Tiskane izdaje
Kako se kupi varnost
Ko v praznični Sloveniji že v začetku tedna nismo imeli kaj dosti povedati, so postala zanimiva mednarodna razmerja, ki bodo krojila evropsko in svetovno prihodnost. V predsedniški kampanji se je med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom tako radikalno zapletlo, da še pred kratkim samoumevna zmaga Hillary Clinton nikakor ni več samoumevna. Po nekaterih meritvah javnega mnenja, v mislih imamo Post-ABC, ki jo je objavil The Washington Post, jo je Donald Trump celo prehitel. Poanta dogajanja je bila znova v tisti elektronski pošti, ki jo je spet javno razkril Wikileaks in za katero je Hillary Clinton obtožila rusko hekersko in vohunsko omrežje. Teorije zarote so letele levo in desno in že v torek je po poročanju agencij Microsoft na opozorilo Googla potrdil, da je operacijski sistem Windows postal ranljiv, kriva pa naj bi bila kibernetska skupina Strontium, katere korenine da sežejo v Rusijo. Tako naj bi prišla v javnost tudi elektronska komunikacija med tesnimi sodelavci Hillary Clinton in vse skupaj zdaj resno ogroža izid volitev. Pred tem se je tudi v Veliki Britaniji oglasil direktor britanske notranje obveščevalne službe MI5 Andrew Parker in obtožil Rusijo agresivnosti v zunanji politiki, da vohuni, organizira prevrate in izvaja kibernetske napade. Zato je britanska premierka Theresa May v torek napovedala program kratkoročnih vlaganj v kibernetsko varnost, stal pa naj bi več kot dve milijardi evrov. Velika Britanija naj bi tako postala kibernetsko varna država.
Pri tem se seveda ni bilo mogoče znebiti dveh vtisov. Prvi je bil, da so se vidiki ameriške predvolilne kampanje preselili v mednarodna razmerja, drugi pa, da je britanski izolacionizem spet našel oporne točke v velikih zgodbah in velikih investicijah, ki bi prebrodile morebitne finančne posledice brexita. Nastaja tudi vtis, da se je vojna prek posrednikov, proxy war, iz Sirije preselila v finančno-vohunsko-diplomatske lege, in tu, je treba priznati, ji domišljije res ne manjka. Hillary Clinton, ki je tik pred volitvami spet postala žrtev elektronske pošte, je ostro napadla Donalda Trumpa s standardnim in vedno znova ponavljajočim se očitkom, češ da ima nespoštljiv odnos do žensk. Zadeva je postala groteskna, kajti vsebina spletnih zapletov je bila za Hillary Clinton ravno v posrednem foto-internetnem razkazovanju »moškosti«, ki ga je zagrešil nekdanji kongresnik Anthony Weiner, vse skupaj pa je pristalo na njenem zasebnem strežniku, v družbi, seveda, dokumentov, ki so pripadali State Departmentu. Poanta povedanega je, da je svetovna politika izgubila smisel za »velike teme« in se ukvarja bodisi z interesnimi vprašanji kapitala bodisi ravna dekadentno, kot je med kulturno revolucijo postopala evnuška administracija pred razpadom Prepovedanega mesta v Pekingu.
Nekoč, v osemdesetih
Ideja voditeljev EU je, da je mogoče tovrstne momente zahodne dekadence obiti z več poslovne iznajdljivosti in pri podpisovanju trgovinskega sporazuma Ceta s Kanado Juncker, Tusk in Fico niso skrivali navdušenja nad novimi možnostmi, ki da so se odprle s tem. Donald Tusk je kanadskemu premieru Justinu Trudeauju ganjeno razodel, da je zanj Kanada najbolj evropska država zunaj Evrope. V tem bi utegnilo biti nekaj čedalje bolj trhle resnice, kajti Kanada je vedno slovela kot država z zelo močno socialno dimenzijo in visoko stopnjo delavskih in državljanskih pravic. Ves čas sedemletnih pogajanj med EU in Kanado se je govorilo, da je ta sporazum pravzaprav žrtev TTIP, torej spornega sporazuma z ZDA, ki na veliko sproža dva strahova: glede gensko spremenjene hrane in glede tajnosti v pogajanjih, ki polnijo domišljijo kritikov kapitala. Mnenje mnogih je, da so dobri argumenti tistih, ki svarijo pred nevarnostmi tovrstnih sporazumov.
Zanka, v katero se ujemata matični domovini sodobnega neoliberalizma, Velika Britanija in ZDA, kaže, da je vložek v premislek o prihodnosti evropske družbe zelo smiseln, in paradoks je, da ga ob sporazumu Ceta ni premogel evropski parlament niti veliki politiki etabliranih političnih sistemov, temveč belgijski, točneje, valonski živelj, njegov parlament in lokalni odločevalci. Spet se je pokazalo, da je mogoče z bazičnim demokratičnim procesom bistveno posegati v prihodnja razmerja in da se je mogoče upreti interesu kapitala oziroma onemogočiti možnosti za nesporazume že v izhodišču. Valonci so dosegli obrambo doseženih okoljskih in prehrambnih standardov, dosegli so pravno zavezujočo razlagalno izjavo, skupni razlagalni instrument. Dosegli so 36 dodanih izjav, tudi o vodi, ki jih med drugim ustavno želi ubraniti tudi Slovenija. Ceta ne bo smela posegati v javni belgijski socialni sistem, določena so jamstva za kmete ob morebitnih motnjah na trgu zaradi kanadskega uvoza. Vse skupaj spominja na prebujeno delovanje civilne družbe, na vrednoto, ki je nekoč, v letih pred osamosvojitvijo, v Sloveniji pomenila zelo veliko. In tu se približujemo poanti, zakaj so vsi ti procesi tako pomembni za Slovenijo.
Kdo je kralj
Ko so Valonci vzpostavili neposredno zvezo med gospodarskim sporazumom in svojim socialnim sistemom, so odprli okno, ki je bilo od nastanka
CNN je svoj prispevek o presenetljivem hipnem padcu priljubljenosti Hillary Clinton tik pred volitvami naslovil s Še en brexit? Govoril je o tem, kako se je v Veliki Britaniji podcenjevalo realno možnost, da bi brexit res uspel, kajti iz tega se je delala notranja politika. Donald Trump je na enega od shodov pripeljal Nigela Faragea, zloglasnega britanskega nacionalista, ki se je v evropskem parlamentu rogal predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju. brexitova poanta, na katero je stavil tudi Trump, je: Kaj pa če vas bo volilni rezultat spet presenetil? Theresa May je po brexitu vzela stvari v svoje roke in se kot premierka razglasila za pristojno, kdaj in kako bo aktivirala 50. člen evropske pogodbe in Veliko Britanijo oddvojila od EU. Ljudje so se pritožili na sodišče in v četrtek je višje sodišče v Londonu odločilo, da je sprožitev postopka za brexit izključno v pristojnosti parlamenta, in ne vlade ali njene prve ministrice.
Mogoče k temu sodi poanta celotnega svetovnega in domačega dogajanja v tem tednu in sploh. Vsi ti procesi nakazujejo, da je globalna politika vse bolj nestabilna, personalizirana, celo kapriciozna. Svetovalec Hillary Clinton je bil na ruskem portalu RT uporabljen zaradi sledeče pomenljive izjave: V deželi slepih je enooki kralj. Bistvo evropske razprave o Ceti in zahteva Valoncev v imenu vrednot Evrope je bila prav v tem, da se ljudje ne bi smeli pustiti slepo voditi tajnim pogajalcem in dovoliti izvršni oblasti neomejenih pooblastil za odločanje o vitalnih interesih ljudi. Ob tem, kako se bo britanski parlament soočil z odločenim dejstvom brexita, pa se bodo na drugi strani brez dvoma preizkušale meje demokracije.
