Ultrablues ali kako so se trije kompanjoni lotili ultramaratona

Če ti trije junaki ne bi bili tako različni, knjiga Ultrablues ne bi bila tako zanimivo branje tudi za tiste, ki nikoli niso pretekli več od treh kilometrov. Trije antični junaki, vredni grške tragedije, trije kompanjoni, tri tekaške mašine. Z vnetimi mišicami, zvitimi gležnji, mislimi, idejami, hrepenenji, spomini skozi stotine pretečenih kilometrov raziskujejo tisto, kar na svoj način raziskuje vsak. Skrajne meje.

Žiga X Gombač. Ornitolog, ljubitelj narave, tenkočutni mladinski pisatelj, ki piše o skrivnostih stoletnega vetra, legionarjih, jastrebovih letih; hkrati je boksar in zagrizeni ultramaratonec. Samo Rugelj. Založnik, urednik, pisatelj; najbolj zanesljiv, organiziran erudit med kompanjoni, ki se v knjigi – presenetljivo – pokaže kot ljubeč, romantičen hedonist. Boštjan Videmšek. Pri 39 letih ima za sabo poldrugo desetletje poročanja iz kriznih žarišč. Ko ne teče, smuča ali igra nogometa, je nekje drugje, čez mejo, na novem potovanju, kjer odkriva druge meje. Piše tako kot teče, obsesivno, strastno.

S temi tremi nenavadnimi osebki za eno samo okroglo mizo na terasi kavarne Slamič. Pokajo od energije, sploh mlajša dva. Dovtip na dovtip, ki rodi naslednjega, še bizarnejšega, veliko smeha, tudi tistega, ki ga ne znaš ustaviti. Ne morem si kaj, da ne bi bila majčkeno tudi ponosna, da mi jih je uspelo zajeziti, ukrotiti, vsaj za eno uro. In še to s pomočjo kapetana. Sama Ruglja.

Bolj ko jih sprašujem o tistem skrivnostnem, kaj iščejo tam zunaj, bolj se odgovor izmika tudi njim, kaj šele meni. Teci in boš – ne izvedela – začutila.



Zdaj je že jasno, da smo priča trendu tekaških knjig. In vendar še vedno ne razumem, zakaj bi nekdo pisal knjigo o zadevi, kot je tek, ki za večino ljudi ni najbolj vznemirljiva, in zakaj bi nekdo sploh bral knjigo o teku, namesto da bi tekel? G. Rugelj, sploh vi imate že za sabo eno meditacijo o teku Delaj, teci, živi. Zakaj drugič?

Rugelj: Da sem šel še enkrat v novo zgodbo, sta dva krivca, ki mi zdaj sedita naproti. Res je, svojo knjigo o teku in doživljanju teka sem že napisal in nisem imel ne ideje ne želje po novi. A knjige nam v življenju odpirajo nove poti in prek te knjige sem spoznal tekača, ki sta hkrati tudi pisca. Skupaj smo šli na prvi skupni tek, pa potem na drugi ... In enkrat vmes prišli na idejo, da bi se skupaj lotili ultramaratona in ga tudi izpisali.

Zakaj skupaj? Kaj lahko bralcu daste skupaj, česar ne more vsak posamično?

Gombač: Če si strasten tekač in poleg tega še pišeš, v tem prostoru prej ali slej srečaš sebi enake. To nas je povezalo. Želja po preseganju samega sebe. Že ko smo se prvič usedli skupaj v knjigarni na predstavitvi Rugljeve knjige, nam je bilo jasno, da se bomo naslednjega podviga lotili skupaj.

Ljubezen na prvi pogled – na prvi tek?

Videmšek: Na prvi tek. Oziroma ljubezen po prvem skupnem teku. (smeh)

Rugelj: Ja, pri meni je šlo za ekipo. Ekipni projekt in povezanost ter dopolnjevanje.

Zakaj bi recimo Boštjan Videmšek potreboval dopolnjevanje. Zakaj bi ga Rugelj? Kaj to pomeni?

Videmšek: Eden prvih Samovih stavkov v knjigi pove vse. »Vsake toliko časa potrebujem še kak postranski projekt v izključno v moški družbi.« (nasmešek)

Gombač: Zame je bil to trenutek preskoka iz mladinske proze v knjigo, namenjeno odraslim bralcem. Zame je bilo to popotovanje od 42 kilometrov proti stotim. Zame je bil to tek v sodelovanju z dvema drugima. Prej sem vedno tekel sam.

Še enkrat: Zakaj se nekdo počuti tako suverenega, da gre po Murakamiju, McDougllu, Mravljetu ... ne nazadnje tudi »po Samu Ruglju« napisati še eno knjigo o teku?

Videmšek: Saj se ne. Ne gre za suverenost.

Gombač: Ne delamo po Ruglju, ampak z Rugljem. (nasmešek)

Kaj vas je v resnici zanimalo: druženje, mušketirski duh, »vsi za enega, eden za vse« ali predvsem literarni vidik opisovanja drame priprav na veliki stokilometrski ultramaraton?

Videmšek: Izkustveno iti čez sto kilometrov gora in puščave in ob tem doživeti ekipo, če se jo da, doživeti nekaj zelo novega, mogoče definirajočega – a brez tega, da bi bila to samouresničujoča se prerokba. Zavestno smo se podali v neznano, kar je pripomoglo k temu, da smo se na to primerno pripravili.

Gombač: Prej ste vprašali – zakaj tečemo? Odkar pomnim, sem bil težko pri miru, že v osnovni so me označili za hiperaktivnega otroka. To se je le še stopnjevalo, že zdajle, ko tu sedimo, mi je težko. (nasmešek) Spadam med ljudi, ki imajo preprosto preveč energije. Ko mirujem, imam občutek, da zgubljam čas. Ta presežna energija je lahko tudi kontraproduktivna, postanem nemogoč za ljudi in okolico. Zato je tek zame nekakšen nujen kanal.

Videmšek: Mislim, da vsak od nas piše tako, kot teče. Ali vsaj zelo podobno.

S kakšnim namenom ste to počeli? Da bi izpisali osebno preobrazbo in hkrati pomagali tistim, ki s še svežimi tekaškimi supergami stojijo med vrati in čakajo? Misija evangelizacije teka?

Rugelj: Šli smo v neznano. V pustolovščino. Kot je recimo knjiga Odrešitev. Pa Trije možje se klatijo. Pa Knjiga lobanj … štirje ljudje na road tripu po Ameriki, vsak podaja svoj pogled na dogajanje. To je knjiga, ki sem jo prebral pred dobrimi dvajsetimi leti in mi do zdaj ni dala miru. Ideja je torej obstajala že dolgo. Tukaj sem imel priložnost, da sem o naši avanturi pisal iz svoje perspektive, drugi dve sta zavzela Boštjan in Žiga. Tak princip v literaturi ni nič novega, le da običajno sam avtor obdela isto temo z različnih perspektiv svojih junakov.

Mislim, da nam je uspelo, da smo v knjigi izpeljali nekakšno triglasovno zgodbo, čeprav v procesu priprav, tako psihičnih, fizičnih in literarnih, nismo točno vedeli, kam nas bo ta zgodba pripeljala.

Vse to pa je dogajalo v realnem času. V osmih mesecih smo imeli kakih deset do dvanajst skupnih daljših tekov, s katerimi smo lahko šli tudi do roba literature. Izhodišče je bilo – avantura. Potovanje skozi priprave, ob tem pa lastno doživljanje sveta in interakcija med nami.

Videmšek: Utah nam je s fascinantno pokrajino predstavljal še neko filmsko kuliso; zelo divje, zelo navdihujoče.

V zadnji etapi teka in knjige v Zionu ste vsi trije poskrbeli za zelo poetične literarne opise doživetja narave. Tam je celo deklarirani ateist kolega Videmšek »doživel Boga«.

Videmšek: Saj ga nisem prvič. (nasmešek)

Boštjan, prva stvar, ki se izboči ob vašem pisanju, je gon priti do skrajnega roba, ki je zelo blizu gonu po destrukciji, celo gonu po smrti. Ste prišli do konca odgovoru, kaj vas kot vojnega poročevalca že več kot dvajset let žene v prostore, kjer je smrt nenehno prisotna?

Videmšek: Tako pri tem, o čemer pišem, in pri tem, kar živim – me zanimajo robovi. Ne nujno samo kot akterja. Včasih so me zanimali predvsem kot akterja. Pri delu, ki ga opravljam kot novinar iz vojnih žarišč, je edino, kar šteje, biti aktivno udeležen pri spreminjanju smernic, hkrati pa prenašati močno izkušnjo in refleksijo tudi domov. Domov pa ne pomeni samo k svojim najbližjim, ampak tudi v svojo glavo in telo. Ključna stvar, ki sem jo spoznal na naši ultra avanturi je, da sem se prej s tekom izčrpaval. Izčrpaval sem se zato, da mi ni bilo treba reflektirati stvari za nazaj.

Mislite na stvari, ki ste jih videli v vseh teh letih? O katerih lahko deloma beremo v vaših novinarskih knjigah Vojna terorja, Arabska pomlad.

Videmšek: Stvari, ki sem jih videl, da. Tek je bil vsa leta predvsem moj kanalizacijski jašek. Ampak iz tega jaška skoraj vedno prideš zasmrajen. Projekt Ziona je zame pomenil prelom v tem smislu. Že na prvem skupnem teku s Samom sem se naučil stvari, ki se jih prej v tridesetih letih nisem.

Lahko ugibam – je to užitek v teku?

Videmšek: Uživanje, ja. Naučil sem se uživanja v počasnem teku.

Hočeta reči, da je strogi, skrajno disciplinirani Samo Rugelj v primerjavi z vama uživač?

Rugelj: Do neke mere bi se s tem strinjal. (nasmešek) Boštjan in Žiga sta verjela predvsem v aktivnost, jaz pa tudi v počitek. Regeneracijo. Tukaj se pozna tudi emšo, deset let razlike. Videmšek in Gombač sta v optimalnih letih za take preizkušnje, jaz sem se moral tega lotiti s pametjo, v povezavi s svojim vsakodnevnim življenjem, ki je najprej družina, pa seveda revija Bukla, založba, trgovska dejavnost našega podjetja ...

V vašem delu knjige, Samo, začutimo tudi zavist. Kompanjona sta mlajša, hitrejša, bolj eksplozivna, včasih vas pustita za sabo.

Rugelj: Ni toliko zavist, čeprav sem se zavestno poigraval s temi pojmi, denimo, kako sem bil vedno zadaj na skupnih tekih, kako sta se vračala k meni in preverjala, ali sem še živ … (nasmešek)

Ste antiglobalisti, antikapitalisti, naravovarstveniki; hkrati pa je vaša osebnostna struktura, ki se kaže v knjigi, čisti produkt turbokapitalizma: hočemo še več, še hitreje, še dlje, še močneje, do konca, do cilja.

Videmšek: Res je, da absolutno živim protestantsko etiko, kar me gotovo močno definira. A za kolega na moji desni (pomigne proti Gombaču) sem čisti vajenec. To je žival, boksar, mašina. (nasmešek)

Rugelj: Jaz sem od začetka vse skupaj doživljal, kot ste že rekli, bolj hedonistično. Ves proces priprav sem poskušal izpeljati z minimalno avtodestrukcijo. (nasmešek) Večino časa sem počasi, s premišljeno logiko nadgrajeval svojo prejšnjo telesno pripravljenost. Včasih sem tudi malo pretiraval, a le malce, šel sem malo čez mejo, a sem vedel, da moram naslednji dan v službo, kjer nikogar ne bo zanimalo, kje sem bil jaz prejšnji dan. Enostavno sem si vedno pustil dovolj rezerve.

To je sicer le delni odgovor na vprašanje. Sprašujem, kako doživljate diskrepanco med »uživati v teku, v svojem telesu, v naravi« in tekmovalnostjo, destrukcijo tega istega telesa?

Rugelj: Tekmovalnost tukaj ni bila nikoli skupna zagonska točka. Prej je šlo za odmik od tekmovalnosti, ki je v teku, tudi maratonih, vse bolj prisotna.

Gombač: Ko ste nas vprašali – zakaj, kako in čemu? Mi trije smo do neke tekaške samoizpolnitve že prišli, vsi smo pretekli nekaj maratonov, nekaj gorskih tekov, skozi vsa ta leta je tek postal del nas.

Zakaj in kdaj postane tek del vas? Zaradi plesa endorfinov, ki zasvaja, zaradi užitka, ko presežeš začrtano mejo? Zakaj?

Gombač: Če sebe dojemam kot ustvarjalnega človeka, nekoga, ki piše, ustvarja, kjer so ideje njegova osebna izkaznica, se med tekom sprožajo drugačni procesi, pa naj gre za uglaševanje z naravo ali s čimerkoli tretjim, tega niti ne znam razložiti. Dejstvo je: ko tečem, se lahko s sabo pogovarjam na način, kakor se sicer ne zmorem, ne znam. Tako kot se pogovarjaš s sabo še napol v snu, ko se prebujaš ali medtem ko sanjaš. Med tekom izčistim določene vzorce, rešim probleme, prestrežem neki drug odmev, idejni preblisk, zaplet za knjigo ...

Zakaj doživljam opise vaših napornih treningov kot nekakšno pornografijo mučenja samega sebe, izčrpavanja – ni dovolj železa, ni dovolj zvinjen gleženj, polomljena noga, vneta mišica … tečemo prek bolečine, prek zmožnosti?

Gombač: Izhajamo iz sebe. Ključen povezovalni element med nami je – preseči sebe. Če gre za tekmovanje, je to tekmovanje s sabo. Novi trend v teku, množičnost, tekmovalnost, ljudje, ki ne gledajo več drug drugemu v oči. V to avanturo smo šli prav zato, da bi ta vidik teka presegli. Zato smo tekmovalnost pustili za sabo.

Zakaj je potem Samo Rugelj v svoji pripovedi zapisal, da ste v Zionu že po nekaj sto metrov prav vi, Žiga, ostala dva soborca pustili za sabo, čeprav ste bili dogovorjeni, da tečete skupaj?

Gombač: Tu ni šlo za tekmovalnost, ampak za umik vase, priprava na samo razdaljo, ki je pred mano, na nekaj novega, kar me čaka na stotih kilometrih puščave. Zase vem, da se moram najprej povezati s sabo, da sem kos določenim naporom. Zato me je odneslo naprej.

Na Zion smo se pripravljali med zimo, vedno smo tekli nekje v naravi, ves čas smo se umikali od množičnih tekov. Akt finalnega teka je bil mišljen predvsem kot popotovanje po fantastični scenografiji, predvsem pa, kot sem jaz to doživel, potovanje k samemu sebi, vsakič znova.

Ko je t. i. češka lokomotiva Emil Zatopek tekel na deset kilometrov, je cel stadion po izrazu na njegovem obrazu mislil, da bo izdihnil od muke, ko pa je tekel maraton, je bil menda njegov izraz na obrazu spočit in zasanjan. In vi? Kakšni so vaši obrazi med tekom? Ste opazovali obraze drug drugega?

Videmšek: Smo ja! In ti opisi so seveda tudi v knjigi. Sploh opis izraza našega kapetana se mi zdi dovolj zgovoren. (Se smeje obrne proti Ruglju.) Clint Eastwood v mladih letih.

Gombač: O obrazu, na kratko: moj je bil najprej odločen, nato se je povezal z okoljem in s sabo, vmes pa – si upam reči, da je izražal popolno sproščenost.

Sproščenost? Na koncu, v zadnjih kilometrih od stotih?

Videmšek: Seveda. Čisti žur. Jaz se v življenju nisem imel lepše.

Gombač: Zadnjih deset kilometrov sem tekel najhitreje v celem dnevu, pel sem, hecal sem se s kolesarji, lovil sem zajce, ker sem bil vesel, da niso bile pume (Eden od tekačev je namreč imel bližnje srečanje s pumo, op. p.). Imel sem občutek, da bi dejansko lahko še nadaljeval, tudi zaradi podpore naših deklet.

Ko na fotografijah v knjigi vidimo vaše partnerice, požrtvovalne, ki kleče ob vaših nogah oskrbujejo poškodbe, dobiš asociacijo na bolniške sestre.

Gombač: Mislite na sestre s psihiatričnega oddelka, pokazale so namreč tudi te vrste znanje. (nasmešek)

Videmšek: Dekleta in ženske, ki so se med drugo svetovno vojno množično prijavljale za oskrbovanje ranjencev, niso šle v vojno le iz »humanističnih« vzgibov. Mnogo jih je že na ladjah za Normandijo našlo svojo življenjsko ljubezen. Po številnih pričevanjih je bila za mnoga dekleta kljub krvi in ranam vojna zelo erotična izkušnja. In ne govorimo samo o angleških pacientih. O pacientih nasploh.

Z manjšo razliko. Vi ste si v nasprotju z njimi sami izbrali vlogo pacientov.

Videmšek: In veste, zakaj? Ker smo si jo lahko. Ker živimo radikalno privilegirana življenja.

Rugelj: En dan pred tekmo so se dekleta odpeljala ogledat progo, s tem, da so bili le določeni deli delno dostopni z avtom. Ko so se vrnile, sem na ženinem obrazu zagledal blažjo paniko, strah, zaskrbljenost. Kar je logično. Ko se po tej puščavi milje in milje voziš z avtom in se ob tem zavedaš, da bo to pot jutri tvoj partner pretekel, ugotoviš, da je to res daleč. Hočem reči, da mi je ta čustvena podpora dejansko veliko pomenila, da sem vse, lahko rečem, elegantno speljal.

In na koncu rekli svoji partnerici: »Nikoli več, Renate, obljubim.« Romantičen finale.

Rugelj: Ja, že med tekom sem se zaobljubil, da na nekaj takega ne bom šel več. Zavedel sem se, da v nasprotju z ultramaratonci nisem pripravljen vsega prostega časa in časa, ki ga preživim z otroki in Renate, podrediti temu. Zato sem si rekel, da sem samo en dan v življenju pripravljen na tak tek; niti en dan prej niti dan kasneje, samo tisti dan in nikoli več.

Je res, da z ultratekom lahko prideš do stanja, ki ga nekateri skušajo doseči z meditacijo, drugi z drogami? Kakšna je bila vaša izkušnja z intenzivnim čutenjem okolice, skrajno izostrenih čutil, voha, okusa, vida?

Videmšek: Ko so Bukowskega nekoč vprašali, zakaj pije, je rekel samo: Nekateri ljudje pijejo zato, ker so žalostni, drugi zato, ker so veseli, jaz pa sem preprosto žejen. To je moj odgovor. Ni nujno, da je okrog tega, kar počnem, počnemo, kakršna koli mitologija, kakršna koli mistika, kakršna koli v kurzivi zapisana izjemnost. Preprosto smo si skupaj želeli preteči sto kilometrov gora in puščav, se imeti fino, vmes spoznati, kje so naše meje – in to je to.

Težko vam verjamem. Zakaj bi potem to opisovali v več kot 450 strani dolgi knjigi?

Videmšek: Vmes so se seveda odprla vrata samorefleksije. Nenamensko. Vsi smo bili željni tega, a to se je zgodilo spontano. Podzavest je ponorela. Od veselja.

Rugelj: Tu je treba poudariti nekaj: od začetka smo se skozi tekste spoznavali, tipali, postavili osnovno biografijo, faktografijo, tudi zaradi bralca, da nas lahko sploh umesti. Z razdaljami so se začela odpirati vrata v nas same, postali smo bolj pogumni v grebenju po sebi. V tem smislu knjiga kot besedilo lepo raste, in dejansko se mi zdi, da nam je pri tem pomagal zmeraj daljši tek.

Kje ste si postavili mejo v opisovanju svojih najbolj intimnih občutij? Bralcu vzbujate iluzijo, da greste do konca tudi v osebnoizpovednem toku/teku.

Rugelj: To je bilo tudi mišljeno, kot izpovedna knjiga.

Ste s ponovnim branjem knjige prišli do trenutka, ko več ne nadzoruješ, kaj boš povedal o sebi, o najbližjih, o intimnem doživljanju sveta? Kot kamera v resničnostnih šovih, ki je tam zato, da tekmovalci pozabijo nanjo. Bi zdaj, ko je knjiga zunaj, kaj cenzurirali, popravili?

Videmšek: Ne bi. Iskrenost je vedno odmerjena.

Govorite o meri, zanimivo. Kje je vaša mera?

Videmšek: Moja meja je meja osebnega miru in ferpleja do sovpletenih.

Gombač: Meje osebnoizpovednega … Pri meni vse izhaja iz občutkov, razmišljanj, doživetij, ki se zgodijo, ko si sam s sabo, sploh med dolgimi teki. Vse, kar sem doživel, vse, kar se me je dotaknilo, pa naj bo to prva dežna kaplja, veter, ptičje petje, sončni vzhod … Vse to sem skupaj z, naj rečem, pisateljem v sebi stkal v, upam, da iskreno, pristno pripoved.

Za koga ste pisali to knjigo? Koga ste imeli v mislih? Ultramaratonce? Tekaške device, tiste, ki so si obuli športne copate in še stojijo med vrati in ne vedo, ali bi začeli?

Videmšek: Jaz sem pisal pisma Žigi in Samu. Knjigo pa namenjam bolni mami.

Gombač: Pisali smo drug za drugega.

Samo, tudi v tej knjigi ste se dotaknili mitologije družine Rugelj, ki je bila zanimiv element prve knjige.

Rugelj: Kar velik del svoje povezave z očetom sem izpisal že v Delaj, teci, živi, ja; tukaj sem šel korak naprej – hotel sem izpisati svojo osebno zgodbo kot zgodbo moje generacije – in vmes v osebni zgodovini poiskati tiste elemente, ki so se dotikali očetovske ali partnerske linije, ki bi v bralcih vzbudili določen čustven odziv. To sem želel doseči. To, kar je potrebno za, recimo, za dobro melodramo.

Samo Rugelj kot založnik, pisatelj, urednik. Če bi to knjigo napisali trije drugi, v javnosti neznani tekači, bi se vam zdela tržno dovolj zanimiva, da bi jo uvrstili v program založbe?

Rugelj: Zdi se mi, da morajo za takšen tip knjige avtorji imeti določeno prezenco v javnem prostoru. Če bi se za tako knjigo odločili trije tekači, ki do zdaj niso še nič napisali, bi bil kot založnik skeptičen. Če bi bile to osebe, katerih delo bi spremljal že prej, bi se mi stvar zdela bolj interesantna. Ko smo imeli izpisano prvo verzijo knjige, smo potrebovali »zunanjega« urednika, nekoga, ki z nami ne bi bil neposredno povezan, kot recimo moja žena Renate, ki je nekaj časa opravljala prevzela vlogo urednice projekta. Nato sem kontaktiral urednika Urbana Vovka (Lud Literatura). Takoj ko sem mu povedal, za kaj gre, je bil že v stvari. Tema ga je takoj zintrigirala, tudi uredniško se je je lotil kot literature. To je tudi moj odgovor na vaše vprašanje: če je material dober, bo urednika vznemiril.

Kako bi jo sploh imenovali?

Rugelj: Potopis.

Potopis?

Rugelj: Potopis po geografiji mojega telesa in moje duše.

In vi, Žiga? Glede na prebrano sklepam, da niste človek travm. Pišete predvsem o lepotah in sili narave: »Uživam v trenutku, ko mi narava pride do živega. Ko se me dotakne, ko se združiva, postaneva eno.«

Gombač: Pravzaprav me to vprašanje, kje sem v resnici postavil meje med avtobiografskostjo, še zmeraj muči ... Ko pišem, pa najbrž nisem ne prvi ne zadnji, ki bi to rekel, se dostikrat začudim, kaj je prišlo na papir, kako so se izoblikovale določene misli. Lahko rečem, da med pisanjem na nekatere stvari niti nimam vpliva.

Videmšek: Žiga in Samo med osemmesečnimi pripravami nista imela posebnih fizičnih težav, jaz pa sem bil v obdobju, ko me je doletelo vse, kar me ni v zadnjih dveh desetletjih (nasmešek) Zaradi prenizkega železa, prehladov, kronične izčrpanosti, poškodb ... A to je bilo krasno: soočil sem se z lastnimi deficiti in popravil vse, kar se je popraviti dalo. Zdaj sem v najboljši formi v življenju, tako ali drugače.

Sami v knjigi zapišete: »Območje ugodja: Nič ni bolj nevarnega za razkroj osebnosti in telesa.« In potem spet: »Štiri dni sem se gonil kot žival. Brez milosti.« Kot bi vas kdo prisilil.

Videmšek: Tisto, kar mi je dajalo samozavest, medtem ko so mi jo nenehne poškodbe nižale, je bilo to, da že vem, da lahko veliko časa zdržim v dreku. In zelo hitro se je izkazalo, da »tega dreka« sploh ni. Ko sem to dojel, je ostalo le še ekstremno občutje sreče. (nasmešek)

Če začnem z vprašanji o tekaških copatih, se najbrž ne boste znali ustaviti, ne?

Videmšek: Ni res. In res se ne bi pogovarjali o tem. No logo.

Gombač: Ampak raje niti ne poskusimo. (smeh) Resno: nimamo tovrstnih fetišev. Jaz vsak par superg zgonim do konca.

Rugelj: Če se pogovarjamo o opremi, sem imel sam problem z nahrbtnikom.

Mislite metaforično?

Rugelj: Konkretno. Na take preizkušnje moraš pač s preizkušeno opremo. Ne samo z opremo, vse skupaj moraš preizkusiti že daleč vnaprej. Vključno s hrano. Med tako preizkušnjo se namreč tudi veliko poje.

Hrana. Eden zagrizen vegi, drugi vegi, ki se »pregreši z ribami«, tretji zapriseženec paleodiete, torej meso in zelenjava.

Rugelj: Vegetarijanca sta imela veliko boljše rezultate. (nasmešek)

Trend kuharskih knjig, poplave oddaj v stilu Gostilna išče šefa (v kateri je Žiga X Gombač eden od žirantov). Vidite povezavo med trendom kuharic – s trendom knjig o teku?

Videmšek: En sam odgovor imam na to: svetobolje višjega srednjega razreda.

Gombač: Oboje, tako kult hranjenja in teka, je privilegij. Za tiste, rojene na pravem kraju ob pravem času, brez skrbi za preživetje.

Rugelj: Oboje je povezano s telesom, z našim odnosom do telesa. Nekateri se ukvarjajo s tem, kaj bodo dali v telo, drugi, kaj bodo s telesom naredili, kako ga bodo oblikovali, kako ga bodo prignali do roba.

Telo kot poligon za napetosti družbe, kot lakmusov papir. V romanih Michela Houellebcqa (govorimo o dekadenci tik pred recesijo) ljudje iz razvajenega srednjega višjega sloja hodijo v S&M ali seks klube, da bi z ekstremnimi doživetji skozi bolečino preverili, ali sploh še lahko čutijo. Zakaj vidim vzporednico?

Videmšek: Vzporednica je najbrž na mestu. In če tukaj iščete primerjavo, bom rekel: O, še kako mi je prišlo. Večkrat ta dan. A šlo je za intimno doživetje, ne za promiskuitetno divjanje. (nasmešek)

Rugelj: Tukaj bi poudaril, da govorimo o treh zelo različnih izkušnjah. Sam sem do polovice proge še užival, potem sem bil zelo izmučen, temu se je pridružil še strah, da bi zgrešil; proga je namreč speljana tako, da se hitro lahko izgubiš. Boštjan se recimo je.

Tekači tek posvečajo nekomu, vzvišenemu cilju – »Teči za nekaj« ... Za idejo. Glede na to, da vsaka družba po določenem obdobju očitno potrebuje kataklizmo, katarzo, da se očistijo nakopičene strasti, je lahko tek eden od načinov, kako sprostiti kolektivno agresijo?

Videmšek: Ne. Zakaj mi tečemo? Ker lahko. Zato tek. Zato tekaške knjige. Zato kuharske oddaje.

Sprašujem zato, ker prav vi, Boštjan, vašo linijo knjige peljete skozi osebni pekel in v pekel vojnih žarišč.

Videmšek: No, vse skupaj ni bilo niti približno tako dramatično. Res je, da se je ta tek zgodil v mojem obdobju izrazitega iskanja novih izzivov. Ko sem profesionalno in osebno prišel do nekega roba, sem potreboval odmik, proces, da se določene stvari izkristalizirajo. Teh sto metaforičnih ali fizičnih kilometrov mi je prišlo kot naročenih.

Še posebej pa to, da sem z osebama, s katerima prej nisem imel skupne osebne zgodovine, neobremenjeno krenil v razkrivanje brez »predhodne teže«. Ne s Samom ne z Žigom nisem imel odnosa, v katerem bi bil pred tem gram odvečnosti; niti enega samega trenutka ni bilo, ko bi se moral z njima obnašati drugače, kot če bi bil sam s sabo. To je absolutno darilo in velika primerjalna prednost. To je, po moje, naredilo knjigo.

Rugelj: V prejšnji knjigi sem že razmišljal o tem, da spadam v generacijo, ki je začela pisarniško delo za računalnikom, in je trend teka odgovor na industrializirano in statično življenje, ki ga živimo. Lani je v Ameriki izšla knjiga Gen za šport, ki predpostavlja obstoj genov za razne športe, govori o ljudeh, ki nosijo v sebi močno notranjo napetost, presežek energije, ki jo morajo kanalizirati skozi šport.

In kaj je s tistimi, ki tega gena nimajo?

Rugelj: Knjiga o njih ne govori. (nasmešek) Zadnjič je Roman Vodeb izjavil, da je tek izraz frustracije, nezadovoljstva s trenutnim stanjem. In s tem se v nekem smislu strinjam.

Tudi »soma«, droga sreče iz Huxleyjevega Krasnega novega sveta, beg pred realnostjo?

Videmšek: Seveda je tek tudi beg. To je klasičen eskapizem. Ampak tudi eskapizem je beseda, ki vodi k potovanju, nenehna pot nekam, v neznano.

Menda sta stavka Let's get out ali Let's get lost najpogostejša stavka v holivudskih romancah. Izgubiva se od tu.

Videmšek: Tole zame ne velja. Sem prevelik »kontrolfrik«, da bi si dovolil, da bi se kdaj zares izgubil. Vedno se izgubljam kontrolirano.

In potem greš na potovanje, kjer moraš dopustiti, da se ti zgodi nepredvidljivo. Tudi to, da se izgubiš. Ali da romantično zasnubiš partnerico. Vsi trije ste finalni del knjige zasukali v prav pretresljivo melodramo.

Videmšek: Brez komentarja. (nasmešek) Vse, kar sem hotel povedati na temo romantike, je v knjigi.

Rugelj: Da, zaključni del knjige se odvrti precej drugače, kot smo si predstavljali pred odhodom v Ameriko. Tu nam je šla resničnost močno na roko. Mi smo jo samo pograbili.

Kaj in kam po Zionu?

Rugelj: Na Ljubljanskem maratonu, morda že letos, bi rad odtekel polovičko s svojo ženo.

Gombač: Enkrat ultras, vedno ultras.

Videmšek: Želim si doživeti ultro res na robu. Takšno, ki ne bo samo potovanje, kot je bilo to.

Zakaj?

Videmšek: Ker me vedno znova zanima nov rob. Tukaj si pač ne morem pomagati. To je moje pogonsko gorivo.