V deželici svinjskih glav

Nekdo je sidro na Kongresnem trgu v Ljubljani, imeniten spomenik priključitvi Primorske in našemu pomorstvu, čez noč prebarval na vijoličasto roza ali roza vijoličasto, ne vem (skratka, pink, ki je specifična barva). Morda so bili le objestneži, morda pa v tej provokaciji (umetniški inštalaciji?) tiči tudi kako zakamuflirano sporočilo, kaj se ve. Namreč, ni prvič, da se je »nekdo« z vijoličasto roza barvo spravil nad simbole, ki simbolizirajo našo kar utrudljivo zgodovino. Pred časom so s tako barvo ali njeno različico »pošpricali« tank pred Cekinovem gradom v Tivoliju, za kar so se morali dobro organizirati, pa še barve je moralo biti za nekaj veder.

Gre za kakšne »mirovnike«, ki jim gre naša zgodovina s tanki in celo sidri, ki lahko naredijo škodo samo na morskem dnu, na živce – ali gre za navadno zafrkancijo, ker je »vse manj dobrih gostiln in nas dolgčas razjeda«? Če so »mirovniki« hoteli nakazati, da so še vedno budni in pozorni na slovenski »militarizem« (zdaj je kajpak aktualna bodeča žica, ki ji pripisujejo bolj strašne atribute od jedrskega orožja), jim lahko namignemo še en ljubljanski spomenik, ki izpričuje šentflorjansko agresivnost: to je spomenik Stojana Batiča kmečkim puntarjem pri ljubljanskem gradu in puntarji so oboroženi s kiji, kosami, z vilami … Grozno! To bi bilo nujno posprejati na vijoličasto roza!

Morda bi bilo treba prepovedati tudi tisto puntarsko ponarodelo: Grad gori, grof beži, vino teče naj, če teče kri …

Ne predstavljam si, da bi si kdo drznil takšno »provokacijo« v Londonu in na Trafalgar Squaru prepleskal admirala Nelsona in tiste leve okoli spomenika. Angleži so v zelo čustvenih odnosih s svojo zgodovino, pri nas pa je zgodovina nekakšen »performans«, prepuščena je vsakemu režiserju in njegovemu psihiatru – ali pa kar t. i. ulici.

Pokojni, a nepozabni Niko Kavčič piše (Pot v osamosvojitev, 2001) o sestankih kneza Stahrenberga s Hitlerjem. Ta mu je že leta 1928 dal naslednjo, za Slovence pomembno izjavo: Habsburžanom in avstrijskemu plemstvu najbolj zamerim, da v več kakor petsto letih niso mogli ponemčiti tistih nekaj kilometrov od Alp do Jadrana, da tako Nemci niso prišli do Trsta, ki bi moral biti nemška luka. Ali se Slovenci zdaj, v letu 2001, sprašuje Kavčič, dovolj zavedamo evropske pomembnosti slovensko-jadranske luke Koper?

Tisto sidro na Kongresnem trgu je vse prej kot v okolje dobro vkomponiran »okrasek«, tega bi se ljudje morali zavedati. Pa se verjetno ne ali pa jim je sedanja politika že tako sprala možgane, duše in samospoštovanje, da jim je že čisto vseeno. Saša Vuga je pred mnogimi leti spisal eno svojih mojstrovin – Vseenost – in prav ta pojem bi se nekako prilegel sedanjemu šentflorjanskemu razpoloženju. Kajpak če ne bi bilo histerije, ki jo generira politika, in če ne bi bilo socialne in intelektualne degradacije nižjih in srednjih slojev.

Še nekaj okoli tistega sidra: nakup prve ladje Splošne plovbe je iz Ljubljane odobril Niko Kavčič, in sicer z denarjem udbe; kupili so jo na londonski borzi, ne da bi si jo prej sploh ogledali. Sirob (obrnjeno Boris) v Kopru menda sploh ni mogel pristati, ker ni bilo pristanišča. Tako se je začelo slovensko pomorstvo. No, Splošno plovbo je v sodelovanju s politično mafijo uspelo prodati lokalnim plejbojem, zdaj pa je na vrsti še Luka Koper. Morda »nekomu« ne diši, da ima Slovenija morje in tako sistematično sabotira drugi tir, razvoj pristanišča, ladjarstvo, pomorsko šolstvo, ribištvo … Ja, morda je lažje vladati v trohnobi zaprte deželice brez sapic in vetrov z Mediterana.

Kaže, da je vijoličasto roza barva za »nekoga« nekakšen simbol, sporočilo ali celo fetiš, morda fetiš za neko šibko artikulirano mirovništvo, ki se je pred četrt stoletja upiralo celo temu, da bi Slovenija imela svojo vojsko. Zdaj vojsko finančno davi že sama država, zato je treba nase, na svojo »alternativnost« opozoriti drugače, z drugimi simboli ali celo predmeti. Tako jim je uspelo hitro negativno fetišizirati bodečo žico na južni meji, ki seveda ne razveseljuje nobenega pametnega človeka, ampak si ne zasluži takšnega kravala, saj jo sicer uporabljajo povsod okoli varovanih objektov. Morda imajo nekateri nevidno bodečo žico celo v glavah.

»Mirovnikom« svetujem ogled žične pregrade med ZDA in Mehiko, še zlasti pa grozljivega zidu med Izraelom in Palestino. Ta svet gre namreč vse dlje od tistega v času Adama in Eve. Po Marku Twainu (Dnevnik Adama in Eve), Adam na Evinem grobu: »Kjer je bila ona, tam je bil raj.«

Raj se na ta svet še dolgo ne bo povrnil, planet je zasičen s političnimi barvami, simboli, z zvezdami ali kljukastimi križi, s političnimi ali z verskimi čustvi … Morda je v tem vse manj obvladljivem kaosu vijoličasto roza barva še najbolj nedolžna; kolikor vemo, si je ni prisvojila še nobena politična stranka, pa tudi vojaške uniforme niso nikjer pink, morda le na otoku Palma de coco Iztoka Mlakarja. Zato je kajpak čisto brezsmiselno, da se gre šentflorjanska desnica tak boj proti rdeči zvezdi in nasploh rdeči barvi, z druge strani pa letijo petarde na račun »črnuharjev«. Kam pa s kameleoni?

Kakorkoli že, barve so se kot sestavni del simbolizma zadržale bolj ali manj le v politiki (in na zastavah), recimo z rumenimi, rdečimi ali modrimi kravatami. Sicer se je simbolizem v drugi polovici 19. stoletja uveljavil predvsem v liriki (Baudelaire, Rimbaud, Verlaine, Mallarmé, Valéry, Rilke itd.). Tem gospodom ne bi padlo na pamet, da bi »farbali« tanke, sidra ali pročelja pariških stavb. Še manj bi jim prišlo na misel kakšno »simbolno dejanje«, kot je, denimo, svinjska glava na gradbišču ljubljanske džamije. Če pri vijoličasto roza tanku in sidru lahko pomislimo tudi na objestnost ali »umetniško provokacijo«, se s svinjsko glavo ta družbena lirika konča. V literaturi bi lahko ocenili, da se je začel Zolajev naturalizem. Naturalizem politike z vsem njenim opustošenjem naokoli.

Dvomim, da si je svinjsko glavo izmislila gruča pijanih porednežev, ki ne vedo, kam bi z adrenalinom. Vsak analitik bi nemudoma pomislil, da gre za kamenček, a zelo pomemben kamenček za destabilizacijo razmer v državici, ki deluje čedalje bolj zmedeno. Zmedeno je tudi t. i. javno mnenje, ki ga »nekdo« sistematično pita s pink afericami, z bodečimi žicami in menda nesrečno divjadjo na meji, s svinjskimi glavami in podobnimi političnimi pomijami. Ni čudno potemtakem, da se Slovenceljnom že »rola«, da sta tu alkoholizem in izjemno visoka stopnja samomorilstva – čeprav so življenjske razmere, kolikor poznam, prijaznejše kot v bogati Norveški.

Svinjska glava gor ali dol, »nekdo« nam je »pripetil« zelo nevaren incident, neprimerljiv z vijoličasto roza tankom in sidrom na Kongresnem trgu. Očitno se v državici dogaja nekaj podtalnega. Nekaj ne ravno pink, ampak pinxit (naslikano ob slikarjevem podpisu).

Bralcem svetujemo, naj si od šentflorjanskih (političnih) barv odpočijejo oči v Toskani ali v Provansi. Zlasti v Provansi je svetloba nekaj posebnega, zato se vse koplje v mehkejših, pastelnih barvah, ki jih je težko opisati. Tam so slikali (in popivali) razni van goghi in gauguini; naš prijatelj Vincent van Gogh je ob prihodu v Provanso takoj osvetlil svojo barvno lestvico, a je znal drugače poudariti dramatičnost slike, Paul Gauguin pa ima na svojih slikah predvsem kombinacijo rdečih in rumenih barv. Če bi bila gospoda še živa, bi ju nujno morali povabiti na nočno »pleskanje« po Ljubljani.

Slovenska politika – v nasprotju z impresionisti – poudarja dramatičnost svoje slike s svinjskimi glavami. Pravzaprav tudi nas obmetavajo s svinjskimi glavami, a smo že otopeli.