Po odpravi poročila KPK: Udar in higienski minimum

Kako drugačno bi bilo poročilo KPK, če bi Janez Janša imel pravico odgovoriti nanj?

Objavljeno
27. februar 2015 14.30
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Nekdanji predsednik vlade Janez Janša je uporabil težko besedno zvezo: državni udar. »Poročilo Klemenčiča je bilo konstrukt za državni udar in preprečitev nujnih reform,« je izjavil nekaj ur zatem, ko je prejel sodbo vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo del dokumenta komisije za preprečevanje korupcije o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank. Te besedne zveze ni uporabil prvič. Morebitni državni udar naj bi se obetal tudi ob lanskih predčasnih parlamentarnih volitvah, če bi levica prepričljivo zmagala na volitvah in si zagotovila ustavno večino.

V normalno delujočih državah tretjega sveta se državne udare dela nekoliko drugače. Ne izvaja se jih na volitvah, ne izvaja se jih z dokumenti. Izvede se jih tako, da elitna brigada odreče lojalnost zakoniti oblasti, »osvobodi« studio državne televizije in obkoli vladno ali predsedniško palačo. Sledi krajše streljanje iz lahkega orožja, ob tem pa so praviloma uporabljeni tudi naboji, ki med nočnim TV-prenosom puščajo svetlobno sled. To zagotavlja dramatičnost in višjo gledanost neposrednega TV-prenosa. Če je koreografija državnega udara dovolj dobra, se bo s prizorišča morda javila celo CNN. Sledi ultimat, s katerim se pozove predsednika, naj se vda in zapusti državo. Nato je na vrsti krajša ali daljša tranzicija, med katero poveljnik elitne brigade oblast preda civilni osebi.

Dejstvo je, da je poročilo KPK takoj po objavi povzročilo politično krizo in razpad koalicije, ki jo je vodil Janez Janša. Dejstvo pa je tudi, da poročilo KPK samo po sebi ni imelo neposrednih pravnih učinkov. Ni se končalo s pravno odločbo, da mora predsednik vlade zaradi ugotovljenih dejstev zapustiti funkcijo. Ni se končalo s pravno ugotovitvijo, da sta dva predsednika parlamentarnih strank storila prekršek, ker nista korektno poročala o premoženjskem stanju. Poročilo državnemu zboru ni naložilo, naj brez oklevanja odstavi predsednika vlade. Ugotovljena dejstva v poročilu so imela politične, ne pa pravnih učinkov.

In kakšni so bili politični učinki? Zaradi podatkov, ki jih je zbrala KPK, sta dve koalicijski stranki, Desus in Državljanska lista, sklenili, da predsedniku vlade ne bosta več zagotavljali podpore, ki bi bila potrebna, da še naprej posluje kot predsednik vlade. Ko je del članov tedanje vladajoče koalicije tehtal, ali naj še podpira premiera, se jim je zdelo, da vlade ne more voditi nekdo, ki je osebni avto višjega cenovnega razreda kupil z gotovino. Poslovanje z gotovino je namreč zelo eksotična poslovna praksa. Ko je parlament razglabljal, ali bi veljalo predsednika vlade – med drugim tudi zaradi eksotičnih poslovnih praks – odstaviti, je imel predsednik vlade na voljo dovolj časa, da svoje poslovne poteze pojasni članom zakonodajne oblasti in javnosti ter vse skupaj prepriča, da poslovanje ni bilo eksotično. Ker pomembnega dela vladajoče koalicije in opozicije ni prepričal, je parlamentarna večina sklenila, da Janezu Janši ukine privilegij opravljanja funkcije predsednika vlade. Potem je ta privilegij, privilegij služenja ljudstvu, namenila Alenki Bratušek.

»Pravica odložena je pravica odrečena,« je ob komentiranju presoje vrhovnega sodišča trdil Janez Janša. Na kakšno pravico je mislil Janez Janša? Je mislil na procesne pravice, ki jih po mnenju vrhovnega sodišča zagotavlja ustava, ko gre za postopke pred komisijo za preprečevanje korupcije? Ali pa je mislil na pravico, da vodi vlado Republike Slovenije. Če bi komisija za preprečevanje korupcije Janezu Janši zagotovila procesne pravice, o katerih v sodbi govori vrhovno sodišče, bi bilo poročilo KPK o premoženjskem stanju nekoliko drugačno. Obsegalo bi 25 gosto tipkanih strani; okrog 7000 besed poročila bi bilo namenjeno premoženjskemu stanju Janeza Janše. Tak je namreč obseg razveljavljenega poročila. K osnovnemu poročilu pa bi bila dodana priloga, v kateri bi Janez Janša odgovoril na ugotovitve komisije. Celotna dokumentacija bi bila nekoliko obsežnejša. Domnevamo pa lahko, da bi sledili enaki politični postopki. Predstavniki zakonodajne oblasti bi odločitev o tem, ali lahko Janez Janša obdrži privilegij opravljanja funkcije predsednika vlade, sprejeli na osnovi podatkov iz zaključnega poročila in priloge.

Ker politična funkcija ni pravica, temveč privilegij, od ljudi, ki opravljajo najpomembnejše funkcije v državi, pričakujemo, da bodo sami dokazali, da si ta privilegij zaslužijo.

Predstavniki zakonodajne oblasti so pred dvema letoma sklenili, da predsednik vlade ne more biti človek, čigar poslovne prakse so eksotične. Je bil to državni udar? Morda pa je šlo le za postavljanje političnega higienskega minimuma.