V kakšnega boga verjameš? Jaz verjamem vate

Rudar Mehmedalija Alić je marca 2009 porušil zadnjo, enajsto pregrado v rudniku Huda jama nad Laškim, kamor so ga njegovi nadrejeni iz Rudnika Trbovlje Hrastnik (RTH) poslali na »posebno nalogo«. Že dlje časa se je namreč govorilo, da so v rovih zaprtega rudnika posmrtni ostanki več sto žrtev povojnih pobojev. Ko je danes 54-letni Mehmedalija, ki je kot štirinajstletnik z zelenih gričev nad Srebrenico prišel v Slovenijo, odšel v že dolga leta zaprti rudnik, o temni resnici slovenske zgodovine ni vedel ničesar. Veliko, neskončno veliko pa je vedel o etničnem čiščenju – o srbskem genocidu nad bošnjaškim prebivalstvom v Srebrenici, v katerem je Alić izgubil celotno moško sorodstvo, in o izbrisanih, birokratskem etničnem čiščenju, med katerim je slovensko ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 iz registra stalnih prebivalcev izbrisalo 25.671 ljudi in jih prestavilo na seznam tujcev.

Mehmedalija se je v Hudi jami hitro zavedel, da njegova rudarska naloga niti slučajno ne bo »rutinska«. Kopal je, vrtal in se prebijal do resnice. Od prve žrtve, ki se je med poskusom bega ujela v rudniškem jašku, do množice žensk kit, do tisoče mumificiranih trupel v Barbara rovu, ki jih je komunistična oblast z enajstimi pregradami poskušala skriti pred zgodovino, stvarstvom in samo seboj.

Poskušala.

Pregrade

Mehmedalija Alić se je v Hudi jami srečal s svojo usodo in, kot pravi, z usodo vseh nas. Ko je našel prvi skelet, je vedel, da ne sme odnehati. Tudi za ceno svojega življenja. To je bila njegova naloga; njegova misija. V jami je srečal v Srebrenici ubita brata. V jami je srečal zle duhove (post)jugoslovanske in slovenske zgodovine. V jami je, zavedajoč se, da so oni mi in mi oni, srečal sebe in nas.

* * *

Da se popotresni sunki zgodovine na tektonski prelomnici slovenske družbe še zdaleč niso umirili, je rudar, ki je kot tisoči srednješolcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik z brezplačno prakso pomagal graditi slovenski gospodarski čudež, nemudoma občutil na lastni koži. Odgovorni v rudniku so želeli ustaviti nadaljevanje del. Za obračun z upornim rudarjem so izkoristili birokratski aparat in Mehmedalijo Alića tik pred upokojitvijo odpustili. Oblasti niso bile zainteresirane za izkop, identifikacijo in pokop žrtev. V tako imenovani kostnici v rudniku so danes »shranjeni« ostanki 778 ljudi. (Ne)odločnost slovenskih oblasti je maja in junija 1945 pobite ljudi leta 2009 ubila še enkrat; tokrat simbolno. V Barbara rovu je ostala neimenovana, mumificirana množica pobitih, za katerimi so oblasti znova zapahnile vrata.

Neimenovana, mumificirana množica pobitih, a ne pozabljenih.

Poleti 2013 je pri Cankarjevi založbi izšla Alićeva knjiga Nihče (Niko i ništa), v kateri je upokojeni rudar tri velike zločine moderne zgodovine prek svoje osebne zgodbe povezal v točko razumevanja sedanjosti. In prihodnosti. Pri nastajanju Alićeve knjige, ki je tiho vstopila v številne slovenske in bošnjaške domove ter poskrbela za odstiranje miselnih pregrad, je sodelovala tudi filmska režiserka Hanna A. W. Slak, ki v teh dneh po Mehmedalijevi zgodbi snema igrani film.

Rudar

»Ko sem v vašem časopisu julija 2010 prebrala zgodbo Mehmedalije Alića, se me je močno dotaknila. Rekla sem si, da je to morda zgodba, po kateri je treba posneti film. A najprej sem jo želela slišati iz prve roke,« je v rudniku Mežica, kjer se skupina igralcev in uigrane filmske ekipe pripravlja na snemanje enega zadnjih rudniških kadrov, povedala režiserka in scenaristka filma Rudar (The Miner). Tega v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom snema produkcijska hiša Nukleus Film.

Hanna A. W. Slak je dva tedna po tem, ko je izvedela za Mehmedalijevo zgodbo, že pila kavo pri Alićevih v Zagorju in vstopala v nove in nove dimenzije zgodbe rudarja iz okolice Srebrenice. »Govorila sva štiri ure. Vrelo je iz njega. Slike, občutki, spomini, groza, žalost, upanje. Na koncu izpovedi sem bila brez besed. Po kratki tišini sem ga vprašala, v kakšnega boga verjame. Nasmehnil se je. 'Jaz verjamem vate,' mi je odgovoril. Ta trenutek je bil zame kot obveza, češ, tu je moja zgodba, tu je kup papirjev, dokumentov, fotografij; zdaj si ti na vrsti,« je nadaljevala Hanna, sicer avtorica več celovečernih in dokumentarnih filmov, ki že vrsto let živi in dela v Berlinu. Zaradi snemanja Rudarja se je za nekaj mesecev vrnila v Slovenijo.

»Mehmedalija je opravil veliko delo. Kot rudar je bil poslan na nalogo in jo je opravil. Takrat pa sem se jaz kot režiserka, scenaristka, pripovedovalka zgodb znašla pred svojo nalogo. Dejala sem si, da Mehmedalija ni odnehal, dokler ni prišel do konca, zato tudi jaz ne smem odnehati.« Že vse od trenutka, ko je režiserka spoznala Alića, je bil njen cilj poslušati njegovo zgodbo in jo razumeti v njenem najbolj čistem bistvu, da bi jo lahko čim bolj jasno povedala naprej. »Ko sem prvič slišala za odkritja v Hudi jami, sem bila šokirana in prizadeta, a do Alićeve izpovedi te zgodbe nisem slišala na način, ki bi mi pomagal soočiti se z njo, sprejeti nesprejemljivo in narediti korak naprej. Vedno so bile prisotne primesi političnega in zgodovinskega manipuliranja, ki ga prek svojega dela hitro začutim. Nihče ni govoril pristne, inertne resnice. In moja prizadetost je ostajala; občutek, da nekdo nekaj groznega še vedno skriva pred mano in me straši, da je pregrozno, da bi to kadarkoli lahko sprejela. Ostajala je tesnoba. Ko pa sem slišala Mehmedalijevo zgodbo, je bilo povsem drugače. Ta človek se ni bal resnici preprosto pogledati v oči. Govoril je resnico. Svojo resnico, toda neizkrivljeno resnico. In nenadoma tesnobe ni bilo več in ni bilo več strahu. Na ta način želim zgodbo povedati naprej,« je v mežiškem rudniku odločno razlagala 40-letna režiserka, ki nikoli ni dvomila, ali po Alićevi zgodbi posneti dokumentarec ali igrani film. »Ni me zanimalo razmišljanje, ugibanje, filozofiranje o preteklosti, poustvarjanje dogodkov, mnenja strokovnjakov. Vse to je bilo del raziskave za film, toda zanimal me je ta človek, rudar kot lik, njegovo iskanje sebe in lastne resnice, njegov pogled na našo kolektivno resnico, njegova pot skozi temo in končno njegova lastna odrešitev, ki je lahko odrešitev tudi zame.«

* * *

Globoko pod Peco sta iz vlakca v rudarski opravi drug za drugim izstopila resnični Mehmedalija Alić in hrvaški igralec Leon Lučev, ki v Rudarju upodablja Alića (v filmu: Alija Bašić). Težko bi si bila bolj podobna. Obrazne poteze. Drža. Energija. Gibi. Močno, ne povsem določeno čustvo, ki dobesedno mlati po prostoru. »Ko sem prebral scenarij, sem vedel, da je to to. V njem sem se prepoznal. V njem sem prepoznal nas vse. To je, povedano preprosto, naša zgodba. Tudi sam imam na Hrvaškem za seboj bolečo vojno izkušnjo. Ta čas me je zaznamoval. Vse nas je. Ključno je, da ljudje zvedo resnico. In Mehmedalijeva zgodba je resnica. Nič več in nič manj,« med sprehodom po hladnih in prašnih rovih, kjer je filmska ekipa ustvarila natančno kopijo Hude jame, pove 45-letni Lučev.

Z Mehmedalijo sta pred začetkom snemanja skupaj odšla v Barbara rov. To je romanje v temo človeške duše. Srečala sva se, pravi hrvaški filmski deloholik. »Mehmedalija je zame navdih. Zaprl mi je usta. Poslušal sem ga in opazoval. Je človek, ki ga sovražijo prav vsi sistemi. Zato, ker je za ceno svojega življenja pripravljen iti do konca. Vedno in povsod. Pogumen je, skoraj nemogoče ga je ustaviti. Deset takih ljudi bi lahko spremenilo svet,« je med kratkimi odmori med snemanjem razlagal utrujeni, a strogo osredinjeni Lučev. Njegov motiv? »Resnica.«

Na zadnji dan snemanja v rudniku je filmsko ekipo Rudarja obiskal tudi resnični rudar – Mehmedalija Alić. Vrnil se je v domače okolje. V mežiškem rudniku je prepoznal Hudo jamo. Rudniških zidov se je dotikal z nežnostjo in spoštovanjem, po temnih rovih je, drugače od vseh ostalih, hodil z dolgim in suverenim korakom rudarja. Domač teren. S filmsko ekipo je hitro vzpostavil stik. In ona z njim. »Lepo je. Pretresljivo lepo … Upam le, da se bo nekaj končno premaknilo in bodo ljudje dojeli, da ni naših in njihovih žrtev,« je tiho dejal Mehmedalija.

* * *

Rudniški zvoki. Drgetanje. Imitacija Barbara rova. Zamrznjen pogled na nepredstavljivo. Mlatenje po zavesti. Akupunktura podzavesti. Fikcija se sreča s svojo resnično substanco. To se v filmu ne zgodi velikokrat, tudi v literaturi in gledališču ne. V družbi, ki svojo zgodovino opazuje s široko zaprtimi očmi, to nujno pomeni hojo po robu. Drugače preprosto ne gre. Resnica je vedno tam nekje. »Če bi po Alićevi zgodbi posnela dokumentarni film, bi morda nastal intimen, subjektiven, tudi poetičen dokumentarec, a to ne bi bilo prav,« je prepričana Slakova. »Fikcija je strogo strukturirana. Je logična. Je disciplinirana. Je objektivna zato, ker se ne dela, da to je. Je tudi zdravilna. Pripovedovanje zgodb – od sedenja okoli jamskega ognja naprej – je ustvarjanje in ohranjanje kolektivnega. Zgodba pripada tistim, ki jo poslušajo. Zgodba pomaga razumeti nerazumljivo, sprejeti nesprejemljivo, premagati strahove, odgnati tesnobo, najti pogum, poiskati izhod, se osvoboditi demonov in napraviti korak naprej. Pripovedovanje nam je omogočilo preživetje. In za to nam gre!« ●