Uboge male bogatašinje

Draga svetovalka, zaročena sem s čudovitim moškim, prijazen je in za mojega devetletnega sina skrbi, kot bi bil njegov. Pomaga mi pri gospodinjstvu in opravlja kar dve službi, da lahko dobro živimo. Tako dober moški je, ima vse, kar si lahko žena želi od moža. A vendar obstaja ena težava: ne ljubim ga. Ali naj se poročim z moškim, ki ga ne ljubim?

Svetovalka v rubriki Zaupne besede v enem od ameriških časopisov je v odgovoru bralki zelo jasno povedala: Ne, če ga ne ljubite, se nikar ne poročite z njim, sebi in njemu boste tako naredili največjo uslugo.

S tem pismom in odgovorom se začne knjiga Soproga skozi zgodovino (A History of the Wife) Marilyn Yalom. Za večji del človeške zgodovine je takšno razmišljanje, kot ga je zaznati v tem pismu, nekaj nepojmljivega. V bistvu nikoli ne bi bilo napisano, ne samo zato, ker nekoč ženske niso bile pismene, ampak predvsem zato, ker si niso smele same izbrati moža. Žena, ki je ostala sama z otrokom ali je bil ta celo nezakonski, je bila lahko samo hvaležna, če se je našel moški, ki je bil pripravljen skrbeti zanjo in za malčka, ki ni bil njegova kri. Takih ni bilo veliko. Poroka v tritisočletni zgodovini namreč ni imela veliko opraviti z ženskim spolom, bila je zgolj materialna oziroma nepremičninska transakcija med dvema moškima – možem in nevestinim očetom. Žene so bile podarjene, kupljene, prodane, ugrabljene, priborjene ... Njihova naravna in najpomembnejša usoda je bila, da so postale žene in matere. Poročni prstan je bil dokaz, koliko je ženska sploh vredna.

Poroka in dva moška

Danes je čisto drugače. Kot je videti tudi iz začetnega pisma, se ženske poročajo zaradi ljubezni in to, kar pričakujejo od svojega zakona, je enakopravnost z možem. Ali gre zgolj za iluzijo? V teh dneh je v ZDA izšla knjiga, ki opisuje življenje soprog, ki so poročene z najbolj bogatimi in vplivnimi poslovneži na svetu. Ti niso le milijonarji, temveč celo milijarderji. To je bogata elita, ki živi v epicentru najbolj razkošnega in najdražjega koščka zemlje na planetu, na zgornji vzhodni strani Manhattna. Naslov knjige je Primati z avenije Park (Primates of Park Avenue), napisala jo je Wednesday Martin, antropologinja, ki ima tudi doktorat iz primerjalne književnosti. Na avenijo Park se je pred desetimi leti preselila s spodnjega Manhattna, in čeprav gre za razdaljo, ki jo taksi prevozi le v nekaj minutah, se zdi, kot da gre za dve povsem različni vesolji.

Avtorica je kmalu po prihodu doživela kulturni šok. V času, ko so ženske na univerzah veliko bolj uspešne od moških, ko jih vedno več zaseda pomembne položaje v korporacijah in politiki, ko se glasno borijo za enakovredne plače, je življenje drugega spola na aveniji Park in v bližnji okolici nekaj povsem drugega in še najbolj spominja na viktorijansko Anglijo. Prvi pomemben podatek je, da je na zgornji vzhodni strani Manhattna več žensk kot moških: na enega moškega prideta dve ženski – to pomeni, da moški izbirajo in so lahko izbirčni. In tudi so. Lepota in mladost sta tam glavni ženski kapital.

Martinova je na otroških igriščih in v šoli srečevala čudovite negovane ženske, vedno oblečene v najdražje, a rahlo konservativne obleke, stare so bile okoli trideset let in vse so imele diplome s prestižnih univerz, niso hodile v službo, saj je njihova glavna naloga bila, da kot uspešne izvršne direktorice vodijo svoje gospodinjstvo in vzgajajo otroke. Konec koncev so imele pod sabo tudi na desetine osebja: varuško, kuharico, čistilko, telovadnega trenerja, strokovnjaka za jogo, sprehajalca psov, šoferja, vizažistko, frizerko itd.

Knjiga je dvignila največ prahu zaradi podatka, da naj bi te žene, tako kot uspešen menedžer, na koncu leta od moža prejele tudi izdatno božičnico oziroma denarno nagrado. A le, če so bile pridne; če jim je uspelo vpisati otroke v najboljše vrtce in najboljše šole, če so skrbno ravnale z družinskim proračunom, če so bile uspešne gostiteljice, če so dobro predstavljale moža na družabnih dogodkih, če se niso zredile in, seveda, če so bile dobre v postelji. O tem, ali te žene res dobivajo takšne dodatke, so ta teden v ZDA razpravljali na različnih pogovornih oddajah, zavijali z očmi in govorili, da je to izmišljotina.

Martinova razlaga, da takšni denarni dodatki niso nič novega, da so ponavadi navedeni že v predporočnih pogodbah, ki jih za bogataše pripravijo njihovi dobro plačani odvetniki in jih morajo, če želijo sanjsko poroko, podpisati ženske. V teh pogodbah je navedeno, kolikšen znesek prejmejo v primeru ločitve. Zakon je na zgornjem Manhattnu postal organizacija, ki je tu zato, da varuje moč in denar tako, da ostajata v rokah moža.

Segregirana družba

Martinova je ženam z avenije Park nadela pop ime glam sham (glamorous stay-at-home-moms oziroma glamurozne mame gospodinje). Ko je bila z njimi v družbi, se ni pretvarjala, da je vohunka, ki kot antropologinja opazuje svet, v katerem živijo. »To niso neumne ženske, so lepe, inteligentne in imajo odličen smisel za humor pa tudi samoironijo.« Opazila je, da je to družba, ki strogo ločuje moška in ženska življenja. V viktorijanski Angliji so se moški po večerji s cigarami in viskiji diskretno umaknili v svoje prostore, kjer so se pogovarjali o pomembnih rečeh, in pustili ženske, da so brbljale o drugorazrednih temah. Sodobni bogataši pa se ne pretvarjajo več, imajo pač ločene večerje za moške in ženske.

Ta segregacija je svobodna izbira, so se ji pohvalile ženske, ki nekajkrat na mesec z zasebnimi letali odletijo na dekliške zabave v mondene kraje. Moških tako ali tako ni nikoli doma, so v službi ali na službenih potovanjih. A dejstvo je, da bolj ko je družba hierarhična in spolno segregirana, nižji je v njej status žensk. Ker imajo moški pod kontrolo kapital, imajo moč nad ženami in otroki, oboji so po­vsem odvisni od njih, zato lahko naredijo, kar si zaželijo.

V članku v reviji New York z naslovom Razredni boj na aveniji Park avtorica piše o tem, da so najnovejši bogataši tako bogati, da gledajo postrani celo nekdanje milijonarje. Tudi bogati niso več dovolj bogati za to skupnost. In če so se nekoč bogataši na primer veliko ukvarjali z mecenstvom ter se radi družili z intelektualci, je zdaj drugače, kot piše v članku: »Ti ljudje v svojih velikanskih stanovanjih, ki včasih obsegajo celo tri nadstropja, nimajo niti ene knjige, zakaj bi jih potem zanimali ljudje, ki berejo ali pišejo.«

Zlata mama

Najpomembnejša vloga žensk iz knjige Primati z avenije Park je materinstvo. Ponavadi imajo po štiri otroke ali več in že od majhnega je treba vanje veliko vlagati; čustveno, socialno, umetniško, akademsko. Začne se že zelo zgodaj. Še pred porodom morajo svojega otročička vpisati v najelitnejši vrtec, cene so visoke (kar ne predstavlja večje težave), vrste velikanske. Še preden začne otrok obiskovati vrtec, ga vpišejo na slavno glasbeno šolo Diller-Quaile, kamor jih vozijo že pri treh mesecih, da bi spodbudili in odkrili ter negovali dojenčkov posluh. Celo datum rojstva otrok mora biti zaradi vpisa v šole strogo načrtovan. Na zgornji vzhodni strani Manhattna so zato vse ženske noseče hkrati, najboljša meseca za rojstvo sta oktober in november.

Nista dovolj le vrtec in šola, otroke pridejo poučevat na dom tudi strokovnjaki za bonton in druženje, posebne varuške jih seznanijo s tem, kako se igrati, saj se sami tega, zaradi zelo polnega urnika, težko naučijo. Imajo mentorje, ki jih naučijo voziti kolo, ki jih odvadijo izbirčnosti pri jedi, jim pomagajo delati šolske naloge ...

Starši vzpostavljajo svoj družbeni status tudi s pomočjo otrok. Matere se namreč dogovarjajo in odločajo, s kom se lahko igra njihov malček, kar pomeni, da je v elitni krog najpomembnejših šele prek otroka pripuščena tudi njegova mati.

Martinova se je kar nekaj časa trudila, da bi se jim pridružila, a ker ji ni uspelo, je morala storiti to, kar bi storila šimpanzinja v džungli – priliznila se je alfa samici. Ko je prišla v krog najpomembnejših mamic, se je morala vpisati še na najdražji pilates, si kupiti novo garderobo in torbico Birkin (»Ta več deset tisoč dolarjev draga reč je oklep in meč žensk z Manhattna.«), shujšati, obiskovati solarije, si vbrizgati botoks in postati plavolaska. »Ko zjutraj ob osmih odpeljejo otroke v šolo, so videti tako, kot da sedijo v prvi vrsti modne revije na newyorškem tednu mode, kako tudi ne, saj so jih, preden so odšle od doma, naličili in počesali najboljši vizažisti in frizerji v mestu.«

Raziskave kažejo, da le 16 odstotkov Američanov meni, da je dobro, če žene hodijo v službo, kar tretjina pa jih verjame, da je za družino bolje, če mati ostane doma in skrbi za otroke in gospodinjstvo. Raziskave tudi kažejo, da imajo zaposlene ženske veliko manj težav z depresijo, jezo, odvisnostjo in žalostjo kot tiste, ki ostajajo doma. Ženske, ki jih opisuje Martinova, so vsak dan pod velikim stresom, saj ves čas živijo v strahu, da jih bo mož prevaral ali zapustil, jasno jim je, da si potem ne bodo več mogle privoščiti takšnega življenjskega sloga, kot ga živijo zdaj.

Njihovi možje radi zbirajo kvalitetna rdeča vina, jih hranijo v kleteh svojih poletnih rezidenc v Hamptonsu, one pa imajo raje bela vina, saj po njih lažje zaspijo. Pijejo vsak dan, med vikendi še posebej veliko, abstinenčni dan je le v ponedeljek, ki velja za dan razstrupljanja. Stres klestijo tudi s xanaxi in valiumom. Tiste, ki imajo težave z alkoholom, obiskujejo društvo anonimnih alkoholikov, ki je v cerkvi na aveniji Madison, med Prado in Ralph Laurenom. »Če človek v tej družbi izgubi dobro ime, je zanj vse končano!«

To so ženske, za katere ločitev v nobenem primeru ne pride v poštev, saj je njihov edini cilj imeti popoln zakon, in če ga želijo obdržati, morajo biti popolne ženske.

Plastika ali vzgoja?

Knjiga je sicer etnografski pop, bolj fenomen kot vsebina, bolj Seks v mestu kot Drugi spol, a vendar se človek vpraša, ali je bogatašem uspelo podobno kot možem v filmu Stepfordske ženske, v katerem so neubogljive žene nadomestili z njihovimi identičnimi izboljšanimi robotskimi različicami, ki so bile čudovite gospodinje, matere in ljubimke. Rimejk iz leta 2004 z Nicole Kidman in Glenn Close v glavnih vlogah je Frank Oz spremenil v komedijo, original iz leta 1975, ki je bil inspiriran z romanom Ire Levina, pa je bil posnet kot ­grozljivka.

Stepford je sanjsko ameriško predmestje, ima čudovite hiše, čudovita življenja, čudovite ženske. Kot ugotovi glavna junakinja, so te ženske preveč izjemne za svoje zelo povprečne može. Kmalu postane jasno, da gre za moško zaroto in da je alfa samec med njimi nekoč delal kot inženir v Disneylandu, ki muhaste žene sistematično spreminja v izjemne elektronske hausfrau, ki so sicer konservativno oblečene, a imajo vse malce večje prsi kot originali in velikanske nasmeške.

Ob tem sem se spomnila tudi odlične knjige How to Create the Perfect Wife (Kako ustvariti popolno ženo), ki jo je napisala Wendy Moore in je resnična zgodba iz 18. stoletja. Thomas Day je bil bogataš, dolgočasnež, izjemno pameten avtor knjig za otroke, humanist, ki se je boril za človeške pravice. Prijateljeval je z najlepšimi in najbolj pametnimi ženskami gregorijanske družbe, a nobena mu ni bila dovolj všeč. Zato se je odločil, da si bo kar sam vzgojil idealno družico, verjel je, da racionalni um ni sposoben zaljubljenosti in da je ljubezen le privid.

Ko je bil star dvaindvajset let, je v sirotišnici kupil dve siroti, odločil se je, da ju bo enako vzgajal, in še preden bosta odrasli, bo lahko izbral, katera izmed njiju je primernejša zanj. Imel je tudi zelo jasno sliko o tem, kakšna je zanj idealna ženska: imeti mora okus za literaturo in znanost, za moralno in domoljubno filozofijo, oblečena mora biti preprosto, kot pastirica, pojesti mora čisto malo, mora biti vzdržljiva in neustrašna, kot špartanske ženske in rimske herojinje. Ena od deklic se mu je zdela neumna, zato se ji je kmalu odpovedal, druga se mu je nekaj let kasneje, potem ko ji je po roki zlival vroč vosek in jo spravil do joka, zazdela premalo močna, zato jo je tudi odslovil. Že prej jo je pripravljal na trpežnost tako, da jo je izpostavljal lakoti, vročini, mrazu ...

Čez nekaj let se je končno poročil z zelo submisivno gospodično, s katero sta živela zelo asketsko življenje, napisal je tudi epsko pesnitev o umirajočem sužnju, ki se je vsem zdela tako zelo čustvena in sočutna, da je v takratni Angliji postala velika uspešnica.

                                                                                      * * *

Pigmalionovska želja, da bi oblikovali žensko po svojih željah, je stara kot svet. Kot piše Marilyn Yalom, je institucija zakona večji del človeštva služila prav temu. Se zgodovina spet vrača? Od daleč je življenje bogatih žensk na aveniji Park videti kot pravljica, a vse pravljice se redko kdaj začnejo s poroko, ampak se z njo končajo – in živela sta srečno do konca svojih dni ... In tudi v pravljicah so zgodbe ponavadi zelo klišejske, govorijo o moški moči in ženski ubogljivosti, o ženski kot žrtvi in moškem kot rešitelju. »Tako rad gledam ženske pri gospodinjskih opravilih,« pravi eden od moških v filmu Stepfordske ženske, ko zaljubljeno gleda svojo ženo s praznim pogledom.