V labirintih sveta: Miti z Gazimestana

Jugoslavije pred četrt stoletja ni pokončala zgodovina, ampak predvsem spretne manipulacije z njo.

Objavljeno
23. junij 2016 16.46
Branko Soban
Branko Soban

Narod je deus ex machina moderne politike.

Jacques Julliard


Najveličastnejši miti govorijo o skrajnostih.

Karen Armstrong

Stojim na Gazimestanu. Oborožena stražarja v napol propadajoči čuvajnici, ki je že lep čas ni nihče popravljal, se ne pustita motiti pri svojem dopoldanskem obroku. Koščena rjavodlaka psa, ki sta se pritepla od kdovekod, cvileče čakata na nekaj koščkov hrane, ki nato v resnici priletijo prednju. Vsi, oba čuvaja in psa, so resno zatopljeni v ta pozni zajtrk ali malico. Prišleki ne zanimajo nikogar. Kamniti spomenik kosovskim junakom, ki so ga postavili že v petdesetih letih prejšnjega stoletja in na katerem piše, da mora enkrat v življenju prav vsak Srb obiskati ta kraj, sameva. V popolni tišini. Pod njim je neskončen travnik. Visoka trava v vetru valovi kot morje. V daljavi se dviga v nebo para iz termoelektrarne Obilić. Tamkajšnji pepel bagri nenehno zasipajo z zemljo, da ga veter ne bi raznašal naokoli, saj je zaradi slabe ekologije, kot pravijo ljudje, tam že tako dovolj različnih bolezni.

Gazimestan je bil pravzaprav usodna prelomnica v zgodovini nekdanje skupne države. Na travniku pod spomenikom se je v tistih vročih dneh konec junija 1989, ob šeststoti obletnici kosovske bitke, zbralo milijon ljudi. Na Kosovo polje so prihajali z vlaki, avtobusi, tovornjaki. Tu je bila vsa tedanja jugoslovanska politična elita. Tudi takratni predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek. Od povabljenih sta manjkala hrvaški član zveznega predsedstva in – razumljivo – turški veleposlanik v Beogradu. Glavni govornik na tej mamutski slovesnosti je bil seveda Slobodan Milošević, ki je takrat zlovešče napovedal: »Danes smo spet v bitkah in pred bitkami. Te niso oborožene, čeprav tudi te niso izključene …« To je bilo mračno oznanilo krvave morije, ki je potem na Balkanu odnesla več kot 100.000 življenj.

Slobodan Milošević je bil takrat na vrhuncu moči. Na Gazimestan, na ta svoj sestanek z zgodovino, je prišel le nekaj mesecev po tako imenovani »antibirokratski revoluciji«, ki je z dopolnitvami srbske ustave odnesla avtonomijo Kosova in Vojvodine. Zaradi nenehne reciklaže kosovskega mita, skupnega projekta srbske nacionalistične elite in pravoslavne cerkve, je sebe doživljal kot nekakšnega novega kosovskega junaka. O tem v svojih spominih denimo govori tudi Momir Bulatović, takratni črnogorski voditelj, ki mu je svetoval, da na Gazimestanu vendarle govori za neprebojnim steklom. A Milošević se z njim ni strinjal. »E, moj Momo, nimam te sreče, da bi me ubili na Kosovu. Predstavljaj si, da predsednika Srbije na Kosovu pokončajo pred milijonom Srbov. To ne bi bilo dobro za Albance, bilo pa bi morda dobro za Srbe …« je takrat morbidno odgovoril svojemu črnogorskemu pajdašu.

Miloševićevo obujanje kosovskega mita je klasičen primer zlorabe zgodovine v politične namene, na kar v knjigi The Uses and Abuses of History (Uporabe in zlorabe zgodovine) imenitno opozarja tudi ugledna kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan. Car Lazar, ki je kot mučenik padel v bitki na Kosovem polju, namreč ni bil vladar vseh Srbov. Bil je zgolj eden od veljakov, ki so se borili za oblast v razpadajočem srbskem imperiju, ki ga je nekoč ustvaril car Dušan. Nekateri med njimi so že zdavnaj postali turški vazali in so se podali v bitko na strani sultana Murata. Turški vazal je bil denimo celo Lazarjev sin.

Srbski vodja je na Gazimestanu sicer priznal, da je v debatah o kosovski bitki še danes težko reči, kaj je zgodovinska resnica in kaj legenda, toda to seveda ni niti najmanj zmotilo njegovih načrtov. Na tem veleshodu je namreč sveti duh srbske nacije, duh velike Srbije, z njegovo pomočjo dokončno ušel iz steklenice. S prepevanjem neuradne himne Ko to kaže, ko to laže, Srbija je mala se je slovesnost na Gazimestanu prelevila v versko-politični ritual, v nekakšno nacionalistično liturgijo brez primere. Ta je dokončno zdramila kolektivni spomin, o katerem francoski sociolog Maurice Halbwachs, ki si je tudi omislil ta termin, trdi, da se praviloma bolj kot s preteklostjo vselej ukvarja predvsem s sedanjostjo. Zlasti seveda s tem, kako narod sebe vidi tukaj in zdaj.

Jugoslavije torej pred četrt stoletja ni pokončala zgodovina, ki je je na Balkanu, kot je slikovito dejal Winston Churchill, vselej veliko več, kot je je mogoče spokojno prebaviti, ampak predvsem spretne manipulacije z njo, pri čemer sta še posebej prednjačila Slobodan Milošević in Franjo Tuđman, glavna krivca za nekakšno kolektivno nacionalno slepoto in posledično za strašne zločine, ki jih zlepa ne bo mogoče pozabiti, ne odpustiti in ne pravično kaznovati.

Nacionalizem je v zgodovini sorazmerno nov, sodoben pojav. Komisija Društva narodov, ki je po prvi svetovni vojni na novo črtala meje sredi Evrope, je iz dneva v dan srečevala ljudi, ki niso vedeli, ali so Čehi ali Slovaki, Litovci ali Poljaki. Odgovarjali so jim, da so pravzaprav samo kmetje ali pa prebivalci te ali one vasi. Italijanski sociolog Danilo Dolci je denimo sredi petdesetih let prejšnjega stoletja presenečen ugotovil, da v vaseh v ruralni notranjosti Sicilije živijo ljudje, ki še nikoli niso slišali za Italijo, čeprav so tam živeli od nekdaj. Zato je imel veliki britanski zgodovinar Eric Hobsbawm prav, ko je opozarjal, da je nacionalizem pravzaprav nadvse paradoksna zgodba. Čeprav gre za nov pojav, si nacionalisti namreč kar čez noč izmišljajo zgodovino in tradicije. Za sprotno politično rabo.

Na tleh nekdanje Jugoslavije se je nacionalizem – tudi z obujanjem pozabljenih in kreiranjem novih mitov – razgorel tako rekoč do skrajnosti. Še zlasti seveda po Titovi smrti in razpadu nekdanje skupne države. In to ne le v Srbiji, denimo piše Ivan Čolović v knjigi Balkan – teror kulture. Beogradu so namreč kmalu sledile še slovenska, hrvaška, makedonska, bošnjaška in črnogorska nacija. Novi nacionalni simboli, obredi in miti so nadomestili staro jugoslovansko komunistično religijo, kar pomeni, da je dolgoletni kult bratstva in enotnosti dokončno izrinila idolatrija nacije. Nova politična religija torej, nekakšen nasilni kult nacije, kot temu pravi italijanski zgodovinar Emilio Gentile, ki ni v bistvu nikomur prinesla nič dobrega.

To zelo lepo razloži hrvaški pisatelj Miljenko Jergović, ko zapiše, da je Jugoslavija nekaj najboljšega in nekaj najhujšega v zgodovini vsakega jugoslovanskega naroda. Z Jugoslavijo so bili ti narodi namreč prvič in zadnjič protagonisti v svetovni zgodovini. Z njo smo se rodili, po njej pa potonili v blaženo anonimnost in magmo izgubljenih in neuresničenih zgodovinskih hrepenenj. Dobili smo državo in se z njo odjavili iz svetovne zgodovine.

Kdo ve danes za Slovenijo, ki jo na svetovni zemljevid pravzaprav postavlja le nekaj znanstvenikov, umetnikov in športnikov? Skorajda nihče, a samovšečna domača politika se še vedno obnaša, kakor da smo center sveta, si samopašno monopolizira zasluge, obsoja drugače misleče in pozablja, da je v vročici osamosvojitvenega nacionalizma v najžlahtnejšem duhu totalitarnih držav izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije. Dva sodnika evropskega sodišča za človekove pravice sta v sodbi o tej zadevi v ločenih mnenjih brez dlake na jeziku zapisala, da je to bil očiten poskus etničnega čiščenja.

Zgodovina nikoli ne bo prijazna do dogodkov, ki so sledili razpadu Jugoslavije. Po svoje tudi zato, ker ni takrat (skorajda) nihče dojel, da nam zgodovina pravzaprav pomaga razumeti vsaj dve stvari: najprej tiste, s katerimi nam je usojeno sobivati, in prejkoslej tudi svoj narod, torej samega sebe. Ameriški profesor John Lewis Gaddis zato pravi, da je zgodovina pravzaprav nekakšna vožnja s pozornim opazovanjem vzvratnega ogledala. Kdor bo gledal samo nazaj, kot so to počeli najbolj zagrizeni nacionalisti, bo prej ali slej končal v obcestnem jarku. Pogledi nazaj so seveda nujni. Tudi zaradi tega, da veš, od kod prihajaš. Toda hkrati je treba ves čas gledati tudi naprej, da vidiš, kdo vse je še na cesti, in da se pravočasno izogneš morebitni nesreči. Tako spretnih političnih voznikov v času razpada Jugoslavije ni bilo prav veliko. In vojna je postala neizbežna. Nekateri so jo pravzaprav, kar je še posebej tragično, celo hoteli.