V Bosni je zgodnje 18. stoletje, v katerem se šele učimo pravil demokracije

Intervju z Adisem Arapovićem, projektnim menedžerjem Centra civilnih iniciativ.

Objavljeno
24. november 2017 12.36
Vili Einspieler
Vili Einspieler

Projektni menedžer Centra civilnih iniciativ (CCI) v Sarajevu se ne pritožuje nad lastnim položajem, ker je za svoje delo za bosansko-hercegovske razmere dobro plačan. Čeprav CCI s študijami o razmerah v BiH vseskozi kaže s prstom na nepravilnosti v družbi in državi, se nič ne spremeni. Arapović se zaveda, da bo treba narediti več. S somišljeniki razmišlja o vstopu na politično sceno. 

Koliko proračunskega denarja je bilo v Bosni in Hercegovini, če se omejimo samo na poročila urada za revizijo (računsko sodišče BiH), sumljivo porabljenega?

Tega podatka ni. Vsaka tretja institucija je dobila negativno revizijsko mnenje. To velja tudi za ministrstva v Federaciji BiH in Republiki Srbski, ne le za obrobne institucije in organe uprave. V Republiki Srbski smo imeli veliko afero zaradi revizijskega poročila o proračunu, ker finančno ministrstvo ni pravilno prikazalo javnega dolga. Šlo je za manipulacijo pri knjiženju 30 milijonov evrov in zavestno prikrivanje višine proračunskega primanjkljaja. V Federaciji BiH polovica ministrstev ni dobila pozitivnega mnenja, kar pomeni, da denar ni bil porabljen zakonito in po predpisih. Velik del denarja je porabljen brez transparentnih meril. To je rak javne porabe v BiH.

To zlasti velja za javna naročila, pri katerih se v BiH letno porabi od pol do milijarde evrov. V sivi coni je najmanj 150.000 do 300.000 evrov, s katerimi razpolagajo politiki in tisti, ki so blizu nosilcem političnih funkcij in delajo za državo. Tu je najmočnejša sprega s korupcijo, ne pa v podkupovanju uslužbencev, zdravnikov ali profesorjev. To je politična korupcija, v kateri ne odločata kakovost in konkurenčnost, temveč bližina z nosilci političnih odločitev. To deluje po strankarski in družinski liniji, pri podkupninah pa pri milijonskih poslih ne gre za majhne številke.

Ima urad za revizijo v Bosni in Hercegovini vlogo četrtega stebra oblasti?

Ne. Revizija bi morala biti neodvisna od politike, njene ugotovitve pa bi morale imeti posledice. V BiH je revizija samo javni knjigovodski servis, ki lahko ugotovi velike nepravilnosti, vendar njeno negativno mnenje nima učinka. Nihče ne odstopi s položaja, ni kazenskih prijav ali aretacij, kakor tudi ne moralne ali politične odgovornosti. Krivci se opravičujejo ali obtožujejo revizijo, da ni objektivna in strokovna. To se je zgodilo v Republiki Srbski, epilog afere pa je bil, da je generalni revizor zaradi političnih pritiskov odstopil s položaja.

Kako spremeniti politike, ki so prepričani, da tisti, ki osvoji oblast, lahko dela z državo, kar hoče?

To je vprašanje politične kulture. V Bosni nimamo demokratične tradicije, ker smo tako ali drugače 650 let pod okupacijo. Ne glede na to, ali je okupator iz Istanbula, Budimpešte, Dunaja, Beograda, Zagreba ali Sarajeva prek urada visokega predstavnika, nimamo lastne suverenosti. Nismo država v polnem pomenu besede. Brez suverenosti ni mogoče graditi politične kulture in pripraviti politikov do tega, da ne bodo uporabljali države za zadovoljevanje lastnih interesov. Da država ne bo zasebno podjetje, politika pa najbolj donosen posel. V Bosni je zgodnje 18. stoletje, v katerem se šele učimo pravil demokracije, večstrankarstva, svobodnega trga in človekovih pravic, torej temeljev liberalne demokracije. Poleg tega smo tako obremenjeni z dediščino vojne kot nobena druga država, nastala po razpadu Jugoslavije.

Kdaj se bodo ljudje nehali ukvarjati z vprašanjem, kdo je začel vojno, namesto da bi se spraševali, kaj bodo jedli?

Ko ustavni kontekst in politični okvir v BiH ne bosta omogočala politikom ustvarjanja medentitetnih in medetničnih napetosti in oziranja v preteklost namesto v prihodnost. To jim je omogočila daytonska ustava, ki je zamrznila vojno stanje. Ni rešila vprašanja zmagovalca v vojni in ni pripeljala do integracije. Daytonski mirovni sporazum je ustavil vojno, a se ta nadaljuje z vsemi sredstvi, razen z vojnimi. Daytonska ustava ni bila nikoli ratificirana, sporazuma ni ratificiral niti parlament. Živimo v vsiljenem politično-ustavnem kontekstu, ki omogoča političnim elitam, sponzoriranim od zunaj, ohranjati status quo. Bosna je še vedno poligon za geopolitično igro velikih igralcev. V njej so vohuni vseh velesil, na njej se lomijo interesi ZDA, EU, Turčije, arabskih sil in Rusije. Na majhnem prostoru imamo spopad civilizacij. Vsi hočejo prek BiH širiti svoj vpliv v jugovzhodni in celotni Evropi.

Kdo je glavni krivec, da je BiH ostala na repu regije?

Vladajoče politične stranke. Kdo je dvajset let najdlje vladal in upravljal denar ter našo evropsko perspektivo? To je nekaj političnih strank, predvsem nacionalne. HDZ BiH je bila na oblasti 18 let, SDA 19 let, v Republiki Srbski pa je krivda razdeljena med SDS in SNSD, čeprav je SDS ustanovitelja Radovana Karadžića postala reformatorska stranka. SDS teži k spravi in zagovarja suverenost, SNSD Milorada Dodika pa je proruska in protievropska stranka. V tej intrigi sodelujeta tudi HDZ BiH in SDA, ki sta prav tako proti drastičnim spremembam ustavnega in zakonodajnega konteksta ter evropskim vrednotam, kajti vsak korak proti EU pomeni manj moči v parapolitičnih centrih.

Ali tisti, ki sprejemajo odločitve, znajo upravljati državo?

Ne. Upravljajo svoje interese. Državo dojemajo kot instrument za zadovoljevanje osebnih, partikularnih in strankarskih interesov. Temu cilju je podrejena zakonodaja, sodstvo pa je pod velikim političnim pritiskom, tako da ne more opraviti vloge redukcije moči izvršne in zakonodajne oblasti ter političnih strank. Tega ni mogoče doseči, ker politične stranke na vse možne načine vplivajo tako na izbor sodnikov in tožilcev kot na njihovo delo. Zaradi politično montiranih obtožnic, političnih afer v pravosodju, prijateljskih in celo družinskih vezi sodnikov in tožilcev z ljudmi v političnih vrhovih so ljudje izgubili zaupanje v pravno ureditev. To je korak k anarhiji, ko ljudje začnejo jemati pravico v svoje roke. Ker se oblast zaveda tveganja, si izmišlja vedno nove afere in probleme, kot so neodvisnost Republike Srbske, priznanje Hrvatov kot tretje entitete in unitarna BiH. Nič od tega se še dolgo ne bo zgodilo in nobeno od teh vprašanj ni prednostno. V naslednjih treh letih ne bo ne ukinitve, ne dodajanja, ne odcepitve entitet.

Kateri so glavni razlogi za umik tujih vlagateljev iz BiH?

Stopnja investicij v zadnjih petih letih znaša tri odstotke BDP, kar v BiH znaša blizu 14 milijard evrov. To je posledica nestabilnega političnega konteksta in pravne negotovosti. Tukaj velja, da so zakoni enaki za vse, a so nekateri pred zakonom bolj enaki kot drugi. Sodniki o isti pravni zadevi razsojajo diametralno nasprotno, obtoženi blizu pravi politični stranki pa ni obsojen – dokazom navkljub. Vlagatelji se sprašujejo, kako naj zavarujejo lasten interes, kapital in naložbo.

V BiH prihaja umazani kapital ali naložbe, ki prinašajo hitro korist. Imamo naložbe v bančni sistem, ker je cilj privatizacija vseh domačih bank in odprava javne službe plačilnega prometa, da bi celoten plačilni promet v državi potekal prek zasebnih bank. Banke so najboljši partner oblasti, ker opravljajo skoraj vse njene finančne transakcije, za kar so mastno plačane. So največji posojilodajalci teh vlad. V dveh letih so najeli za 500 milijonov evrov kreditov od komercialnih bank, ker ne morejo izpolniti pogojev za ugodnejša posojila od mednarodnih posojilodajalcev, kot je recimo IMF, čeprav bi bilo to petkrat ceneje.

Komercialne banke imajo deponirane ogromne vsote denarja, a ga ne morejo porabiti zaradi predragih kreditov in previsokih obrestnih mer. Ne kreditirajo gospodarstva, ljudje pa v najboljšem primeru jemljejo kredite za nakup stanovanja in preživetje. Posojila najemajo, da bi se oblekli in jedli v državi, ki se zadolžuje za financiranje teh istih ljudi, da bodo lahko vračali kredite. To je začarani krog partikularnih interesov politične kaste, njihovih klientov, proračunskih uporabnikov in zasebnih komercialnih bank. Eni brez drugih bi propadli.

Če se ena večja banka odloči, da ne bo več financirala vlade, bi ji v nekaj dneh sledile druge, vlada pa bi morala razglasiti bankrot. Preprosto nima svežega denarja, ne more ga natisniti, uvoziti od zunaj, pridobiti s krediti na tretjem naslovu, izvoz pa ni tako močen, da bi se lahko zanašali na devize. Komercialne banke lahko v dveh tednih zaprejo državo.

Edini kanal, prek katerega se diha v tej državi, je diaspora, ki vsako leto pošlje v državo do dve milijardi evrov. Zaradi tega svežega denarja, ki prihaja v denarnicah, torbicah in kovčkih čez mejo v državo, petina najbolj siromašnih ljudi lahko preživi.

Odgovornost za to, da je BiH na repu regije, gre po mnenju Arapovića pripisati vladajočim političnim strankam, predvsem nacionalnim. Foto: Vili Einspieler

Mar niso politične afere zgolj v funkciji prikrivanja slabega gospodarskega položaja?

Seveda. Tuje naložbe že dve leti padajo. Povprečna plača znaša 400 evrov, povprečna potrošniška košarica pa 750 evrov. Dva zaposlena v družini lahko zadovoljita samo osnovne eksistencialne potrebe. Nominalna stopnja brezposelnosti je 40-odstotna, tako da ni možnosti, da bi bila v vsaki družini dva zaposlena. Poleg tega je povprečna plača prenapihnjena, ker so plače v javnem sektorju dvakrat nižje kot v zasebnem. Prvi povprečno zaslužijo 750, drugi 350 evrov, BiH pa je po plačnem nesorazmerju v zasebnem in javnem sektorju rekorderka na evropskem zemljevidu.

Pokojnine so pod ravnjo dostojanstva. Povprečna znaša 200 evrov, tako da se postavlja vprašanje, kako upokojenci sploh preživijo do konca meseca. Z infuzijami iz diaspore, ljudje se znajdejo tudi tako, da se obesijo na proračun. Milijon ljudi od 3,5 milijona prebivalcev ali vsak tretji je prek plače, pokojnine ali socialnega nadomestila na proračunu. Sem spada oprostitev plačila računov za elektriko ali vodo in drugih storitev, da se ustvari vtis, da država skrbi za ljudi. V resnici država skrbi za ljudi le toliko, da ne umrejo, ljudje pa so se sprijaznili z nedostojanstvenim življenjem. Sprejeli so ga zaradi vojne travme, kajti še vedno pravijo, da je sprejemljivo vse, razen vojne.

Zakaj ljudje dopuščajo, da so objekti tistih, ki so jim dali zaupanje, mandat in moč?

Poleg vojne travme je razlog tudi to, da ni videti alternative. V zadnjih desetih letih so se na oblasti izmenjale skoraj vse stranke, zlasti najmočnejše. Ker so rezultati njihovega vladanja isti, je logični sklep, da so vsi isti. Če je tako, ni razloga, da bi pričakovali boljše. Včasih je treba pasti na dno, da bi se dvignili. Bosna prosto pada, a se še ni dotaknila dna. Tega med drugim ne dovoli mednarodni dejavnik. Socialne napetosti so zelo tvegane.

Ko so pred tremi leti eskalirale, so ljudje odšli na ulice in požigali institucije iz socialnih, ne iz etničnih ali političnih razlogov. Mednarodna skupnost na čelu z EU je pomirila razmere z denarnimi infuzijami institucijam. Ker se lahko vsak socialni nemir spremeni v politično napetost in medetnični konflikt, nam ne dovolijo pasti na dno. Prepričan sem, da nikomur ne koristi, da bi BiH postala izvoznica socialnih nemirov, radikalizma ali terorizma. V družbi velike socialne neenakosti je tveganje za radikalno mobilizacijo zelo veliko. Najbolj siromašni v državi so Bošnjaki, proporcionalno pa jih je največ pod mejo revščine. Ne morejo vsi v zahodno Evropo. Nekateri bodo odšli na primer v Sirijo, drugi pa bodo ostali tukaj, zavedeni z radikalizmom lokalnega verskega voditelja. Dovzetni bodo tudi za ideje o terorističnih napadih. To ustvarja ozračje negotovosti, socialnega razslojevanja, brezupa in ogroženosti Bošnjakov v lastni državi, v kateri so večina.

To podpira tudi dober del zahodne politike, ki sledi svojim interesom in ima kvizlinge v naših politikih, tem pa tovrstna igra ustreza. To ni ustavni, državniški ali domoljubni nacionalizem, temveč monoetnični partikularni nacionalizem, ki je maska za krajo, bogatenje, osebne interese in prelivanje javnega, družbenega in naravnega bogastva v zasebne žepe.

Politične elite vztrajno prikrivajo, da BiH tone v dolžniško krizo ...

Raven zadolženosti je pri komercialnih bankah trikrat višja, kot je bila pred tremi leti. V proračunu za letošnje leto v Federaciji BiH gre 65 odstotkov prihodkov za odplačilo kreditov. Pred desetimi leti je bilo potrebnih manj kot 20 odstotkov. Iz leta v leto gre vse več javnega denarja za odplačilo dolgov, temu primerno raste tudi zadolženost na prebivalca. Dolžniška kriza je vidna na vsakem koraku, le da naša oblast tega ne sme izgovoriti. Oblast ne more mesečno upravljati javnih financ brez prodaje zakladnih menic in vrednostnih papirjev komercialnim bankam. Njim prodajajo zato, ker jim IMF ne da ugodnega kredita. Ta ima svoje pogoje, ki so delno politični. IMF zahteva sprejetje zakonov in reforme, kar vladajoči eliti ne koristi. Njihov kredit pomeni približevanje vrednotam in pravilom igre v EU. Ker to ni v interesu oblasti, se zadolžuje tam, kjer se lahko.

Kakšno je »stanje naroda«, če upoštevamo proračunski dolg, skupni dolg podjetij in javni dolg ter skromne rezultate v boju proti korupciji in gospodarskemu kriminalu?

Nizka raven vladavine prava, visoka raven korupcije in neodgovorno zadolževanje države ne vodijo v pravo smer. Gospodarski napredek je možen le v primeru vladavine zakonov, močne institucionalne ureditve in neodvisnega pravosodja oz. enakosti pred zakonom, kar bo pripeljalo naložbe in sveži denar. Delovnih mest ni mogoče odpirati s tujim denarjem, kot se dogaja zdaj. Vlada vzame denar od Svetovne banke, da bi odprla 5000 ali 6000 začasnih delovnih mest in statistično prikazala uspeh. S posojilom 50 milijonov evrov odprejo delovna mesta za eno leto, po tem času pa ostane le posojilo na ramenih generacij, ki prihajajo. V BiH dvakrat več uvozimo, kot izvozimo. Neurejen pravni kontekst omogoča sivo ekonomijo. Študije so pokazale, da je kar četrtina ekonomskih in finančnih tokov v BiH v sivi coni. To pomeni, da četrtina BDP ni obdavčena, skozi prste pa odteka dve do tri milijarde evrov neobdavčenega denarja.

Koliko entitetnih prihodkov je treba za poplačilo dolgov in koliko znaša registrirani gospodarski dolg?

V proračunu Federacije BiH za letošnje leto po odplačilu kreditov za vse drugo ostane le 35 odstotkov proračunskih sredstev. Vlada vzame novo milijardo evrov posojila, da zapolni primanjkljaj, kredit pa obremeni proračun za prihodnje leto. Tako s krediti vračajo kredite. V Republiki Srbski je šlo za odplačilo dolgov 42 odstotkov prihodkov v prvem četrtletju, vendar se je pozneje dodatno zadolžila pri komercialnih bankah, tako da je proračun Republike Srbske finančno bolj izpostavljen in pod večjim pritiskom kot proračun Federacije BiH. Kumulativno to za BiH pomeni, da nameni za odplačilo dolgov okoli 40 odstotkov BDP. V Federaciji BiH okoli 37 odstotkov, Republika Srbska pa je samo v prvem četrtletju za javni dolg namenila 57 odstotkov BDP.

Naj se tujci še tako trudijo, da bi država prišla na zeleno vejo, ta generacija politikov za to ni niti zrela niti nima interesa. Naredili bodo vse, da bodo blokirali ali upočasnili ta proces, dokler še lahko kaj ugrabijo. Še vedno so na voljo telekomi, elektrogospodarstvo, železnice in naravna bogastva, kot so gozdovi in voda, ki še niso privatizirani. V svojem mandatu bodo skušali vse to razkosati in razprodati, potem se bodo umaknili z oblasti. Kdor bo vladal za njimi, ne bo imel s čim vladati, razen z lačnimi ljudmi.

Zakaj menite, da bodo parlamentarne volitve prihodnje leto najbolj zapletene od daytona do danes?

Na njih se bo verjetno trasirala pot države za prihodnjih 50 let. Volilni izidi bodo pokazali, ali bomo čez pol stoletja še imeli državo. Samo v zadnjih dveh, treh letih je zapustilo državo 100.000 ljudi. Zakaj odhajajo, če ni vojne in je vse v najlepšem redu? Več ljudi je pobegnilo iz BiH kot iz Afganistana, ker ni perspektive. Politiki eno govorijo prek medijev, drugo pa se dogaja v realnem življenju. V Sarajevu je bil zgovoren grafit: »Naši politiki urinirajo po nas, njihovi mediji pa nam pravijo, da pada dež.«