Portret tedna: Ursula von der Leyen

O morebitnem nemškem oboroževanju iraških Kurdov bo razpravljal še bundestag, nemška vlada pa je že videti odločena za globoke spremembe v povojni zunanji politiki države. Vse kaže, da Nemčija na eno najbolj vročih kriznih žarišč sodobnega sveta ne bo pošiljala le zdravil in odej, ampak tudi jurišne puške in protitankovsko orožje. In dedinji nacistične strahovlade, ki se je desetletja bala svoje lastne sence, se nakazuje prelom z dolgoletno politiko načelnega zadrževanja.

Prav v osrčju tako globokih nemških strateških sprememb stoji drobna 55-letnica s svetlo grivo, simpatičnim nasmehom in sedmimi otroki: nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen. Morda so tudi pregovorno previdno in obotavljivo kanclerko­ Angelo Merkel presunile podobe islamskih fanatikov, ki obglavljajo novinarje in izvajajo genocid nad krščanskimi in drugimi ljudstvi, po prepričanju nemških analitikov pa je prav von der Leyenova šefinjo svoje krščanskodemokratske stranke dokončno prepričala o soglasju za oboroževanje »pehote Zahoda«, kot kurdske vojake v Iraku imenuje komentator časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung.

»Iskanje rešitev za aktualne krize je naša obveznost in dolžnost, za državo kot Nemčija ravnodušnost ni opcija ne z varnostnopolitičnega ne s človekoljubnega vidika,« je obrambna ministrica govorila že na münchenski varnostni konferenci v začetku leta in udeleženci smo lahko videli, kako jo je še posebej navdušeno pozdravljal oče sodobne ameriške realistične šole zunanje politike Henry­ Kissinger. Medtem ko so se nemški mediji še posmehovali ministričinim prizadevanjem za združevanje vojaške službe z družinskim življenjem, je Ursula von der Leyen skupaj z zunanjim ministrom Frank-Walterjem Stein­meierjem že načrtovala povečanje nemške teže v svetu, četudi za ceno aktivnejšega vojaškega delovanja. Ne preseneča, da jo vse pogosteje omenjajo kot morebitno naslednico kanclerke Merklove.

Pri tem se je v Bruslju rojena hči kasnejšega krščanskodemokratskega ministrskega predsednika Spodnje Saške Ernsta Albrechta do prevzema obrambnega ministrstva v tretji vladi Angele Merkel bolj ukvarjala s socialnimi vprašanji. Ministrica za socialo, ženske, družino in zdravstvo je bila že v spodnjesaški vladi kasnejšega predsednika države Christiana Wulffa, leta 2005 pa se je v prvi vladi Angele Merkel preselila na berlinsko ministrstvo za družino, starejše, ženske in mladino. Doktorica medicine je bila med letoma 2009 in 2013 tudi ministrica za delo in socialo, res pa je v Göttingenu, Münstru in Londonu študirala tudi ekonomijo in se tudi v politiki dokazala na različnih področjih. Nazadnje je veljala za gonilno silo nemškega in evropskega boja proti brezposelnosti med mladino.

Enako presenetljivo je družinsko življenje prve ženske na vrhu nemškega obrambnega ministrstva. Odrasla v družini s sedmimi otroki je možu, profesorju medicine in raziskovalcu bioloških srčnih zaklopk, med letoma 1987 in 1999 rodila sedem otrok. Blizu Hannovra vsaj ob tistih koncih tedna, ko se lahko vrača domov, skrbi tudi za svojega dementnega očeta. Nemški časopisi so jo tam slikali med krmljenjem mini kozice Lummerland in božanjem psice Milu, ki jo spremlja med rednim tekom v gozdu, tam je tudi nekaj konjičkov in kokoši. »Bolje se počutim, če imam okrog sebe živali,« je za Die Welt izjavila ministrica. »Od njih dobivam številne čustvene signale.«

Zaradi takšne Ursule von der Leyen so nekateri nemški politiki mislili, da se Nemčija z njo na čelu obrambnega ministrstva ne bo spuščala v vojaške avanture. »Sedemkratna mati ne vodi vojn,« je v decembrski televizijski oddaji Güntherja Jaucha razmišljal Gregor Gysi, res pa je zdaj tudi njegova Levica zaskrbljena zaradi grozot v Iraku. Medtem je Ursula von der Leyen dokazala, da kljub vztrajnemu zavzemanju za enakopravnost žensk ni ujeta le v značilne »ženske« teme, da sama ni »značilna« ženska, pa je bilo znano že prej. »Ursula von der Leyen je imela toliko pomoči!« je v februarskem intervjuju za Sobotno prilogo ocenjeval izdajatelj revije Die Zeit Josef Joffe. »Mislim, da so žilave ženske, kot ste vi, ki delate in vzgajate otroke, pri von der Leyenovi pa otroci niso problem.«

Tega se zaveda tudi njena šefica Angela Merkel, če ne, svoji ta čas najbolj odmevni ministrici niti ne bi ponudila, da se izkaže tudi na tradicionalnem moškem terenu vojaških in varnostnih zadev. »Pride trenutek, ko globoko zajamete zrak,« je von der Leyenova opisala pogovor, v katerem ji je kanclerka predlagala selitev na obrambno ministrstvo, a je takoj soglašala. Poznavalci verjamejo, da je Merklova dobro razmislila pred tem presenetljivim imenovanjem in nekateri zato menijo, da lahko ministrica evangeličanske veroizpovedi upa celo na kaj več. Številni politiki in političarke, ki so bili kanclerki še posebej blizu, so razočarali s slabimi volilnimi rezultati ali celo koruptivnimi dejanji, zato se zdaj morda nagiba k političarki, ki je dovolj svojeglava, da je vstopila v CDU šele pri dvaintridesetih letih.

Z naraščajočimi varnostnimi izzivi v Nemčiji vojaške zadeve postajajo vse bolj spolzek politični teren in Ursula von der Leyen bo morala šele dokazati, da ga suvereno obvladuje. Ne gre le za strateško prebujanje evropske gospodarske supersile stoletja skoraj sedemdeset let po končanju druge svetovne vojne, sto let po izbruhu prve je tudi svet videti vse bolj nevaren. In vsej svoji prelomnosti za Nemčijo navkljub je protitankovsko orožje za iraške Kurde samo manjši del nove svetovne strateške uganke. Berlin se bo moral opredeliti tudi do vse bolj agresivnega ruskega predsednika Vladimirja Putina in drugih izzivov dosedanji prevladujoči ureditvi. Pri večini teh vprašanj bo še naprej prevladovala kanclerka Angela Merkel. Ker je pod njeno široko politično krošnjo zamrlo že toliko nadobudnih političnih dreves, pa zdaj svojo priložnost dobivajo preživeli iz dosedanjih nemških političnih bojev. Med njimi tudi po Joffeju največji »bullshit artist« med njimi – ministrica za obrambo Ursula von der Leyen.