Tiskane izdaje
Študiral je filozofijo, bil direktor Inštituta za sociologijo, tri leta raziskoval in predaval na univerzi v Edinburgu, dve leti pa na univerzi v Bradfordu. V Nemčiji, na univerzi v Münchnu, je študiral psihologijo. Delal je tudi v ZDA, bil gostujoči profesor na univerzi v Chicagu. Kasneje je bil ekspert ZN. Delal je v Unicefu. Šest let je sodeloval tudi z ruskimi matematiki, zlasti kibernetiki.
Začela so se volilna opravila, pred vrati so predsedniške volitve. Zdi se, da so letošnje zaradi modela, ki ga je kot favorit vzpostavil Borut Pahor, nekoliko kontroverzne. Se v Sloveniji še ve, kaj naj bi predsedniška funkcija bila in v kakšnem razmerju je do države?
Problem ni toliko v favoritu kot v večini tistih, ki so se do zdaj prijavili h kandidaturi. Gre za pol ducata ljudi, od katerih nima nihče zadostne kvalifikacije za predsednika države. Začelo pa se je res s Pahorjem, ki je v poprejšnji volilni bitki uveljavil princip, da je predsednik države lahko kdorkoli. Da je dosegel priljubljenost med ljudmi, je funkcijo predsednika države pomešal s funkcijo smetarja, pralca glav in podobno. Pri ljudeh je to vzbudilo negotovost in rezultat je vtis, da se zdaj lahko vsakdo prijavi za predsednika.
Soočava politično metodo populizma z državništvom. Kar zadeva stranke, so kandidature trenutno še neznane, ve se le, da bo s podporo NSi kandidirala Ljudmila Novak. Vtis je, da se politiki podajajo v kandidaturo s prepričanjem, da predsedniške volitve nimajo teže, da so prave volitve s pravo močjo pri upravljanju države državnozborske volitve.
Problem je v tem, da je ustava že v izhodišču narobe definirala funkcijo predsednika države. V ustavi so jo prilagodili takratnemu predsedniku Milanu Kučanu. Vlogo predsednika države, institucijo, so, popolnoma narobe, prilagodili posamezniku. Vloga najvišjega predstavnika države je vezana na določena pričakovanja za to vlogo, ne pa za človeka. Predsednik države je reprezentant države kot celote. Od njega se pričakuje, da se bo temu primerno obnašal, da bo predstavljal državo, ne pa sebe kot posameznika. Nemogoče je, da bi se vloga predsednika države definirala z individualnimi psihičnimi lastnostmi posameznika. To pri nas počne predsednik Borut Pahor. Enkrat je v vlogi smetarja, drugič pralca glave ... Ko mu to očitajo, reče: »Vzemite me takšnega, kot sem.« Tako ne gre. On kot posameznik ne bi smel definirati predsedniške vloge. Ne more zahtevati, da bodo ljudje imeli pričakovanja do njega kot posameznika, ki se obnaša tako, kot se obnaša on.
Poskusiva pogledati na stvar s svetle plati. Predsednik države je voljen neposredno. Gre za moment, ki tej funkciji da posebno težo in legitimiteto. Četudi je bila ustava napisana na eno osebo, to dejstvo izvoljeni osebi omogoča biti svetilnik demokracije in njenih vrednot. Zakaj se, če izpustiva Pahorja, ta vloga v Sloveniji ni »prijela«?
Zato, ker predsednik države nikoli ni bil pravilno pozicioniran. Kot prioriteta se nikoli nista postavljala zahteva in pričakovanje, ki ju ima človek do vloge predsednika države, ampak so namesto tega na mestu predsednika države videli konkretno osebo. Ne predstavljam si Angele Merkel ali Vladimirja Putina, da v politični kampanji pometata sobo ...
Toda to sta vodji vlad, ne predsednika držav ...
Je vseeno. Tudi tu med vlogo funkcije in individuumom veljajo enaka pravila kot pri predsedniku države.
Gre nemara odgovornost za posledice slabo izbranega predsednika države volilnemu telesu? Tu sva pri vprašanju jajca in kokoši, pri vprašanju politične kulture in v slovenskem primeru njenega pomanjkanja ...
Tu gre za interakcijo. Politična kultura ni nekaj, kar bi bilo dano a priori. Je vsota verovanj, pričakovanj in vrednot, ki so osnova konkretnega političnega sistema. Kot take vključujejo tudi znanja in orodja, ki so potrebna za vodenje neke politike ter vzpostavitev odnosov med političnim sistemom in drugimi družbenimi subsistemi (šolstvo, zdravstvo, znanost) ter za odnose med neko državo in drugimi državami. Politična kultura se ustvarja. V Angliji se je ustvarjala od sprejetja Magne Carte. Na njeni osnovi je bil postavljen odnos enakopravnosti med vladarjem in plemstvom za veliko večino njunih medsebojnih interakcij. Kasneje so se na tej osnovi brusili odnosi med tedanjim plemstvom in ljudstvom. Pri nas skorajda ni bilo tovrstnega ustvarjanja politične kulture. Nismo imeli takšnih relevantnih posameznikov, ki bi vplivali na ljudi tako, da bi oblikovali njihove vrednostne sisteme. To pa je baza za razvijanje politične kulture.
Sva pri zanimivem vprašanju: bi torej Slovenija morala imeti ali na novo dobiti aristokracijo?
Morali bi imeti elite, pa jih po osamosvojitvi nimamo. Nemogoče je za pripadnika elite imeti človeka, ki je razdal državo tujcem. Eden njegovih prvih aktov je bil vrniti tujcem njihovo lastnino v imenu svetosti lastnine. Pojem svetosti lastnine izhaja iz francoske revolucije in demokracija lahko to na različne načine priredi. V socialni državi se ta pojem zelo spreminja. V njej lastnina ni več sveta, ker jo lahko v vsakem trenutku na urejen način in z zakoni, seveda, uporabiš za korist ljudstva, ne pa lastnikov. Uporabiti princip svetosti lastnine v današnji situaciji je popolnoma narobe in sprevržena ideja. V Sloveniji toliko bolj, ker so bili lastniki bivši tuji fevdalci in Katoliška cerkev. V taki situaciji uporaba načela, da je lastnina sveta, izzveni perverzno.
To je bil komentar na prve poosamosvojitvene poteze prve vlade?
Natančno tako. Druga napaka je bila razpršitev lastnine v procesu lastninjenja kapitala. Taki rešitvi je nasprotoval celo takratni neoliberalist Jeffrey Sachs.
Kako je torej to vplivalo na formiranje državniških elit?
Govoriva o eliti, ki nastaja v demokratični državi, ne aristokratski, ta je drugačna. Prvi da legitimiteto ljudstvo. Utemelji jo kot nekaj pomembnega, moralnega in v celoti kompetentnega. Prvega predsednika slovenske vlade bi bilo v tem smislu nemogoče definirati. Ljudstvo mu ni dalo pravice, da razdeli lastnino tega istega ljudstva. Elita tudi ne morejo v nadaljevanju biti tisti, ki so razprodajali družbeno premoženje. Sto odstotkov tovarn in gozdov je bilo družbena lastnina. Kakšna je situacija danes? Kar 65 odstotkov gozdov imajo v rokah bodisi tuji fevdalci bodisi Katoliška cerkev. Podobno je drugi del neelit razprodal tri četrtine podjetij, v glavnem po diskontnih cenah, in tudi vse banke, razen Nove Ljubljanske banke, pa še ta je zdaj naprodaj. Ljudje, ki to delajo, ne morejo biti elita.
Kje so torej sidrišča, nabor vrednot za prave elite v tem prostoru?
Problem je prav v tem, da tega nabora vrednot ni. Po uničenju teh vrednot je nastalo vrednotno močvirje. Naj konkretiziram. Ko so vprašali mlade ljudi, ali bi sprejeli službo, če bi jo dobili na podlagi korupcije, je polovica odgovorila pritrdilno. To pomeni, da nimajo vrednostne osnove, na podlagi katere bi se lahko odločili in opredelili, ali je na tak način dobiti službo pošteno ali ne. Ker nimamo takega vrednostnega sistema, se soočamo z vrednotnim močvirjem. Vrednostnega sistema pa pri nas nimamo tudi zato, ker nimamo vzornikov, ki bi formirali tak vrednostni sistem. Današnji politiki po večini ne morejo biti vzorniki, tudi ne sedanji in drugi predsedniki vlad niti zdajšnji predsednik države.
Po letu 1991 je v novi politiki krožila ideja, da je po vzornike mogoče iti v leto 1918, ko je razpadla Avstro-Ogrska in je Slovenija dobila prvo nacionalno vlado ...
Kdo bi bili ti vzorniki?
Recimo Janez Evangelist Krek, Anton Korošec med klerikalci, med liberalci Ivan Tavčar pa Ivan Hribar, med socialisti Ivan Cankar, Albin Prepeluh ... Tudi tedanje meščanstvo in nosilci gospodarskega razvoja skozi industrializacijo Slovenije. Primer je oče Ljuba Sirca, ki je v Kranju postavljal tekstilno industrijo.
Gre za vzore, konkretne ljudi. Če govorim na primer o Kreku, je res bil zelo pomemben ekonomski aktivist, toda kot teoretik je bil antisocialist in antisemit.
On je vendar napisal delo o socializmu z naslovom Socializem!
Vztrajam, kot teoretik je bil izrazit antisocialist. Kar je delal, je bilo zelo pomembno za takratno ekonomijo in zlasti kmečke sloje. Kar je napisal, pa je bila kritika vseh socialističnih šol. Tudi njegov antisemitizem je jasno dokazljiv v njegovi knjigi Socializem. Človek z antisemitsko mentalno pozicijo ne more biti vrednostna opora. Podobno velja za Korošca. Versko opredelitev je čez politiko uporabil za to, da je v kraljevini postal notranji minister. Kar zadeva industrialce, je nedvomno, da bi lahko bili vzorniki. To bi lahko bili Luckmanni, Voduški, Sirc, Bonač, vendar ti kot taki niso bili prepoznani. Ostanejo nam torej še general Rudolf Maister, Ivan Cankar in morda še kdo, ki ga niste omenili. Mogoče poročnik Malgaj. Glede Tavčarja in narodnega sveta se kaže spomniti na generala Maistra, ki so mu preprečili, da bi s slovensko vojsko zasedel Koroško. Ljudje, ki kažejo previdnost kot svojo lastnost in niso zastopniki slovenskega naroda, ne morejo biti vzorniki.
Prišla je druga svetovna vojna in obdobje po njej. Res menite, da pri nas ni bilo komunizma?
Da, drži. Imeli smo na marksističnem sistemu ideologije zasnovan vrednotni sistem, ki pa, paradoksalno, nikoli ni temeljil na Marxovi teoriji. Začetni povojni sistem v Jugoslaviji je bil stalinističen. Tako je bilo do leta 1948. Komunističen je bil po imenu, ne pa v praksi. Kot nasprotje stalinizmu je bilo uvedeno samoupravljanje. V tem smislu je bil pojem samoupravljanja prazen, bil je negativno definiran. Samoupravljanje je bilo to, kar ni bil Stalin in kar ni bila Sovjetska zveza. Kasneje je vse skupaj zadobilo vsebino, samoupravljanje se je zelo dobro razvijalo, in to je bil eden najboljših modelov tedanjega sveta. Tako mislim tudi za danes. Teoretsko gledano za tem ne stoji Karl Marx, temveč Pierre-Joseph Proudhon. On je menil, da je lastnina tatvina in da je to treba vrniti ljudem. Tu vskoči samoupravljanje, ki je lahko upravljanje z izvršnimi elementi, lahko pa je posedovanje lastnine same. Ideja je bila, da bi upravljanje dali ljudem, lastnina pa bi ostala družbi. V tem smislu je družbena lastnina vračanje ukradene lastnine ljudem.
V socializmu ste bili direktor sociološkega inštituta. Ekonomski inštitut Slovenije je za Staneta Kavčiča delal strategijo Slovenije. Tedaj se je očitno razmišljalo o prihodnosti.
Naš inštitut kot tak tega ni počel. Študijo je izdelala ekipa petih ljudi. Dva makroekonomista iz ekonomskega inštituta, Mišo Jezernik, jaz in prostorski planer.
Kakšni so bili takrat motivi za takšno premišljevanje?
Osnovna usmerjenost je bila, da se družba ne sme prepustiti dogmatičnemu pojmovanju marksizma. Inštitut je bil na začetku zasnovan kot inkubator za bodoče marksistične znanstvenike. Kot nasprotje temu smo postavili razvoj empirične sociologije. Analizo stvarnosti nasproti dogmatiki, ki stvarnost definira normativno. Proti ideologiji smo postavili tezo, da je treba stvarnost definirati iz nje same, ne pa iz vrednostne ideologije. Prišli smo v očiten konflikt med tedanjim zgodovinskim materialistom Borisom Ziherlom na eni ter menoj in Jožetom Goričarjem na drugi strani.
Stane Saksida. Foto: Jure Eržen/Delo
Goričar je bil na vaši strani?
Jaz sem bil na njegovi. Podobno kot on, ki je bil profesionalni sociolog. O tej možnosti sem razmišljal že, ko so me poslali na študij v Nemčijo. On je postavil zahtevo po uvajanju empirične sociologije. Tudi sam sem za empirično sociološko raziskovanje v inštitutu zaposlil osem ljudi. Reči moram, da Ziherl glede tega ni ugovarjal niti z besedo, in ne glede na to, da je po dveh ali treh letih že vedel, kako se inštitut razvija, je vseeno zagotovil denar. Bil je toliko pošten, da je, ko je videl, kam se inštitut razvija, odstopil kot direktor. Iz te empirične orientacije smo prišli do spoznanja, da družbe ni treba le spoznati, temveč na neki način tudi regulirati. To lahko počneš na več načinov, toda v teoriji obstajata dva: lahko jo reguliraš plansko, lahko pa tržno. Tretja možnost je, da jo orientiraš samoupravno. Na začetku to ni bila kombinacija obojega, v ozadju je bila ideja planskega gospodarstva. Boris Kraigher je uvedel še tržni element v jugoslovansko samoupravljanje. Po njegovi smrti so opustili možnost, da se gospodarstvo regulira s tržiščem, in to je imelo katastrofalne posledice za jugoslovansko gospodarstvo.
Ste takrat naredili analizo stanja elit?
Ne. Naredili pa smo analizo socialne stratifikacije. Analizo slojev, torej, ne pa elit kot nosilcev razvoja. Ugotovili smo, da se družba stratificira po treh osnovnih dimenzijah: dimenziji moči, dimenziji potrošnje in dimenziji statusnih simbolov. Po dimenziji moči je prevladovalo vprašanje, kdo ima oblast in kdo ne. V glavnem so bili to člani partije. Po dimenziji potrošnje so se ljudje razvrstili preprosto po tem, koliko zaslužijo. Oboje je bilo determinirano z izobraževanjem. Vse to se je kazalo v statusnih simbolih. Od vile, avtomobilov do ponošenih plaščev.
Ideje in metodologijo za takšne analize ste bržkone prinesli s študijev v Nemčiji in Angliji?
Da. V Nemčijo me je poslal študirat republiški sekretariat za notranje zadeve. Cilj je bil v sekretariatu organizirati psihološko službo, ki bi se ukvarjala s tremi stvarmi: prva je bila selekcija policije in kriminalistov, ne na podlagi družbenopolitičnih karakteristik, temveč inteligenčnih in osebnostnih testov. Teste sem »uvozil« iz ZDA in standardizirali smo metodo, da ti testi obveljajo nad karakteristikami družbeno-političnih organizacij. Analogno je veljalo za kriminaliste. Druga naloga je bila uvesti analizo stanja, diagnozo situacije in priporočila za prevzgojo prestopnikov oziroma kaznjencev. Uvedli smo psihološke analize in njim primerno prilagodili penološki sistem. Poudarek je bil na mladih delikventih, pri katerih smo uvedli posebej sproščen režim. Tretji cilj je bil kultivirati način zasliševanja. Ideja Mitje Ribičiča je bila modernizirati sekretariat na teh treh dimenzijah: psihološki, kriminološki in forenzični, tu smo se učili v Švici. Kriminološki inštitut se je kasneje priključil univerzi, tedaj smo imeli eno najboljših forenzik v Evropi. Kar zadeva psihologijo, sem pri delu imel na razpolago deset ljudi in delali smo psihološke raziskave na področju mladoletnega delikventstva in tudi pri odraslih kaznjencih. Napravili smo študijo, ki je bila v ZDA objavljena v najpomembnejši svetovni reviji o ortopsihiatriji.
Vrniva se k strategiji za Slovenijo. Omenili ste osebno sodelovanje z Mišem Jezernikom in drugimi ...
To je bilo precej kasneje. V Nemčiji sem študiral leta 1955, na inštitut sem prišel leta 1959. O analizi družbe smo začeli razmišljati kasneje, ko smo na 12.000 ljudeh opravili raziskavo množičnih občil. Vpeljali smo empirično sociologijo in šele takrat začeli resno razmišljati o analizi družbe. Sociologije nam ni predaval nihče, zbrali smo se z vseh vetrov. Sam sem prišel iz filozofije, Mišo Jezernik iz psihologije, Niko Toš iz prava, prav tako Zdravko Mlinar. Prišli so tudi drugi, veliko je bilo pravnikov, tudi umetnik, Janez Pirnat. To je bil prvi podiplomski študij.
V študiji Projekcija razvoja Slovenije do 2000, iz leta 1982, je bilo v t. i. črnem scenariju napovedano, da se bo Slovenija osamosvojila najkasneje v 20 letih ...
Da, to je bila Projekcija razvoja Slovenije 1982. Pred tem sem predaval in raziskoval v Veliki Britaniji, Edinburgu in potem v Bradfordu.
Tam ste spoznali Ljuba Sirca?
Bil sem v Edinburgu, on pa v Glasgowu. Po enem letu mojega bivanja tam sem izvedel zanj in ga šel obiskat. Navezala sva zelo dobre stike. Zelo lepo sva komunicirala, mogoče tudi zato, ker sem na inštitutu zaposlil Katjo Boh, njegovo veliko ljubezen (smeh).
Še vedno sva pri slovenskem začaranem krogu politične kulture, ko ljudje volijo nekoga, ki odraža njih same, oboji pa ne dosegajo standarda politične omike. Kaj spodbudi ljudi, da se dvignejo na višjo raven politične kulture? Kaj je to vzpostavilo v Angliji ali Nemčiji?
To je zelo težko vprašanje. V Angliji je potekal kompleksen razvoj od uveljavljanja Magne Carte do danes. Državniška drža v Nemčiji pa izhaja iz pozicij aristokracije. Ta je formirala osnovni sistem vladanja z državo. S temeljnimi vrednotami francoske revolucije so se po Evropi soočile različne elite. Tudi v Avstriji. Franc Jožef je bil izraziti aristokrat, njegov sin Rudolf pa je zagovarjal ideje francoske revolucije.
Če sva že pri habsburški monarhiji, ne moreva mimo razsvetljenega absolutizma Marije Terezije in Jožefa II. Je v tem formula demokracij, ki se ne prebijejo iz začaranega kroga politične nekulture?
To je težko vprašanje. Mislite, da naj bi bil pogled razsvetljenega absolutizma na svet rešitev za protislovja demokratičnega razvoja?
Dobro, bom predrugačil vprašanje. Je bila ideja samoupravljanja v drugi Jugoslaviji oblika odsotnosti aristokratstva z učinki razsvetljenega absolutizma? Že v času Avstrije so bile na južnoslovanskem prostoru, tudi slovenskem, močne avtonomistične težnje. Prva Jugoslavija je bila za Slovenijo zgodba o vedno vračajočem se avtonomizmu, prav tako druga Titova Jugoslavija. Socializem je formalno odprl vrata demokraciji od spodaj navzgor, čeprav se je sfižilo in pristalo v Titovem dosmrtnem predsedniškem mandatu.
Vprašljivo je trditi, da so bili Slovenci v zgodovini orientirani na nastanek lastne države. V majniški deklaraciji so se Slovenci opredelili za nekakšno avtonomno državo pod žezlom habsburške dinastije. V Avstriji so to rešitev imenovali trialistično. Zagovarjal jo je prestolonaslednik Franc Ferdinand.
In kako je danes?
Danes imamo samostojno državo. Ideja Slovenije kot nacionalne države se je formirala na različne načine in iz različnih smeri. V marksistični teoriji sta idejo o nujnosti suverenosti države in možnosti njene odcepitve prva formulirala Edvard Kardelj in Dragotin Gustinčič. Kasneje je Kardelj to idejo uveljavil v ustavi leta 1974. To problematiko pokriva zelo veliko študij. Pomembne so tiste, ki postavljajo samostojno državo kot edino možno rešitev.
Pa ostaniva pri družbenem planiranju in se vrniva k problemu predsedniških volitev. Predsednik in kandidati, se zdi, pač morajo zasledovati neki družbeni pa tudi nacionalni cilj. Še enkrat vprašam: se v Sloveniji na politični ravni ve, kam je treba priti, ali je politika preslikava peskovnika, v katerem potekajo igrice?
Drugo. Kolikor vem, na vprašanje, kaj hočemo, nimamo odgovora. Te zadeve imamo bolj negativno definirane. Nočemo imeti slovenske zemlje kot Slovenci, ampak jo dajemo drugim. Nočemo imeti svoje industrije, ker jo Slovenci slabo upravljamo, zato jo razprodajamo, menimo, da jo je treba razprodati, ker da naj bi tujci bolje upravljali ekonomijo. Ne vidim, kje bi v Sloveniji obstajal sistem pozitivnih vrednot v smislu razvijanja lastne državnosti. Šolstvo, zdravstvo in sociala naj bi se po novem formirali po neoliberalnih idejah. Različne so interpretacije domovine, NOB in delno vrednotne sodbe o naciji, ki se je odcepila od države Jugoslavije. Na teh elementih se gradi, ti pa so med seboj nekompatibilni, zato imamo tako zmešnjavo. Obstaja vrednotno močvirje, ne obstaja vrednostni sistem, nimamo niti teorije vrednot niti, kot sem že povedal, vzornikov.
Povedali ste, česa nimamo. Kaj pa imamo?
Imamo vsakodnevno eksistenco. Imamo medsebojne interakcije in imamo vrednote, ki smo jih podedovali od staršev in se v glavnem nanašajo na vzpostavljanje etičnega odnosa do drugih ljudi. To je zapuščina prejšnjih generacij in to se je formiralo na različne načine. Med drugim tudi skozi Katoliško cerkev. Imamo generacijo staršev, ki so vzgojeni po načelih RKC, torej ne po načelih krščanstva kot celote. Protestantstvo so Slovenci leta 1551 pregnali in jim celo razrušili pokopališča. Za slovensko RKC velja, da komaj upošteva dve temeljni evangeljski načeli, Jezusovi vrednoti: ljubi svojega bližnjega kot samega sebe in ne moreš služiti dvema gospodarjema, Bogu in Mamonu. To je zaznamovalo družbeni prostor.
Imamo tudi generacijo staršev, ki so bili vzgojeni na načelih permisivnosti. Ta pristop zahteva, da imajo otroci vse pravice in nobenih dolžnosti. Enake zahteve se postavlja učiteljem. S tem pa vzgajamo generacije posameznikov, ki zase zahtevajo vse, ne da bi sami kaj dali. Potem pa se čudimo, da imamo zmešnjavo v šoli, množico narkomanov, pijancev in da je, kot sem omenil, polovica mlade generacije pripravljena sprejeti službo na koruptiven način.
Tu je še nov koordinatni sistem internetne civilizacije, ki noče biti urednikovana ...
Kombinirajo se etične lastnosti s psihičnimi lastnostmi ljudi. V predinternetnem času se je vrednostni sistem formiral na klasičen način, kot sem omenil pri vprašanju permisivne vzgoje. To je podprla elektronika. Mehke vrednote je napravila vodene.
Ekonomska suverenost države je odšla iz nacionalnega okvira. Lastnina, ste rekli, je postala svetejša od človeka in tudi ta je ušla iz nacionalnega okvira. Paradoks torej je, da se kot točna nedvoumna identiteta vendarle kažeta parlament in strankarski sistem ...
Parlament in stranke imamo in s temi usmeritvami, ne pa vrednotami, se strankarski ljudje strinjajo ali ne. Vrednot stranke v glavnem nimajo. Del strank jih ima, druge jih deklarirajo, tretje jih nimajo. Vrednote strank so kvečjemu »boljše življenje« ljudi. Mnogi v neoliberalni maniri prisegajo na tanko državo in dobička osvobojeno tržišče. Take stranke in ljudi moti socialna politika in to je motor destrukcije vsakega vrednostnega sistema.
Postavil bom sugestivno in neumno sklepno vprašanje. Svetujete strankam, naj predstavijo kandidate za predsedniške volitve?
Na vsak način. Če so že stranke, ni le njihova dolžnost, temveč temeljna orientacija vsake stranke, da postavi svoje vrednostne sisteme in predstavnike, da jih v soglasju z ustavo zastopa. Poglejmo, kdo jih lahko predstavi. SD lahko predstavi svoje ideje. S tem, ko so podprli Boruta Pahorja, so pokazali zelo problematično orientacijo. Težko bi rekli, da ima ta ideje in vrednote, ki bi jih tudi navzven resno izražal. Je za solidarnost, za strpnost – to tudi izraža –, vendar to veliko premalo utemeljuje z državniško držo. O vrednostnem sistemu Cerarjeve SMC ne vem točno, kaj pomeni. Proklamira se kot etična stranka, v resnici so njene odločitve izrazito pragmatistične. Orientira se po trenutni situaciji in zelo težko sprejema odločitve. SDS postavlja svoje vrednote kot protienobejevske in neoliberalistične. Zasnovali so državni holding, ki naj bi upravljal podjetja, končal pa je v množični razprodaji podjetij in grozi, da bo uničil še zadnja cvetoča podjetja, od Krke do Gorenja. SDS o sebi in strankah pomladi meni, da so rešile Slovenijo. To je smešno. Odcepitev je izpeljala tedanja partija, nedvomno so to idejno podprli predstavniki pomladnih strank, civilne družbe in nekateri intelektualci.
Stranke bodo torej morale predlagati ljudem predsedniške kandidate, ki jih imajo za resne. Nesprejemljivo je, da se h kandidaturam prijavljajo poljubne osebe in po načelu, da je treba predsedniško funkcijo tudi prilagoditi taki poljubnosti. Stranke lahko proti tej logiki postavijo močne osebnosti in logika poljubnosti bo odpadla. NSi je z Ljudmilo Novak tu dobro postavila stvari. Ni pomembno, ali se z njo strinjam ali ne, toda tako se v državi dela. Predstavili so svojo usmeritev, menim, da imajo odlično voditeljico stranke, imajo prepoznavno parlamentarno politiko. Druga resna stranka, ki jo vidim, so novi levičarji, prejšnja Združena levica. Imajo čvrste ideje in točno vedo, da morajo graditi na negaciji neoliberalizma in uveljavljanju družbe, ki bi bila socialistična. Mislim, da imajo oni najjasnejšo orientacijo, toda k tej hvali me nemara nese dejstvo, da sem sam levičar.
