Usoda, ujeta v zapisnik

Slovenija se že vsaj desetletje kaže kot država brez prave lastne orientacije.

Objavljeno
22. april 2016 22.34
Janez Markeš
Janez Markeš
V začetku tedna je premier Miro Cerar državnemu zboru predlagal razrešitev ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar. Uradno se je zapletlo zaradi slabega razreševanja problema kulturne dediščine rudnika živega srebra v Idriji. A v premierovi obrazložitvi je bilo tudi mogoče ujeti tole stališče: ministrica ni odigrala povezovalne vloge pri izvrševanju nacionalnega programa za kulturo. Še več, povedal je, kako se njegova vlada v polni meri zaveda, da je kultura v najširšem smislu izjemnega pomena za identiteto slovenskega naroda in države. Gre za ključno stališče, ki nas v čisto aktualnem kontekstu napeljuje natančno na vprašanje te identitete.

Kar frustrira in radikalizira

Slovenija se že vsaj desetletje kaže kot država brez prave lastne orientacije in prevladuje vtis, da se utaplja v splošnih, v zadnjih letih predvsem negativnih trendih globalizacije. Temu ustreza tudi notranja politika, ki pravzaprav najbolj kroji usodo državljanov. Vladna politika je zapeljala državo v neki sicer za zdaj bolj varen zaliv, podoben Piranskemu, in pred največjimi nevarnostmi se v imenu države brani ne toliko pred Hrvaško, Italijo ali čim podobnim, temveč pred notranjo politiko, točneje, pred agresivno desnico. Za začetek se spomnimo le Janševega vabila zloglasni »trojki« tik pred nastopom vlade Alenke Bratušek leta 2013, naj pride v Slovenijo in napravi finančni red. Potem, zelo verjetno je, da brez političnih napadov desnice na begunce na južni meji ne bi videli žičnih ograj z žiletkami, zelo verjetno je, da bi bila mogoča­ povsem drugačna, načelna, protikorupcijska in argumentirana razprava o medijski problematiki na nacionalni RTV.

Morda bi se bilo brez opore desnice celo mogoče drugače odzivati na socialne probleme, ki jih potencira ideologija neoliberalizma, v kateri, mimogrede povedano, sta desnica in vlada bolj kakor ne na isti strani. Vse to za vlado sicer ni izgovor, pove pa, kje so težišča pobude, kje dražljaji in kje reakcije. Tudi sama desnica bi bila brez »desnice« bržkone precej drugačna. Popolna dominacija SDS in predvsem njenega predsednika, na katerem politična pobuda stoji ali pade, NSi Ljudmile Novak vse bolj frustrira, Zidanškovo SLS pa radikalizira do že čisto pogubne mere.

Poanta povedanega je v dvojem: prvič v tem, da se je v zadnjih petnajstih letih drastično stanjšala vez med političnim pojmom slovenske države in državotvornim pojmom slovenske kulture, in drugič, da se je v sredici desnice zgodila divja privatizacija vsega državniškega (vključno s simboli) na podoben način, kot se je v sredici neoliberalne levice zgodila divja privatizacija tistega kapitala, ki je izhajal iz socialistične družbene lastnine.

Po četrt stoletja slovenske države bi lahko pritrdili tezi o t. i. »state capture«, o politični korupciji, ki si je našla pokritje na volitvah in se sklicuje na ustavno­ utemeljenost slovenske države. To se nam zdi pomembno poudariti, ker je tako politično stališče desnice pravzaprav na državniški ravni edino stališče, ki je res postavljeno in (od)seva v vse vidike družbene in politične stvarnosti. Problem je, ker ta politična pozicija postavlja čvrsta, neprebojna, zavezujoča in populistično podprta stališča in vsa druga so bolj ali manj uspešno odzivanje nanje.

Poljub šepave Lotte

Paradoks je popoln. Greh, povzročen z dvakrat tajno orožarsko trgovino s Hrvaško in obupano Bosno in Hercegovino v zgodnjih devetdesetih letih, je postal politična ustava nad in pod uradno ustavo Republike Slovenije. V prvo tajnost je bil – to je iz konteksta tistega časa celo mogoče razumeti – vpleten celoten državni vrh z načelno odločitvijo o sicer mednarodno nedovoljeni pomoči državama, ki ju je napadel Milošević. In druga tajnost: to sta zagrešila tedanji minister za obrambo (danes vodja desnice) ob asistenci ministra za notranje zadeve s svojimi paramilitarističnimi skupinami, s katerimi so zavrteli (očitno) zaseben posel. Novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga sta z dokumenti pokazala, kako se je v orožarski trgovini obrnilo okrog pol milijarde nemških mark denarja, od tega jih je v uradnem proračunu pristalo komaj deset tisoč, vse drugo je poniknilo v zasebnih žepih.

Danes je jasno: že na površini je šlo za klasičen kriminal, toda v globini je ta greh ponovil Kajnovo znamenje, kajti šlo je za služenje denarja s krvjo, trpljenjem, smrtjo, zavistjo, pohlepom, z orodjem, ki vse to povzroči, in povzročeno je bilo iz sovraštva in iz bratomornih vzgibov. Vse od dogodkov v Depali vasi, zaradi katerih je bil Janša v državnem zboru razrešen kot obrambni minister, se slovenska notranja politika osmiči okrog dveh osi: okrog Janše in njegovega greha ter okrog vzvodov denarne moči. V obeh primerih se pohlep že poltretje desetletje dviguje nad ustavo. Nastajale in ugašale so parlamentarne preiskovalne komisije, mediji so popisovali in interpretirali do takrat znana dejstva, bíla se je propagandna vojna in iz nje nihče izmed nas ni prišel čist. Toda ključ za pravo interpretacijo je bil v zapisniku seje pri predsedniku države leta 1993, ki je bil vse do leta 2011 označen z oznako tajnosti.

Živimo v groteski, kajti, čeprav so resnici precej prišli do dna, niti preiskovalcem državnega zbora ali pravosodja niti novinarjem ni uspelo zagotoviti zavezujočih posledic za kriminalna dejanja v zvezi s prodajo orožja. S tem bi se povrnil ugled Slovenije kot države vladavine prava in spodobne demokratične države. Bili so nastavki za to, in danes se Slovenija kaže kot precej oddaljena od tega ideala. Celotna notranja politika je očitna ujetnica negativnega Dogodka. Demokracija je postana, meglena, prirejena za potrebe slabe vesti akterjev. Ti kakor hipnotizerji upravljajo duše stotisočev Slovencev, ki so v starem režimu doživeli krivice, travme neke druge »orožarske zgodbe«, Nemcev, partizanov, domobrancev, Italijanov, četnikov, ustašev, zrušenja svetovne borze in velike depresije leta 1939 ... Krog zla. Ljudje so se znašli kot žejni vojaki v kultnem filmu Roya Anderssona, Golob je sedel na veji in razmišljal o obstoju, pred šankom, v baru šepave Lotte, kjer bi pili žganico, pa zanjo nimajo denarja, saj je predraga. Grotesknost prizora je popolna kot paradoks slovenske trgovine z orožjem in nanjo privezane notranje politike. Natakarica, šepava Lotte, jih odreši, ko reče: pijte, plačali boste s poljubom.

Na odru, ne izza šanka

Na politično hipnozo desnice je imel dober odgovor pater Branko Cestnik, ko je pred tedni v intervjuju za enega od medijev na vodjo SDS naslovil apel: mogoče bi bilo dobro, če bi se umaknil iz politike in nehal hipnotizirati ljudi. Po bohinjsko bi se reklo, pojdi izza šanka. Toda to je bil medklic, preiti moramo na poanto v zvezi z državo in kulturo.

V sredo sta Mladinsko gledališče in zavod Maska uprizorila premiero predstave Republika Slovenija. V drugem delu igralska ekipa odigra celoten zapisnik tiste seje pri predsedniku države leta 1993, ki je bil do leta 2011 tajen. Bil je streznjujoč trenutek, kajti iz konteksta tega zapisnika se pokaže, kako se je Slovenija skušala po dveh različnih tirih pripeljati v mednarodne institucije in kako sta obrambni in notranji minister pod njima izdolbla tunel, za katerega so vedeli vsi pomembni mednarodni obveščevalci in vlade. Depala vas je bila posledica nespoštovanja dogovora pri predsedniku države, da se trgovina z orožjem neha, vendar dogovor ni bil spoštovan. V prvem delu predstave nam nekdanji delavec državne varnosti izpriča, kako je v Lovšinovi pisarni po navodilu preštel in v kovček namestil 16,5 milijona nemških mark v bankovcih po tisoč mark, nato še pol milijona v manjših enotah, in povedal, koliko črnega denarja je še ostalo razmetanega po omarah. Skupni seštevek vsega črnega posla, izvemo, je znašal okrog pol milijarde nemških mark. In v tretjem delu: bila je polna rekonstrukcija treh verzij aretacije Milana Smolnikarja v Depali vasi: Smolnikarjeve, Janševe in policijske. Igralci so na BMW-ju prav tako kot vojaki leta 1994 razbili vetrobranska stekla, v živo na predstavi pridrvita policijski avto in vojaški terenec. Izjemni trenutki streznitve.

Potem je sledil čas za grotesko, za kulturo v »najširšem pomenu izjemnega pomena za identiteto slovenskega naroda in države«. Za interpretacijo tega, kar je (bilo) prav in kar (je bilo) narobe. Poanta? Gledališka predstava je skupaj z igralci, nekdanjimi državnimi sodelavci in novinarji storila to, česar v več kakor dvajsetih letih nista zmogla niti uradna politika niti pravosodje. Mar ni to dokaz, kako zelo Slovenija potrebuje civilno družbo in njeno kulturo? Ne le da je ta opravila posel politike, postavlja tudi alternativno zavezujoče stališče. Slovenija zdaj nima samo enega in edinega. Kajnovega.