V kaj je zaprta državica?

V rimski gostilni L'isola, kjer strežejo imenitne specialitete s Sardinije, nas je oštir spravil v smeh z opazko, da imamo v Sloveniji urejeno državo in stabilno vlado. No, z Italijo se v tem pogledu ne da primerjati, ampak tisto o urejeni državi in stabilni vladi bi lahko bilo tudi na meji porogljivosti. Žal si je treba priznati, da je naša državica tudi po četrt stoletja nekakšen nedonošenček, kar postaja v vse bolj kaotičnem svetu nevarno. Jezdeci apokalipse, ki se jim je v zadnjem času pridružila globalizacija, najprej poteptajo šibke in zablodele. Mi pa smo šibki in smo v marsičem tudi zablodeli.

Pravzaprav si upamo trditi, da smo premogli v zadnjih letih pred osamosvojitvijo močnejši naboj državotvornega duha kot zdaj, ko smo z včlanitvijo v EU in Nato menda prifrfotali prav v nebesa. Slovenija je, kot bi se reklo, več pomenila na vasi kot zdaj v mestu. Toda v tem »mestu« ne pomenimo čisto nič, to si potihem že priznavamo, ampak zakaj? Small is beautiful, pravijo, majhnost ni nujno šibkost. Navsezadnje je Vatikan najmanjša država na svetu – z naravnost tektonskim političnim vplivom. Nekaj gre očitno zelo narobe z mednarodnim konstituiranjem te državice, če mora za njen renome skrbeti Tina Maze.

Ker se na prvi pogled zdi, da so zadnje volitve močno presejale politično kasto in se zato nekateri celo nadejajo nove duhovne in politične konjunkture, si je treba odgovoriti na nekaj vprašanj. S politično kulturo in etiko se nikomer več ne ljubi ubadati, stvar je brezupna, zato pa smo lahko pozorni na Cerarjevo vztrajno »izpostavljanje« pravne države. Če k temu dodamo še zahteve, da je treba na vsak način ohraniti socialno državo (recimo Luka Mesec), je na dlani, da sta problematična vsaj dva vidika države – pravni in socialni. Torej lahko sklepamo, da je ogrožena država kot taka.

Tega ne bi smeli vzeti z levo roko, ker je razraščanje neoliberalizma v zadnjem času ogrozilo ali celo opustošilo kar nekaj držav, večjih od Slovenije. Naomi Klein je dovolj nazorno opisala razmah uničevalnega kapitalizma v Južni Ameriki, v Evropi pa smo si lahko ogledali srhljivko z naslovom Grčija. Zadnji primer je Argentina, ki je na newyorškem sodišču izgubila boj z »mrhovinarskimi skladi« (t. i. hedge skladi) in je morala razglasiti bankrot, že osmi v zadnjih dvesto letih. Država brez denarja je kajpak kot oskubljena kura pred tropom zvitorepk.

Mimogrede se smemo vprašati, pri kom si je bil denar izposodil finančni minister Uroš Čufer; se bo nekega dne iz ozadja tega posla priklatil kak »mrhovinarski sklad«? Vsekakor bi moralo biti preteklo leto v tem pogledu dovolj poučno: od EU nismo mogli pričakovati nobenega »družinskega zavetja«, nasprotno, bruseljska in frankfurtska finančna falanga sta s Slovenijo ravnali nedostojno, pravzaprav surovo. Če bi nekdaj z nami tako ravnal Beograd, bi izgubili živce kot Zoran Predin na tisti nesrečni košarkarski tekmi.

Kot že rečeno, v času »Beograda« smo zmogli pokončnejšo državniško držo kot zdaj v Evropski uniji, pri čemer je skrb zbujajoče, da so se prav tisti, ki se kitijo z osamosvojiteljstvom, najbolj zavzemali za prihod trojke, torej za izredno upravo v Sloveniji. Tudi v tem mandatu bodo sedeli v parlamentu. Če smo že pri tem, nekdaj so skrbno izbirali kader, ki nas je zastopal v zboru republik in pokrajin, kjer so potekala mučna pogajanja o – denarju, kajpak. Zdaj se zdi skoraj čisto vseeno, kdo nas zastopa v Bruslju, saj je Lojze Peterle tam klonil pred lobiji celo pri svoji »specialnosti«, pri regulaciji trga čebelarskih izdelkov.

Če se še spomnite, v predsedstvo SFRJ slovenski volivci niso delegirali Marka Bulca, ki je bil sicer trd pogajalec v federaciji, ampak so kljubovalno izbrali Janeza Drnovška; kdo in kako bo tokrat »kljuboval« Jean-Claudu Junckerju?

Z EU torej nismo prifrfotali v nikakršna nebesa, nasprotno, tudi ta »evropska družina« je pravzaprav nevarno okolje, v katerem je treba biti buden. Pomembna, morda zelo boleča lekcija bo t. i. južni tok. In seveda je na dlani, da bruseljska birokracija čedalje bolj vsiljuje ideje in obrazce neoliberalizma, da je še neprimerno bolj podkupljiva od slovenske in da včasih deluje celo kot agentura multinacionalk in wallstreetskih monstrumov. Tem se navadni državljani seveda ne moremo upreti, imamo pa vendarle na voljo orodje – državo.

Ja, to je seveda čudno, država ni nikoli pomenila ničesar dobrega, kvečjemu nujno zlo, osovraženo prisilo in tako naprej, zdaj pa smo v čudni zgodovinski situaciji, da se bo treba pred stihijskim divjanjem sveta braniti prav z instrumenti države. Ne z vojsko in s policijo in seveda ne z nikakršnim pruskim ali francjožefovskim tipom države, temveč z moderno pravno in socialno državo, ki ne dovoli vsakemu drezati v svoje gnezdo. To, denimo, uspeva nordijskim državam, ki se jih kaka Angelca ne drzne poučevati, kaj šele pošiljati v kot.

Moderne države (s pokončno držo!) ni mogoče vzpostaviti z domoljubno vzgojo, ampak z dobrimi šolami, bolnišnicami in sodišči. In seveda s pravnim redom, v katerega ne more prilomastiti vsak evropski komisar, Monsanto, Agrokor ali Goldman Sachs. Ali Standard & Poor's, Moody's in Fitch, najvplivnejša mafijska družina na svetu. Morda nekoliko pretiravamo, toda obramba pred temi monstrumi prerašča v boj za neodvisnost, boj, ki ga bodo očitno nekatere majhne države izgubile. Velike bodo seveda preživele, majhne pa so naslednje svetovno igrišče v perpetuaciji kapitala.

Propad držav navsezadnje nikogar več ne zanima. Pred našimi očmi razpadata Irak in Sirija, v agoniji sta Egipt in Libija … pa? Pravil igre ni več, s tem pa hitro erodira dejanska suverenost (majhnih) držav, s katerimi se lahko počne skoraj karkoli. Gre pravzaprav za novo etapo akumulacije kapitala in s tem novo prerazporejanje moči v svetu.

Več pravne in socialne države potemtakem skoraj nista več frazi, ampak jasni strategiji, kako utrditi državo kot tako, kako nedonošeno državico okrepiti za izzive okolja. Konkretno: bodimo kljubovalni, ustavno zaščitimo pitno vodo, kulturno dediščino, brezplačno šolstvo, slovenski jezik – pa nam ne bo mogel do živega noben evropski komisar. To zdaj še lahko naredimo, v neki prihodnji EU se bomo morda prisiljeni spet z orožjem boriti za neodvisnost. In kajpak je treba ustavno ureditev snovati z vizijo, kot so jo, recimo, premogli tvorci ameriške ustave, menda vsi prostozidarji.

Slovenija je lahko hitro žrtev sedanjih nepredvidljivih dogajanj po svetu in navsezadnje tudi v Evropski uniji. Škodljive posledice tega, da smo nekritično, kar »na pamet« prevzeli evropsko zakonodajo, so vidne tako rekoč na vsakem koraku. Na primer: v Bruslju se je nekdo »domislil«, da helikopterji vojske in policije ne bodo več smeli reševati planincev, samo registrirana podjetja. Kaj bomo ukrenili, bomo še enkrat stisnili rep med noge?

Neodvisnost Slovenije je bolj izpostavljena, kot je bila v rajnki Jugoslaviji, s tem pa morda tudi vse tisto, kar poimenujemo z »narodova bit«. Mladi izobraženi ljudje se izseljujejo, na univerze prodira angleščina, tovarne propadajo, kmetijstvo je v zatonu, socialno tkivo v razkroju, politiki so sprti itd. Machiavelli piše: »Naši dedje in tisti, ki so veljali za modre, so imeli navado trditi, da je treba držati Pistoio z zdrahami, Piso pa s trdnjavami, zato so v sebi podrejenih krajih netili strankarske strasti, da so jih lažje držali v rokah.«

Zmagovalci zadnjih parlamentarnih volitev na veliko pleteničijo o pravni in socialni državi, ne zavedajoč se, da ključno predivo narodovega obstoja tratijo za prazno strankarsko žlobudravščino. Seveda ne vemo, ali se bo temu parlamentu zgodil kak kvalitetni preskok ali ne, vendar iz skope Cerarjeve retorike ni razbrati kake vizije. Državo je namreč treba zares postaviti na noge, ne le s prodajo nekaj podjetij in bank, temveč z dejansko utrditvijo notranje pravne, socialne in etične »discipline«.

Države naj bi po definiciji vodili državniki, take živalske vrste pa na Slovenskem ni več, če je sploh kdaj bila. Država mora biti sposobna popisati premoženje, zgraditi železnico do morja, obrzdati razne države v državi (cerkev, lobiji itd.), vzpostaviti spoštovanje do sodišč …, toda vse to se zdi bolj iluzija kot vizija.

Atom »drži skupaj« silno močna notranja privlačna sila; med protonom in elektronom (vodik) je razdalja kot med frnikolo na sredini nogometnega igrišča in praškom nekje na zadnji tribuni, in vendar se ta vrti okoli jedra. Če to povezavo od zunaj prekinemo z bombardiranjem nevtronov, imamo že atomsko bombo. Ali bo Sloveniji uspelo ohraniti dovolj močne notranje privlačne sile, da se ne bo razsula kar tako, zaradi neke neodgovorne verižne reakcije, ki še kar traja in traja? Od volitev do volitev. Od enih praznih besed do drugih. Vesolje je Stephen Hawking zaprl v nekakšno orehovo lupino. V kaj je zaprta državica?