Tiskane izdaje
Moskovska državna univerza Lomonovosa je najstarejša, najprestižnejša ruska in po vseh kriterijih tudi ena najuglednejših svetovnih univerz. Zadnjih 25 let jo vodi rektor Viktor Antonovič Sadovniči, ki na njej več kot tri desetletja tudi poučuje. Poklicno pot je, danes 78-letni profesor s številnimi strokovnimi referencami, v skladu z ideali takratne Sovjetske zveze začel kot proletarec v rudniku.
Viktor Antonovič Sadovniči je po delu v rudniku leta 1963 doštudiral matematiko in mehaniko in je na moskovski državni univerzi ostal vse do danes. Je predsednik zveze rektorjev vseh univerz in verjetno najvplivnejši ruski akademik s številnimi častnimi nazivi in odlikovanji. V Slovenijo je prišel, ko je univerza Lomonosova v Kopru odprla vrata podružnice za študente iz Evropske unije in drugod. Ustanovila jo je skupaj s fakulteto za management primorske univerze, ki odslej kot prva poslovna šola v Sloveniji izobražuje kadre za delovanje v evropskih podjetjih na ruskem trgu in kadre, ki bodo delali v ruskih podjetjih na evropskem trgu.
Je bila Slovenija edina opcija za tovrstno študijsko sodelovanje? Ste še kod drugod po svetu iskali tovrstne povezave?
Rad bi povedal, da moskovska univerza sodeluje s skoraj vsemi evropskimi in drugimi državami, imamo 390 sporazumov samo z državami članicami EU, in ta sodelovanja med univerzami se niso prekinila, ne glede na politična dogajanja v zadnjih letih. Sodelovanje s Slovenijo je bila logična poteza, saj Univerza Lomonosova sodeluje z vsemi državami in širi svoje možnosti vključevanja tujih študentov in širjenja znanja. Sodelovanje z drugimi univerzami je želja tako naše kot vsake druge univerze.
Tudi v zahodni Evropi in EU?
Da. V Sloveniji filološka fakulteta moskovske univerze že 50 let sodeluje z ljubljansko univerzo. Moskovska državna univerza je prav tako edina v Rusiji, na kateri imamo oddelek za slovenistiko. In vsa ta leta so strokovnjaki prihajali na konference v Slovenijo ter se v okvirih teh konferenc vključevali v različne programe. V 70. in 80. letih, v času Sovjetske zveze, sem precej časa preživel v Jugoslaviji, predaval sem v Beogradu in Titogradu. Kar sedem mojih študentov, doktorjev znanosti, je iz držav nekdanje Jugoslavije. Mogoče je zanimivo tudi to, da sem bil v Jugoslaviji prav na dan, ko je umrl Tito, in sem videl čustveni odziv ljudi. Vsa ta leta prihajajo ti moji študentje, ki delajo na različnih univerzah na Hrvaškem pa v Beogradu in Podgorici, na moskovsko univerzo na različne konference in tako vzdržujem stike s to regijo.
Viktor Sadovniči med obiskom v Ljubljani. Foto: Uroš Hočevar.
Ste navezovali tudi stike s slovenskimi univerzami?
Ne, razen ustaljenega sodelovanja filološke fakultete. Naša moskovska ekonomska šola pa je leta 2014 navezala stike s fakulteto za management primorske univerze ter se začela z njo usklajevati in tudi že sodelovati. Nato me je moskovska ekonomska šola kot rektorja univerze prosila, naj razmislim o ustanovitvi podružnice. Lani novembra sem prišel v Slovenijo in takrat smo ustanovili center Lomonosova v Kopru. Cilj je bil kasnejše preoblikovanje tega centra v podružnico. Ko je bil predsednik Borut Pahor februarja na obisku v Rusiji, sva z ministrom za zunanje zadeve Karlom Erjavcem podpisala dogovor o namenu ustanovitve podružnice univerze Lomonosova v Kopru v partnerstvu s primorsko univerzo. Za moskovsko univerzo je to splošno sprejeta oblika sodelovanja. Imamo podružnice v Kazahstanu, Uzbekistanu, Tadžikistanu, Armeniji, Azerbajdžanu itd. Natanko eno leto od podpisa dogovora o namenu ustanovitve podružnice smo zdaj v Sloveniji z namenom, da odpremo vrata podružnice.
Univerza Lomonosova je v mednarodnih rangiranjih na tretjem mestu, za Stanfordom in Oxfordom, glede zaposljivosti njenih diplomantov na vplivnih položajih. Ali gre za položaje v svetovnem merilu ali v Rusiji?
Gre za mednarodno ocenjevanje zaposlovanja diplomantov v svetovnih podjetjih. V svetovnem merilu je Moskovska državna univerza Lomonosova glede zaposljivosti svojih diplomantov na tretjem mestu. Znane univerze, kot sta MIT in Harvard, so na tej lestvici razvrščene nižje. To nedvoumno priča o kakovosti in usposobljenosti naših diplomantov.
Glede na to, da je v Rusiji več sto univerz, gotovo tudi sami razvijate indekse uspešnosti. Kako merite uspešnost ruskih univerz?
V Rusiji imamo 800 univerz, sem predsednik zveze rektorjev vseh univerz. Naj povem, da se ne strinjam povsem z anglosaškim načinom vrednotenja univerz. Pogosto sodelujem v debatah o tej tematiki, sogovornike z najuspešnejših svetovnih univerz tudi osebno dobro poznam, saj smo v rednih stikih. Na ta ocenjevanja gledam z drugačnega stališča kot oni in se ne strinjam z njihovimi rejtingi. Predlagal sem že drugačen rejting; ruski, ki je hkrati primerljiv z mednarodnimi.
Na podlagi kakšne filozofije je sestavljen ta ruski rejting?
Univerze ne predstavljajo zgolj izdani članki, citiranje anglosaških revij ali indeks Hirsch, po ameriškem avtorju, ki meri znanstveni učinek neke publikacije. Univerza je namreč tudi center kulture, center duhovnega življenja države in regije, njena naloga pa je služiti družbi. Na žalost se prav ta osrednja naloga pri rejtingih ne upošteva. Zato sem predlagal, da oblikujemo drugačnega, ki temelji na treh nalogah: prva je izobraževalna akademija, druga znanost, to je citiranje itd., in tretja je služenje univerz družbi. To pomeni, da upoštevamo tudi vlogo univerze v življenju družbe s tem, ko vzgaja mlade ljudi in jih pripravlja na zaposlitev.
Ali je ta tretji faktor mogoče meriti?
Da. Imamo točkovalni sistem, s katerim merimo tudi izpolnjevanje te tretje naloge univerze. Za ruske univerze smo s tem sistemom že prišli do rejtingov, in prav v teh dneh bomo javno objavili rajting tudi za vse univerze po svetu.
Katere izmed univerz bodo med prvimi desetimi?
Tega ta hip ne morem povedati. Rad pa bi poudaril, da se mi ne borimo zoper uveljavljene rejtinge, ampak z družbami, ki izvajajo meritve, sodelujemo. Z vodilnimi teh družb smo prišli do sklepa, da je ta tretji faktor pomemben za življenje same univerze, čeprav naše rangiranje zdaj ne sovpada s standardnimi rangiranji. Vendar smo se sporazumeli, da je mogoče hkratno rangiranje po naših in prej omenjenih kriterijih. Toda zdaj med prvimi petdesetimi univerzami ne bodo le ameriške in angleške univerze, visoko na lestvici bodo tudi univerze drugih držav.
Bo med temi petdesetimi univerzami tudi kaka slovenska?
Tega še ne morem komentirati.
Menda ima vaša univerza zelo visoke kriterije za vpis študentov, tako da pridejo na univerzo res najboljši?
Gre za sistem, ki ga je težko na kratko razložiti. Oblikoval se je namreč v 262 letih, odkar obstaja univerza Lomonosova. Na splošno lahko povem, da bodoče študente pripravljamo na lastni šoli za nadarjene, v katero se lahko vpišejo nadarjeni učenci iz vse Rusije. To je sicer navadna šola, vendar pouk poteka po programih za našo univerzo. Zato ti dijaki ob maturi znajo več kot drugi.
Vsi ti dijaki se lahko vpišejo na univerzo Lomonosova?
Tako je. Poleg tega sodelujemo še z drugimi šolami, pripravljamo različna tekmovanja in olimpijade za dijake. Imamo celo prorektorja, ki se ukvarja predvsem z nadarjenimi dijaki in na podlagi določenega sistema išče nove nadarjene učence tako za naravoslovne kot humanistične študije. Imamo res najvišje zahteve za vpis, zato se k nam lahko vpišejo le najbolj sposobni. V povprečju sprejmemo enega izmed sedmih prijavljenih kandidatov. Seveda je zelo visoka tudi kakovost univerzitetne izobrazbe; tudi zato smo na tretjem mestu v svetovnem merilu.
Koliko študentov na leto sprejmete in koliko jih diplomira?
Sprejmemo jih približno deset tisoč, približno toliko pa jih tudi diplomira. Imamo namreč pravilo, da študent, ki ni opravil vseh izpitnih obveznosti, lahko še naprej poskuša dokončati letnik v dodatnem roku. Njegovo mesto medtem zasedejo tisti, ki so bili prejšnje leto v enakem položaju. Tako se število vpisnih mest in število diplomantov uravnoveša.
Živijo ti študentje v kampusu? Imajo štipendije?
Približno polovica oziroma vsi, ki imajo to pravico, živijo v študentskem naselju. Upravičeni so tudi do štipendij, in sicer od 2500 rubljev do 5000 rubljev za najboljše študente.
Leta 1956 ste se prvič zaposlili v Donecku, potem pa ste od leta 1963 stalno na moskovski univerzi. V tem času se je veliko zgodilo po svetu in Rusiji. Kaj bistvenega se je spremenilo na univerzi?
Res je, delal sem v rudniku, šele nato sem prišel na univerzo. Ne vem, ali bi bilo to v današnjem času tako preprosto (smeh); sovjetski izobraževalni sistem je bil najmočnejši na svetu in je hkrati ustvarjal visoko stopnjo enakovrednosti. Danes je sistem drugačen; sprejmemo tudi veliko študentov, ki morajo za študij plačati, kar pa pomeni, da lahko imajo tudi manj znanja.
Na drugih univerzah ali tudi na univerzi Lomonosova?
Tudi na Lomonosovu. V 90. letih smo imeli velike kadrovske in finančne izgube, saj so mnogi odšli drugam. Ampak razmere so se stabilizirale, približno polovico našega proračuna si zagotovimo sami, polovico pa prispeva država. To nam omogoča, da delujemo uspešno in da smo dobra univerza. Trudimo se, da je raven izobraževanja za vse enaka. Na našo univerzo se je težko vpisati pa tudi študij je, takšno je javno mnenje, zahteven; v Rusiji smo od nekdaj na prvem mestu.
Torej univerza Lomonosova ni ekskluzivna samo za izbrane študente, ampak za vse, če plačajo?
Pri vpisu na univerzo so določene zahteve. Vsi študenti morajo narediti sprejemne izpite. Glede na celotno število zbranih točk so potem razvrščeni v različne skupine. Res je, da imajo večjo možnost za vpis tisti, ki si lahko sami plačujejo študij. Potek študija je za takega študenta enak kot za druge, lahko se ga denimo tudi izključi. Menim, da se, če bi imeli idealne razmere, univerze ne bi smele ukvarjati s pridobitno dejavnostjo.
Kako je bolonjska reforma vplivala na univerze?
Izobraževalni sistem v Rusiji se sicer nehehno spreminja, a naj poudarim, da je moskovska univerza edina, ki ni prešla na bolonjski sistem. V Rusiji je znano, da nisem podpornik prehoda na bolonjski sistem. Pri nas študij na več fakultetah poteka šest let, in ne le štiri leta, vendar so določena odstopanja. Po šestih letih študija diplomant dobi naziv specialist. Po starem sistemu je študij trajal pet let, zdaj traja šest. Zaradi zakona o bolonjski reformi mora študij na nekaterih fakultetah trajati štiri leta. Moskovska univerza je uredila tako, da študent po zaključku štiriletnega dodiplomskega študija dobi diplomo, potem pa po dodatnih dveh letih pridobi naziv magistra. Ta proces poteka brez prekinitve in v okviru enake študijske smeri.
In vsi vaši študentje študirajo šest let?
Vsi ali vsaj 99 odstotkov. Študentje po štirih letih kar nočejo oditi z univerze (smeh).
Kaj je vaš glavni zadržek proti bolonjskemu sistemu?
Menim, da so v Evropi bolonjski sistem uvedli v posebnih okoliščinah. Bil sem eden izmed tistih, ki so sodelovali v razpravah na to temo. Na konferenci rektorjev Evrope sem bil član uprave konference in o tej tematiki smo razpravljali v Lizboni v začetku 70. let. Potem je bil bolonjski sistem sprejet predvsem zaradi močnega interesa ministrov za gospodarstvo in finance, da bi lažje integrirali delovno silo iz Afrike, Magreba in z Bližnjega vzhoda, ki je prihajala v Evropo. Obstajali so različni strokovni nazivi, Evropa pa je potrebovala prepoznavne stopnje izobrazbe za to delovno silo. Imam sicer spoštljiv odnos do Evrope in bolonjskega sistema, toda kaj pa imamo mi, Rusi, s tem? Mi imamo drugačno razumevanje in tradicijo. Pripravljeni smo priznati druge sisteme, imamo pa pravico, da svet prizna naš sistem. Prav je, da obstajajo različna stališča, in ko doma, v Rusiji, kritiziram bolonjski sistem, me tudi ne podpirajo vsi, saj ta sistem omogoča hiter zaključek študija.
Ruski diplomanti odhajajo na delo v ZDA in zahodno Evropo. Ali imajo kje težave zaradi obveznih nostrifikacij?
Vse države priznavajo diplome univerze Lomonosova. Doslej še ni bilo primera, da naše diplome kje ne bi priznali. Vem za laboratorij v Ameriki, v katerem predavanja oziroma seminarji potekajo kar v ruščini, ker so vsi, ki tam delajo, iz Rusije. Prav noben ni imel težav s priznavanjem izobrazbe in vsi, ki so tam, tudi ogromno prispevajo k znanosti.
Podružnica v Kopru bo izobraževala le študente ekonomije in financ?
Ne, to je samo začetek. Sčasoma bomo ustanovili več fakultet – za matematiko, filologijo, politologijo, biologijo in druge. Imeli smo že ustrezne pogovore in predstavitve teh fakultet, imamo tudi že pripravljene programe in začeli bomo z magistrskimi programi. Na splošno bo študij potekal tako, da bodo koprski študentje eno leto študirali doma, na naši podružnici, eno leto pa tudi pri nas na moskovski univerzi.
Bodo dobili tudi iste nazive?
Pridobili bodo diplomo moskovske univerze in diplomo univerze v Kopru.
Zaradi dvojne diplome tudi ne bo problemov glede nostrifikacije?
V tem primeru ne. Mi, moskovska univerza, smo ustanovili podružnico. Prav tako pa je tudi slovenska univerza ustanovila takšno podružnico, ki se imenuje zavod.
Sodelovanje s Koprčani začenjate pri ekonomiji in financah. Ali je Rusija po razpadu Sovjetske zveze razvila kakšne nove ekonomske modele?
Pravijo, da kolikor je ekonomistov, prav toliko je tudi različnih mnenj (smeh). Med modeli seveda prevladuje tržna ekonomija, ampak v realnosti je tako, da poskuša država vplivati na gospodarsko stabilnost. Trenutno je na ravni države aktualno izbiranje modela, na podlagi katerega bomo živeli in delovali nadaljnjih šest let. Marca bodo predsedniške volitve, hkrati bo oblikovana tudi gospodarska strategija. To strategijo pripravljajo skupine v okviru vlade in predsedniškega urada. Druge skupine preučujejo kitajski model ali njegove elemente, tretje še večjo stopnjo reguliranja glede na potrebe po socialni stabilnosti, so pa tudi skupine, ki predlagajo tržno ekonomijo z minimalnim vmešavanjem države.
Kaj vam pomeni kitajski model?
To pomeni, da obstaja trg, ki se v skladu z vzhodnjaškim prepričanjem iznajdljivo oziroma modro, če dam to besedo v narekovaje, regulira. To ni skrivnost. Na oblasti je ena stranka, in ko govorim o modelu, mislim na model stranke v smislu njene modrosti (smeh).
Pričakoval bi, da rečete kitajski model in pri tem mislite na kombinacijo tržnega in državnega gospodarstva. V čem je torej vaš model drugačen od kitajskega?
Mi imamo svojega vodjo, ki je zelo previden in prepoznaven, in menim, da bo sprejet bolj ali manj sprejemljiv model. Rusija se seveda mora razvijati.
V kombinaciji planskega oziroma državnega in tržnega gospodarstva?
Naše tv so predvajale oddajo z naslovom Če bi jaz bil direktor … Če bi se jaz prijavil vanjo in bi moral odločati, bi izbral kombinirani model (smeh).
Se vam zdi tržni model preveč stihijski?
Tržno gospodarstvo je zgolj pravljica o splošni blaginji. To sami verjetno bolje veste od mene, saj poznate voditeljsko ekipo v Bruslju.
Torej mislite, da tako imenovana nevidna roka trga ne deluje?
Človeštvo ne bo nikoli zadovoljno, ljudje bodo vedno iskali boljši gospodarski model. Cilj teh stremljenj je, da mora biti ta model kar se da ugoden za ljudi, ki sestavljajo družbo. Vsaka nepravičnost se konča z revolucijo. Tega pa nočemo.
Diplomanti koprske podružnice bodo odhajali v ruska podjetja po Evropi in v Rusiji? Kaj je najpomembnejše pri delu v takšnem gospodarskem okolju?
Želimo si usposobiti kader, ki je sposoben delovati tako v Evropi kakor tudi v Rusiji. V Rusiji je dovolj prostora za nove strokovnjake in nova znanja. Precejšnji del ruskega ozemlja potrebuje nadaljnji razvoj, tako v Sibiriji kot v oceanskem pasu, na Daljnem vzhodu itd. Imamo ogromno projektov, ki bodo primerni tudi za dvostransko sodelovanje, denimo na področju kmetijstva, kjer ste vi zelo napredni.
Govorite o rusko-evropskem sodelovanju?
Ne, v tem primeru govorim o slovensko-ruskem sodelovanju. Govorimo tudi o visoki tehnologiji. Strokovnjak, ki bo deloval na območju Rusije, pa mora predvsem poznati specifiko ruske mentalitete in karakter ljudi.
Kaj je najbolj značilno za to mentaliteto?
Mi se na vožnjo zelo dolgo pripravljamo, potem pa zelo hitro odpeljemo (smeh).
Ali na koprski podružnici pričakujete tudi študente iz Evrope?
Seveda. Eden izmed naših ciljev je, da bi imeli študente iz različnih držav, denimo iz sosednje Hrvaške ali Italije itd. Včasih smo imeli v Moskvi veliko študentov iz Jugoslavije, tudi Italije, Avstrije, Francije. Zdaj bodo lahko prihajali v Koper.
Ali ostaja Evropska unija še naprej glavni gospodarski partner Rusije?
Sodeč po nekaterih kazalcih, da. Žal pa obstajajo te, ne preveč razumljive sankcije, za katere sicer menim, da nam celo pomagajo. Zaradi omejenega uvoza smo prisiljeni razvijati svoje, ruske izdelke. Kmetijstvo se zaradi tega pritiska uspešneje razvija, medtem ko smo prej številne živilske izdelke uvažali. Osebno sem nasprotnik sankcij, čeprav jih prav na mojem področju, to je v znanosti in izobraževanju, skoraj ni čutiti.
Ali imate izpostave, podobne koprski, tudi na Kitajskem?
Lani smo ustanovili univerzo tudi v kitajskem Shenzhenu. Pred šestimi meseci sem bil na otvoritvi, saj so se že začela predavanja. Kitajci potrebujejo naše znanje in so vložili ogromno sredstev za delovanje univerze. Samo v enem letu so zgradili stavbo, ki je identična stavbi Moskovske državne univerze Lomonosova. Imajo že okoli 200 študentov, predavanja potekajo šele drugo leto. Mislim, da bo ta univerza sčasoma postala zelo močna.
Je Kitajska zelo pomembna za vašo univerzo?
Če pogledamo število študentov, potem da. Pri nas študira okoli 3000 študentov iz Kitajske, to je kar polovica od skupno šest tisoč tujih študentov na naši univerzi.
