Tiskane izdaje
Še vedno mukoma procesiramo vse letošnje krize, ki so se zlile v eno, globalno. Njihova kompleksnost je brez primere: vojne v Afriki in na Bližnjem vzhodu s tisto v Ukrajini vred, grožnja tako imenovane Islamske države, podnebne spremembe so pognale na pot množice beguncev, še nikoli ni toliko ljudi bežalo pred vojno, nasiljem, preganjanjem. Redkokdaj smo videvali tako pretresljive prizore, pojem »kriza« je preveč bleda oznaka mizerije, ki jo gledamo. Vojna po koščkih, je stanje stvari poimenoval papež Frančišek. Živimo v veliki soodvisnosti – ekonomski, tehnološki, vojaški, pravzaprav smo povezani na vsak možen način –, nestabilnost na enem koncu sveta pomeni grožnjo povsod. Mediteran se je dolgo zdel kot opna, ki deli Evropo od nestabilne severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Nazadnje je pritisk postal prevelik. Evropejci so to doumeli konec poletja, ko so begunci, dotlej varno oddaljeni v taboriščih Libanona, Jemna in Turčije, začeli marš proti Evropi. Svet, ki se je zdel tam daleč, je prišel k nam. Toda »Islamska država«, bližnjevzhodne vojne in podnebne spremembe so tveganja, ki smo jih ustvarili sami.
Vsemu tehnološkemu napredku, vsem družbenim preobrazbam navkljub stvari ostajajo enake: človeška civilizacija ne zna sproducirati nič zares novega, razen da izumlja venomer nove vojne, ki proizvajajo razseljene in begunce, nove elektronske naprave, ki nas delajo bolj negotove in medsebojno odtujene, in nove načine izrabljanja planeta, na katerem je vse manj virov. Naš svet je krhek in lomljiv, pravi Chimamanda Ngozi Adichie v Amerikanki, ni več mogoče zgladiti nazobčanih robov.
Leto 2015 bo ostalo v spominu po prihodu beguncev in histerični reakciji Evrope, napadu na Pariz, ki je prestrašil ves zahodni svet, Rusiji, ki je vstopila v sirsko vojno, Angeli Merkel, ki je pokazala dva različna obraza: brezmejno strogost do Grčije in usmiljenje do sirskih beguncev. V prvi polovici leta, v ozračju shirane politične kulture, je trk »grške lenobe« in »pruske krutosti« potegnil najslabše iz stare celine. Spopad z Grčijo je bil veliko večji od Grčije same, od Evrope je ostala suha lupina. Nakar je begunska kriza do kraja razgalila hladno, tesno EU. Večina članic je ob velikem izzivu humanitarnosti odpovedala, zaprla meje in ustavila vlake, madžarska žica je postala simbol evropskega strahu. Samo Nemčija je izrekla dobrodošlico. Smo v Hobbsovem naravnem stanju izpred skoraj štiristo let, divjaški kontinent, kjer je človek človeku volk. Za Evropo odhaja v zgodovino leto, ko smo Evropejci doumeli, kako prazen je evropski projekt. Unija je dolgo ignorirala nefunkcionalne države na južni in vzhodni periferiji, z begunci je prišel račun.
Po šestih letih evropske krize se volivci v največjih evropskih državah obračajo v konservativno smer: v Britaniji je spomladi oblast presenetljivo utrdil premier David Cameron, na Poljskem se je jeseni vrnila nacionalkonservativna garnitura Jaroslawa Kaczynskega, Francija se obrača v desno. V Turčiji je spet zmagal avtoritarni Recep Tayyip Erdoğan. Pomenljiva je smrt levice v Latinski Ameriki: Hugo Chávez v Venezueli in Luiz Inácio Lula da Silva v Braziliji sta sanjala o drugačni svetovni ureditvi, njuna naslednika sta dopustila, da se je zapuščina razdrobila na kosce. Zmaga prodemokratične stranke Aung San Su Kji na parlamentarnih volitvah v Burmi je bila pričakovana, a vseeno presenetljiva; preobrat v državi je njen življenjski projekt, ona je junakinja azijske demokracije. V Kanadi se je vrnil Trudeau. S podporo Obame in zapuščino očeta na svoji strani hoče Justin Trudeau redefinirati tisto, kar predstavlja kanadsko.
Kult všečnosti in strah
V plehkem svetu, ki ga obvladuje obred všečkanja, je slišen vsak glas, zato glas vseh ne šteje nič, v New York Timesu piše Bret Easton Ellis. Avtor kultnega Ameriškega psiha (1991) govori o logičnem zaključku demokratizacije kulture in strah zbujajočem čaščenju vključenosti, ki terja, da smo vsi pod istim dežnikom korporativne regulacije – to je narek, kako naj se izražamo, obnašamo.
Facebook spodbuja uporabnike, da »lajkajo«, diktat »povezanosti« zreducira vse na sužnje statusa quo. Da smo sprejeti, moramo slediti moralnemu kodu, respektirati vsakogar, kdor ima negativno mnenje, je izključen, trol. »Bo pohlevna skupna kultura, v kateri se zaščitiš z všečkanjem vsega – z navidezno vljudnostjo samo zato, da si sprejet v čredo –, vse močnejša? Namesto tega, da bi sprejeli resnična protislovja v naravi človeških bitij, s pristranostmi in napakami vred, se spreminjamo v robote.« Ellis govori o prilagajanju korporativni kulturi, spodbujanju črednega mišljenja, ki povečuje tesnobo. Ljudje, ki sprejmejo »ekonomijo ugleda« (reputation economy), so najbolj prestrašeni.
Strah je postal prevladujoče občutenje časa, širi se kot epidemija, razpihuje sovraštvo in izumlja vedno nove sovražnike. Nevarnost je videti povsod, zahodne družbe so vse bolj tesnobne. Ekonomsko krizo v Evropi je zasenčila grožnja Islamske države Iraka in Levanta Abu Bakra al Bagdadija, enako kot po enajstem septembru v ZDA je po trinajstem novembru v Evropi v ospredju varnost. Celo begunci z Bližnjega vzhoda so postali varnostno vprašanje. Z njimi se je v Evropo vrnil jezik, podoben govorici antisemitizma v 20. stoletju.
Strmoglavljenje ruskega letala z 224 potniki, teroristični napad na Pariz, v katerem je bilo ubitih 130 ljudi, in napad v kalifornijskem San Bernardinu, najhujši na ameriških tleh po letu 2001, so uničili navidezno kopreno varnosti in samozadostno prepričanje Zahoda, da je Isis regionalna grožnja in trupla bližnjevzhodna realnost. Doslej je kalifat šokiral svet z brutalnimi metodami obglavljenj, z uničevanjem zgodovinskih spomenikov, z naglim razgrajevanjem britansko-francoskih kolonialnih meja. Letošnjo jesen so sirska vojna in verski fanatiki postali evropska zgodba: begunci, nasilje in vojne znotraj islama samega so krenili proti celini. Oziroma kot je na nekem mestu izjavil ameriški obrambni minister Ash Carter: »Večja in večja uničujoča moč je v rokah manjših in manjšin skupin.«
Tesnobno ozračje je sijajen teren za nacionalizem in populizem. V Evropi je njegov obraz skrajna desničarka Marine Le Pen, onkraj Atlantika razpihuje sovraštvo Donald Trump. V Franciji je Nacionalna fronta desetletja zasramovana živela na političnem obrobju, Jean-Marie Le Pen je bil vedno outsider. Nakar je hči vešče polikala imidž in pregnetla volivce, brž je razumela, da je »populizem« novi »fašizem« 21. stoletja. Evropo šokira dejstvo, da je postala tako rekoč normalna, za Francoze Le Penova v Elizeju ni več nepredstavljiva. Na evropskem vzhodu je zgled Viktor Orbán, militantni stražar ideje krščanske Evrope. V ozračju negotovosti Združenih držav – tri četrtine Američanov verjamejo v bližnji nov teroristični napad – odmevajo skrajna, islamofobična stališča predsedniškega kandidata. Trump pet mesecev vodi na javnomnenjskih lestvicah, ni več samo hipna muha, moralo bi nas skrbeti. Ni več vprašanje, ali lahko dobi republikansko nominacijo, piše New Yorker, vprašanje je, kaj ga lahko ustavi. Volitve leta 2016 ne bodo običajne volitve.
Preludij
Najbolj od vsega je celino stresel napad na Pariz, po tem teroristične grožnje ni več mogoče odmisliti. Doslej je bilo v Evropi malo nasilja, obstajala je iluzija varnosti; po trinajstem novembru je jasno, da smo vsi en sam svet. Ni se mogoče ograditi, Isis je prišel na evropske ulice, njegovi člani so usidrani v tukajšnje družbe. Varnost je hitro hlapljiva dobrina. Ljudje umirajo v Parizu tako, kot umirajo v Bejrutu, Bagdadu, Tripolisu. Zveni pošastno, in vendar so videti dogodki prolog v še hujše, kar prihaja.
Foto: Reuters
Zlovešča napoved leta je bila prav tako v Parizu, za Francijo je letos posebej težko leto, januarja so ekstremisti napadli satirični časnik Charlie Hebdo in pobili dvanajst ljudi. Verski fanatiki so udarili po časopisu, ki je provociral muslimane, se rogal svetinjam in tabujem, a enako grobo, neusmiljeno, kot je zasmehoval islam, je napadal vse. Blasfemične karikature so del francoskega esprija, vera je predmet posmeha od Rabelaisa, Diderota, Voltaira naprej. Čeprav so mnogi hoteli razglasiti Charlie Hebdo za islamofobičen, ostaja simbol svobode in demokracije. Na pariški ulici je bila žrtev svoboda v najširšem pomenu besede, ne samo novinarska.
Pomenljiv je bil napad in pomenljivo je bilo, kar je sledilo. Poboj časopisne redakcije je sprožil globalno solidarnost, vsi so hoteli izreči tisti Je suis Charlie. Pa vendar je bila gesta lahkotna, sprenevedava. Kmalu ni bilo potrebno samo distanciranje od »njih«, ki ne razumejo »naše« svobode, temveč tudi od vseh, ki so si prilastili Charlieja Hebdoja. Od kod pravica, da so se postavili v bran »zahodnih pravic« tisti, ki vseskozi zatirajo svobodo govora? Politiki so bili v prvi vrsti, da bi izrazili privrženost svobodi izražanja.
Francija je edina evropska država, ki zmore mobilizirati tolikšen potencial, v enem dnevu lahko na ulice privede dva milijona ljudi. Je paradigma zahodnih vrednot, svobode, enakosti, bratstva in laicizma. Pariz je uprizoril veličastno obrambo »zahodne svobode«. Mimohod svetovne politične elite pa je bil bolj neprijeten kot ganljiv: Angela Merkel se je skoraj nežno naslanjala na Françoisa Hollanda, tu so bili voditelji držav, ki teptajo medijsko svobodo, Viktor Orbán, Ahmet Davutoğlu, Ali Bongo. Cirkus hipokrizije in politika, ki se je bila zavila v plašč nedolžnosti. Pieteta je prekrila širši kontekst, povezan z brutalnim pobojem redakcije subverzivnega časnika: integracijo muslimanov v Franciji, imperialno zapuščino in dediščino temnega kolonializma, vojne Zahoda na Bližnjem vzhodu. Odzivi na teroristične napade zahodnih centrov moči vedno vsebujejo neko dozo čudenja, je zapisal nigerijsko-ameriški pisatelj Teju Cole, češ, zakaj vendar ubijajo nas, če mi ne ubijamo. Pisci s koreninami v bivših evropskih kolonijah najbolje opazijo poenostavljene razlage in lažno nedolžnost. Toda po Iraku, Abu Grajbu, mučenjih Cie in vohunjenju je sprenevedanje prazno. Multikulturalizem Evrope je plitek. Prava grožnja ne prihaja od drugod, morilci so govorili brezhibno francoščino, brata Saïd in Chérif Kouachi sta bila rojena v Franciji; okoliščine, zaradi katerih se ljudje pridružijo ekstremistom, so proizvod tukajšnjega sveta.
Upanje in utopija
Upanje je v politiki izrabljena beseda, pomnimo neskončno pričakovanje, ki ga je ob vstopu v Belo hišo spodbudil Barack Obama. Večje kot upanje je bilo nazadnje razočaranje. To isto se je ponovilo z Grčijo. Pozimi je bila videti Siriza edina alternativa, ki jo ima Evropa, njena zmaga je odprla novo poglavje za refinanciranje grškega dolga in levico kot tako. Pol leta kasneje je bil premier Aleksis Cipras, dolgo napovedovani »najnevarnejši človek v Evropi«, bolj patetična kakor tragična figura. Čeprav je ostal, je padel. Njegova radikalnost je od leta 2013, ko je bil razglašen za »bodočega grškega premiera«, zlagoma pojemala, sredi leta se je zlil z evropskim političnim mainstreamom. Siriza je načela esencialna vprašanja evropske demokracije in solidarnosti, hoteli smo verjeti v sposobnost obnove demokracije. To je bilo upanje, ki je naraščalo, prehajalo je v možnost. In vendar je bilo logično, da v bitki za novo smer ekonomske politike EU Sirizi ne more uspeti.
Zmagoslavno obredje tiste januarske nedelje v Atenah, z glasbeno spremljavo in pesniškimi parafrazami, pa je bilo tako vzneseno. Triumfalni Cipras je prišel na oder ob zvokih Rock the Casbah, punkovskem hitu legendarnih Clashov, ki ga je v alžirski arabščini odpel Rachid Taha, in razglasil, da je »trojka stvar preteklosti«. Zvezdniški profesor ekonomske teorije Janis Varufakis je s sugestivnimi stihi Dylana Thomasa svet pozval, naj se »ne preda mirno in nežno smrti«. Medtem ko je v grški prestolnici odmevala Cohenova First We Take Manhattan, je bila zmaga, čeprav pričakovana, evropski potres. Za kratek hip je zavladala tišina, celo formalne čestitke so prišle z zamikom. Nadaljevanje je bilo brutalno: toliko zvijanja rok in lomljenja hrbtenice izmučene grške države si je bilo težko predstavljati.
Foto: Reuters
V času, ko je politična levica v Evropi težko zamisljiva, je Siriza prva prevpraševala dogmo varčevanja, nenehno reproduciranje zadolževanja. To je bil spopad med radikalno neoliberalnim konceptom evropske desne sredine, in ta predstavlja IMF, ECB in komisijo, in smerjo Sirize, Podemosa ter kar je še levičarskih eksotov. Grška kriza je v tem smislu pomenila imanentno evropsko temo: v Grčiji se je zgodba začela, v Grčiji se je odločalo o prihodnosti Evrope.
Konfrontacijo je poosebil duel Varufakis–Schäuble. Gledali smo brezobzirno merjenje moči med utelešenjem nemške fiskalne discipline in ministrom bankrotirane države, ki si je upal reči: »Sem dolžan, a ne kriv.« Zadnje je zadelo bistvo puritanskih financ. Wolfgang Schäuble ni skrival ugodja pri poniževanju Grčije in želji uničenja Sirize, ki si upa misliti politično alternativo. Varufakisova verbalna agresivnost se je ujela s strukturnim nasiljem kreditodajalcev, obupno nelagodje v evrski skupini je povzročal že samo zato, ker ve veliko več od bruseljskih birokratov. V eni odmevnih izjav je povedal, da v evroskupini ni nikakršne razprave o makroekonomiji. Ali drži, sem jeseni vprašala Michaela Noonana. Financial Times ga je 2014. razglasil za najboljšega evropskega finančnega ministra, Irska je vzorno izpolnjevala narek trojke. Odgovor je bil suh, poln prezira: »Samo nekaj mesecev je bil zraven, on pač ne more presojati.«
V afrontu z Grčijo je najmočnejša evropska država grobo dokazovala svojo moč. Ekonomske teorije, številke in morala so se zlepili v eno, v nemških ekonomskih pogledih je bilo zaznati mržnjo; Schuld je dolg in krivda hkrati, zadolžena Grčija si ne zasluži empatije. Ni verodostojna država, neštetokrat je prikrojila bilance, še večkrat kršila obljube, njene reforme so kozmetične.
Krivda pa ni samo njena, preveč je akterjev, ki so mastno služili z grško krizo. Poleg tega je, kot je zapisal Ulrich Beck, svetovljanska Evropa politično koordiniranih nacionalnih držav samo še folklora. V neizenačenem kosanju moči Grčija ni mogla zmagati, toliko manj, ker ni bilo nobenega drugačnega glasu. Tupatam je bilo opaziti rahlo nejevoljo Francije, semtertja nerazločen dvom Italije. V skupnosti teoretično enakovrednih držav članic pa je izstopala samo ena, ki kroji načela in merila EU. Proračunska disciplina je prekrila komunitarno solidarnost. Ko je Grčija junija še na referendumu zavrnila varčevalni sveženj, je bila njena usoda zapečatena. Doumeli smo, da bo cena, ki jo bo plačala, neskončno visoka. Naposled je Cipras privolil v nove varčevalne ukrepe v zameno za tretji sveženj mednarodnih posojil. Atene so oblast predale Bruslju, Berlinu, Frankfurtu.
Ponižujoče zahteve Grčiji in način, kako so bile speljane, so šokirali mnoge v Evropi. Niti Mednarodni denarni sklad ni verjel v ustreznost »reševanja« Grčije, postavil se je v bran, terjal odpis dolga. Odtekla je ideja združene Evrope, je pisal zgodovinar Mark Mazower. Kritike Jürgena Habermasa in Joschke Fischerja so bile uničujoče, prvi je pripomnil, da je Merklova zakockala sloves Nemčije. Toda rigorozna smer je bila v Nemčiji deležna široke podpore. Oziroma kot je v intervjuju za Spiegel Schäuble citiral svojo švabsko babico: »Benevolentnost ima prednost pred zanikrnostjo.« Liederlichkeit je beseda, ki ožigosa, povzema tisto, kar si premnogi tačas mislijo o »lenih Grkih«. Ob dokončnem ponižanju Grčije je Timothy Garton Ash izvrstno analiziral nemško enoumje. Strinjanja je preveč, to, kar je zaslediti v Nemčiji, je skoraj pensée unique, je zapisal britanski zgodovinar. »Ne gre za to, da bi obstajal primanjkljaj nadarjenih, svobodomiselnih nemških mislecev. Toda veliko jih je bodisi sklonilo glavo ali pa delajo na tujem.« Spomnil je na slavno misel Heinricha Heineja, ko je pesnik živel v eksilu; kako ne more spati, kadar ponoči misli na Nemčijo. »Seveda ta čas nikomur ni treba zapustiti Nemčije zaradi političnih razlogov, a morda obstajajo manj očitni družbeni in kulturni razlogi.«
V 2015. se je odvila še ena dramatična ekonomska zgodba, kitajska. Več desetletij smo opazovali osupljivo gospodarsko rast, kitajski dohodek se je v dvajsetih letih povečal za štirikrat. Ekonomiste in politologe je vznemirjal model razvoja z nedemokratičnim političnim sistemom in izjemnimi ekonomskimi rezultati. Letos se je kitajsko gospodarstvo začelo razvijati počasneje, skrb so vzbudili statistični podatki o upočasnitvi rasti, vrednosti na borzah so padle. Turbulence nakazujejo, da politični sistem ne dohaja ekonomskih potreb, in vendar se, zložnejši rasti navkljub, nadaljuje kitajski vzpon k ekonomski prevladi. Mimogrede, letos je Kitajska po 35 letih tudi končala kontroverzno politiko enega otroka.
Selitve
Dvoje dogodkov, eden, ki ga je bilo pričakovati in je rezultat dolgega procesa na Bližnjem vzhodu, in drugi hipen, šokanten, se je v drugi polovici leta prepletlo. Begunci in teroristični napad v Parizu so boleče odrazili današnji svet. Poprejšnje dogajanje je v primerjavi s tem zbledelo. Kriza, za katero Unija nima več niti imena in je postala večja od grške in ukrajinske, je največje preizkušanje meja evropske politike. V sedemdesetih je Raymond Aron pisal o dvomih Evrope (Pledoaje dekadentne Evrope), zdaj se je z vso ostrino zastavilo vprašanje, koliko dekadentnosti potrebuje Evropa, preden reagira.
Poleti se je celina prebudila z begunskim vprašanjem pred vrati. Migracije so od nekdaj, stare so kot človeštvo, in vendar je bila Evropa neskončno presenečena in neprikrito sovražna. Odkod čudenje? Vprašanje sem postavila Williamu L. Swingu, generalnemu direktorju Mednarodne agencije za migracije (IOM).
»Velik del naših problemov je povezan s pomanjkanjem zgodovinske perspektive ... treba se je spomniti razdejane Evrope po drugi svetovni vojni in krize v Indokini pred štiridesetimi leti. Stotisoče ljudi so transportirali dostojno, organizirano.« Razlagal je migracije, ki so osrednji fenomen naše dobe. Ne ustavijo jih ne viharna morja, ne zidovi in žičnate pregrade, ne policijski kordoni. Dolgoletni ameriški diplomat je preobrnil standardni pogled: nizal je pozitivne učinke priseljevanja, izkušnjo ZDA, ki so država priseljencev; med nobelovci in izumitelji patentov jih je največ tujih korenin, migranti prinašajo nove ideje, širijo obzorja, z malimi, srednjimi podjetji ustvarjajo delovna mesta.
To je zorni kot, ki ga Evropa v 21. stoletju ne premore, čeprav je begunska in emigrantska izkušnja neločljiv del njene duhovne krajine. Vse tisto, na kar prisegamo, so nam dali prišleki, od Heinricha Heineja in Marguerite Yourcenar do Pieta Mondriana in Friedricha Nietzscheja – ta je po tem, ko se je odpovedal pruskemu državljanstvu, do konca življenja ostal brez.
Dolgo so ljudje, ki so bežali, ostajali na zunanjih mejah in tonili v Sredozemlju, morje je postalo množično grobišče. Nova transportna pot, epohalno preseljevanje narodov prek Grčije, Makedonije, Srbije, Hrvaške in Slovenije proti zahodu, je postavilo Balkan v vlogo sanitarnega kordona. Še pred jesenjo je kontinent opazil, da je bistveno bolj intimno povezan z Levantom, kot je mislil. Neevropske države, Turčija, Libanon, Jordanija, Pakistan, Iran in Etiopija, dolgo poznajo begunsko stvarnost, zatočišče so dale milijonom in milijonom ljudem brez doma. V 500-milijonski Uniji je približno milijon prišlekov ustvaril histerijo in »begunsko krizo«, čuvarji krščanske Evrope niso več izbirali sredstev. Madžarski premier je ogradil državo z barikadami, bodečo žico, vojsko, povsod na vzhodu so se na humanitarno, človeško tragedijo odzvali s ksenofobijo, rasizmom in nacionalizmom. Nekdanji komunistični svet, ta, ki je imel polna usta »Evrope brez meja«, se je poskušal zaščititi, kakor da so begunci kužni. V imenu krščanske Evrope ni pokazal niti trohice krščanskega usmiljenja.
Politična in kulturna cezura, ki jo je begunska kriza zarisala med zahodno in vzhodno Evropo, podobno kot je med dolžniško krizo potekala ločnica med severom in jugom, pa je plitkejša, kot se zdi. Je vzhod bolj rasističen od zahoda? Celina že 15 let gradi »trdnjavo Evropo«, migrantov ne zadržujejo žičnate ograje, temveč bojne ladje, helikopterji in droni. Velika Britanija in Francija, ki sta pomagali uničiti Libijo, odgovorni sta za begunski tok, sta se zaprli. Nikjer ni bilo velikodušnosti, ki sta jo ena in druga izkazali tolikokrat prej in odprli vrata ljudem v stiski. Premier Cameron je govoril o »rojih«, ki prihajajo na Otok, Francijo je ohromil strah zaradi Nacionalne fronte, najmočnejše ksenofobne stranke v Evropi. Neprimerno se je zgražati nad Vzhodom, ko pa ima Francija na svojih tleh Džunglo, nevladne organizacije so tamkajšnje razmere označile za »diabolične«.
Ena država je odstopala. V nekem trenutku se je podoba Nemčije v naših očeh spremenila. Ta ista Nemčija, ki je je bil do Grkov sam egoizem, je vzklikala Sircem dobrodošlico. Država, ki je pred šestdesetimi leti proizvedla begunce, je prosilcem mednarodne pomoči ponudila azil. Angela Merkel je presenetila, težko je razumeti ... kakor esenca dvojne nemške nravi, ki jo najbolj povzame Faust.
Foto: Reuters
Kar se dogaja, ne negira pretekle krivde in ne spreminja Nemčije, vendar pomaga razumeti zgrešenost protinemških predsodkov, je v Corriere della Sera pisal Claudio Magris. In čeprav kanclerki očitajo imperializem – ni se posvetovala s preostalimi članicami, vsiljuje jim svojo dobroto – in preračunljivost, saj gre za interese nemške industrije, za potrebne delavce, bi bilo cinično, če bi razloge zvedli na demografijo. Človek hoče verjeti v kozmopolitsko Nemčijo, ki živi skladno z evropskimi načeli. Janis Varufakis je v Frankfurter Allgemeine Zeitung analiziral nemško moralno vodenje z univerzalizmom, v ravnanju je prepoznal »nekaj kantovskega«, nazadnje je sklenil, da bi morala ta isti kantovski princip razširiti še na arhitekturo evrskega območja. Pogled na evropsko Nemčijo je bil letošnjo jesen edini žarek upanja. Paradoks: Merklova, ki jo je notranjepolitično omajala begunska kriza in prizadel tudi škandal VW, je šibkejša kot kdaj prej, s težavo vzdržuje vtis, da ima stvari pod nadzorom.
Najdaljša noč v Parizu
Trinajstega novembra so se na pokopališču Père-Lachaise od kozmopolitskega francoskega intelektualca Andréja Glucksmanna, ob Bachu in Cioranu, poslavljali Daniel Cohn-Bendit, Pascal Bruckner, Bernard-Henri Lévy, Bernard Kouchner. Isti večer ob 21.47, ko je padel prvi gol na nogometni tekmi z Nemčijo, so na Stade de France predsednika Françoisa Hollanda obvestili o terorističnem napadu. Mučna ironija, sovpadla sta pokol v najbolj evropskem mestu in pogreb filozofa, ki je analiziral nihilistični kult smrti.
Kot številni »novi filozofi« je začel kot radikalni levi aktivist, pod vplivom Solženicinovega Arhipelaga Gulag je krenil proti desni. Govoril je, da je intelektualec kakor boginja v grški mitolologiji, »Kasandra, ki vedno pove, kaj se dogaja zunaj obzidja«. Glucksmann je po enajstem septembru v Dostojevskem na Manhattnu (2002) opisoval nihilizem, ki je bistvo islamskega terorizma, in uničenje, ki ga lahko prinese. Med nasiljem in nasiljem je opažal razlike, nasilje, ki je oklestilo Manhattan, izkazuje »do kraja samozadostno voljo po zatrtju vsega živega«. »Takšni odločenosti pravim nihilistični kogito.« Pariški napad je bil isti pošastni barbarizem, ki hoče teatralični učinek brutalnosti, na tisoče prestrašenih, travmatiziranih, impotentnih ljudi. Kaj bi danes rekel »profet katastrof«? Knjigo zaključuje z mislijo: »Nihilizem ni nepremagljiv.«
Toda uspešna kampanja proti nihilizmu se mora upreti nihilizmu samemu. Gilles Kepel, francoski specialist za politični islam, piše, da hoče Isis zanetiti državljansko vojno v Franciji, zato francoska država ne sme uporabiti taktik, s katerimi bi izgubila lojalnost svojih najranljivejših državljanov; treba je poglobiti, ne spodkopati zavezništvo z muslimani. Vse tisto, kar hoče Marine Le Pen, in gre za skušnjave francoskih in evropskih oblasti, je najbolj uničujoča strategija. Michael Ignatieff v New York Review of Books analizira, da se Zahod ne bi smel ujeti v past apokaliptične konfrontacije. »Isis hoče prepričati svet, da je Zahod brezbrižen do trpljenja muslimanov; mi moramo dokazati nasprotno. Isis hoče potegniti Sirijo še globlje v inferno; naša prioriteta mora biti končanje sirske vojne.«
Francija pa je nemudoma napovedala vojno proti terorizmu, negotovo je, kaj lahko dosežejo zračni napadi in kakšni sploh so interesi koalicije oziroma velikih sil proti Islamski državi. Spet živimo v svetu vélikih sil, ki se spopadajo za moč in vpliv: Rusija v Ukrajini in Sredozemlju, Kitajska v Aziji, medtem ko vpliv Zahoda postaja manjši. Ruski vojaški angažma v Siriji je vnesel novo dimenzijo, v temelju je spremenil dinamiko. Vladimir Putin je ob 70. obletnici Združenih narodov v generalni skupščini napovedal vojno proti Isisu, Rusija se je na zanimiv način vrnila na mednarodni oder. Putin na Mediteranu je neposredna konfrontacija z Združenimi državami. Medtem ko so ZDA v pričakovanju volitev leta 2017, je Moskva zapolnila strateški vakuum. Vojaško se je vmešala in vstopila na sirsko fronto v imenu vojne proti globalnemu terorizmu, vendar kot zaveznica režima Bašarja al Asada proti kalifatu Abu Bakra al Bagdadija.
To je prizorišče vojne vseh proti vsem, vojne prek posrednikov (proxy war), paravan, na katerega veliki akterji projicirajo lastne interese. Govorice o »totalni vojni« proti Islamski državi ne bi smeli vzeti zares, gre za šiitsko-sunitski konflikt znotraj muslimanskega sveta in za spopad Združenih držav in zahodne Evrope z Rusijo, piše Slavoj Žižek v reviji New Statesman. Pravi, da je treba govoriti predvsem o Turčiji. Ne samo, da diskretno pomaga Isisu, tudi pri izvozu nafte, brutalno napada kurdske sile, edine, ki se borijo proti kalifatu.
Z nedemokratičnim režimom in avtoritarnim Recepom Tayyipom Erdoğanom se Evropa spogleduje v najbolj kritičnem trenutku in trguje z begunci. Z desettisoči pred celino, s prišleki, zagozdenimi med eno in drugo mejo, ujetniki žičnatih pregrad in zaprtih prehodov na Balkanu, je Turčija dobila močan adut. Morda so na obalah Sredozemlja bolj neprijetni sogovorniki od Erdoğana, recimo Egipčan al Sisi ali Sirec Asad. Pa vendar se ta račun, novembra podpisani dogovor z Ankaro, Evropi ne more iziti. Turška politika je postala ena najnevarnejših v regiji. Bíje predvsem vojno s Kurdi, nedavna sestrelitev ruskega vojaškega letala pomeni največjo diplomatsko zaostritev leta. Pomenljivo, zdaj je Iran najbolj stabilna država območja. Pogajalska ekipa, ki jo je vodil zunanji minister Mohamed Džavar Zarif, je julija podpisala dogovor o jedrskem programu, uničenju 98 odstotkov obogatenega urana, zaprtju reaktorja in odprtju kapacitet za inšpekcije v zameno za odpravo sankcij. To je pomemben pogajalski dosežek in zaključek dolge etape. Medtem ko na Bližnjem vzhodu razpadajo stare nacionalne meje, ko številnih dolgoletnih akterjev, Sadama Huseina in Moamerja Gadafija, ni več, ko so Turčija, Kurdi, Izrael, Palestinci ujeti v globoke notranje razkole, je Iran na bližnjevzhodnem zemljevidu samotna normalnost.
Novi populizem
Evropa je v preteklosti dosegla nemogoče, spravila je največji sovražnici, zdaj jo spet uničujejo nacionalizmi in populizmi. Spopadanje med levico in desnico je zamenjalo kosanje populizmov. Populizem ni niti politična kategorija, je žaljivka, slabšalna oznaka. Fenomen, kakršen je Marine Le Pen, odraža globoke frustracije volilnega telesa in nesposobnost evropskega političnega razreda, da bi odgovoril na nezadovoljstvo državljanov. Države ne zmorejo zagotoviti varnosti, prevladujoči vzgib je strah, povsod se razpoloženje radikalizira, več in več podpore imajo populisti, v nekdanjih komunističnih državah ksenofobi. Na Švedskem, ki velja za eno najbolj odprtih družb, četrtina prebivalstva podpira skrajno desne Švedske demokrate, je pokazala ena zadnjih javnomnenjskih raziskav. Zaupanja v politične garniture ni več. V Združenih državah manj kot petina Američanov verjame vladi, v Evropski uniji sta več kot dve tretjini skeptični do političnega razreda.
Nasprotovanje elitam seže onkraj priseljenske in begunske politike, gnev je opaziti povsod. Značilen pokazatelj sprememb je Francija, Nacionalna fronta (FN) je osrednja referenca za skrajno desnico po vsej Evropi. Republika je v specifičnem kulturnem trenutku, zaznamujeta jo kolektivni angst zaradi muslimanov in melanholija zaradi izgube identitete, vrednote skrajne desnice so postale prevladujoče. FN je zapolnila prazen prostor, ki ga je za seboj pustila predvsem levica, državljani po 13. novembru pojejo marseljezo, ne internacionale.
V Britaniji – ta je s približevanjem referenduma o odnosih z EU docela pozabila, da ima že ves čas najboljši možen dogovor z Evropo – je nov kontekst »vojne proti terorizmu« razklal laburiste. Levičar Jeremy Corbyn, na septembrskem kongresu izbran za novega voditelja stranke, je ob parlamentarni razpravi o Siriji ostal osamljen. V ozračju obsedenosti z varnostjo je velik del laburističnih poslancev podprl zračne napade na Sirijo, ne glede na nasprotovanje članstva in ne glede na skepso britanske javnosti scela. Zastava, patriotizem in meje ugajajo vsem.
Kanclerka Merklova in njeno pozivanje k evropskim vrednotam in sprejemu beguncev je izjema, čedalje manj podpore ima v nemški politiki in domačem javnem mnenju. Evropski establišment pritajeno čaka boljše čase. O povojnem konsenzu levo- in desnosredinskih strank o socialni državi in Evropi, ki gre v smer vse tesnejše integracije, ni sledu.
In zdaj je jasno tudi, da ameriške volitve prihodnje leto ne bodo standardne predsedniške volitve. Strah je glavna politična dobrina, republikanci in mediji so si edini v obsedenosti s terorizmom, prvo vprašanje je, ali je Islamska država eksistenčna grožnja Zahoda. Zato privablja Donald Trump. Ne samo on, republikanski kandidati nasploh verjamejo, da sta Barack Obama in Hillary Clinton ustvarila Isis, vendar nimata poguma, da bi ga uničila.
Foto: Reuters
Na začetku se ni zdelo niti verjetno, da bi lahko dobil predsedniško nominacijo. Tačas je neumno, če Trumpa ne bi več jemali zares. Je figura, ki polarizira, instinktiven, nepremišljen, neverodostojen, krši vse družbene in politične norme, zateka se k emocijam in predsodkom, obljublja »Ameriko, ki bo spet velika«. A dlje ko gre, bolj mu priljubljenost raste. Njegove odkrito rasistične izjave o Mehičanih, muslimanih, ženskah so po napadu v San Bernardinu rejtinge pognale kvišku. Nekateri se zgražajo, še več jih ga skuša posnemati. Ima širšo podporo, kot je bilo domnevati, in to ne samo med belimi moškimi srednjega razreda, dopadljiv ni le ekstremni desnici, temveč tudi zmernejšim in liberalnim volivcem. Po napadu v Kaliforniji 79 odstotkov Američanov verjame v nov teroristični napad v prihodnjih mesecih, kaj je najvišja številka po enajstem septembru.
Dejstvo, da gre Donaldu Trumpu tako dobro v ameriški predsedniški kampanji, veliko pove o zahodni liberalni demokraciji in času, ki ga živimo. To, da lahko politik tako ekstremnih stališč postane vodilni republikanski kandidat, veliko pove o Združenih državah Amerike.
Post scriptum
Javni intelektualci so postali eksoti. Nemški sociolog Ulrich Beck in eden najbolj referenčnih mislecev naše dobe je bil med redkimi, ki so opozarjali na oženje prostora demokracije in nemško hegemonijo. Markantni bivši kancler Helmut Schmidt, ki je v častitljivi starosti presenečal rojake z ostrino duha, je bil najbolj spoštovan Nemec doma in v svetu v zadnjih letih.
Beck, ki je preminil na novoletni dan, je vedno znal razmišljati o drugačni, boljši, modernejši, bolj ekološki in pravični Nemčiji, za njim ostajajo maloštevilni, ki še premorejo vizijo te vrste. Ni bil samo vizionarski teoretik in premišljevalec družbe tveganja, ob Habermasu je odstopal kot vodilni Nemec, ki je problematiziral »nemško vprašanje«. V evropski krizi brez konca je opažal rojevanje politične pošasti.
Javni intelektualci so postali redke ptice, v sedanjem svetu tako rekoč izumrle. Naša realnost so javnomnenjske ankete, politiko poganjajo pragmatiki, ki so obsedeni z ratingi, ne z idejami, televizijske ekrane polnijo šovi in časopise trači. Kritičnih glasov je osupljivo malo, povsod intelektualna votlost. Vélikih mislecev skoraj ni, ekonomizem je malone edina veljavna interpretacija sveta. Od časov Sartra in Arona so se stvari zelo spremenile, takih, kot je bil Edward Said, kozmopolit brez korenin, je zmanjkalo, v primerjavi s tem se zdi vsakršna intelektualna angažiranost premalo humanistična. Družbe so plehke, inteligenca nima ne statusa ne moči.
Zato se je smiselno ozreti k Ulrichu Becku. Prepričan Evropejec in zagovornik evra je evropsko arhitekturo razumel kot pomembno stopnjo pri brzdanju globalizacije. In vendar se je vpraševal, ali je predstavniška demokracija še skladna z ekonomizmom EU. Na samem začetku je sprevidel, da se reševanje Evrope in njenih demokracij začne pri Grčiji. Izumil je termin merkiavelizem, sugeriral, da ima najmočnejša evropska in svetovna političarka nekatere lastnosti, recimo nesentimentalno, taktično premetenost, o kateri je v Vladarju (Il Principe) pred petsto leti pisal Machiavelli. V krizi sta umanjkala politična veličina in evropejstvo, značilno za Nemčijo v devetdesetih letih, ko se je v imenu skupnega dobrega odrekla nemški marki. Podrejenost sredozemskih držav varčevalnemu diktatu Nemčije oziroma sama ekonomska politika Evropske unije ni več kompatibilna z demokracijo, je pisal Beck.
Tudi Helmut Schmidt je bil zadnji svojega kova. Spoštovani kancler (1974–1982) povojne Nemčije in državnik je v času dolgega, polnega življenja, dočakal je 96 let, postal zgodovinska figura. Cenili so ga doma, svet je bil njegov oder. Čeprav je Zahodna Nemčija imela tri kanclerje globalnega formata – Adenauer, Erhard, Brandt –, je bil Schmidt tisti, ki je veljal za najsposobnejšega in je utelesil preobrazbo v samostojnejšo, samozavestnejšo državo.
Bil je duhovit, inteligenten, njegov slog je bil nesentimentalen. Kot politik je bil pragmatik globokih moralnih prepričanj, oster in odrezav govorec, nepotrpežljiv do neumnosti, ni mu bilo mar za politično korektnost. Uspelo mi je tisto redko – prehod od kanclerstva v življenje po politiki. Tudi ko je telo opešalo, ni izgubil ostrine duha, to je bila zmaga intelekta nad fizisom. V času prepovedi kajenja je bil verižni kadilec, kadil je vedno in povsod, nikoli ni vprašal za dovoljenje. Privoščil si je lahko vse, na stara leta je postal ljubljenec nacije.
Opominjal je na angst, ki je zaradi druge svetovne vojne del kulture Nemčije, na demokracijo in gospodarski uspeh, ki gresta druga z drugim, na Evropo, ki ji manjka pravih elit, na njeno neumno politiko. Schmidt je bil javni intelektualec in pop ikona, najbolj kul tip v državi, kot so Nemci ocenili v eni od zadnjih anket. Prehodil je pot od politika k zvezdi, postal je kulturni fenomen, kar veliko pove o spremenjeni nemški kulturi. Bil je kralj, ki ga Nemčija ni imela, je o njem zapisal najljubši spraševalec, odgovorni urednik tednika Zeit, katerega soizdajatelj je bil.
