V rejništvu so otroci kot v vicah, ne vedo, ali so v nebesih ali v peklu

Je višji sodnik na civilnem oddelku višjega sodišča v Ljubljani. Izhaja iz družine pravnikov, učiteljev in jezikoslovcev in je eden najbolj nagrajevanih slovenskih ljubiteljskih igralcev. Nameravala sva govoriti o dveh ljubeznih, ki se pri njem prepletata, pravu in igri. In, seveda, operi. A se je pogovor zasukal v nepričakovano smer – v rejništvo. S partnerico imata v reji tri otroke: fanta sta stara sedem let in pol, punčka pet.

Ko sva se dobila za spodnji pogovor, me je nagovoril, sredi Ljubljane, v popolni bolgarščini, ki je samo eden od jezikov, ki jih delno ali odlično govori. Govorila naj bi o dveh ljubeznih, ki se pri njem prepletata, pravu in igri, igri in pravu. In seveda o operi, ki jo spremlja od mladosti. In o tem, kako je jutranji tip, saj poleti že ob petih zaliva rože ali pa zbudi vratarico na sodišču, ker je v službi med prvimi. »Rad imam dan, svetlobo, pomlad in še raje poletje, toplo vreme, no, pravzaprav vročino, nad 30 zaživim, pri 40 sem pa blažen.«

Toda pogovor se je nekje na sredi z enim stavkom, ki bi ga nepozoren poslušalec preslišal, obrnil v smer, ki je nisva zastavila. Spregovoril je o humani gesti, ki jo človek, včasih par, stori zaradi okoliščin, v katerih se znajde, a vendar terja nekaj več. Terja posebne sorte človečnost, ki se mora vsak dan vzpostavljati na novo, zaradi predsodkov okolja, družbeno-socialnih inštitucij, ki so vpletene v proces, ne nazadnje pravnega reda in seveda ljudi, roditeljev in tistih, ki bodo te vloge prevzeli, sooblikovali. Terja človečnost, ki ji je zdaj žal zlorabljeni slogan »Za otroka gre« imanenten, zato ker je v tem kontekstu tako neizpodbitno resničen.



Francoski igralec Fabrice Luchini je za upodobitev sodnika v filmu L'Hermine na lanskem beneškem festivalu prejel nagrado za najboljšo moško vlogo. Ob tem je povedal, da se ni pretirano mučil s svojim junakom, ker da naj bi bili sodniki že po naravi – igralci. Nemara je to prehuda posplošitev, kajne?

(Smeh.) Saj je nekako povezano. Če govoriva o razpravah, sodniku v sodni dvorani, vse je igra, pravzaprav. Nedavno sem v Delu bral članek in vse se je zdelo kot igra: predstavljen je bil intervju v zvezi z eno našo sodbo z enim od odvetnikov in z drugim … Še vedno sta se igrala, nihče v časopisu sodbe ni predstavil tako, kot smo mi sporočali, vsak jo je po svoje. Odvetniki igrajo za stranke pa tudi pred mediji. To je del njihovega posla. V razpravni dvorani smo v to potegnjeni. Ko je sodnik sam v pisarni, je drugače.

Je bilo tako, da ste se v mladosti skozi ljubezen do igre v ljubiteljskem gledališču odločali za študij prava?

Ni bilo tako. Za poklic sodnika sem se odločil, ko sem študiral za pravosodni izpit. Šele takrat. Ko sem diplomiral na pravni fakulteti, se mi ni sanjalo, kaj bom počel v življenju. Pravzaprav sem mislil, da bom počel vse kaj drugega kot to, kar počnem.

Na primer?

Zanimalo me je avtorsko pravo, hotel sem postati menedžer opernih pevcev. Ukvarjal bi se z njihovimi avtorskimi pogodbami, se pogajal z opernimi hišami. Ampak pri meni je tako, da me zanima veliko stvari in jih veliko tudi počnem. Ko sem pri delu na sodišču že popolnoma iztrošen od vsega, si baterije napolnim v gledališču. In obratno. Ko je v gledališču vsega preveč, grem v opero, potem pa naslednji dan delam kot urica. Vse se preliva.

Za vami je premiera predstave Amfitron 38, še prej Maček v žaklju, v kateri ste za vlogo Pacarela spet nominirani za Čufarjevo plaketo; profesionalni igralci pravijo, da je dan po premierah prazen kot le kaj.

Večinoma je tako. V tej predstavi gre za zanimivo priredbo mita o tem, ko pride Zevs na Zemljo, da bi z Zemljanko spočel Herkula. Pa se zaljubi vanjo. Predvsem zato, ker ima tako rada svojega moža in ker mu pove, da se je pripravljena ubiti, če bi Zevs vztrajal. Zevs s prevaro sicer opravi svoje, a na koncu potegne krajšo. Sicer pa je zgodba polna življenjskih resnic, predstavljenih zelo zabavno. Na premiero nisem šel s tremo, ampak s strahom.

Zakaj?

Hm, igram tega Zevsa, in kot vidite, sem poosebljen Zevs (smeh). Skrbelo me je, kaj bom iz njega naredil. Skušal sem upoštevati koreografa, ki je rekel, naj se čim manj gibam po odru: »Ne drobencljaj, naredi premik takrat, ko imaš kaj tehtnega za povedati.« Sicer pa igram kompleksen lik nekoga, ki pride kot babjek, kasneje sem izvedel, da je imel Zevs triindvajset otrok, preden je spočel Herkula, in večni zmagovalec, na koncu pa je poražen. Vmes razlagam, kakšna praznina je ta veriga neskončnosti, v kateri živim, kako dolgčas mu je v njej, potrebujem popestritev, zanimajo me zemeljskost in pravila ljudi, njihova načela.

Kako drugače kot Zevs vidite to zemeljskost, pravila ljudi in načela, ki se jim vdajajo?

Zevs idealizira. Niti slučajno ni vse tako idilično, moralno in pošteno, kot on vidi ljudi. Izhaja pač samo iz Alkmene.

Leta 2013 ste prejeli Severjevo nagrado, tej je sledila še Čufarjeva plaketa, obe za vlogo alkoholika Benedikta v prav tako doma in v tujini nagrajevani predstavi Igre je konec v režiji Jaše Jamnika.

Benedikt je bil res izziv, tako kot Zevs. Vsaka vloga to mora biti. Ampak pri Benediktu sem imel sedem monologov, enega za drugim, zelo različnih; v enem se smejim, v drugem jokam, v tretjem vpijem … In ker sem perfekcionist, sem hotel biti pripravljen, imeti vse naštudirano. Toda vsak večer sta bila samo eden do dva monologa odigrana tako, kot sem si zamislil. Potem mi je režiser Jaša Jamnik rekel: »Počakaj, tisti, ki hoče vsak večer videti teh sedem dialogov povedanih enako, naj gre v kino. Ne obremenjuj se s tem. Vsak večer bo vsak monolog povedan drugače, ni nujno, da bo slabše, ni nujno, da bo bolje – bo drugače. Dovoli si to.« Zelo me je razbremenil. To mi je pomagalo tudi pri Zevsu. Zdaj je vsaka predstava še zame presenečenje (smeh).

Je na odru najtežje biti na miru in govoriti? Ali hoditi v tišini? Na videz ničesar početi, a to početi s strašno notranjo silovitostjo? Jokati? Ljubiti žensko?

Dolga leta sem imel težave s smehom. In z jokom. Ampak zajokal sem prej, zdaj pa se tudi smejem brez težav, vsako leto drugače, na sto načinov. Te tehnike sem osvojil. Pri Benediktu sem imel težavo, kako na odru igrati njegov alkoholizem. Kako igrati alkoholika drugače. Ne pijanca, alkoholika. Odigrati je bilo treba nekoga, ki trenutno abstinira, se zlomi, v pol ure spije steklenico viskija in je popolnoma pijan ter se spravi na družinske člane. Kakšen je sploh občutek človeka pri tem? Ni šlo drugače, kot da sem v praksi preizkusil.

V pol ure ste spili steklenico viskija?

No, to ravno nisem. Ampak nekega dopoldneva sem doma šel na mansardo, vzel tekst in v pol ure popil nekaj kozarcev šampanjca in videl sem, kaj se zgodi. Več nisem hotel, sicer ne bi zmogel brati teksta. Eden težjih trenutkov v predstavi je bil, ko pride do desetminutne pavze, ko sem na odru, a tiho. Deset minut samo gledam steklenico in razmišljam, kako bi prišel do nje. Moral sem prikazati to borbo, značilno za alkoholike. Z materjo enega od otrok, ki jih imam v rejništvu, sva se o tem zelo odkrito pogovarjala po telefonu, niti ne prav z zvezi s predstavo, že prej, in pripovedovala mi je, kako je to težko, kaj vse se v človeku dogaja, ko imaš te težave.

Presenetili ste me, ko ste tako prostodušno omenili, da imate otroke v rejništvu ... Zakaj o tem tako malo govorimo, vemo? Kako se je zgodilo?

Egoistično-altruistični vzgib. Svojih otrok nimava, si jih pa želiva. Potem sva se odločila, da bova to izpeljala tako, da bova še komu pomagala, no, pa sva trem. O tem se ne govori tako zelo malo, res pa, da pogosto le ob kakem medijsko odmevnem primeru, seveda negativnem, na splošno se pa s tem institutom premalo ukvarja.

Kaj pomeni danes v Sloveniji imeti otroke v rejništvu?

Odgovornost. Za to se je treba zavestno odločiti. Greš na center za socialno delo, kjer se začne postopek. Treba je opraviti vrsto testov s socialnimi delavci, oba z ženo sva ločeno opravila pogovor s psihologom, nato mora vse skupaj odobriti ministrstvo. Pri nama ni šlo gladko, s psihologom so še enkrat preverjali motive za rejništvo, zakaj se odločava zanj.

Zakaj so to storili?

Ne vem. Rejništvo je pravno gledano nezdružljivo s posvojitvijo. K enemu ali drugemu te vodijo različni interesi. Eno naj bi bilo začasno, drugo trajno. Morda so tu preverjali, ali nama je vse jasno. Nama je bilo in je še vedno. Ampak življenje je drugačno, ni tako togo, kot piše zakon. Teorija je eno, praksa je drugo, a to ne pomeni, da sta ločeni. Vedno se morata dopolnjevati, bogatiti druga drugo. Pride do situacij, ko imajo ljudje nekaj let otroka v rejništvu, potem pa se zgodi, da se rejništvo zaključi tako, da gre otrok v posvojitev, in če rejnik ni posvojitelj, in naj ne bi bil, potem iščejo tretjo osebo. In kje je tu varstvo otrokovih koristi? Tu mora biti država toliko fleksibilna, da otroke zaupa v rejništvo tudi osebam, ki so sicer tudi potencialni posvojitelji.

Z ženo sva vpisana v register posvojiteljev že osem let, pa naju do danes niso niti enkrat poklicali. V rejništvo pa so nama v devetih mesecih ponudili pet otrok. Tri od petih sva vzela. Vmes sva odklonila dve deklici, ki sta imeli hude zdravstvene težave, zelo hude. Za vzgojo invalidnih otrok moraš biti poseben človek in svoje življenje še bolj prilagoditi otrokom, kot ga že sicer. Mislim, da moraš v sebi imeti nekaj več kot drugi. Zelo spoštujem take starše in take rejnike. Ko sva se z ženo pogovarjala, ali bi lahko vzgajala takšnega otroka, sva si odkrito priznala, da mogoče nisva optimalna izbira za takega otroka. Šlo je, na primer, za popolnoma gluho punčko, z dvajsetodstotnim vidom. In ta punčka je potem dobila čudovito rejnico, ki jo vozi v Veliko Britanijo na operativne posege, njeno zdravstveno stanje se je precej izboljšalo. Drugo punčko tudi srečujem, enkrat na leto, ko se rejniki srečamo za Dedka Mraza, ko nas centri povabijo, in je enako dobila čudovite rejnike.

Koliko let imajo?

Fanta imata sedem let in pol, obiskujeta drugi razred, deklica je pravkar dopolnila pet let.

Vedo, da sta z ženo njuna rejnika, kako vaju kličejo?

Mami in papa. Papa zato, ker jaz z njimi govorim izključno samo francosko. Da nas bodo tako klicali, smo se že na začetku zmenili s centri, ker so bili zelo majhni in so potrebovali to varnost. Gre za večno dilemo: kako naj otroci kličejo enega, drugega, tretjega. To niso lahke odločitve. Predvsem lahko to precej zadrege povzroči pri rodnih starših. Z dvema mamicama smo se na začetku o tem pogovorili, pri eni je bilo sprva malo nelagodnosti, kasneje ne več. Mislim, da jo je motilo to, da so se otroci na ženo tako zelo navezali, da jo tudi kličejo mamica. Potem smo jih naučili, da kličejo eno mamica Irena, druge pa mamica ta in ta. To, kako otroci kličejo koga, na koncu postane povsem nepomembno. Pomembno je, da se te otroke zaščiti pred še dodatnim izpostavljanjem.

Naša družba je problematična, ker se vse posebnosti zelo izpostavljajo, v negativnem. Ta otrok je poseben že zato, ker je v rejništvu, ker je zamenjal vrtec, ker živi v drugi družini itd. Zato smo se odločili, da je bolje, da reče: »Mami pride pome« ali »Papa pride pome«, pa smo se s tem v vrtčevskem okolju izognili neprijetnim vprašanjem, na katera sami ne bi znali odgovoriti. Zdaj to obvladajo in fanta sošolcem pojasnita, zakaj se drugače pišeta, pa sta vseeno bratca. Tako čutita. Že od malega vedo, kdo je bil pri kateri mamici v trebuščku, kdaj so prišli k nama, kako se kdo piše in zakaj se pišemo vsak po svoje in podobno. Ne načenjamo pa še tem, kaj so bili razlogi za rejništvo oziroma so odgovori prilagojeni njihovi starosti: mamica ni mogla skrbeti zate, pa si prišel k nam. Imamo občasne stike z rodnimi družinami, koliko pač mame zmorejo in želijo.

Si želijo?

Kakor katera. Včasih mame tudi ne zmorejo. Vse se sproti dogovarjamo. Imava veliko podporo centrov za socialno delo.

V kakšnih situacijah?

Zelo različnih. Včasih enostavno ne veš, kaj bi otroku odgovoril, včasih pridejo na plan zelo občutljiva vprašanja. Fanta redno spremlja pedopsihiatrinja na pediatrični kliniki. Vsak mesec in pol se tam dobimo za uro in pol, zdravnica se z njima pogovori, včasih sva bila zraven, zdaj nisva več. Vse, kar bi se utegnilo nakopičiti, sproti rešimo. Tudi midva ji poveva, to in to se je zgodilo, tako sva reagirala, in skupaj analiziramo. Sijajno nam gre. Mislim, da bi morale biti tako spremljane vse rejniške situacije. Za rejnike obstajajo začetni tečaji, potem sva delala module, oba, čeprav sem jaz uradno samo rejničin partner. Če bi vse starše tako izobraževali, kot izobražujejo rejnike ... Določenih stvari enostavno ne veš; na primer, zakaj otrok en teden po stiku ne kaka. Jaz si sicer lahko mislim, zakaj, toda naj mi zdravniki povedo. In ogromno tega smo rešili, otroci se krasno razvijajo.

Vsi trije otroci so iz različnih družin, to pomeni, da jih vodijo trije različni socialni centri. Je to težava?

Ja, vsak ima svojega. Center se določa po stalnem prebivališču otroka. Ni težava.

Bi bilo smiselno, da imajo vsi trije otroci eno socialno delavko?

Tudi midva imava svojo. Rejnik ima svojo in vsak otrok ima svojo. Ker ima eden od otrok stalno prebivališče v Kranju, midva pa tudi, imamo skupno. Druga dva otroka imata svoji. Se pa dobivamo vsi skupaj večkrat na leto na t. i. individualnih projektnih skupinah, za vsakega otroka posebej. To sodelovanje s centri je precej zgoščeno, ne vem, ali je tudi pri drugih rejnikih tako intenzivno kot pri nas, mi smo praktično skoraj v vsakodnevnem stiku, ali z eno, drugo ali tretjo. Dinamika je zelo pestra.

Kako je pri nas pravno urejeno rejništvo?

Rejništvo je urejeno v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in v zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti. Bil je predlog spremembe zakonodaje na tem področju v družinskem zakoniku, ki je pred leti na referendumu padel zaradi vsem znane tematike. Potem so ta vprašanja začeli urejati ločeno, ampak novele še kar ni. Institut rejništva se je v praksi izrodil, treba ga je utiriti tako, kot je bil mišljen. Ali s spremembo zakonodaje ali prek sodne prakse. Zaradi koristi otrok. Ko se je ta institut napisal, je bila reja nekaj povsem drugega. Takrat so poznali primere, ko so šli starši za pol leta na delo v tujino ali ko so šli starši na operacijo v bolnišnice, pa otrok ni imel sorodnikov, ki bi v tem času skrbeli zanje. Temu je namenjena reja, rejništvo: začasna namestitev drugje, dokler ne prenehajo vzroki. Ta ukrep mora biti nujno časovno omejen. Danes je situacija takšna, da ogromno rejništev traja in traja. Ko gledam letno statistiko, v državi jih je ves čas okoli tisoč, vidim, da se je velika večina rejništev končala tako, da so otroci postali polnoletni in rejništvo takrat preneha. Dejansko otroci pri rejnikih ostanejo še naprej. Verjamem, da so imeli nekateri rejenci tudi slabe izkušnje, ampak zato, ker je motiv za rejništvo lahko tudi kaj drugega kot iskrena skrb za otroke.

Povejte več.

Rejništva so plačljiva in ljudje včasih v tem vidijo možnost zaslužka. Rejnik za otroka prejme dobrih petsto evrov na mesec; del tega je plačilo rejniku, okrog 130 evrov, preostalo pa je namenjeno otroku, za plačilo stroškov, hrane in obleke, za prostočasne aktivnosti. Dobrih petsto evrov je danes za veliko večino ljudi ogromno denarja. Pomnožite to s tri, kolikor je načeloma maksimalno število rejencev, ki jih lahko dobiš v rejo, in znese 1600 evrov na mesec. To je več, kot v marsikateri družini zaslužita oba starša skupaj. S tem denarjem si marsikdo lahko opomore. Razumete, kaj mislim? Dogaja se, da rejniki vzamejo rejence, pa že imajo svoje otroke – in med njimi se delajo razlike. Pri nas tega ni, ker z ženo nimava svojih otrok. Pri nas je slučajno tako, da imajo vsi trije mame, očetov pa ni, jih ne poznajo oziroma nikdar niso imeli stikov z njimi. Glede izhodišča so najini povsem izenačeni. Toda vsak rejenec ima svojo zgodbo, pravi najina socialna delavka.

Omenili ste, da rejništvo mora biti časovno omejeno. Toda kaj se zgodi, če tako rejnik kot rejenec hočeta ostati tesno povezana še naprej, če si želijo skupaj živeti kot starši in otroci?

V rejništvu so otroci kot v vicah, ne vedo, ali so v nebesih ali v peklu. Zmedeni. Ne vedo, komu pripadajo, in za otroka to ni enostavna travma. Odrasli ljudje, nekdanji rejenci, vam bodo to potrdili. Obstajati mora neki časovni trenutek, ko je treba presekati: ali vrnitev k staršem ali v posvojitev. Da je konec agonije. Da se pravni status uredi. Mlajši otrok seveda ne ve, kaj pomeni, da nekomu pravno pripadaš, ampak čutijo razpetost, čutijo soodločanje vseh vpletenih, in to jih bega. Starejši otroci se tega zavedajo, njim je lahko še težje. Otroci potrebujejo samo varnost. In če možnosti vrnitve k rodnim staršem ni, je posvojitev edina prava pot. Mogoče moram tu poudariti, da odvzem roditeljske pravice ne posega v pravico rodnih staršev do stikov. Ti lahko ostanejo v enakem obsegu kot prej. Sem velik zagovornik odprtih posvojitev.

Kakšna bi bila po vašem mnenju idealna, kot pravite, odprta posvojitev?

Da je med otrokom/posvojencem in posvojitelji vzpostavljena trajna in v tem smislu kvalitetna pravna vez, otrok pa z rodnimi starši vzdržuje in ohranja stike, pri čemer rodni starši tako situacijo sprejemajo kot najboljšo za otroka. Tudi taki primeri so.

Nemara bi morali doktorirati iz družinskega prava.

Zdaj na višjem sodišču delam tudi v družinskih senatih. Sem zelo samokritičen in pazljiv. V našem poslu je tako, da se je treba zavedati svojih pomanjkljivosti, predsodkov, omejitev, paziti je treba, da to na sojenje na vpliva. Če kdo misli, da nima predsodkov, se hudo moti. To nam vsak psiholog dokaže v petih minutah. V zvezi z najinimi otroki smo imeli nekatere zadeve odprte na sodiščih in vse do takrat, dokler ti postopki niso bili pravnomočno zaključeni, sploh nisem hotel soditi družinskega področja. Lahko bi bil popolnoma objektiven, toda nikoli ne vemo, kako pri tem deluje naša podzavest.

Od januarja lani sem v družinskem senatu: osebne izkušnje se prelivajo v sojenje in sojenje nazaj. V službi smo imeli primer, ko se je med razvezanimi starši pojavilo vprašanje, ali naj otrok v času triurnega tedenskega stika z očetom dela domače naloge ali ne. Ali pa naj nalogo naredi, ko se vrne k mami. Oče se ni strinjal, da bi otrok delal nalogo med stiki, ker je hotel drugače izkoristiti ta čas, mama pa je pričakovala, da bo naloga narejena. Izhajal sem iz sebe; češ, če bi bil jaz oče temu otroku, bi tudi hotel, da je popoldne naloga narejena – red mora biti. Za sejo sem pripravil takšen predlog. Potem sta mi sosenatnici rekli: »Poglej, tri ure na teden je z očetom, ali moramo res ta stik obremenjevati s tem, da dela domačo nalogo? Ni že stik sam po sebi dovolj naporen? Da mora priti v drugo okolje in potem nazaj domov?« Dal sem jima prav.

Zanimivo, da se mi je ta primer pri enem od fantov pojavil doma: delati nalogo med stikom z mamo, ko je pri njej na obisku, ali ne. In sem ženi rekel, da je nemara bolje, da ga ne obremenjujeva še s tem. Potem sva se s tem vprašanjem obrnila na pedopsihiatrinjo. In je pritrdila: »Ne. Absolutno ne. Otrok ima že s tem, da gre na stik in pride nazaj, ogromno opravka. Stiki so vedno stres.« To vam bo potrdil vsak strokovnjak, najsi gre za rejništvo ali v primeru razvezanih staršev. Posledice so lahko kratkotrajne ali dolgotrajne, vsekakor pa so.

Strokovno se temu prelivanju zasebnega življenja v sojenje in nazaj, ki ste ga pravkar popisali, pravi – življenjske izkušnje?

(Smeh.) Tako je.

Je pri tem procesu vedno mogoče zaznati nevarnost potlačitve »samozakonodaje«, ki je v vseh nas? Kako naj sodnik krepi svojo notranjo etično kontrolo, kako prek vsega, kar kot človek je, ravna v skladu z njo?

S samokontrolo in (samo)ozaveščanjem. Niso pa te stvari enostavne. Tudi mi smo samo ljudje in velika večina se zaveda svojega poslanstva in se trudi v pravi smeri. Mi gre pa na živce, ko bi nas radi stlačili v milni mehurček, v katerem naj bi kot sodniki lebdeli in delili pravico. Po eni strani hočejo, naj bomo v stiku z realnostjo (da bodo odločitve življenjske), po drugi, naj se distanciramo od vsega, kar bi lahko vplivalo na presojo, ugled itd. A ker sem sodnik, moram pozabiti tudi, da sem pravnik? In se o pravu ne smem pogovarjati z ženo, očetom, taščo, tastom (vsi pravniki), le z mamo se lahko, ker je laik? Njej pa ne smem svetovali, čeprav se (edina v družini) pravno ne znajde? Seveda je ne bom zastopal na sodišču, pravni nasvet pa ji bom menda dal. S tem ni nič narobe. Pika. Zdravo pamet je treba imeti pri teh vprašanjih. Te manjka.

Dedek, nekoč sodnik v tako imenovani »stolici sedmorice«, nekdanjem najvišjem sodnem organu pri nas, je pogosto govoril, da pravo še ni pravica in da do nje često vodi nemogoča pot, da se do cilja tudi vedno ne pride. Kako je s tem pri vas?

Jaz se vedno trudim najti to pravico. Včasih je težko najti resnico, da bi se naprej odločal, kaj je pravica. S to pravico je potem tako, da imamo ljudje različne kriterije, kaj je za nekoga pravično. To pa je zelo povezano z osnovnimi vrednotami, ki jih nekdo ima ali nima. Sistem je v demokratičnih ureditvah že zelo dolgo postavljen, kot je, zato so tu na višjih inštancah senatne odločitve, ker imamo ljudje tako različne poglede na to, kaj je pravica. Vsak predstavi svojo plat. Sam menim, da bolj ko so senati spolno in starostno strukturirani, boljše so odločitve, iz širše sklede zajemamo to pravico. Ko se to zgodi, sem bolj zadovoljen in izpopolnjen, čeprav niso vsi moji predlogi sprejeti.

Ugibam, da vas utegne kmalu potegniti v politiko?

Ne. Politika me ne zanima in vsak, ki me pozna, to dobro ve. Rad bi spremenil stvari na bolje, in kolikor so sodišča vključena v zakonodajni postopek, se vedno oglasim, ko dobimo predloge zakonov, in povem, kar mislim, komentiram. Družinsko pravo zagotovo je področje, ki ga bo treba popraviti, prilagoditi. Lahko pa z drugačno, ustavnopravno razlago obstoječega zakona zaščitimo koristi otroka, pa zakona ni treba spreminjati.

Kako naj ga sodišča razlagajo?

Kakor je bil mišljen. Kot začasen ukrep. Če ni možnosti za odpravo vzrokov pri starših in ni pričakovati vrnitve otroka v rodno družino v doglednem času, potem je treba izbrati drugo pot, da se otroku zagotovita stalnost in varnost. To poudarjajo tudi konvencija o otrokovih pravicah in najvišje evropske institucije. Novejša sodna praksa je že krenila v to smer.

Ali boste lahko kdaj posvojili otroke, ki jih imate v rejništvu, odkar so bili malčki? Kaj bi to pomenilo za vas, vašo družino?

To pa ni odvisno od naju. Morda. Ena mama je že razmišljala, da bi ga oddala prostovoljno v posvojitev, ohranila pa bi stike. Drugje so zadaj sodni postopki. Če bo prišlo do tega, da naju bodo vprašali, ali bi jih, bova vsekakor pritrdilno odgovorila. Med nami petimi se ne bo nič spremenilo, v odnosu do drugih in njihovem odnosu do nas pa ogromno.

Življenje nekako kaže, da prav v primerih, ko je družinska dinamika pestra, ko ni enostavno niti tisto, kar se enostavno na videz zdi, ko ni vse »po jusu«, kot radi rečemo – tam se rojevata izjemnost, odličnost.

Zame je bistveno, da mi ni dolgčas, da stvari niso enolične. Včasih pridejo trenutki, ko je vsega preveč. Otroci so prišli skoraj hkrati, vsi trije v devetih mesecih. Po naravni poti se to zgodi tako, da se starši na enega pripravljajo devet mesecev, midva pa sva v tem času dobila tri malčke. Popoln šok. Prej sva bila z ženo navajena, da sva vsak vikend preživela v Italiji ali na Hrvaškem, kjerkoli že. Sam sem bil vsak mesec po tri večere na Dunaju v operi. In teater. Imam med 80 in 100 večerov na leto zasedenih samo z gledališčem. Potem me je žena, ko sva dobila otroke, vprašala, ali bi leto dni pavziral. To je bilo prvič in edinkrat, da me je kaj prosila v zvezi z gledališčem. In takrat sem ji odgovoril, da če to storim, ne bom zvozil. Razumela je. Za moj teater ima ogromno razumevanja in glede tega je res krasna. Vzajemno spoštovanje in puščanje svobode sta glavni odliki najinega razmerja. Gledališče je moj ventil, kot je drugim šport. No, to je pa nekaj, s čimer se ne ukvarjam. Šport. Popolnoma nič zanimanja nimam zanj. Na račun družine in teatra sem potem zmanjšal obisk opernih predstav na minimum, tri leta in pol nisem obiskal Dunaja. Prej sem videl petdeset predstav na leto, zdaj jih vidim do deset, pa še te večinoma poleti v Veroni. Res pa je tudi, da imava izjemno podporo pri najinih starših, požrtvovalna mama, razumevajoč oče, pripravna tašča, moj brat …

Zakaj prav opera?

Opera je zlitje vseh umetniških zvrsti. Vrhunec. Tako kot je sojenje v pravu. Zlitje. Sicer pa je gensko pogojeno: prababica se je iz Boke Kotorske na Dunaj vozila s kočijo v opero. Jaz se vozim sam (smeh).

Menda ste v osnovni šoli vstajali ob pol petih zjutraj in brali knjige.

Drži. Zdaj pa navadno delam za službo. Začnem doma, pa sem potem prestavim v Ljubljano, občasno pa nočno vratarko vržem iz jutranjega sna. Ni videti preveč srečna.

Zanimivo, dovolite, da z otroki govorite francosko, ne Francoz?

To je prišlo iz moje ljubezni do Francije in francoščine, ki mi jo je mama privzgojila, veliko smo hodili v Francijo, k prijateljem. In že takrat sem si rekel, da bom otroke, ko jih bom imel, en tuji jezik naučil spotoma. To nič ne boli. Gledajo francoske risanke in filme. Preteklo poletje so bili dva tedna v Franciji. Fanta sta mi že prej odgovarjala v francoščini, zdaj pa je začela še punčka. Sicer je menda značilno, da prva štiri leta, ko se otroci učijo tujega jezika, v njem ne odgovarjajo, potem pa začnejo. Tako da vsi trije pasivno že znajo francosko.

Ampak hoteli ste postati veterinar. Menda ste v najnežnejših letih dneve najraje preživljali na travnikih in poskušali iz luknjic izbezati čričke.

Res je. Hotel sem študirati veterino, še prej obiskovati srednjo veterinarsko šolo. Leta in leta sem si tega želel. Potem je mama vprašala, kako se bom ob petih zjutraj iz Kranja vozil v Kamnik, kjer je ta šola, in dodala, da grem lahko po gimnaziji vseeno študirat veterino. Potem pa so se zgodile druge stvari. Profesorjem v srednji šoli je uspelo, da so mi popolnoma zagabili naravoslovje. Vključno z biologijo in kemijo. Z neučiteljskimi pristopi in neživljenjskostjo.

Prej ste rekli, da ste perfekcionist. Nekdanji piflar, torej?

Ja in ne. Odvisno od obdobja.

Je perfekcionizem resnično premosorazmeren z našim arzenalom znanja ali gre samo za način, kako hočemo videti svet?

Sem zelo urejen, časovno so pri meni stvari zelo jasno umeščene, drugače ne bi mogel delovati.

Ste pa zelo prilagodljivi, nekajkrat sem prestavila intervju.

(Smeh.) Tega se še učim.

Ljudi med seboj povezuje več stvari, kot si drznemo priznati, in ločuje precej manj, kot se skušamo prepričati. Kaj je na splošno med nami najbolj narobe in kaj prav?

Grozno se mi zdi, da ljudje samo iščejo razlikovalne elemente in ne sprejemajo drugačnosti. To ni prav. Prav je, da je za vsakega prav nekaj drugega. Ko bi vsaj lahko to vsi sprejeli.