V kateri zgodbi smo

Parlament je v torek po sedemurni razpravi sprejel novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter tako vsem priznal pravico do sklenitve zakonske zveze. Pred parlamentom je stalo precej ljudi, ki so demonstrirali proti noveli. Na aktivistični spletni strani nasprotnikov so po sprejetju objavili natančno navodilo za zbiranje podpisov za razpis referenduma, ki bi v imenu pravic otrok novelo zakona izničil. Gre za pravice otrok ali le za novo križarsko vojno?

Onkraj ljudi dobre volje

Nekaj dejstev je bilo mimo vsebine problema opaznih tudi bolj oddaljenemu opazovalcu. Zagovorniki in predlagatelji novele (iz Združene levice) so ves čas dogajanja in razprave izkazovali dostojanstveno držo in se niso pustili niti prestrašiti niti sprovocirati. To bi bil lahko znak občutka premoči, kajti napovedovali so se parlamentarna večina, mednarodna podpora in nova referendumska pravila, ki otežujejo politične manipulacije z ljudmi. Lahko pa so predlagatelji preprosto le verjeli v to, kar počnejo. Vsekakor na drugi strani ni bilo videti niti dostojanstva niti miru, temveč precej ideološke popadljivosti, sarkazem, diskvalifikacije, žaljivke in veliko predsodkov. Veliko vsega, skratka, kar v civilizirani razpravi ni dopustno, kaj šele produktivno, četudi bi bili argumenti nasprotnikov utemeljeni in tehtni.

Druga opazna hiba dogajanja je bila ta, da prave razprave sploh ni bilo, v ozadju je bilo glede utemeljitve družine in zakonske zveze čutiti le dve raznorodni socialni doktrini: eno o nerazvezljivosti in svetosti zakona med moškim in žensko pred Bogom (ki ga zastopa Katoliška cerkev) in drugo o zakonski zvezi kot pogodbenem odnosu dveh oseb v kontekstu družbene pogodbe, ki je postavljena na temelj svobodne izbire bodisi v času sklenitve bodisi v času razklenitve, to pa sodi v doktrinalni aparat modernosti in (po)razsvetljenskih družb.

Seveda se je potem opazovalcu postavilo logično vprašanje o izvorih aktualnega predloga o noveli zakona. Glede na to, da do zdaj nerešeno vprašanje pod raznimi »levimi« ali levosredinskimi vladami ni bilo dokončno rešeno, se ponuja odgovor, da gre za kontinuiteto prizadevanj, ki so se zgostila okrog koalicije strank Združene levice. Toda na drugi strani je bilo zaslediti močne reakcije, ki so sporočale dvoje: prvič to, da so nasprotniki novele prepričanja, da ne gre le za slovenske istospolne pare, ki bi se želeli tu poročiti, temveč za dobro organizirano mednarodno zaroto, ki ogroža temelje sveta in njegove naravne ureditve, ki jo simbolizirajo nedolžni otroci. (V zvezi s tem priporočamo članek kolegice Jele Krečič v torkovih Književnih listih: Freudovo otroštvo še vedno buri duhove.) Drugič pa sporoča to, da gre za nanos zgodovinskih ideoloških bolečin, ki segajo v arzenal kulturnega boja, ter razsvetljensko-protirazsvetljensko vojno, ta pa daleč presega povprečni domet slovenskih »dobrovoljnih ljudi« s slabim spominom na drugo svetovno vojno, komunizem in politične krvavice vsakokratnega režima.

Kdo sem jaz

Kaj je moderno zlo, pred katerim je treba obvarovati svet? V vsej zadevi je težko spregledati križno potrjene (preverjene) podatke o globoko motiviranem angažmaju slovenske Cerkve pri dogajanju pred parlamentom ta teden in seveda pri vsem, kar ga je ves čas spremljalo. S prižnic pri nedeljskih mašah se je opozarjalo na zlo, ki stoji za novelo zakona, organiziralo se je avtobuse za prevoz protestnikov in omenjalo se je izvore zla, ki sežejo vse tja do francoske revolucije, ideje egalitarizma in prostozidarske zarote proti Cerkvi.

Ne moremo, da ne bi razločili tri ravni dogajanja. Prva je v nesporazumu, imenovanem papež Frančišek, druga je v očitnem razkoraku med njim in slovensko Cerkvijo, tretja pa je v njeni metodi, ki tako verne kot neverne vedno znova razočara.

Papež Frančišek je glede gejev lani poleti, ko se je vračal iz Brazilije, dejal: »Če je nekdo gej in išče Boga ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil?« Njegov poudarek je bil očiten, kajti jasno je povedal, da lahko obstajajo geji, ki so dobrega srca in so iskalci Boga, zato jih ni niti treba niti mogoče povprek demonizirati, kot to počnejo protigejevski aktivisti.

In res je tudi, da je papež k temu dodal: »Težava ni v tej (spolni) orientaciji. Moramo biti bratje. Težava je v lobiranju za to orientacijo oziroma lobiranje pohlepnih ljudi in političnih lobijev, prostozidarskih lobijih in številnih drugih. To je najhujši problem.«

Smo pri drugi ravni: slovenska Cerkev se je razvidno osredotočila na tezo o lobijih in na udaru so se (spet) znašli levičarji (ZL je dejansko predlagala novelo zakona) in prostozidarji kot na novo vzpostavljeni kužni subjekt, ki so mu v naročje porinili težo vseh preostankov logike iz zgodbe, katere račun se ne izide v čistih oblikah. Na primer: slovensko-hrvaški pisatelj Branko Šömen v svojih razsežnih knjigah (Mudrost in Snaga: te bomo v Književnih listih predstavili v prihodnjih tednih) popisuje, kako so v slovenskih prostozidarskih ložah že v 18. stoletju delovali ugledni slovenski intelekti, na primer škof Brigido, duhovnik Valentin Vodnik pa Žiga Zois, Jurij Eisler, Franz Pesenegger, slednja učitelja Franceta Prešerna itn. Vodja ene od lož v Zagrebu je bil zagrebški škof Maksimilijan Vrhovac, z njim veliko število cerkvenih dostojanstvenikov; toda šlo je za čas, ko je bila razsvetljenska ideja spoštovana.

Občutenje, ki ga ta trenutek, tako je vsaj videti, izkazuje slovenska Cerkev, pa precej dobro ustreza tezam papeške enciklike Humanum Genus, ki jo je 20. aprila 1884 objavil papež Leon XIII. Gre za antimasonski manifest, v katerem eno proti drugi jasno postavlja dve strani, božjo in satanovo. Razsvetljensko prostozidarstvo ima za cilj uničiti Cerkev in je orodje hudiča, ta pa za dosego svojih ciljev na politični ravni uporablja socialiste in komuniste. Zelo jasno razloči dva koncepta poroke, božjo in civilno-pogodbeno, oziroma nesprejemljivost slednje. Zelo jasno naznači, da se prostozidarji želijo polastiti vzgoje otrok in da so naturalisti, ki nesprejemljivo trdijo, da imajo vsi ljudje enake pravice in so enaki v vseh ozirih. Povrh nesprejemljivo trdijo, da nihče nima pravice do zapovedovanja drugim.

V nasprotje prostozidarski »sekti« Cerkev ponuja materinsko ljubezen in zdi se, da se ta pojem ideološkega materinstva v politično-ideološkem kontekstu premočno prevezuje na »družinsko-materinsko« dogajanje pred slovenskim parlamentom ta teden in na izjavo predstavnika slovenske Cerkve dr. Tadeja Strehovca, da bo Cerkev vedno podpirala »civilnodružbena gibanja«, ki bodo branila družino (in materinstvo).

Ko se obrne v kriminalko

Tako smo pri tretji ravni, pri metodah, ki tako verne kot neverne vedno znova razočarajo. To, da sta SDS in NSi izkoristili ideološko valovanje Cerkve v zadevi novela zakona, ki redefinira zakonsko zvezo v skupnost dveh oseb, je logično ravnanje strank, ki v teh zadevah ne moreta presenetiti, saj med njunimi načeli in interesi obstaja enačaj. Če v roke vzamete knjigo Od prostozidarstva k veri avtorja Mauricea Cailleta, vidite, da je knjigo prevedel zdajšnji ljubljanski nadškof Stane Zore. Če k temu dodate dejstvo, da knjiga prostozidarstvo diskvalificira in obravnava izključno pod vidikom korupcije in klientelizma, potem zveni logično, da v tem okolju zadeve v civilizacijsko-kulturnem smislu težko zvenijo razsvetljensko, zoisovsko, vodnikovsko, goethejevsko ali mozartovsko. Zgodba se bo bolj osredotočila na Voltaira in Garibaldija, ki je papeško državo spravil za vatikanske zidove, in od tod tesnoba Leona XIII.

To je stranska, a bistvena zgodba zgodbe, ki se imenuje novela zakona. O podobnem dogajanju je nekoč že pisal André Gide v knjigi Vatikanske ječe, ki jo je označil za »ironičen roman«. V njem je namreč vzpostavljena razlika med dobrim papežem in papežem predstav po meri ideoloških in političnih potreb, kar nekako ustreza projekciji današnjega papeža. Do grofice, od katere so želeli dobiti zajetno denarno donacijo, so v vsej tajnosti (kajti v Franciji je razsvetljenska policija nadzorovala vse, kar je dišalo po kleru) poslali kardinalovega odposlanika, ki je snoval skrivno križarsko vojno. Zahtevala se je popolna konspiracija, kajti »križarji« so bili na udaru dveh nevarnosti: ena so bili prostozidarji, druga jezuiti, ki da so bili skorajda že njihovi zavezniki. Šlo pa je za to: papež je do sveta nedopustno omehčal svoja stališča, ki jih je sicer zapisal v encikliki, kajti v resnici na papeškem prestolu ni bil pravi papež, temveč tisti, ki so ga podtaknili prostozidarji, medtem ko so pravega zaprli v Angelski dvorec.

Vse se je izkazalo za prevaro zainteresiranih prevarantov in vse skupaj se je naobrnilo v kriminalko v slogu Agathe Christi. Tako, se zdi, je tudi s človekovimi pravicami v Sloveniji in zgodbi o razmerju med Cerkvijo in desnico. Na koncu se tovrstne zgodbe obrnejo v kriminalko, ki jo obravnavajo sodišča, pred tem pa se ljudi poziva na referendume in shode, kjer naj bi se reševala morala človeštva.