V imenu napredka in harmonične socialistične družbe

Prihodnost je kitajska, menijo v Pekingu, »nazadnjaško« tradicijo Tibeta, kot jo radi označujejo, pa silijo na obrobje.

Sat, 09.01.2016, 06:01
Za tibetansko vodstvo v izgnanstvu so sanje večje. »Tibetanci si prizadevajo za resnično avtonomijo s politiko srednje poti, ki je koristna tako za Tibetance kot za Kitajce. Preživetje tibetanske kulture, jezika, vere in ekologije je ogroženo,« opozarjajo.

Tradicionalno in moderno. Bitka za prostor in čas. V Tibetu se preteklost in sodobnost ne prepletata, ampak bojujeta. Moderni mostovi so nadomestili stare, a na njih že vihrajo pisane molilne zastavice. Sodobnim mestom so kontrast tradicionalne vasi. Jake in ječmen izrinjajo manj trpežne vrste. Tibet se spreminja.

Pred desetimi ali petnajstimi leti smo Tibetanci jedli večinoma le tsampo in zelo malo zelenjave. Ta je bila včasih še dražja kot meso, pravi direktor informacijskega urada avtonomne regije Tibet Jigme Wangtso. »Ko so se prijatelji obiskovali ali se vračali iz drugih delov Kitajske, je bilo najboljše darilo zelenjava.«

Te danes v Tibetu ne manjka – česar ne pridelajo, uvozijo. Mize, namenjene tujim novinarjem, so do zadnjega kotička napolnjene s krožniki jakovega mesa, sveže zelenjave, sočnega sadja in tudi rib, ki jih, kot pove naš tibetanski voznik, budistično ljudstvo tradicionalno ne uživa. »Če ubiješ jaka, bo od njegovega mesa vsa družina živela še celo leto. Če ubiješ ribo, je bo dovolj za eno osebo. Pa še to le za en obrok,« pojasni. Gre za potratno in neupravičeno smrt, doda.

Foto: Mojca Boštele

Tibetansko ljudstvo se je naučilo živeti s tamkajšnjo naravo, jo vzljubilo in jo, v skladu z budističnimi prepričanji, spoštovalo. Ravnotežje med naravo in človekom je ravnotežje, ki ga določata življenje in smrt. Na ravnicah se danes skoraj enakomerno izmenjujejo polja s pšenico, ki jo je na streho sveta zaneslo večinsko kitajsko ljudstvo Han, ter z veliko bolj hranljivim in višini prilagojenim visokogorskim ječmenom, nepogrešljivim in nenadomestljivim delom tibetanske prehrane. Iz njega izdelujejo že omenjeno tsampo, močnato jed, ki je bila skupaj s tradicionalnim slanim čajem z jakovim maslom in nekaj koščki jakovega mesa nekdaj osnova vsakega obroka.

»Kitajska« zahodna zakladnica

Do Lhase, ki jo je v 7. stoletju, takrat še pod imenom Losha, za glavno mesto starodavnega kraljestva Tubo, današnjega Tibeta, izbral kralj Songtsen Gampo in ga s tem popeljal v novo dobo, kljub divji pokrajini vodijo gladko asfaltirane ceste. Vzdolž njih vijuga reka, ki se ponekod razlije čez vso ravnico in se nato znova združi v eno strugo.

V mestu, kjer se drug za drugim vrstijo trgovinice in lokali, je opaziti prav toliko Hanov kot Tibetancev, ki se po ulicah sprehajajo v tradicionalnih oblačilih, mnogi med njimi vrteči molilne mlinčke, v katerih so navite sutre, sveti teksti. Moderne ceste, na katerih nenehno odmevajo avtomobilske hupe, so zaprašene, močno zaprašene. Prah sili povsod – vdihneš ga z zrakom, osuši ti oči in se zažre v pore, opaziš ga na oblačilih. Mesto namreč leži v izredno suhi pokrajini, skorajda puščavi. Himalajo, ki z juga obdaja planoto, uspe premagati le malo indijskih monsunov. Okoliški hribi in griči so goli, podobni temnim peskokopom, le tu in tam uspeva nizko grmičevje in mah. Na ravninah, kjer ni zelenja, leži plast sipke prsti in prahu, peska in kamenja. K negostoljubnim geografskim in zahtevnim vremenskim razmeram je svoje pred leti prispevalo še izsekavanje dreves – po podatkih tibetanske vlade v izgnanstvu so kitajske oblasti med letoma 1959 in 1985 iz Tibeta odpeljale za več kot 48 milijard evrov lesa. Gola pokrajina je tako postala veliko bolj izpostavljena eroziji, poplavam in širjenju puščav. Zdi se, da napako danes popravljajo – med vožnjo po okrožjih Neymo, Gonggar in drugod je opaziti vrste mladih dreves.

Foto: Mojca Boštele

Pokrajina je neverjetno suha kljub dejstvu, da je dežela na štiri in več tisoč metrov višine izvir največjih rek sveta – na tamkajšnjih ledenikih dolgo pot do morja med drugim začno Ganges, Jangce, Brahmaputra in Ind. Reke, ki prvi del pretečejo po tibetanski planoti, z vodo oskrbujejo več kot 47 odstotkov svetovnega prebivalstva oziroma kar 85 odstotkov Azije. Poleg tega se v Tibetu, ki ga Peking naslavlja z izrazom Xizang, kar dobesedno pomeni zahodna zakladnica, pod površjem skrivajo velike zaloge mineralov in bakra. Tudi zato je to pokrajina, po kateri hrepenijo mnogi in bi si jo mnogi radi podredili – skupaj z njenim ljudstvom. Čeprav je hotelo začeti svojo pot, so mu to krvavo preprečili. Danes pripada Kitajski. Ta tisto, kar je nekdaj rušila, zdaj pospešeno obnavlja in spreminja – v imenu napredka in harmonične socialistične družbe.

Tako se danes ne spreminja zgolj prehrana Tibetancev, ampak tudi podoba naselij. Arhitektura, vsaj v mestih, postaja vse bolj kitajska; redke so zgradbe, nad katerimi ne plapola vsaj ena rdeča zastava z rumenimi zvezdami, česar, denimo, v Pekingu ni opaziti. »Moji otroci in turisti bi v Tibetu radi videli tibetansko arhitekturo. V preteklosti je bilo to vprašanje zanemarjeno, zdaj pa mu posvečamo več pozornosti ter pri načrtovanju ulic in gradnji zgradb poskušamo ohraniti tibetanski slog,« pravi direktor informacijskega urada regije Jigme Wangtso. A tega za zdaj v dolgočasnih, betonskih, kvadratnih stolpnicah in stanovanjskih blokih – prav nič tibetanskih –, ki rastejo pred očmi obiskovalca, še ni opaziti. In komu so nova stanovanja namenjena, ko pa osrednja oblast vztrajno zavrača obtožbe o načrtnem naseljevanju Hanov in potiskanju Tibetancev na obrobje? Po besedah našega sogovornika – zastopnika kitajskih interesov – tistim Tibetancem, ki bi v starosti raje zapustili svoje odročne domače vasi in jo preživeli v bližini sodobne infrastrukture, vernikom, ki si želijo bližine svetega mesta in templjev, ter umetnikom, ki v mističnem Tibetu iščejo navdih.

Foto: Mojca Boštele

Tibetansko se umika kitajskemu

Drastično se je, kot pravi Jigme Wangtso, spremenil tudi življenjski slog. »Moja starša sta bila vzgojena v nekem drugem obdobju. Že 60 let je od velikih sprememb, ki so Tibetancem močno koristile – sprememb na naših cestah, v izobraževalnem sistemu in pričakovani življenjski dobi, ki je bila včasih zelo kratka, danes pa je bistveno daljša. Jaz in moji otroci smo bili deležni dobre izobrazbe, nečesa, kar je bilo včasih nepredstavljivo. Še več: zdravstvena oskrba je brezplačna, prav tako šolanje za revne družine, od vrtca do višjih razredov srednje šole. To so resnične koristi, ki jih je prinesla kitajska komunistična partija.«

»Nazadnjaštvo«, beseda, s katero predstavniki Pekinga pogostokrat označijo vse, kar je tibetanskega, sta prehiteli kitajska sedanjost in prihodnost. Tibetanske oblasti v izgnanstvu napredka ne zanikajo. Kot pravi njihov predstavnik Lobsang Choedak, Tibetanci modernizacijo pozdravljajo, a jim je ta prinesla tudi ekonomsko marginalizacijo in družbeno izključenost. Hkrati pa načela še okolje. »Kitajska vlada je zgradila veliko infrastrukture, a je večinoma skoncentrirana na urbanih območjih, kjer dela 90 odstotkov kitajskih migrantov, kar pomeni, da imajo koristi od nove infrastrukture večinoma le oni,« je kritičen. Po njegovih besedah je to v Lhasi jasno vidno – razvoj mesta je privabil delavce z vseh koncev Kitajske. Približno 70 odstotkov podjetij v zasebnem sektorju je v lasti Hanov ali pa jih ti upravljajo. »Središče tibetanske kulture se je spremenilo v še en 'chinatown', Tibetanci pa živijo v majhnih getih, obkroženi z rastočo urbano Kitajsko.«

Foto: Mojca Boštele

Hvaležni Mau, hvaležni partiji

Pravi stik z domačini, ljudmi, ki pozdravijo s širokim nasmehom, ko se ob njih za hip zaradi ovire na cesti ustavi avtobus z obiskovalci, ali pa z naveličanim, skoraj jeznim pogledom, ko kitajski gostitelji mimo urejenih vrst pred svetišči prerinejo še eno skupino tujih povabljencev, je onemogočen, tako zaradi nenehnega nadzora kot tudi jezikovne ovire. Njihovo zgodbo narekujejo predstavniki pekinških oblasti, ki poudarjajo, da je prihodnost avtonomne regije, kjer živi 3,17 milijona ljudi, zelena in sodobna. Takšno podobo slikajo tudi tujim novinarjem, ki jih skrbno načrtovano vozijo po – za tujce – še vedno precej zaprti regiji in jim omogočijo pogovor s še skrbneje izbranimi Tibetanci.

Kako zelena in kako sodobna bo streha sveta, dokazujejo z mnogimi pilotnimi projekti. Eden takih je pred komaj dvema letoma zgrajena demonstracijska vas za ekološki napredek in sodobno blaginjo Deji v okrožju Gonggar. Hiše so lično urejene, uniformirano postavljene v vrsto, med njimi tečejo strogo vzporedne ulice, pod drevesi sameva celo sodoben fitnes v naravi. Eden od vaščanov prijazno pozdravi, pokloni beli šal kathak in postreže tradicionalni čaj, nezamenljivega vonja in okusa po jakovem maslu. V nedavno zgrajeni hiši, ki jo krasi pisani strop, biva štiričlanska družina. Pred tem so živeli na poplavno ogroženem območju, a jim je Peking leta 2013 ponudil alternativo. V navzočnosti več kitajskih vladnih predstavnikov začne gospodar hiše, ki se preživlja predvsem s kmetijstvom, zadržano, skorajda plaho pojasnjevati: »Sprva sem imel pomisleke, saj je vlada dejala, da bo pokrila velik del stroškov gradnje … Spraševal sem se, ali je to sploh mogoče. Kaj takega si nisem mogel zamisliti niti v sanjah.« Za nov dom je plačal 90 tisoč juanov (dobrih 13 tisoč evrov) – povprečni letni prihodek tibetanskih kmetov in pastirjev je bil leta 2013 slabih tisoč evrov –, preostalih 115 tisoč juanov (približno 17 tisoč evrov) so prispevale oblasti. Načrtnega preseljevanja so deležni tudi nomadski pastirji – po podatkih tibetanskih oblasti v izgnanstvu so jih v zadnjih 15 letih preselili več kot 300 tisoč. »Ta praksa je uničila najpomembnejši temelj tibetanske kulture in ogrozila njihovo preživetje,« opozarjajo. Po drugi strani kitajski gostitelji trdijo, da se je s spremembami izboljšal življenjski standard kmetovalcev. Vaščani vasi Deji da so vladi hvaležni.

Foto: Mojca Boštele

Uradni Peking poskuša napredek vpeljati tudi v tradicionalno kmetovanje. Ekološko poljedelstvo, del katerega je tudi poskusno gojenje tulipanov, naj bi na tibetanski zemlji vzgojilo dobiček. Tako je zgodbo o uspehu napisala Yixi Zhuoga, ki je v mladosti zapustila Tibet in na Kitajskem vrsto let delala v tovarnah, nato pa s svojim znanjem in spodbudo vlade v okrožju Nedong leta 2008 ustanovila piščančjo farmo, v katero je povezala okoliške kmete. Ti so rejo piščancev za zakol zaradi svojega verskega prepričanja, ki zapoveduje spoštovanje vsega živega, sprva odklanjali, a so si sčasoma premislili. Dohodek tistih, ki so zgrabili ponujeno in si odtlej lahko privoščili več, jih je prepričal, da so opustili »nazadnjaško mišljenje« in na svojih dvoriščih odmerili prostor za kokoši. Kar so nekdaj odklanjali, danes iščejo. »Kmetje pridejo do nas. Ponujamo jim brezplačno izobraževanje,« ponosno pojasni Yixi Zhuoga, ob tem pa doda, da se v Tibetu, kjer so tradicionalno uživali le goveje meso, povpraševanje po piščančjem mesu iz leta v leto povečuje. »Vedno sem hotela povedati, da sem bila deležna velike in resnične podpore predstavnikov vlade na različnih ravneh. Rada bi se zahvalila naši državi in komunistični stranki. Njihova politika nam je resnično naklonjena, s čimer je v Tibet vnesla velike spremembe. Ganjena sem nad njihovo podporo in pomočjo.« Da, hvaležna je.

Dalajlama?! Kdo?

Hvaležen pa je tudi Jigme Wangtso. »Moji starši so živeli v starem Tibetu, torej pred letom 1950. Bila sta služabnika plemiške družine. Noben od njiju ni bil niti en dan v šoli, medtem ko smo bili njuni otroci deležni osnovne izobrazbe, jaz pa tudi univerzitetne,« pravi direktor informacijskega urada avtonomne regije Tibet. »Moji starši so zelo hvaležni za šolo in delo ter boljše življenjske razmere. Hvaležni so stranki, tistim, ki so jim prinesli veselje, obleke, domovanje in prevoz. Ne vedo pa prav veliko o tem, kaj je v Tibetu storil dalajlama, niti ne vedo, zakaj je po svetu razumljen kot ambasador Tibeta.«

Štirinajsti dalajlama, Tenzin Gyatso, je iz njegovih ust slišati kot nekaj povsem nepomembnega. »Skoraj vsi Tibetanci so verni, tudi moji starši,« pravi Jigme Wangtso. »Tibet je imel doslej 14 dalajlam. Ne zdi se nam, da bi ljudje zadnjemu posvečali kaj več pozornosti le zato, ker je štirinajsti.« Po njegovih trditvah je za večino Tibetancev Tenzin Gyatso le prazno ime. Če se hočejo verniki pokloniti Budam, gredo v najsvetejši tempelj Jokhang in se tam poklonijo kipu Sakyamunia. »Opažam, da 14. dalajlamo kot ambasadorja Tibeta in duhovnega voditelja dojemajo predvsem Zahodnjaki oziroma tujci, v samem Tibetu pa ga ne čislajo tako zelo močno.« Ljudje so po njegovih besedah zelo praktični. »Zanimivo je, da v tibetanskih hišah na podeželju visijo portreti Mao Zedonga, saj ljudje verjamejo, da sta Mao in kitajska komunistična partija spremenila njihov vsakdan in jih naredila gospodarje lastnega življenja.«

Foto: Mojca Boštele

Da 80-letni dalajlama v domovini ni pozabljen, pa je prepričan predstavnik tibetanskih oblasti v izgnanstvu Lobsang Choedak. »Njegova svetost dalajlama je srce in duša Tibeta. Kljub materialnemu razvoju smo več kot prepričani, da Tibetanci v Tibetu pričakujejo njegovo vrnitev. Dejstvo, da je Kitajska prepovedala celo fotografije dalajlame, jasno odraža predanost in lojalnost Tibetancev v Tibetu,« pravi.

Sanje o enotnosti, sanje o avtonomiji

V uradni publikaciji kitajske vlade z naslovom Tibetanski razvoj žene nepremagljiva zgodovinska vez, v kateri Tibetancem obljubljajo napredek, hkrati pa zanemarjajo nekaj desetletij zgodovine, ko so sami odločali o svoji usodi, in zavračajo, da je bil Tibet kadar koli samostojna dežela, prizadevanja za samostojnost označujejo kot skregana z realnimi pričakovanji. »Prihodnost Tibeta pripada njegovemu ljudstvu in kitajskemu narodu,« piše v publikaciji. »Tibet ima vse možnosti za svetlo prihodnost. V prihajajočih letih bodo vsa tibetanska ljudstva, skupaj z drugimi v razširjeni družini domovine, napredovala na poti socializma s kitajskimi značilnostmi. Stremela bodo h gradnji novega, združenega in demokratičnega Tibeta. Skupaj bodo slavila sijajnost njegove kulture, da bi razvili uspešno in usklajeno socialistično družbo. Pridružili se bodo kitajskim sodržavljanom pri doseganju kitajskih sanj velike prenove naroda«.

A kaj Tibetancem sploh pomenijo kitajske sanje? Jigme Wangtso pravi, da so za Tibetance te sanje majhne. »Vsaka družina sanja o dobrem življenju in dobrem odnosu s sosedi. Želimo si, da bi vse etnične skupine v Tibetu živele kot ena velika družina, da bi živeli skupaj v harmoniji. Ker je Tibet ob kitajski meji z drugimi državami, sanjamo tudi, da bi zaščitili našo deželo. Starši sanjajo o tem, da bi imeli otroci dobro izobrazbo. Sanjajo o dobrem zdravju in dobrem zakonu. Vse te majhne stvari se seštejejo v večje kitajske sanje – sanje o enotnosti, miru in sreči. Mislim, da so to sanje vseh ljudi na svetu,« pravi. »V Tibetu, če delaš dovolj trdo, se bodo tvoje sanje uresničile,« še dodaja.

A za tibetansko vodstvo v izgnanstvu so sanje večje. »Tibetanci si prizadevajo za resnično avtonomijo s politiko srednje poti, ki je koristna tako za Tibetance kot za Kitajce. Preživetje tibetanske kulture, jezika, vere in ekologije je ogroženo,« opozarjajo.

Tisto, kar je bilo nekdaj sveto Tibetancem, je vse bolj podrejeno napredku in modernosti. Tudi verniki, ki se še vedno zgrinjajo v palače in svetišča, se morajo danes drenjati in si v množici turistov, ki prihajajo predvsem iz drugih delov Kitajske, izboriti prostor, kjer se lahko v naglici poklonijo svetemu. V pokrajini z dobrimi tremi milijoni prebivalcev so lani našteli 15.530.000 obiskov, za slabo četrtino več kot leto pred tem. Oblasti upajo, da se bo ta trend še stopnjeval. Zdi se, da sta Tibet in njegova kulturna dediščina naprodaj – tudi dobesedno, če je to mogoče sklepati po artefaktih, ki jih je mogoče kupiti v enem od uglednejših hotelov v Lhasi.

Prihodnost je kitajska, menijo v Pekingu, »nazadnjaško« tradicijo Tibeta, kot jo radi označujejo, pa silijo na obrobje. Zdi se, da Tibetancem še kako pomembna svetišča postajajo vse bolj podobna muzejem, še kako živa tibetanska kultura pa je – kot atrakcija v zabaviščnem parku – namenjena le še kratkočasenju turistov.

Prijavi sovražni govor