Bodice: Upor od Tibeta do Barja in Trbovelj

Zdaj bo že kar dolgo tega, ko so nam v kitajski provinci Sečuan razkazovali marsikaj, med drugim onečaščene, opustošene budistične templje, in to skoraj s posmehom: Vidite, kaj so počeli Maovi rdečegardisti med kulturno revolucijo! Ok, težavica pri tem je bila le v »timingu«, niansah v času, kajti pekinški Trg nebeškega miru je tedaj še vedno nad vhodom v Prepovedano mesto motrila ogromna Maova podoba.

Toda to s templji je bilo nekako mimogrede. Bolj so nam hiteli razkazovati mogočen namakalni sistem, ki naj bi v prihodnosti napajal kitajsko žitnico. In res, vode s Tibeta so po novih strugah in kanalih kar drle mimo nas v dolino, kjer jih je pričakovalo na milijone žejnih. Šele čez desetletja me je prešinilo, da Kitajska vode, ki zdaj s Himalaje oskrbujejo indijsko podcelino (Ganges, Bramaputra itd.), pravzaprav preusmerja k sebi. Hudičev načrt. Vojna za vodo utegne biti že kmalu globalna – ali pa že je, saj ljudi tostran in onstran Himalaje lahko štejemo v milijarde.

Prva žrtev teh sprevrženih »geostrategij« so seveda Tibetanci, na katere bi se – če bi si upali zaradi pričakovanih protestov kitajskega veleposlaništva – tudi lahko spomnili ob našem dnevu boja proti okupatorju. Tibetanci bijejo svoj boj za obstanek, toda tam, na štirih, petih kilometrih višine, so za mednarodno javnost samo še eksotika … sicer prepuščena na milost in nemilost Kitajcem; toda svet, nam govori naša polenjena pamet, naj bi se menda tudi brez Tibetancev lahko vrtel naprej. Le redkim šine, da se tem ljudem pravzaprav dogaja konec sveta. Njihovega sveta.

V Chengduju, glavnem mestu province, velike za nekaj nekdanjih Jugoslavij, nas je župan počastil z uradno večerjo – in tam se je v resnici dobro jedlo. Kaj dobro, božansko! V nekem trenutku mi je Cvetka Selšek, tedaj nekakšna zunanja ministrica v Šinigojevi vladi, stoično, toda z nezaigranim nasmeškom prišepnila: Čez noge mi je pravkar šinila podgana.

Morda bo naslednja nacija (civilizacija, kultura), ki ji bo zagroženo s koncem sveta, prav milijardni konglomerat ljudstev Kitajske, ki izgublja občutek za vsako mero in se tako utegne zadušiti v lastnih izločkih. To ji vsi napovedujejo, recimo profesor geografije na kalifornijski univerzi Jared Diamond, in sicer raziskujoč, kako so svoj »konec sveta« doživljale družbe na vseh koncih planeta, majhne in velike, od Grenlandije do Pacifika.

Nekatere bi po velikosti smeli primerjati s Slovenijo ali pa so bile še manjše, kot na primer otočje Pitcairn v Tihem oceanu. Prav tako Velikonočni otok, tisti s kamnitimi silhuetami, mračno strmečimi v brezkončnost oceana. Ali pa vikinška Grenlandija, ki jo je – tako kot Velikonočni otok – pokopalo krčenje gozdov; ali pa, če hočemo biti aktualni, sedanji Haiti z Dominikansko republiko, kamor so se zgrnili prav vsi črni oblaki revščine, izkoriščanja, ekološke degradacije in podnebnih sprememb.

Vsi ti primeri govorijo bolj ali manj o tem, kako so si ljudje z nesmotrnim gospodarjenjem sami izpodkopali tla – ali pa se jim bo to še zgodilo. Toda Slovenci bi v prejšnjem stoletju utegnili doživeti nekoliko drugačno usodo: svoj konec sveta, ki ne bi imel prav ničesar z ekologijo, ampak je bil zamišljen kot načrtno uničenje, izničenje naroda, tedaj še ne prave nacije. To se je pripravljalo tudi za Jude, ki so imeli pred krematoriji v koncentracijskih taboriščih absolutno »prednost« pred drugimi.

Preden karkoli zinemo o boju proti okupatorju (ali kakorkoli je sedanja politika scoprala ta praznik v nerazpoznavnost), je pač treba na mizo razgrniti dejstva. Adaequatio rei et intellectus je nekako najbolj klasična definicija resnice, torej »ujemanje« uma z dejstvi. Prijatelj Hegel bi se takoj posmehnil: Če se dejstva ne ujemajo s teorijo, tem slabše za dejstva. Seveda je pri tem z nasmeškom za hrbtom prikrival še kaj duhovitega.

Šentflorjanska scena je v zadnjih desetletjih svoje evolucije »pragmatično«, da bi vsakogar vsaj kolikor toliko potešila, privedla do drugačnega postulata: Vsak ima svojo resnico! To je seveda res, ampak je uporabno predvsem v kuharskih knjigah, ne pa v resnem občevanju med ljudmi, ki zahteva vsaj kolikor toliko upoštevanja profesionalnega, intelektualnega »meroslovja«. Namreč: nekatera, mnoga dejstva so pač tu kot Newtonovi zakoni fizike, ki si jih niti Einstein ne drzne zavreči na smetišče zgodovine.

Dejstvo je, na primer, da je bilo pod fašizmom prepovedano govoriti slovensko, zato so Janko Premrl Vojko, moj oče in kompanija krožili po Ajdovščini z zavezanimi usti. Fašisti so jih zato vneto nalivali z ricinusovim oljem, dokler se očeta niso znebili nekam na Kalabrijo. Štiri leta je moral biti italijanski vojak (brez orožja), potem pa se je čez italijanski škorenj nekako prebil v partizane. Deda so zavoljo tega deportirali v Dachau, kjer je »izginil«, na seznamu pa so bili tudi drugi člani družine.

V tistih krajih dobro vedo, kdo je sestavljal sezname za koncentracijska taborišča, ampak o tem je očitno še vedno nevarno naglas govoriti. Skratka, to so pač dejstva (kakršnih po Sloveniji kar mrgoli) in tu se je nespodobno sprenevedati, da ima pač vsakdo svojo resnico. Ta »častna resnica« je lahko tudi brlog, poln oglodanih kosti. In tako je, da skrajšamo, tudi 27. april samo še oglodana kost z izcuzanim mozgom, torej votla.

Torej jim je uspelo! Poganski praznik iz partizanskih časov so vsebinsko tako izvotlili, da ni primeren več niti za najbolj plehko kostno juho. Naslednja faza bo čez deset, dvajset let, ko bodo 27. aprila po vaških poteh romale procesije s križi in z banderami. Cerkev se je skozi stoletja izmojstrila v takšnih in drugačnih »reinkarnacijah« vsega svetega iz predkrščanskih časov – kot da tedaj ničesar ni bilo, le neka polživalska družba. Ja, menda tudi Tibetanci ne premorejo nobene kulture, kot Italijani (še vedno) ocenjujejo Slovence. Mimogrede: fašisti sploh niso bili okupatorji, Ljubljano pa so pred hordami upravičeno zavarovali z bodečo žico, mar ne?

Nekoliko drugačna je konstrukcija vsega dogajanja okoli sprave, ki pa ima skupne korenine; utegnila bi še najbolj spomniti na tisti razgledni stolp na Goričkem, od koder je že sicer najlepši razgled daleč naokoli, vendar so se domačini odločili še za nekaj ducatov stopnic navzgor, da bo vse še bolj »kul«. Spomenka Hribar in vsi akterji pri tem mešanju spravaške godlje ne bodo prav nič pridobili z dodatnimi stopnicami, torej z raznimi obeliski ali s predvidenima modernističnima skulpturama (navadnima blokoma) ob Kongresnem trgu. Toda to župo je, kot kaže, pač treba pogrevati naprej.

Le koga briga upor, ki ga potrebuje sedanjost za prihodnost, upor vseh ljudstev, ki se vsako po svoje in vsako zase bijejo proti koncu sveta. Tako kot Tibetanci, prebivalci tihomorskih otočij, ki jih poplavlja naraščajoči ocean – in tako kot Slovenci še pred nekaj desetletji, odkljukani za popolno izginotje. Naj se sliši še tako patetično, toda boriti se je treba brez predaha, tako kot na primer Uroš Macerl iz Trbovelj, ki mu je uspelo matirati in ustaviti škodljivo cementarno Lafarge. Minister Počivalšek je takšne in podobne tipe označil za okoljske teroriste, kot so Švabi rekli za partizane: banditi!

Sedemindvajseti april bi moral biti posvečen vsem narodom, ki jim tako ali drugače grozi konec sveta, torej popolno izginotje jezika in kulture, izbrisanje iz zgodovine. To se nam lahko še kdaj pripeti. Zato se spomnimo velikega Prešerna: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan …« Vrnimo se k njegovi svetovljanskosti. In s tem bomo samodejno še sami uporniki.