V peklu tesnobe

Anksioznost lahko omrtviči življenje, je začarani krog, iz katerega se posameznik težko izvije.

Objavljeno
21. november 2014 10.54
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

»Bojim se zaprtih prostorov, daljša vožnja z dvigalom je zame pekel. Ne hodim v gledališče ali kino, bojim se vožnje z letalom ali vlakom, trepetam pred zastojem na avtocesti, saj misel na to, da sem v prostoru, iz katerega ne morem pobegniti, v meni takoj sproži napad panike. Težko diham, srce mi utripa, v rokah čutim mravljinčavost. Moje misli, ki ves čas begajo, so močnejše od telesa, nad katerim povsem izgubim nadzor. Kot da v meni živi neki histerični človek, ki po tem, ko je vsega konec, izgine. Ko sem prvič doživela napad panike, sem pristala na urgenci, saj sem mislila, da umiram.«

»Vsak ponedeljek, ko se odpravim v službo, mi je slabo. Ves čas me skrbi, kaj si ljudje mislijo o meni, vedno se mi zdi, da me ocenjujejo, da bom, če bom odprl usta, izpadel neumen. Na sestankih sem tiho in upam, da me nihče ne bo nič vprašal. Strah me je v trgovini, ker se mi zdi, da me prodajalke prezirajo, v restavracije ne hodim, ker se bojim, da bom kaj polil ali prevrnil. Vedno sem bil plašen, a zdaj se je vse skupaj spremenilo v fobijo, ki požira moje življenje. Nimam dekleta, nimam prijateljev, najraje bi ostal doma zaprt v svojem stanovanju, kjer se počutim najbolj varno.«

Zakaj se v naše misli in telesa naselijo strahovi, ki začnejo upravljati naše življenje?

Anksioznost oziroma napadi tesnobe veljajo danes za najpogostejšo duševno motnjo. Pri nas natančnejših podatkov nimamo, v Evropi naj bi zaradi anksioznosti trpelo okrog 50 milijonov ljudi, v ZDA, kjer je ta motnja pogostejša kot depresija, pa približno 40 milijonov. Anksioznost je tam najpogostejši vzrok za bolniško, pogostejši od prehlada.

Prav vsak od nas je že doživel obliko stresa, skrbi in strahu, ki so naravni pojavi, saj nas obvarujejo pred nevarnostmi. Tistih nekaj odstotkov posameznikov, ki takih občutij ne poznajo, ki ne znajo na obrazu sočloveka prepoznavati občutja strahu, ki nimajo empatije, je namreč psihopatov. Evolucionarna psihologija označuje anksioznost kot refleks, ki naznanja bližajočo se nevarnost in ki je naše prednike mnogokrat rešil, da so se lahko izognili nevarnosti in preživeli.

Kajak angst

Ko se začenja tesnoba pojavljati in ponavljati brez pravega vzroka, ko začne hromiti naše vsakdanje življenje, jo lahko označimo za anksiozno motnjo. Patološka občutja živčnosti, paničnosti, ujetosti, prestrašenosti, slabosti, paranoje niso sodoben pojav, čeprav raziskave kažejo, da so ljudje, ki živijo v manj razvitih državah, manj tesnobni (morda gre le za pomanjkanje statističnih informacij). Ta motnja še vedno velja za stigmo, zato številni, ki trpijo zaradi nje, živijo dvojno življenje in skušajo skriti stanja eksistencialne krhkosti, v kateri se vsake toliko časa znajdejo, o njih ne govorijo niti svojim najbližjim. Zdi se jim osvobajajoče, ko izvedo, da niso edini.

Ljudje, ki prvič doživijo napad panike, mnogokrat končajo na urgenci, saj so prepričani, da umirajo. Ta pojav poznajo vse kulture, vsaka s svojim odtenkom. Ko Evropejci in Američani prvič dobijo napad panike, mislijo, da imajo srčni napad, medtem ko se Japonci na prvi pomoči znajdejo zato, ker jih skrbi, da bodo v javnosti omedleli, kar bi bila zanje velika sramota. Inuiti se največkrat spopadajo z agorafobijo, strahom pred odprtim prostorom, ki mu pravijo tesnoba kajaka, saj posameznika nenadoma popade strah, da bi sam odšel na lov s svojim čolnom, ker se mu zdi, da bo tam umrl.

Čeprav se panični napadi mnogokrat ponovijo, če se znajdemo v enakih okoliščinah kot takrat, ko smo jih doživeli prvič, in četudi vemo, da ne gre za srčni napad ali omedlevico in da ne bomo umrli, jih težko preprečimo.

Pravijo, da za anksioznostjo zbolevajo le ljudje, vendar to ne drži. Moj že pokojni pes se je bolestno bal neviht, ki jih je s svojim čudežnim živalskim petim čutom zaslutil že nekaj ur prej. Takoj je dobil napad panike, ki je lahko trajal več ur in katerega simptomi so bili čisto podobni človeškim. Vsa ta nevrotičnost, ki jo je bilo včasih težko spremljati, saj je morala biti zanj izjemno stresna, a vendar mu nismo mogli pomagati, pa mu ni skrajšala življenjske dobe, saj je živel kar osemnajst let in se je strahu pred nevihto rešil šele, ko je oglušel.

Atlantida na Atlantiku

Scott Stossel je uspešen urednik ameriške revije The Atlantic. Star je štirideset let in že od svojega drugega leta trpi zaradi anksioznosti. O tej bolezni oziroma motnji je na začetku leta za svojo revijo napisal daljši članek, ki je doživel izjemen odmev. Zdaj je nastala še knjiga Moja leta anksioznosti (My Age of Anxiety), ki jo je napisal kot del terapije soočanja s samim seboj. Njegovo pisanje je boleče iskreno; branje odlomkov iz knjige sem morala večkrat prekiniti, ker sem bila tudi sama že skoraj na tem, da me zagrabi tesnoba in me vrže ob tla. Ko se Stossel pripravlja na javni nastop, štiri ure prej pogoltne en xanax, tik pred nastopom še enega in še tableto proti visokemu pritisku ter ju poplakne s kozarcem vodke. Ker ga niti vse to ne umiri, si privošči še en kozarec alkohola, četudi je še jutro. Med nastopom ima v žepu, za vsak primer, nekaj pomirjevalnih tablet in dve steklenički vodke. Ta natančno preštudirana razmerja kemije in alkohola ga umirijo toliko, da lahko v miru nastopi. Če popije preveč alkohola, se napije, če ga popije premalo, se začne potiti, glas se mu začne tresti in prestrašen zbeži z odra. Kar se mu je že večkrat zgodilo.

Ko je na poroki pred oltarjem čakal nevesto, je imel tako močan napad tesnobe, da se je bal, da bo moral zapustiti prizorišče. Potil se je tako močno, da mu je moral mož, ki ga je poročil, podati robček, njegova obleka je bila čisto premočena, noge so se mu tresle in moral se je nasloniti na bodočo ženo, sicer bi padel.

Takšni napadi ga spremljajo vse življenje; zaradi njih ni hodil na zmenke, zabave, predavanja, sredi pogovorov za službo je doživljal živčne zlome, imel je panične napade na letalih, vlakih, med vožnjo v avtu. Tudi kadar nima napadov, ga ves čas nekaj skrbi, za družino, zdravje, finance, in včasih se te skrbi spremenijo v fizične bolečine: boli ga želodec, ima glavobole, slabo mu je, težko diha in požira. Vse te misli in bolečine popolnoma okupirajo njegov um.

Ko je bil še majhen, ga je bilo vedno, ko ga je mati zapustila, strah, da se ne bo več vrnila. Pri sedmih letih je bila preproga v njegovi sobi popolnoma uničena zaradi živčne hoje. V šoli je več časa preživel pri psihologinji kot v razredu, saj je imel vse možne psihosomatske bolezni. Pri desetih je šel na psihiatrično zdravljenje. Pomirjevala (poskusil je vsaj trideset različnih vrst), ki jih je jemal, so vsaj nekaj časa delovala in ga obvarovala pred tem, da ga niso zaprli v psihiatrično bolnišnico. Poskusil se je ozdraviti s kognitivno-vedenjsko terapijo, meditacijo, jogo, akupunkturo, hipnozo ..., a nič ni delovalo. Navzven deluje kot miren in uspešen človek, a če bi lahko vstopili v njegovo kožo, bi videli, v kakšni stiski je ves čas. Najbolj ga je strah, da bi v javnosti bruhal, in se ves dan ukvarja s tem, kaj mora storiti, če bi se to res zgodilo, čeprav je nazadnje, kot pravi, bruhal pred 35 leti, 2 mesecema, 4 dnevi, 23 urami in 34 minutami.

Anksioznost je očitno nekaj, kar je podedoval. Njegov dedek je bil dekan Harvarda in je zadnjih trideset let življenja, zaradi močnih napadov tesnobe, preživel v norišnici. Dobival je elektrošoke in močna zdravila. Njegove motnje so se začele pojavljati, ko mu je umrl prvi otrok in ko so kasneje v drugi svetovni vojni umirali študentje, ki jih je nekoč učil. Njegova žena je obupana umrla zaradi prevelikega odmerka zdravil in alkohola. Stosslova mama je imela uspešno kariero, a je tudi njo mučila anksioznost, imela je paranoje, napade panike in bala se je višine. Raziskave kažejo, da se materam, ki imajo v času nosečnosti anksiozne motnje, rodijo anksiozni otroci. Prav tako znanstveniki ugotavljajo, da so Judi, še posebej moški, zaradi svoje zgodovine bolj tesnobni od drugih – ni čudno, da so gen, ki aktivira specifično skupino nevronov v amigdali (predel v tako imenovanem plazilskem delu možganov, ki ima osrednjo vlogo pri procesiranju čustev), poimenovali gen Woodyja Allena.

Najmlajši v stiski

Pri otrocih je zelo pogosta tako imenovana socialna anksioznost. O tem v knjigi Socialna anksioznost v otroštvu in mladostništvu piše docentka psihologije Melita Puklek Levpušček. Pravi, da te čustvene motnje pogosto ne prepoznamo kot otrokovo težavo, saj gre za plašne otroke, ki so v svojem vedenju ponavadi ubogljivi in nemoteči, čeprav je socialna interakcija z drugimi ljudmi zanje lahko izjemno boleča in strašljiva izkušnja, saj se ves čas bojijo neuspeha, zavračanja in posmehovanja. Socialno anksiozni otroci so lahko tudi manj uspešni, saj se v razredu le redkokdaj izpostavljajo s svojim znanjem, mnenjem in idejami, doživljajo miselne blokade. Pri ustnem preverjanju znanja, pri pisnih preizkušnjah se namesto na vsebino naloge osredotočajo nase, na svoje sposobnosti in možen neuspeh. Pretiran strah lahko takšne otroke v času mladostništva vodi v čustvene in vedenjske motnje, od depresije in osamljenosti do zlorabe alkohola in drog.

»Danes veliko govorimo o dislektičnih in avtističnih otrocih, na otroke, ki so socialno anksiozni, pa mnogokrat pozabljamo, čeprav doživljajo veliko notranje trpljenje. Navzven sicer niso problematični, a v resnici morajo v učenje in priprave za šolo vlagati veliko več dela kot drugi otroci, saj jim je težko improvizirati in na ustnem preverjanju znanja ne znajo biti sproščeni. V adolescenci se stanje še poslabša, ker vrstniki z njimi zelo težko navežejo stik, zato so raje sami doma kot v družbi. Ves čas imajo negativne misli, premišljujejo o tem, da jim ne bo uspelo, da se jim bodo drugi smejali, in mnogokrat so žrtve medvrstniškega nasilja.«

Statistično se število teh otrok povečuje, vendar natančnih podatkov nimamo. Živimo pač v času, ki slavi ekstrovertirane ljudi – bolj je pomembno, kako te vidijo drugi, kot to, kaj res znaš. Največ štejejo ljudje, ki so očarljivi, privlačni, zapeljivi, egocentrični in energični. Sramežljivi in tihi ljudje se v takšnem svetu veliko težje znajdejo, čeprav so mnogokrat bolj talentirani, zanimivi in delovni kot ekstrovertiranci.

Geniji in njihove zadrege

Mnogokrat so obsesivne ali tesnobne osebnosti izjemno kreativne. Ljudje, ki so že od otroštva radi veliko sami, razvijajo svojo domišljijo. Že pokojni Anthony Storr, izjemni razlagalec psihologije vsakdanjosti, v knjigi Umetnost psihoterapije pravi, da so obsesivci dejansko nepogrešljivi za zahodno civilizacijo. »Intelektualci, pa najsi delujejo v znanosti ali humanističnih vedah, so nasploh obsesivne osebnosti.« Storr že ve, saj je pisal eseje o anksioznih kreativcih, kot so Darwin, Newton, Kafka, Eliot, Kant, Wittgenstein ...

 

Darwin je bil patološko anksiozen, vsak dan je bruhal, imel je bolečine v želodcu, vrtoglavico, nespečnost, aritmijo, ekcem, kožne lišaje in večkrat na dan je histerično jokal. Bil je zelo sočuten, mučenje živali ga je povsem pretreslo (tako kot se je Nietzsche dokončno psihično zlomil, ko je na ulici videl, kako kočijaž pretepa konja). Darwin se je spraševal, ali je pravično, da umori hrošča zgolj zato, da ga uvrsti v svojo zbirko. Kot je pisal njegov sin, ga je ves čas nekaj skrbelo: »Ležal je v postelji in premleval pogovore s sosedi, tuhtal je, ali morda ni rekel kaj neprimernega.«


Nekateri pravijo, da je imel živčne napade, ker je slutil, da je odkril novo teorijo, ki bo zanikala obstoj Boga, kar bi še kako razburilo njegovega pobožnega očeta. Morda je prav zato z objavo evolucijske teorije čakal skoraj dvajset let. Oče mu je namreč že v mladosti večkrat očital, da bo nekoč v sramoto sebi in svoji družini, kar je vanj za vedno vtisnilo pečat ponižnosti, skromnosti, strah pred avtoritetami in pomanjkanje samozavesti.

Podobno je s svojimi odkritji zavlačeval še en nevrotik – Isaac Newton, ki se je vedno držal sam zase in se ni čustveno zbližal niti z moškim niti z žensko. Tik po dopolnjenem petdesetem letu je doživel psihični zlom, po katerem je redko zapustil svojo sobo v Cambridgeu.

Res je sicer, da če ste anksiozni, še ne boste dobili Nobelove nagrade. Raziskava iz leta 2013 je dokazala, da nevrotiki in introvertirani ljudje s svojimi idejami in znanjem več prispevajo k skupnim projektom kot ekstrovertiranci, ki se raje kot s skupnim dobrim ukvarjajo sami s sabo in le s svojo kariero. Finančni menedžerji, ki imajo anksiozne motnje, so pri delu bolj učinkoviti, predvsem pa so bolj skrbni in odgovorni. Za finančno krizo so odgovorni neodgovorni ljudje, ki jim je primanjkovalo anksioznosti.

Duh ali telo

Kaj je torej anksioznost? Gre za bolezen telesa ali duha? Gre pri napadu panike za to, da naše misli ugrabijo naše telo, ali so kemikalije v telesu tiste, ki začnejo uravnavati tesnobne misli? Način, kako odgovarjamo na to vprašanje, je pomemben, saj je povezan s tem, kako lahko aksioznost zdravimo. Kognitivno-vedenjska terapija pomiri naše misli, različna pomirjevala pa telo.

Če se spustimo med možganske vijuge in v telesne sokove zgodovine anksioznosti, bomo prav tako naleteli na ta dualizem. V 17. stoletju je Spinoza verjel, da je anksioznost zgolj težava logike, da strah nastaja iz slabosti duha in ni povezan z razumom. Kot je zapisal, lahko napačne misli povzročijo, da se bojimo stvari, ki jih ne moremo nadzorovati. Že veliko prej je pod vročim starogrškim soncem stoični filozof Epiktet učil, da tesnoba ni stvar biologije, temveč okolice. Seneka je prav tako trdil, da je okoli nas več stvari, ki nas opozarjajo na nevarnost, kot pa tistih, ki nas lahko dejansko poškodujejo, zato je človeški duh narejen tako, da bolj trpi zaradi strahu kot realnosti. Platon je verjel, da je fizično življenje avtonomno od psihičnega, zato tesnoba oziroma notranja stiska v človeku ne nastaja zaradi telesnega neravnovesja, ampak zaradi neharmoničnosti v duši. Po njegovem mnenju ju lahko ozdravimo s samozavedanjem in samokontrolo oziroma z načinom življenja, ki ga vodi filozofija. Filozofija je po njegovem mnenju tista, ki zdravi dušo. Tudi v teologiji je bila tesnoba stvar duha, saj je bila od nekdaj povezana s konceptom vesti, krivde in izvirnim grehom.

In potem so tu tisti misleci, ki so, kot bi lahko rekli, na strani farmakologije. Za Hipokrata je bila tesnoba stvar medicine, saj če boste odprli glavo mrtvega človeka, ki je trpel za kako duševno boleznijo, bodo njegovi možgani polni znoja in smrdljivi. V svojih zapisih je Hipokrat natančno opisoval fobije, ki so težile starodavne Grke, od strahu pred mačkami in tujimi deželami do vrtoglavice. Aristotel je bil podobno telesen, saj je učil, da topel žolč zagotavlja človekovo toplino in entuziazem, hladen pa strahopetnost in tesnobo.

Ali je patološka tesnoba bolezen telesa, kot sta verjela Hipokrat in Aristotel in kot to verjamejo moderni farmakologi oziroma nekateri psihiatri? Ali gre za filozofski problem, kot sta trdila Platon in Spinoza ter trdijo sodobni kognitivno behavioristični terapevti? Očitno gre za oboje, je produkt filozofije in biologije, telesa in uma, instinkta in razuma, osebnosti in kulture. Anksioznost oziroma napad panike občutimo na duhovni in fizični ravni. Je produkt narave in vzgoje, gre za psihološki in sociološki fenomen. Če bi govorili v računalniškem jeziku, gre za težavo v človeškem hardveru in softveru.

Začetek zavesti

Malo se še pomudimo pri filozofiji. Leta 1844 je filozof Søren Kierkegaard napisal knjigo Pojem tesnobe. Če posplošimo delo enega od začetnikov eksistencializma, se tesnoba, ta strah in veliki trepet, v človeku zgodi takrat, ko se posameznik sooči z grozo svojega obstoja, svoje biti in nima nobenih iluzij več. Po drugi strani je to občutje tudi vrtoglavica svobode, saj spremeni vsakdan in posameznika pripravi do tega, da se odloči, aktivira. Če bi bil človek zver ali angel, je razmišljal danski filozof, ne bi mogel doživeti tesnobe; samo ker je oboje, jo lahko doživi. »Večja je tesnoba, večji je človek.« Tesnobo je opisoval kot občutje vrtoglavice. »Tisti, čigar oko se zagleda v zevajoče brezno, temu se začne vrteti. Toda vzrok tega je tako v njegovem očesu kot v breznu.«

Podobno kot Kierkegaard je razmišljala pisateljica Angela Carter, ki je anksioznost imenovala za začetek zavesti.

Nemir v posamezniku, sta kasneje verjela Camus ali Fromm, je stvar kulture, časa, v katerem živimo: za vsakega občutljivega človeka je 20. stoletje nočna mora; kako naj po Auschwitzu, atomski bombi, smrti Boga občutljiv človek ne občuti svetobolja, ki se manifestira kot notranja stiska?

Še Sigmund Freud, oče vseh sodobnih nervoz, za katerega je bila anksioznost ključ, osnovni koncept teorije o psihopatologiji, se je okoli te teme mnogokrat lovil. Po njegovem mnenju naj bi vzrok zanjo izhajal iz neuresničenih seksualnih impulzov (zadrti libido), kasneje je dejal, da izvira iz nezavednih psiholoških konfliktov. Še kasneje je priznal, da je to motnjo težko opisati, še težje pa je ugotoviti njen izvor.

Freud je bil v mlajših letih tudi sam anksiozen, odkril je, da ga pomirja kokain. Redno ga je užival več kot deset let. Navadi se je odpovedal šele, ko je to »zdravilo« predpisal prijatelju, ki je od njega postal usodno odvisen.

                                                                              * * *

Kot v člankih in knjigi priznava Scott Stossel, se je že sprijaznil s tem, da so njegove živčne fobije in motnje del njegovega življenja. »Sovražim tvojo anksioznost,« mu je nekoč rekla žena, »saj vem, da te onesrečuje. Vendar te morda ljubim prav zaradi stvari, ki so povezane z njo. Kaj če te nekoč pozdravijo in boš postal čisti brezveznež.«

Odgovorov na to, kako zdraviti anksioznosti, je več, odvisno od strokovnjaka. Kognitivno-vedenjske terapije, meditacije, individualne ali skupinske delavnice so se izkazale za zelo učinkovite. Več podatkov lahko najdete na spletni strani Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, www.nebojse.si. Na strani boste našli veliko izpovedi o uspešno ozdravljenih anksioznih motnjah in mnogo stikov z različnimi terapevti.

V nekem poskusu so »bolniki« redno meditirali osemindvajset dni, njihovo občutje anksioznosti se je bistveno zmanjšalo. Ko so z magnetno resonanco (fMRI) preučili njihove možgane, so ugotovili, da se je zmanjšala tudi njihova amigdala. Danes vemo tudi, da različni nevrotransmiterji, kot sta serotonin in dopamin, vplivajo na občutke ljudi in posledično na njihovo obnašanje, zato lahko povečata ali zmanjšata anksioznost.

Živčni sistem je skrivnosten kot vesolje. Mnogi anksiozneži zaradi svojih težav ostajajo na margini družbe in do svojih talentov težko razvijejo pozitiven odnos, zato so mnogokrat boleče nesamozavestni in potrebujejo okolje, ki jih spodbuja in jim daje pogum. Zgodba Scotta Stossla je primer notranje razrvanega človeka, ki pa je vendarle vztrajal, se soočal s svojimi strahovi in si ustvaril izjemno uspešno kariero ter intimno življenje. Ljubezen je bistvena, družabnost je neobvezna, pravi Susan Cain v knjigi Tihi, ki govori o introvertiranosti. Škoda je, da svojih dobrih stvari in talentov, zaradi strahu, ki jih drži v krempljih, morda nikoli ne razvijejo. »Svet bi bil boljši, če bi bili občutljivi glasnejši.«