Tiskane izdaje
David Norris velja za veterana v boju za pravice istospolno usmerjenih na Irskem. »Šele po desetih letih in šestih volitvah mi je uspelo priti v senat. Tako dolgo je trajalo zato, ker sem zaradi svoje spolne usmerjenosti veljal za kontroverznega. Bil sem prvi odkriti gej na svetu, ki se mu je uspelo uvrstiti v kak nacionalni parlament,« pravi neodvisni senator, ki v parlamentu sedi že skoraj tri desetletja, od 1987. Leta 1993 je tedanjo vlado svoje domovine pripeljal celo pred Evropsko sodišče za človekove pravice, ker je bila homoseksualnost tam še vedno kriminalizirana. Enainsedemdesetletni nekdanji predavatelj na Trinity Collegeu v Dublinu je leta 2004 spisal zakon, ki je dvema moškima ali dvema ženskama omogočil sklenitev civilnega partnerstva ter urejal pravice in dolžnosti med njima, in bil med tistimi, ki so se najbolj zavzemali za popolno izenačitev pravic med pari, ne glede na to, ali sta partnerja različnega ali enakega spola. Irska je postala enaindvajseta država na svetu, ki je to uzakonila. Torej so v dvaindvajsetih letih prišli od dekriminalizacije gejev in lezbijk do izenačitve statusov. Nikjer drugod pa tega niso dosegli na referendumu.
Blagoslavljajo stroje,
Po njegovem mnenju se je s tem referendumom pokazalo tudi, da beseda Rimskokatoliške cerkve v irski družbi nima več take veljave, kot jo je imela nekoč. »Ljudje še vedno redno hodijo k maši, a razmišljajo s svojo glavo. Ne sprejemajo navodil, saj so videli protislovja, kaj jim duhovniki govorijo in kako sami živijo. Znani so primeri škofov, ki so pridigali proti uporabi kontracepcije, sami pa so imeli otroke. Na primer, škof Eamon Casey in oče Michael Cleary sta imela skrivni družini. Znanih pa je še nekaj bistveno hujših škandalov. Cerkev je spolnost vedno uporabljala kot mehanizem za nadzor ljudi, kar je zelo žalostno. Mene kot vernega katoličana, ki redno hodi k maši, cerkvena zgodovina zelo žalosti.«
Vsakdo ima mamo in očeta
Ena od pogostih trditev nasprotnikov zakona na Irskem je bila, da bo spodkopal institut poroke; poroka bo pomenila manj za heteroseksualne pare. »V času kampanje sem govoril in še vedno ponavljam, da zelo dvomim, da se bo po sprejetju zakona zgodilo, da se bodo poročeni pari po vsej Irski zjutraj zbudili, pogledali drug drugega in si rekli: 'Joj, dragi, danes se pa počutim tako zelo manj poročeno s teboj, kot sem se včeraj!' To je nesmisel. Enakopravnost ne razvrednoti zakonske zveze, nasprotno, še poveča spoštovanje do poroke,« je prepričan Norris. Kot primer navaja skandinavske države. »Ko so tam dovolili poroke med istospolnimi pari, se je povečalo število tudi tako imenovanih tradicionalnih porok. Torej, enakopravnost daleč od tega, da bi razvrednotila zakonsko zvezo, temveč jo krepi. Mislil bi si, da bodo ljudje, ki podpirajo poroko, pozdravili nove zaveznike.«
Da ima otrok pravico do matere in očeta, je bil eden glavnih argumentov nasprotnikov zakona tudi na Irskem. »Dejstvo je, da ima vsakdo mamo in očeta. To je nesporna biološka resnica. In vsi imamo družine, nekatere med njimi pa so drugačne. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak na Irskem statistika pravi, da se več kot tretjina otrok rodi neporočenim staršem. Približno tretjina mladoletnih otrok pa odrašča v enostarševski družini, velika večina le z mamami samohranilkami. Kaj pa oni? Kaj pa tisti otroci, katerih starš je umrl? Življenje ni popolna matematična enačba. Gre svojo pot, ki je včasih nepredvidljiva. To je treba upoštevati,« meni Norris. Zagovorniki tradicionalne družine so somišljenike nagovarjali tudi s plakati, ki so jih krasile fotografije popolnih nasmejanih družin: mame, očeta in dveh otrok. »Ena od družin, ki je bila upodobljena na teh plakatih, je javno nasprotovala uporabi svoje podobe v propagandne namene. Izpostavili so, da bodo kot družina, ki po vseh kriterijih ustreza merilom popolnosti, glasovali za enakopravnost.«
Debate o posvojitvah so bile med najbolj žolčnimi. »Pred enajstimi leti sem predložil zakon o civilnem partnerstvu. Vlada je pripravila in sprejela svoj predlog, ki pa ni obravnaval in upošteval otrok v nobenem smislu. Situacija na Irskem je bila do letos taka, da je istospolno usmerjen človek lahko posvojil otroka, a le kot posameznik, ni pa mogel posvojiti par. V praksi je to pomenilo, da je otroka posvojil posameznik, in če je ta umrl, otrok ni imel nobenih zakonskih vezi s partnerjem, ki ga je prav tako vzgajal, zato so ga socialne službe preprosto dale v rejo. Znašel se je v strašni stiski, saj mu je en starš umrl in so ga umestili v povsem tuje okolje. Mnogi od teh otrok so bili biološki otroci enega od partnerjev. Situacija je bila absurdna,« je pojasnil sogovornik. Zdaj so istospolni pari v enakem položaju kot raznospolni. »Vendar je treba vedeti, da nihče od njih nima pravice posvojitve. Pravico ima le do tega, da se ga obravnava kot kandidata za posvojitev.«
Ob sprejemu zakona o civilnem partnerstvu so sprejeli amandma, ki bi ščitil matičarje in druge javne uslužbence, če ne bi želeli sodelovati pri postopkih, povezanih s civilnimi partnerstvi parov istega spola. »Niti en matičar in niti en javni uslužbenec ni protestiral ali uveljavljal ugovora vesti. Vsa debata okrog tega se je pokazala kot odvečna.«
Splav pa je še vedno prepovedan
Kljub temu da so zagovorniki enakopravnosti prepričali 62 odstotkov volivcev pri 61-odstotni volilni udeležbi, so se nasprotniki pritožili na vse instance, kamor so se lahko, v upanju, da se zakon vendarle ne bi uveljavil. A se je – 16. novembra 2015. Le dan kasneje je prvi par moških sklenil zakonsko zvezo. Kaj se je na Irskem spremenilo? »V resnici ne zelo veliko, še vedno je ista država. Sem pa pred dnevi podeljeval nagrade za osebnosti leta in med občinstvom je bil tudi prvi poročeni moški par, dva povsem povprečna mladeniča iz ruralnega dela Irske. Razmišljal sem, da se je s kampanjo za izenačitev pravic v bistvu spremenilo več kakor z zakonom. Na podeželju se je prej to bolj kot ne preziralo. V tej kampanji se je razkrilo precej posameznikov, ki so prej svojo usmerjenost skrivali, med njimi tudi minister za zdravje Leo Varadkar. Staršem gejev in lezbijk pa se je ponudila priložnost, da se od tega, da pasivno tolerirajo svoje sinove in hčere, premaknejo v to, da jih odkrito podpirajo,« je opisal Norris. Njega je navdušila predvsem široka podpora volivcev. »Po nekaterih podatkih naj bi bila desetina populacije istospolno usmerjene, kar pomeni, da je predvsem znaten delež heteroseksualne večine glasoval za enakost.« Ena od stvari, ki ga je ganila, pa je bila tudi, da se je ogromno mladih vrnilo iz Anglije, ZDA, Kanade, celo iz Avstralije, da so oddali svoj glas za.
»Vedno sem verjel v to, da smo Irci dostojni, liberalni in sočutni. Z referendumom smo ljudem dali priložnost, da to tudi konkretno dokažejo,« je dejal Norris.
Želi si, da bi se v bližnji prihodnosti na Irskem spremenil še en zakon – o splavu. Ta je namreč še vedno povsem prepovedan. »Nisem zagovornik splava, po mojem mnenju je to žalostna zadeva, vendar se mi zdi osupljiva aroganca, da si nekdo vzame pravico zapovedovati, ne glede na okoliščine. V primerih posilstva, incesta, ogroženosti materinega zdravja in razvojne nepravilnosti fetusa, ki ni združljiva z življenjem, bi ženske morale imeti pravico, da se same odločijo, ali bodo donosile ali prekinile nosečnost. Mislim, da večina javnosti podpira možnost splava v takih okoliščinah. Le politiki so živčni.«
