Ustaviti se in premisliti

Pripravljeni bi morali biti na to, da bo treba na novo razmišljati o slovenski državi in njeni suverenosti. To ni misel brez usodne vsebine.

Objavljeno
17. oktober 2014 16.14
SLOVENIA-EU-POLITICS-FILES
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Pravijo, da ni naključij, a naključje je hotelo, da sem ta teden vzporedno bral dve knjigi. Ena, Janka Prunka in Marjetke Rangus, ima naslov Sto let življenja slovenskih političnih strank, druga je Umetnikov mladostni portret Jamesa Joycea. Violeta Bulc, kot smo napovedali, je medtem brez zapletov postala uradna Junckerjeva komisarska kandidatka, kajti pri njej je zmanjkalo sape bestialni zavistnosti slovenskih politikov in mednarodnih interesnih skupin. To, da je Janez Janša izgubil mandat v parlamentu, je obrnjena igra, ki ga bo spomnila na izbrisane iz leta 1991. Z gotovostjo lahko rečemo, da je najpomembnejša vrednota tega trenutka tudi najpomembnejša naloga Mira Cerarja: to je politična stabilnost in serija pravilnih odločitev, ki morajo stabilizirati slovenski družbeni sistem. Kaj imajo s tem opraviti letošnji dnevi slovenskih pravnikov v Portorožu? Ne malo.

Od plemenitosti do cipljev

V nečastni predstavi okrog Alenke Bratušek v Bruslju prejšnji teden smo se naučili, da v tej igri, ki kaže na generalije evropske igre sploh, ni veliko čistih ljudi. Padle so slovenske politične elite, padle so politične elite evropskega parlamenta in pokazali so se obrisi interesnih krogov, ki jih bomo imeli verjetno vse bolj na očeh. V sredo sem na Radiu Kranj ob 40. obletnici pravniških dnevov poslušal intervju s pravnikom dr. Lojzetom Udetom in pogovor je sédel v trenutek kot nekaj najprimernejšega času, v katerem živimo. Po nekaj letih stagnacije se zanimanje za pravno okvirjanje države povečuje. Podobno kot pri gospodarstvu je zaznati povečano samoiniciativnost in skrb za državo, v kateri si ljudje različnih profesij ne več želijo profesionalne, materialne in duhovne recesije. Ideja, ki jo je sprožil Ude v sicer blagi kritiki medijev, ki da so se pustili ujeti v histerijo primera Bratušek, je bila vse pozornosti vredna in sovpada s potrebnim premislekom o položaju Slovenije v EU: trgovinski sporazum, ki v veliki tajnosti poteka med EU in ZDA, je nekaj, kar bi nas moralo skrbeti. Spet se dogaja nekaj podobnega, kot se je dogajalo pri širjenju EU. Začelo se je s plemenito idejo, ki je spominjala na idealiste in romantike 19. stoletja, končuje pa se pri hordah lobistov, ki v velikih avlah evropskega parlamenta lovijo evropske poslance kot pogoltni ribiči strašno namnožene ciplje ob velikanskem izteku mestne greznice v pristanišču Patras.

Za začetek bi se bilo treba – tokrat menda prvič upravičeno – vprašati, kaj je resnični slovenski nacionalni interes. Nihče najbrž ne bo nasprotoval trditvi, da so vodni viri v največjem nacionalnem interesu in da bi bilo zelo dobro imeti pravne varovalke pred nenadnim obvestilom EU, da je trgovinski sporazum z ZDA izpogajan, stranska posledica tega izjemno koristnega akta – kaj hočemo – pa da je liberalizacija vodnih virov, ki so, so bili in bodo največji interes multinacionalk. Udetov predlog po spremembi ustave, v kateri bi moralo biti jasno določeno, da nacionalne vodne vire smejo upravljati le nacionalna javna podjetja na neprofitnih temeljih, je le eden od primerov v smeri premisleka o obnovi slovenske suverenosti. Naslednji premislek bi na primer lahko bil, kako odpreti perspektive malemu in srednjemu podjetništvu, ne da bi pri tem morali prodati dušo neoliberalistični ideologiji. Seveda je glede na zgodovinsko-družbene težave Slovenije pred tem tudi pomemben razmislek, kako počistiti prostor obrnjenih preostankov samoupravnih ideologij, ki so se večkrat izkazale kot kolektivistični alibi za nedopustno trpnost, neinovativnost, mlako duha in pameti. Poanta? Čas je za osvežitev nacionalnih pozicij in tokrat je posel treba opraviti bolje kot doslej. Zakaj?

O hribovski neotesanosti

Ideja, da je slovenska politika prepirljiva, kot ni bila še nikoli, in da je samodestruktivna, kot še ni bila nikoli, je pravzaprav napačna. Take so ugotovitve avtorjev knjige ob obletnici slovenskih strank dr. Prunka in dr. Rangusove, ki sta se spraševala, od kod strankam in političnim interesentom že pred sto leti, in slovenskemu ljudstvu na začetku demokracije, tolikšna surovost in politične strasti. Katoličani, pravita, so liberalce zmerjali za barabe, lumpe, finančne špekulante, buržoazne bogatune in podobno. Liberalci, sta zapisala, so bili še bolj sočni in so katoličane imenovali farški podrepniki, šefa SLS Ivana Šušteršiča, na primer, za poglavarja stranke »slovenskih ljudskih sleparjev« ter mu pripisali »brezmejno sirovost in hribovsko neotesanost«. Za Janeza E. Kreka so zapisali, da je med sociologi to, kar je konjederka med zdravniki ipd. Objavili so detajle iz Krekovega razmerja z uradnico kmetijskega ministrstva na Dunaju Camillo Theimer, ki je računala, da ga bo poročila, in je užaljena, ker se to ni zgodilo, ljubezenska pisma predala uredništvu Slovenskega naroda.

Kontinuiteta degutantnega tiska v Sloveniji je torej analogna kontinuiteti degutantne politike in izkušnja Beograda stare Jugoslavije, tudi nove Jugoslavije, postaja izkušnja kontinuitete bruseljske politične servilnosti v imenu nove EU, ki se pomika proti ZDA.

Kar mi je dalo misliti ob prebiranju Joyceovega Umetnikovega mladostnega portreta, je bila podobnost v družbenih dilemah Irske njegovega časa in tega, kar je pod absolutno dominacijo zatohlo klerikalne SLS in družbeno slabo artikuliranega liberalstva doživljala Slovenija v desetletju pred prvo svetovno vojno. Tajkunske in kapitalske zgodbe so se tudi vrstile. Že leta 1907 imamo zgodbo Gregorja Žerjava, ki je, da bi oslabil Krekov zadružni monopol, ustanovil Zvezo slovenskih zadrug, leto zatem pa izdelal posebno blagovno znamko Agro-Merkur, ki so se ga kmalu prijele napačne poslovne odločitve in finančne goljufije. Skratka: vzorci, ki so se vzpostavili, so vzorci, ki jih srečujemo še danes, Slovenija je bila vedno sama sebi Slovenija in danes je vprašanje, kaj storiti, da se preseka vzorec vedno ponavljajoče se samodestruktivnosti. Dve možnosti vsaj je že treba videti ...

Biti pripravljen

Da se (Valicon) v slovenski javnosti krepi zaupanje v sodstvo, sodnike, vojsko, policijo (in gasilce) ter da se med pravniki krepi zanimanje za premlevanje dilem pravne države in avtonomije sodstva (dnevi pravnikov v Portorožu) – sta vsekakor dobri novici. Ne le pojavljajo, temveč že vrstijo se kritike na račun nove Cerarjeve vlade, ki še ni preživela svojih sto dni. Toda zdi se, da bo njen preizkusni kamen ta, ali bo ob kadilnih daritvah na oltarju ekonomizma utrdila in umirila državniški sistem in ga v maniri moderne demokracije podredila razvojni diskusiji od spodaj navzgor.

Ta »od spodaj navzgor« se zdi zelo pomemben, kajti v luči birokratizacije EU in tajnega trgovinskega sporazumevanja z ZDA se dostoj(anstve)na debata o prihodnosti Slovenije v Sloveniji kaže kot edina smiselna, skorajda kot nujnost. Zato ni nepomembno, da se pravniški dnevi z okrepljeno vsebino obravnave pravne države kažejo kot alternativa, ki je precej boljša od poulične histerije Odbora 2014, ki javnosti interesno skuša dopovedati, da sodstvo v Sloveniji ne deluje. Poanta je jasna. Sodstvo lahko da ne deluje, kot bi moralo, toda želi se ukvarjati samo s sabo in se izboljševati, medtem ko politika, kakršno kot »projekt Janša« simbolizira Odbor 2014, sploh ne deluje, najmanj v interesu suverene države Slovenije in je promotor primitivnih praks, infantilnih diskvalifikacij in nacionalne psihopatologije, ki se želi kakor ebola širiti v družbene podsisteme. Počne natanko to, kar je nekoč počela partija: sistematično diskvalificira, seje strah, izvaja sistematično propagando, prireja medijske umore, se oprijema laži in je nasploh fotografska preslikava objekta svoje kritike; njegova slika Doriana Graya.

Mala prispodoba tega dogajanja je Teš 6, ki je bil po hudodelcih ta teden pod preiskavo kriminalistov in bo epilog doživel na sodišču. Spomnimo se, kako je bila tedaj videti velika koalicija in kako sta si levica in desnica podali roke v imenu nacionalnega interesa, ki se ga zdaj »čez palec« in »na prvo žogo« ocenjuje na okrog tristo milijonov evrov ukradenega denarja. Zato si velja predočiti, kako bodo take velike koalicije videti v EU, ko bodo, če bodo, multinacionalke po zgledu ZDA dokončno prevzele politiko. Na to je na nacionalni ravni treba biti pripravljen.