti in česa ne, da se ga ohranja pri življenju. Na takšna vprašanja ljudje mnogokrat nimajo velikih odgovorov. Eden od pacientov je na primer dejal, da je še pripravljen iti skozi boleče terapije, če bo kljub nepokretnosti še lahko užival ob gledanju športnih prenosov na televiziji in pri tem jedel najljubši sladoled.

Takšen diskurz med zdravnikom in pacientom rahlo spominja na logiko postavljanja vprašanj v psihoanalizi. Čeprav Gawande nima znanja iz psihoanalize, je iz njegovega pisanja razvidno, da razume, kako si vsak človek zelo individualno pripoveduje zgodbo o svojem življenju in kako si želi po svoje pripovedovati tudi o svojem koncu. Večina ljudi želi ohraniti možnost izbire konca, čeprav ne gre nujno za racionalno, jasno izraženo idejo tega, kaj hočejo. Gawande želi pacientom pustiti, da ostanejo avtorji zadnjega dejanja zgodbe svojega življenja. Ta zgodba je vselej radikalno individualna.

Pacienti so nenehno pred izbiro glede težkih odločitev, a se s tem problemom izbire ubadajo tudi zdravniki. Izraelski kirurg Dan Arbell razpravlja o teh zagatah v tekstu Filozofija kirurgije, kjer se s precej humorja loti tudi hierarhije med zdravniki. Neka stara šala pravi, da se po smrti pred bogom znajdejo trije zdravniki. Prvi, pediater, bogu razlaga, da je bil vse življenje dober zdravnik in da je pomagal mnogim otrokom. Bog pravi, da vse to ve, in mu naloži, naj se usede na njegovo levo stran. Drugi pride pred boga kardiolog. Bogu pove, kako zavzeto je delal in reševal življenja. Bog mu reče, da je vse to res in da naj se usede na njegovo desno stran. Nato se pred bogom pojavi kirurg in bogu zaukaže, naj vstane in mu odstopi svoje mesto. Arbell priznava, da se v hierarhiji med zdravniki kirurgi mnogokrat počutijo rahlo superiorne. Izpostavi pa tudi problem hierarhije med kirurgi. V poklicu, kjer se mora človek dolga leta učiti tako, da asistira starejšim, izkušenim kolegom, se mnogokrat pojavi rivalstvo med kolegi in to, da se nekateri kirurgi počutijo vzvišene nad drugimi. Pogosto pa starejši ne želijo odstopiti mesta mlajšim.

Arbell se sprašuje tudi, ali je ta poklic sploh možno opravljati brez kančka občutka omnipotence, kajti to, da se sklanjaš nad telesom pod sabo, vedoč, da lahko tvoja napaka nekoga stane življenja, je za marsikaterega kirurga zelo tesnobno. Ko zarežeš v telo, se moraš dojeti kot avtoriteta, ki je operacijo zmožna izpeljati, hkrati pa ni dobro, da si misliš, da si ti edina avtoriteta, ki nekaj zna. Arbell pravi, da obstaja mnogo scenarijev, kaj se dogaja v kirurgovi glavi, ko mu zjutraj na delovnem mestu predstavijo pacienta, ki ga bo moral operirati. Nekdo si lahko misli, zakaj so prav njemu naložili to delo; drugi jemlje nalogo preprosto, kot del svoje delovne obveznosti; tretji se odloči, da bo operacijo izvedel po metodi, ki jo vedno uporablja, čeprav mu kolegi namigujejo, da obstajajo tudi druge metode; četrti si misli, da je on najboljši strokovnjak na svojem oddelku, zato se mu zdi edino prav, da je naloga pripadla njemu; peti pa meni, da ni nikogar drugega, ki bi to delo lahko opravil tako odlično kot on. Pri velikih posegih v telo drugih je določeno zaupanje vase nujno, a je preveč zaupanja vase lahko zelo problematično.

S podobnimi vprašanji se ukvarja tudi Henry Marsh, ki v knjigi Do No Harm odkrito razkriva svoje tesnobe ob posegih v možgane, s katerimi se kot nevrokirurg ubada vsak dan. Marsh zelo odkrito piše tudi o napakah, ki jih je v dolgoletni karieri naredil. Po izidu knjige je z njim navezal stik norveški pisatelj Karl Ove Knausgård, med drugim avtor Mojega boja, in kirurga zaprosil, ali je lahko navzoč pri njegovi operaciji. Marsh mu je predlagal, naj se mu pridruži na poti v Albanijo, kamor je bil povabljen, da lokalnim zdravnikom pokaže, kako odstraniti zapleten tumor v možganih. Ker je ta tumor videti podobno kot možgani, se ga operira tako, da pacient ostane pri zavesti. S pacientovim dovoljenjem je pri operaciji sodeloval tudi fotograf.

Operacija je bila na srečo uspešna in Knausgårdov zapis jo je skupaj z izjemnimi fotografijami spremenil v umetniško delo. Iz tega zapisa lahko izvemo, kako je nevrokirurg opravil operacijo, za katero je sam dejal, da je nekakšna obrt, pri kateri samo določen del dela opraviš z očmi, precej pa le tako, da se zaneseš na svoj otip. Posebno pozornost je Marsh posvečal tudi temu, da se je s pacientom čim bolj odkrito pogovoril pred operacijo in po njej.

Eden od mladih albanskih kirurgov, ki se je pred časom učil pri Marshu v Veliki Britaniji, je pisatelju pripovedoval zgodbo, kako je Marsh nekoč operiral otroka, a je ta na žalost med operacijo umrl. Precej časa po tistem, ko je šel Marsh to grozljivo novico povedat staršem, ga je mladi kirurg opazil, kako skupaj s starši sedi v čakalnici in joče. Za albanskega kirurga je bil ta prizor enako poučen kot znanje, ki ga je od starejšega kolega dobil, ko ga je gledal v operacijski dvorani.