Upajo, da bomo počasi izumrli, če nas že ukiniti ne morejo

Podpredsednik srbskega sveta za preprečevanje korupcije Miroslav Milićević je na nedavni konferenci o medijskih reformah v Novem Sadu pustil zelo močan vtis. V petnajstih minutah mu je uspelo predstaviti delo protikorupcijskega sveta in nazorno pokazati, kakšno vlogo imajo mediji pri preganjanju koruptivnih praks.

Govoril je brez zapiskov ali elektronskih prosojnic, a so bile njegove besede kirurško natančne, brez zastranitev ali odvečnih anekdot. Nastop je končal skoraj do sekunde natančno. Če bi ga posneli in pretipkali, bi ga lahko brez popravkov objavili kot kratek esej.

Kirurškost je za Milićevića zelo primeren opis, saj je po poklicu zdravnik in mednarodno uveljavljen strokovnjak za kirurgijo jeter. Zakaj se je univerzitetni profesor po vrnitvi iz ZDA posvetil preganjanju korupcije v domovini? Njegova zgodba je enako neobičajna, kot je nenavadna tudi zgodovina srbskega sveta za preprečevanje korupcije. Institucije, ki jo je od ustanovitve leta 2001 poskušala ukiniti vsaka srbska vlada.

Kako je ugleden kirurg postal vodja sveta za preprečevanje korupcije? Vaš življenjepis zelo izstopa med predsedniki podobnih ustanov po svetu, kjer večinoma najdemo pravnike, državne uradnike ali bivše politike.

Odgovor na to vprašanje je zelo povezan z okoliščinami, v katerih je nastala naša skupina za boj proti korupciji, saj imamo zelo zanimivo zgodovino.

Oktobra 2001 je svet ustanovila vlada premiera Zorana Đinđića. Ministrski predsednik je hotel takoj po izvolitvi pokazati, da bo izpolnil predvolilne obljube in zaostril boj proti korupciji – tudi zaradi vse močnejših zunanjih pritiskov, saj Srbija glede korupcije ni imela prav zavidljivega slovesa. V novo protikorupcijsko telo so tedaj imenovali enajst posameznikov, ki so morali izpolniti stroga in za srbske razmere neobičajna merila. Morali so biti ugledni, osebnostno in poklicno uresničeni posamezniki, ki nimajo materialnega ali statusnega interesa za opravljanje take funkcije. Zato smo prvi svet sestavljali znani javni intelektualci in mednarodno uveljavljeni strokovnjaki brez povezav s politiko, ki smo resno vzeli svojo nalogo. Takšne ljudi lahko pridobite samo tako, da v zakon in statut zapišete dovolj močne varovalke pred vplivom politike, ki vam zagotovijo visoko stopnjo neodvisnosti.

Kakšne varovalke ščitijo vaš protikorupcijski svet?

Samo prvi svet je formalno imenovala vlada. Vse naslednje člane predlagamo sami in jih lahko vlada samo potrdi ali zavrne. V praksi to pomeni, da sami ne morejo izbrati in imenovati nikogar, lahko pa nam zavračajo kandidate.

Kar tudi počnejo?

Ves čas. Naš svet je imel na začetku enajst članov, danes jih ima samo še šest. Prva predsednica in neumorna borka proti korupciji Verica Barać je podlegla dolgi bolezni, nekaj članov je obupalo, nekaj umrlo. Na vlado vsako leto pošiljamo predloge za nove kandidate, a jih vztrajno zavračajo. Kot da upajo, da bomo počasi izumrli, če nas že ukiniti ne morejo (nasmešek).

So vas že poskušali ukiniti?

Seveda. Doslej se nas je hotela znebiti še vsaka vlada, a smo imeli preveč ugleda in podpore med prebivalstvom, bali so se tudi morebitnih pritiskov iz tujine.

Zakaj ste bili za vlado tako moteči?

Tu lahko odgovorim na vaše prvo vprašanje, zakaj sem sploh sprejel funkcijo v svetu za preprečevanje korupcije, čeprav bi lahko še naprej mirno predaval, pisal učbenike in operiral paciente. Ko sem se vrnil iz ZDA, sem imel samo eno željo. Pomagati svoji domovini, da se postavi na noge. Kot zdravnik sem se vedno potrudil, da sem bil na voljo ljudem, ki so me potrebovali. Enako sem čutil tudi kot državljan, zato sem sprejel članstvo v svetu. Nisem se mogel obrniti stran od velike krivice, ki se je zgodila v Srbiji po razpadu Jugoslavije. Krivice, ki smo jo poimenovali privatizacija – največje zlo, zaradi katerega nismo mogli postati normalna družba.

Privatizacija?

Vsi, ki smo po drugi svetovni vojni odraščali v Jugoslaviji, smo vedeli, v kakšnih ruševinah je bila država in s kakšnimi mukami smo jo spet postavili. Skoraj vse te stavbe, ki jih vidiva, so gradili naši starši in stari starši, ki so prispevali denar in neštete delovne ure, da so nam omogočili normalno življenje. V nekem trenutku si je v nekaj letih veliko večino nekdanjega skupnega premoženja prilastila manjšina, drugi so ostali brez vsega. To ni bila klasična prvotna akumulacija kapitala iz ekonomskih učbenikov, temveč netransparenten in pogosto kriminalen proces, ki ga danes opisujemo kot privatizacijo. Za ta proces so značilne pravne akrobacije, poneverbe in sistemska korupcija, pa tudi povezave med politiko, gospodarstvom in organiziranim kriminalom. To je bila krivica, ki nikoli ne bi smela postati normalna ali sprejemljiva.

Zelo podoben proces poznajo vse nekdanje socialistične države, ki so po padcu berlinskega zidu vstopile v tržno gospodarstvo, tudi Slovenija. Bi ga bilo mogoče preprečiti?

Včasih nam očitajo, da pogrešamo socializem in ne maramo uspešnih ljudi. Nasprotno. Člani sveta si nikakor ne prizadevamo za družbo, v kateri bi bili vsi enaki v revščini. Bili bi navdušeni, če bi imela Srbija na stotine milijonarjev in premožnih ljudi. Ampak hkrati bi hoteli videti tudi uspešno gospodarstvo, zdravo proizvodnjo in napredne storitve – državo, v kateri spoštujejo zakone, plačujejo davke in varujejo človekove pravice. Tranzicijsko bogastvo je drugačno. Do leta 2012 smo izdali analizo štiriindvajsetih primerov privatizacije nekdanjih javnih podjetij, v katerih smo podrobno opisali sistemsko korupcijo in druge mehanizme legalizirane kraje. Največkrat je vlada sprejemala sistemske zakone, ki so podpirali in legalizirali koruptivne prakse, da jih ni bilo mogoče obsoditi. Drug velik problem so slabe razmere v pravosodju, ki smo jih prav tako opisali v nedavnem poročilu.

Kakšne?

Zelo dober primer je prodaja smederevske železarne Sartid. Zgodba je zelo dobro raziskana, krivci so znani, v njej so navzoči vsi elementi korupcije. A je zadeva kljub temu že dvanajst let v predkazenskem postopku. Zakaj? Ker država načrtno čaka, da korupcijski primeri sodno zastarajo in jih lahko pospravi s seznama zgodb brez sodnega epiloga. Sedanja vlada je pred volitvami sicer obljubila, da bo rešila korupcijske primere, in jih je končno predala tožilstvu, ampak tudi oni še niso končali nobenega postopka. Izgovarjajo se, da so to zelo zahtevni primeri, saj ni lahko najti poti denarja prek tujih računov. Vendar v svetu nimamo razumevanja za takšne izgovore. Sodstvo, tožilstvo, policijo in vse druge organe plačamo, da opravljajo svoje delo in skrbijo, da ne bi prihajalo do takih primerov. Ne moremo preprosto sprejeti odgovora, da se v vseh teh letih ni dalo ničesar rešiti. Med nami se odkrito sprehajajo tranzicijski milijarderji, medtem ko številni državljani nimajo za osnovne potrebščine.

Vas zaradi takšnih izjav kdaj obtožijo moraliziranja? Da je korupcija pravna in formalna kategorija, vi pa govorite o krivici, morali in etiki?

Zdaj ste se dotaknili bistva našega protikorupcijskega sveta. Člani sveta nismo birokrati in nam je tuje birokratsko razmišljanje, ki je vedno pragmatično in pogosto oportunistično. Prepričani smo, da so nas imenovali prav zaradi jasnih etičnih stališč. V današnji družbi je težko definirati etiko in moralo, ampak v boju proti korupciji ne morete mimo tega. Sodniki morajo soditi, tožilci morajo opravljati svoje delo. Zagovarjati morate spoštovanje zakonov, varovanje človekovih pravic in jasno razmejitev treh stebrov oblasti: sodne, izvršilne in zakonodajne. Prav tako morate razumeti, da je boj proti korupciji vseobsegajoč, ne samo parcialen. Predvsem pa mora biti institucionaliziran.

Kaj pa, če institucije niso dovolj? Vi izdajate poročila, vlada in sodišča jih ignorirajo. Bi potrebovali večja pooblastila?

Z institucionaliziranostjo sem mislil nekaj drugega. Boja proti korupciji ne more voditi noben posameznik ali urad. To ne sme biti osebni projekt enega predanega tožilca ali predsednika vlade. Boju proti koruptivnim praksam bi se morala sistemsko zavezati čisto vsaka institucija, podjetje ali ustanova – javna ali zasebna. Pri delovanju bi morala dosledno upoštevati zakone, pravila in človekove pravice, kar je edini učinkovit način za omejevanje korupcije. Poleg tega mora biti boj proti korupciji javen. Ne smete ga skrivati v uradih in kabinetih, ampak se morate bojevati transparentno in na očeh javnosti. Imeti morate možnost, da poveste državljanom, kaj se dogaja v državi. To pa ni mogoče brez …

Medijev?

Tako je, zato smo se začeli že zelo zgodaj ukvarjati z mediji in oglaševanjem. Naše prvo poročilo o korupciji v medijih smo javno predstavili leta 2011 pred polno dvorano novinarjev, urednikov, snemalcev in drugih predstavnikov javnosti. V poročilu smo pokazali, da je lastništvo medijev vse prej kot transparentno. Analizirali smo trideset medijev z nacionalnim dosegom in v osemnajstih primerih nismo mogli najti njihovih lastnikov, pri večini drugih pa so bili lastniki slamnati. Lani smo objavili drugo poročilo, ki je bilo še bolj katastrofalno. Izbrali smo petdeset medijev in kar v sedemindvajsetih nismo mogli najti lastnika. Štirinajst je bilo neznanih, trinajst slamnatih.

Zakaj je to problem? Naše stališče je bilo, da je v obdobju netransparentne tranzicijske privatizacije zelo nevarno, če se tudi medijski sistem znajde v enakem procesu. Zakaj bi v obdobju tranzicije kdor koli hotel postati medijski lastnik? Samo zato, da lahko ustvarja virtualno realnost, češ, saj je vse v najlepšem redu – ljudje se zabavajo in prebirajo najnovejše trače o znani estradnici in resničnostnih šovih. Takšni mediji ne morejo pomagati v boju proti korupciji, ampak tudi sami postanejo del koruptivnega sistema. Kaj menite, so novinarji naslednji dan po tiskovni konferenci poročali o naših ugotovitvah?

Vprašanje se zdi retorično.

Saj tudi je. Naslednji dan je bilo vse tiho. Skoraj nihče ni poročal o naših ugotovitvah. Niti pozneje, ko smo razširili poročilo in sistematično opisali vse najpomembnejše korupcijske dejavnike v medijih: netransparentnost lastništva in financiranja, netransparentno porabo javnih sredstev, cenzuro in samocenzuro ter tabloidizacijo.

Porabo javnih sredstev? Niso mediji večinoma zasebne družbe?

So, vendar so skoraj v celoti odvisni od oglaševanja. V poročilu smo se vprašali, kakšen je oglaševalski trg, kdo so največji oglaševalci in kdo vpliva na tokove oglaševalskega denarja. Ugotovitve so bile šokantne. Velik del oglaševalskega kolača so prispevali bodisi proračunski porabniki – ministrstva in druge državne ustanove – bodisi podjetja v večinski državni lasti. Našli smo groteskne primere, da neko podjetje propada, a hkrati na veliko oglašuje v provladnih medijih. Zelo razširjeno je tudi reklamiranje državnih monopolistov, energetskih in drugih, ki ne potrebujejo reklame.

Takšni, recimo jim državni oglasi, pomenijo za medije velik del prihodkov. Če umaknete državne oglase, lahko potopite marsikateri srbski medij. Na lokalni in regionalni ravni je še huje, saj je večina medijev popolnoma odvisna od lokalnih oglaševalcev, ki so povezani z lokalno politiko. Ocenili smo, da so srbski mediji v zadnjih petih letih prejeli za skoraj 800 milijonov evrov državnega oglaševanja. Toliko denarja na netransparentnem medijskem trgu nujno pomeni veliko korupcijsko tveganje. Tudi zato, ker povečuje samocenzuro.

V predavanju ste prav samocenzuro izpostavili kot pomemben dejavnik korupcije v medijih. O samocenzuri ponavadi ne razmišljamo tako, ampak jo obravnavamo predvsem kot psihološko kategorijo.

To je zelo narobe. Mi na samocenzuro gledamo sistemsko. Cenzure pri nas ne izvajajo mrki uradniki, ki črtajo članke in vihtijo rdeče cenzorske pečate. Takšno cenzuro morda najdemo samo še v Severni Koreji ali kaki afriški diktaturi. Delovanje cenzure je pri nas veliko bolj prefinjeno. V vseh redakcijah obstajajo nepisana pravila, o katerih temah in posameznikih se ne poroča. Vsak urednik se zaveda, kako hitro lahko izgubi državne oglase. Novinarji zelo dobro vedo, s kakšnim prispevkom bodo najverjetneje izgubili službo ali prekinili pogodbo. Na takšnem medijskem trgu si težko prizadevate za boljše novinarstvo. Lahko izboljšate izobraževanje novinarjev, jim dajete štipendijo in jih pošljete na prakso v tujino. Ampak kako bo takšen novinar ohranil visoke profesionalne standarde, če bo moral preživeti na trgu dela v državi z 20-odstotno brezposelnostjo? Ali smemo od njega sploh pričakovati takšno brezkompromisno načelnost?

Pravzaprav da. Ali niste tudi zdravniki dolžni spoštovati Hipokratovo prisego, ne glede na okoliščine?

To je res. Javnost ima do novinarjev upravičeno visoka pričakovanja, saj je vaše delo zelo pomembno in morate skrbeti za svojo verodostojnost. Vendar moramo biti pošteni. Prepričani smo, da ni mogoče kar tako obsojati posameznika, ki se boji zase in svojo družino. Družbenega napredka ni več mogoče graditi na herojih, ki jurišajo na bunkerje in mečejo bombe. Danes moramo govoriti o mislečem človeku, ki ga seveda določa tudi razmišljanje o sebi in svoji varnosti. Zato je treba najprej ustvariti delovne in družbene razmere, v katerih se posameznikom zaradi svobode mišljenja in izražanja ne bo več treba bati za eksistenco.

Če hočete izboljšati medije, morate hkrati izboljševati tudi družbo in začeti z osnovami. Sodišča morajo soditi, tožilci morajo opravljati svoje delo, tu ni alternative. Novinarjev, aktivistov, žvižgalkarjev, javnih uslužbencev, sodnikov, tožilcev in drugih profesionalcev zato ne morete kar povprek obtožiti, da so premalo načelni, ali pričakovati, da bo za vas samomorilsko jurišal na bunker. Jurišajte še vi z njim in ga podprite. To je edina poštena drža intelektualca: vstanite in ga branite.

Čeprav tvegate, da se bodo mediji zaradi takega načelnega dejanja prvi obrnili proti vam?

S tem vprašanjem ste se dotaknili zadnjega velikega koruptivnega tveganja v medijih: tabloidizacije. S tem ne mislim klasičnih tabloidov, ki jih poznajo povsod po svetu. V naši regiji so tabloidi izgovor za objavljanje nepreverjenih informacij. Številni srbski intelektualci, strokovnjaki in drugi kritični državljani so se že zdavnaj nehali javno oglašati, ker se bojijo blatenja režimskih tabloidov. Pri nas se lahko tabloidi kadar koli sklicujejo na neimenovane vire blizu vlade ali nekaznovano objavljajo izmišljotine. Kogar koli lahko nekaznovano oblatite, medijsko umorite in mu uničite kariero, ne da bi morali za to odgovarjati, saj sodišča tudi v takšnih primerih ne odločajo in čakajo na zastaranje. Živimo v družbi, v kateri lahko mediji objavijo kar koli, sodišča pa poskrbijo, da nobena zgodba ne dočaka epiloga. Najbolj se bojim, da bomo na ta način doživeli končno stopnjo korupcije, ko so vsi lopovi in hkrati nihče ni lopov. Ko so vsi isti in vsak pač krade po svojih zmožnostih. To je družba, ki je za nobeno ceno ne smemo dovoliti.

Se ji še lahko izognemo? Po vsej Evropi se dviga populizem, ki ponavlja natanko to misel: vsi so isti. Nihče ni boljši. Potrebujemo trdo roko, ki bo naredila red.

Odgovorim jim lahko samo tole: lopovi so lopovi, tisti, ki živijo od svojega dela, pa si zaslužijo zaščito svoje države. Državljani ne obstajamo zaradi vlade. Nismo podaniki nobenega bodočega vladarja. Državo imamo zato, da nam pomaga reševati probleme. Da podpira in ohranja okolje, v katerem je naše življenje izpolnjeno in osmišljeno. To pa najprej pomeni ničelno toleranco do korupcije, ropanja in teptanja človekovih pravic.