Uspehi Ugandčanov in Slovencev se me enako dotaknejo. Navijam za oboje

Njegov pogled na Afričane je drugačen od stereotipnih evropskih predstav o revežih, ki jim morajo pomagati razvite države in nevladne organizacije. Zanj so enakovredni partnerji, dojemljivi za podjetništvo in inovativne ideje. Po tej plati jih je spoznal pri številnih projektih, ki jih je izpeljal v Ugandi. Največjega med njimi, platformo Gorilla Highlands za promocijo kulturnega turizma, je nedavno predstavil v Londonu.

Med potovanjem iz Ugande do Londona je zavil s poti in se ustavil v Kranju, od koder je doma, kar je bila priložnost za predstavitev njegove afriške zgodbe. Slovenijo je zapustil pred petnajstimi leti, po končanem študiju novinarstva in nedokončanem študiju sinologije. Nazadnje je svoj slovenski dom obiskal pred tremi leti, a iz njegovih besed je razbrati, da ga ne pogreša. V poldrugem desetletju bivanja v Ugandi se je navezal na afriški dom, kjer ima družino, prijatelje in široko odprto pot za podjetništvo. Ob omembi okrutnega diktatorja Idija Amina iz 70. let prejšnjega stoletja samo zamahne z roko, kot da je to tako davna preteklost, ki nikogar več ne vznemirja.

Ustalil se je v Goriljem višavju ob jezeru Bunjonji, ki je oddaljeno osem ur vožnje od glavnega mesta Kampale. Ob jezeru, ki je kljub dolžini 25 kilometrov eno manjših v Ugandi, ima hišo in hostel za turiste. Bunjonji ga spominja na Cerkniško jezero in drevake, s katerimi so se prevažali domačini. Podobne drevake uporabljajo domačini tudi na Bunjonjiju.

Prav ti čolni in spomini na Cerkniško jezero, kjer je kot otrok preživel veliko časa s starimi starši, so tiha vez med njegovim starim gnezdom v Sloveniji in novim v regiji Gorilla Highlands, ki se vleče še v sosednja Kongo in Ruando.

Tropski deževni gozd na nadmorski višini 2000 metrov in druge naravne značilnosti Goriljega višavja, kot so jezera, vulkani, različne vrste ptic, sloni, pavijani in seveda gorile, so magneti, ki pritegnejo ljubitelje pohodništva z vsega sveta. Ponavadi napovejo svoj obisk prek digitalne platforme Gorilla Highlands, torej brez posredovanja klasičnih turističnih agencij, potem pa jih prevzamejo domačini, ki so po zamisli Mihe Logarja sestavni del socialnega projekta za promocijo kulturnega turizma. Ali se srečajo tudi s pigmejci, najstarejšimi prebivalci Afrike, ki še živijo tam? Verjetno, a jih Logar posebej ne izpostavlja, ker se mu zdi samoumevno, da so v središču njihove pozornosti pri socialnih projektih. Ti domačinom namesto klasične denarne pomoči zagotavljajo možnosti za delo in zaslužek. Pri tem si pomagajo z možnostmi, ki jih ponujajo nove tehnologije v povezovanju razvitih in nerazvitih delov sveta.

Zaradi drugačnega pristopa k promociji turizma v jugozahodnem delu Ugande ga je vlada poslala v Evropo, da na londonskem turističnem sejmu promovira regijo in blagovno znamko Gorilla Highlands. »Definicijo regije počasi razširjamo iz jugozahodne Ugande na ruandsko stran meje. Tudi Kongo bi radi vključili, saj je s svojimi delujočimi vulkani nadvse fascinanten, a žal za zdaj še preveč nestabilen. Kvaril bi nam blagovno znamko, ki jo gradimo.« Tako Miha Logar poznavalsko govori o dejstvih, ki jih je vzel v zakup. Zaveda se namreč, da je pot do cilja lahko težavna, a verjame, da je vizija uresničljiva, če si ne dovoliš, da te spotakne neučakanost.



Večina domačinov bi najraje pobegnila iz Afrike, vam pa se zdi najlepši del sveta. Kaj je tam, česar ne najdete v Evropi?

Po eni strani sem odmaknjen, tako da lahko vse pretrese in krize opazujem z mirnega jezera sredi Afrike, po drugi pa se prav v vzhodni Afriki ves čas nekaj dogaja. Tako ali tako ni dvoma, da se prihodnost sveta ustvarja v tretjem svetu. Ko gledam od tu Evropo, se mi zdi nekako stara, dolgočasna in obrabljena.

Begunci iz severne Afrike in Bližnjega vzhoda, ki zdaj bežijo v staro Evropo, bodo injekcija nove energije. Pa kaj potem, če so muslimani! Stvari gredo v novo smer, ki je še nismo vajeni, zato se komu zdi vse skupaj malce strašljivo. Če bomo dovolili Afriki, da se razvija v moderno gospodarstvo z dobrimi povezavami po svetu, potem ni razlogov za beg Afričanov v Evropo, v to zoprno podnebje, kjer je poleti 40 stopinj, pozimi pa vas mrazi. Pri nas ob Bunjonjiju je ves čas okoli 25 stopinj.

Kdaj in kako se je spletla navezanost na Ugando?

Od nekdaj me je zanimala problematika držav v razvoju, zato sem leta 1999 to temo izbral za diplomsko nalogo na fakulteti za družbene vede. Med pripravo naloge o tem, kako nove tehnologije spreminjajo nerazvita okolja, sem ugotovil, da je bila Uganda med najbolj naprednimi afriškimi državami po dostopnosti interneta v ruralnih okoljih.

Čeprav me je mentorica skušala odvrniti od poti, češ da je moj teoretični del naloge že dovolj dober, sem čutil, da moram v Ugando po študijo primera. Nekaj me je klicalo v Afriko. Po vsega enem mesecu v vzhodni Afriki sem spregledal: to je moj dom. Sem spadam in pika.

Staršema sem po elektronski pošti sporočil, da se vračam v Slovenijo samo zato, da diplomiram in odslužim vojaščino, potem pa se bom preselil v Afriko. Moje napovedi nista jemala resno, ker sem pred tem z njima delil podobne načrte za Kitajsko.

No, od leta 1999 do danes nisem nikoli obžaloval odhoda v Ugando. Zakaj? Ker je v naši regiji polno življenja, ves čas se nekaj dogaja. Slovenija je sicer super za upokojence, toda mene privlači Uganda, ker je polna energije. Tu se znajdeš v kaosu, v brbotanju življenja, ki ga potem skušaš organizirati in poiskati nove rešitve. Naš svet pa potrebuje nove rešitve.

Kot tujec imate verjetno privilegiran položaj in boljše možnosti kot domačini, zato lažje izpeljete ideje in projekte.

Res je, da Ugandčani tujcu bolj zaupajo kot svojim ljudem. Verjamejo, da jih ne boš prinesel naokoli, zato je uveljavitev morda lažja. Njihova izkušnja z belci je, da jim pridejo pomagat. Ves čas si prizadevam spremeniti ta koncept. Povem jim, da nisem tukaj, da bi jim dajal, ampak zato, da nekaj skupaj naredimo.

V Ugandi imaš kot tujec neverjetno proste roke. Počneš lahko karkoli, papirologije in birokracije tu skoraj ni. Neovirano lahko postaviš stvari na noge, v Sloveniji pa se spotikaš ob ovire v sistemu ali postaneš kolešček v njem. Nisem edini, ki ga je prevzela Uganda, veliko Evropejcev ostane tu. Tu je sijajna kombinacija podnebja, prijaznih ljudi, obilo priložnosti in angleščine kot pogovornega jezika.

Kako ste začeli? Od kod denar za projekte?

Brez podpore staršev in starih staršev bi šlo bolj težko. Na primer, denar, ki so mi ga namenili za stanovanje v Sloveniji, sem porabil za afriško vas. Imel sem Zoisovo štipendijo, takrat na srečo še brez obveznosti. Zaslužil sem tudi s predavanji na univerzi v Ugandi in kot turistični vodnik.

Moja organizacija Edirisa je zagnala več projektov, od izdelovanja ročnih izdelkov in multimedijev do izobraževanja in turizma. Običajno se področje dela organizacije z leti širi, pri Edirisi pa je obratno – sčasoma postaja vedno bolj profilirana. Začeli smo s sponzorstvom otrok in podporo osnovni šoli, počeli smo milijon zadev, danes pa smo popolnoma usmerjeni v kulturni turizem in multimedije, ki ga promocijsko podpirajo.

Začeli ste, kot je videti, po metodi preizkušanja, kaj se najbolj obnese.

V preteklosti smo se obnašali nekako start-upovsko, preizkušali vse mogoče, zato mi je zelo blizu svet start-up podjetij, ki jih v vzhodni Afriki ne manjka. Ena najbolj zanimivih izkušenj v zadnjih letih je bila zame sodelovanje s slovenskim fotografom Cirilom Jazbecem, ki je v ugandski prestolnici Kampali našel precej mladih podjetij s področja informacijskih tehnologij. Nobenega dela se ne otepam.

Poslovni model socialnega podjetja Edirisa in platforme Gorilla Highlands je inovativen in drugačen od sicer znanih. Kako velika ekipa ljudi se ukvarja s tem?

V širši skupini nas je dvajset. To so večinoma profesionalci iz Evrope in Amerike, ki priskočijo na pomoč, če imajo le kako prosto uro.

Kar počnemo, je dovolj unikatno in posebno, da sodelavcem ni težko delati prostovoljno za Ediriso. Denimo, naš glavni oblikovalec Samo Ačko je likovni urednik Dnevnika. Kljub prezaposlenosti je oblikoval na stotine strani naše interaktivne knjige Gorilla Highlands, ki je potem dobila nagrado OZN.

Glavna motivacija naših sodelavcev je občutek, da je možno nekaj koristnega narediti drugače. Všeč jim je naš poslovni model in kreativen pristop. Sledimo vodilu, da namesto donacij prispevamo take in drugačne investicije ter da se posvečamo treningu mladih Afričanov.

Pa se je pristop obrestoval?

Po prihodu v Ugando sem hitro dobil zoprn občutek, da Ugandčani pričakujejo, da jim boš pomagal. Belci po njihovih izkušnjah pridejo k njim zato, da jih sponzorirajo. Meni tak odnos ni bil všeč. Saj nisem bankomat, da bi vlekli denar iz mene!

Veliko škode povzročajo nevladne organizacije z nekritičnim dajanjem pomoči. Ljudje ne pridejo niti na sestanek, ki je v njihovo korist, če jim ne plačaš – to je posledica dela nevladnih organizacij. Ugotovil pa sem, da po drugi strani Ugandčan razume biznis, da je podjetnik in mu je vse jasno, ko gre za poslovne zadeve.

Vaš odnos do domačinov ni prav nič sentimentalen.

Trdil bi, da je tak odnos bolj spoštljiv. Zame Ugandčani niso ubožci, ki jim je treba pomagati. Dobro misleči naivneži, ki se prihajajo sem razdajat, pa očitno vidijo nekaj čisto drugega ... Nekateri domačini so celo specializirani za to, da hodijo jokat k belcem. V naš hostel pridejo domačini iskat mlade turistke, marsikaj jim »naložijo« in jih tako ali drugače oberejo. Veliko je izkoriščanja slabe vesti Evropejcev zaradi kolonizacije.

Ko sem predaval na univerzi, je bila zame največja žalitev, ko so me študenti obtožili rasizma. Zakaj? Ker da od njih zahtevam evropske standarde, so rekli. Ja, točno, hotel sem, da se resno učijo in berejo, da se potrudijo ... Mislim, da so bili rasisti pravzaprav oni, saj so se imeli za manj sposobne od Evropejcev.

Do delovanja nevladnih organizacij in njihove pomoči revnim ste precej kritični. Kako pa gledate na delo misijonarja Pedre Opeke in njegovo pomoč najrevnejšim, ljudem s smetišč? Oktobra je v Ljubljani zbiral sredstva za otroke na Madagaskarju.

Ljudje, ki jim je dobrodelnost pisana na kožo, naj to, lepo prosim, kar počnejo. Razumem in spoštujem delo, ki ga opravljajo. A potem ko Opeka en teden predava po Sloveniji, marsikateri Slovenec najbrž misli, da je celotna Afrika veliko smetišče in da je tamkajšnjim ljudem treba pomagati s skodelico riža.

Situacija je veliko bolj kompleksna. Revežev na smetiščih je precej manj kot tistih, ki živijo življenja, ki bi jih Slovenci imeli za zelo normalna ali morda celo srečnejša od njihovih. Toliko o rastočem srednjem sloju, medtem ko so afriški bogataši tako ali tako zgodba zase. Ko sredstva pošiljajo Evropejci, afriškim elitam ni treba pometati pred lastnim pragom. Tu je problem.

Afriške države, med njimi tudi Uganda, so na vrhu lestvic po korupciji. Posli in korupcija potekajo z roko v roki. Vas to ne moti?

Korupcija seveda je. Zagotovo je hujša v Ugandi kot v Sloveniji, vsaj na nižjih ravneh družbe. Povprečnega Ugandčana koruptivni sistem onemogoča, če pa imaš denar, korupcija ni moteča. Celo priročna je. V Ugandi zaposleni na davčni upravi pride k tebi domov in ti pomaga pripraviti poročilo tako, da prelisičiš njegove delodajalce. Država pač nima dovolj kadrov za nadzor davčnih poročil. Sam se skušam izogniti korupciji, kjer se le da, toda včasih brez nje ne gre.

Zdravstvena slika države s 37 milijoni prebivalcev ni prav optimistična. Aids je še vedno precej razširjen. Telesni stiki so lahko precej tvegani.

Okuženost prebivalstva z virusom hiv je bila v Ugandi prek 20-odstotna, a se je zmanjšala na okoli sedem odstotkov. Večina Afrike si je zakrivala oči pred aidsom, Uganda pa je odprto govorila o bolezni, z državno kampanjo jim je uspelo korenito omejiti okuženost, zato je primer zgodbe o uspehu. Kaj sploh je hiv dandanes? To je podobna reč kot sladkorna bolezen v Evropi. Aids je bolezen, ki je ne moreš ozdraviti, lahko pa jo zdraviš.

So begunci v Ugandi še vedno problem? Znano je namreč, da je več kot milijon domačinov moralo zapustiti domove zaradi oboroženih spopadov med gverilo in vladno vojsko.

Ljudje ob meji s Sudanom niso zbežali iz države, zatekli so se v mirnejši del Ugande. Ampak to so zgodbe iz preteklosti. Vodja terorističnih upornikov Joseph Kony je že dolga leta daleč od Ugande. Danes pa je tako, da tisti Ugandčani, ki želijo oditi v tujino, sanjajo o delu v Londonu ali Dubaju, celinska Evropa pa jih ne zanima preveč.

Popolnoma vsakdanje je, da se ob spopadih v Kongu begunci zatečejo v Ugando. Pričaka jih dobro utečen sistem, ki jih naloži na avtobuse in odpelje v begunske centre. Tako kot se to dogaja na vse preveč koncih Zemlje. Drama, ki se jo zganja v Sloveniji, je le posledica tega, da niste vajeni beguncev, ki bi trumoma potovali skozi vaše vasi. Bojim se, da je trenutna »kriza« veliko bolj dolgoročna, kot bi si upali priznati, in da bo tudi pri vas postala dokaj normalna.

Se bolj identificirate z ugandsko ali slovensko družbo?

Verjetno se bo kdo zgražal, a vseeno: še najmanj se počutim Slovenec. Ko si enkrat dovolj časa proč od Evrope, ugotoviš, da si pravzaprav Evropejec. Večji del moje identitete je evropski, toda s primesmi vzhodnega Afričana. Športni uspehi Ugandčanov in Slovencev se me dotaknejo enako. Navijam za oboje.

Uganda je postala moja država, saj tu živim že petnajst let. Zaradi poroke z domačinko imam stalno prebivališče, kar mi omogoča udobno življenje brez ukvarjanja z vizumi in dovoljenji. A ker bi rad kupoval zemljo in drugače vlagal v svojo prihodnost, bom zaprosil za ugandski potni list.

Prinaša ugandsko državljanstvo še kake druge koristi?

Zdaj ko se naša dejavnost širi v Ruando, mi bo tudi tam lažje, če bom imel ugandsko državljanstvo. V vzhodni Afriki se v zadnjem času zadeve hitro spreminjajo na bolje. Kenija, Uganda in Ruanda so se dogovorile, da nerezidenti ene ne potrebujemo več vizuma za drugi dve državi. Spoznali so, da je to koristno za posle in turizem. Do Kigalija, čistega in urejenega glavnega mesta Ruande, je od mojega jezera dve do tri ure vožnje, do kaotične Kampale pa trikrat toliko.

Podjetništvo v Ugandi je verjetno vabljivo samo za hude avanturiste. Je razen te žilice potrebno še kaj?

Afrika se na globalni ravni uveljavlja kot celina velikih poslovnih priložnosti, kot naslednja vroča destinacija. To ni več avanturizem, če je sploh kdaj bil. Čeprav me dobički niso nikdar dovolj zanimali, sem po duši podjetnik, entrepreneur, saj najraje ustvarjam nekaj novega. Ne maram papirjev in birokracije, ustreza mi akcija, improvizacija, po potrebi tudi na nekolikanj kavbojski način.

Odkar sem prekoračil 40. leto starosti, več razmišljam o prihodnosti. Ustanoviti nameravam novo podjetje, ki bo ločeno od Edirisine neprofitne dejavnosti, ukvarjalo pa se bo s turizmom v Ruandi in Ugandi. Prihajam namreč v leta, ko je zadnji čas, da nekaj zgradim tudi zase in za svoje otroke.