Tiskane izdaje
Je eden izmed pobudnikov in ustanoviteljev EEPAP (East European Performing Arts Platform), ene večjih evropskih gledaliških mrež. Glede na to, da je delal v krakovskem gledališču, sicer najstarejšem na Poljskem in enem od starejših in prestižnejših v Evropi, z ogromnim ansamblom, bo zanimivo spremljati, kako bo delo nadaljeval v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer veljajo drugačne prakse, predvsem pa drugačen način organizacije umetniškega dela.
Pravi, da ga je Panonska nižina za zmeraj zaznamovala. Odraščanje med dvajsetimi narodnostmi, desetimi uradnimi jeziki je vanj namestilo razumevanje za različnost in drugačnost. Njegovi znanstveni članki vsebujejo razmišljanja o jeziku, kulturi, gledališču ... Zdi se, da je krmilo SMG takoj ob nastopu funkcije obrnil drugam in da ve za smer. Pravi, da se to, ali ima prav, ne bo pokazalo takoj – se pa bo. Rad ima velika mesta in urbano kulturo. Kot pravi, ima (je imel) srečo, da je lahko izbiral mesta, v katerih je živel. Tako kot neba nad njimi. Ali, kot v svoji glasbi igra ameriška skupina Tortoise, ki je nedavno gostovala v zagrebški Močvari: Včasih je treba nebo samo posoliti. In svet pod njim se nato kristalizira drugače. Sanje, njihova snov, pa tudi.
Zakaj ste takoj ali kmalu po študiju zapustili Srbijo?
Razlogov, zakaj sem se izselil iz Srbije, je več. Najprej zato, ker mislim, da je dobro, da se človek ne zagozdi med meje samo ene države. Dobro je, da izstopi iz območja varnosti, da spozna, kakšen je in kako bo deloval v drugih okoljih, kaj lahko najde zase drugje in kaj kodi, ki jih nosi, pomenijo drugod ter kakšne pravzaprav so njegove kulturne kompetence. Drugi pomemben razlog za moj odhod je bil, da se enostavno nisem mogel do kraja identificirati z neonacionalnimi kulturami, ki so nastale po razpadu Jugoslavije.
Na kratko, postalo je preveč utesnjeno zame. Sploh ne gre za to, ali nam je v nekdanji Jugoslaviji bilo dobro ali slabo. Gre za to, da se nikdar nisem mogel identificirati s konceptom kulture, v kateri nekdo postane strokovnjak, priznan umetnik oziroma dobi pomembno mesto v družbi samo zato, ker je pravega nacionalnega porekla ali zagovarja vrednote prav tako nacionalno-centristične kulturne politike. Pri tem ni pomembno dejstvo, da nemara ta umetnik zadnjih dvajset let ni ustvaril nič posebej relevantnega. Obenem se prav tako nisem mogel identificirati z nekakšnim novim sistemom vrednot v novi neonacionalni državi, ki je nastala na podlagi različnih zločinov, ki so vodili in vodijo v države, utemeljene na konceptu naroda, krvi in etničnega izvora.
Identifikacija z narodom pomeni, da moram prevzeti odgovornost za najboljše in najslabše, kar ta narod premore, njegove največje uspehe in najstrašnejše zločine. Tega se večina ljudi, ki privoli v takšno kategorizacijo, ne zaveda. Seveda vedno obstaja dobršen del takšnih, ki jim je popolnoma vseeno ali pa v vsem naštetem vidijo osebne koristi.
Rodil sem se v Vojvodini, v Novem Sadu, odrasel med zvoki različnih jezikov, madžarščine, slovaščine, nemščine, to mi je bilo blizu. Srbija mi je nenadoma postala premajhna, tako kot so zame premajhne te nove male kapitalistične platforme, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije. Nisem si sicer predstavljal, da bom živel v Sloveniji, toda, vidite, tudi to se je zgodilo (smeh).
Kako je tujcu živeti v Sloveniji, delati v kulturnem prostoru, ki ni njegov?
Zelo težko, po drugi strani pa gre za zelo ustvarjalen položaj: težko je predvsem zame osebno, ustvarjalno pa v smislu, ker ponuja določeno moč – tako betwixt kot between – ker nisem nikdar popolnoma integriran in nikdar popoln tujec. Zdi se, da tako lahko ohranim ostrino »objektivnega« pogleda, ker nisem docela vpleten, po drugi strani pa imam pravico do kritike tistega, kar vidim, ker sem »objektivno« prisoten.
Kaj vam je pri tem najtežje?
Dejstvo je, da sem v življenju izbral to, da bom vedno tujec in vedno manjšina. To pomeni, da sem kot posameznik – del manjšine – ne glede na to, za kateri kulturni prostor gre, vedno podrejen in vedno reflektiram potrebe večine. Odnos večine do katerekoli drugačnosti definira in vzpostavlja njeno identiteto.
Kako se počutim v Sloveniji? Podobno kot kje drugje, kjer sem že živel: gre za prostor, ki se je zelo dobro organiziral in vzpostavil nekakšno, če ostaneva samo pri gledališču, ekonomijo natančnega števila ljudi, ki delajo na natančno določenih delovnih mestih, ki zaslužijo natančno določen znesek. V resnici gre samo za to. Presenečen sem bil nad tem, da je v Sloveniji zelo močno prisoten princip »zaslužnih državljanov«: v mali državici, ki je med svojimi državljani razdelila položaje v smislu, »dajmo se zmenit med seboj«, in ti ljudje oblikujejo in usmerjajo slovensko kulturo. Nihče ne postavlja vprašanj, kdo so ti ljudje, kakšne so njihove reference, kaj so ustvarili v zadnjem desetletju, kajti koncept »zaslužnega« je nevprašljiv, zahteva brezpogojno privolitev, ni diskutabilen in družba ga kar naprej potrjuje.
Kdo so ti »zaslužni« posamezniki?
Večinoma so to posamezniki, ki so se uveljavili v estetikah osemdesetih, ki jim je uspelo institucionalizirati svoje delo in so v novi delitvi položajev v kulturi in umetnosti po razpadu Jugoslavije dobili zaslužne položaje. Povsod sedijo isti ljudje, sprejemajo jih kot »absolutne avtoritete«, pojavijo se in vmešajo v diskusijo vsakokrat, ko mi kaj naredimo, ves čas iščoč svoj prostor med nami in potrditev v našem delu in energiji, ki naj bi jo ustvarjali zanje. Po drugi strani pa so strokovnjaki, če ostaneva pri performativnih umetnostih, ki predavajo na univerzah po vsem svetu, dr. Bojana Kunst na primer, iz tega diskurza popolnoma izključeni. Zakaj Kunstova ni predavateljica na ljubljanski AGRFT?
Iz povedanega je mogoče sklepati, da vam je v letu dni uspelo dešifrirati, »kdo je kdo« v slovenski kulturi.
Saj ne mislim, da gre za kakšne organizirane skupine, bolj je boleče to, da je ta koncept splošno sprejet. Ne pripovedujem vam ničesar, česar ne bi že vedeli, in to je jasno večini ljudi, ki se v Sloveniji ukvarjajo s kulturo in umetnostjo – majhna skupina ljudi odloča o celotnem prostoru tako imenovane institucionalne kulture: vzpostavljeni kriteriji so zelo nizki, produkcija povprečna, rezultat pa provincializacija institucionalne kulturne scene. Neodvisna slovenska scena deluje drugače in cenim precej stvari, ki so se na njej zgodile. Vprašanje pa je, koliko vpliva dejansko ima na to, čemur pravimo uradna kultura.
Kako je, čisto praktično, živeti v Sloveniji?
Ko sem živel na Resljevi ulici, so mi nekajkrat z napisi popolnoma počečkali avtomobil: napisali so Hrvaška in BiH, Srbija ali pa Slovenija, zato ker imam srbsko registrsko tablico. Ko sem se preselil na Miklošičevo, so mi večkrat posuli avto s smetmi, tako da imam zdaj avto bolj ali manj parkiran na parkirišču Slovenskega mladinskega gledališča.
V enklavi?
Tako je (smeh).
Se počutite osamljenega?
Lahko bi rekel, da ja … Gre za zelo zaprto družbo in moja izkušnja veleva, da je popolnoma nemogoče vstopiti v socialne kroge. Tu živim dobro leto in zunaj SMG, oziroma ko ne gre za poslovne zadeve, imam stike s peščico ljudi, in to po večini niso Slovenci.
Je težko najti sogovornike znotraj gledališkega miljeja, glede na to, da so to ljudje iz drugih teatrov, ki avtomatično pomenijo konkurenco?
Zelo. Prvič zato, ker sem tujec, in to že samo po sebi prinese novo, drugačno razmišljanje in videnje stvari in stanja. Moja energija je drugačna, čeprav sem tu zato, da nekaj vložim v slovensko kulturo, ji dajem svoje znanje, kontakte in izkušnje. Od vsega naštetega imam sam najmanj koristi: koristi ima skupnost in seveda tisti, ki so me vanjo povabili. Okrog sebe bi rad imel več ambicioznih ljudi, to, kar me zares moti, pa je, da obstaja tako velik strah pred nadpovprečnim in ambicioznim. Odkar živim tu, sem srečal zelo malo ljudi, ki bi zares strastno počeli, kar počnejo. Zdi se mi, da privoljujejo v precej manjši manevrski prostor, kot je potrebno.
Ampak, naj odgovorim na vaše vprašanje: ena prvih stvari, za katero sem se odločil v tej sezoni, je bil slogan Mladinsko ni slovensko. Poskušam delovati nadnacionalno, kar pomeni, da bi rad sodeloval čezmejno, ne samo s slovenskimi institucijami, SMG mora biti mednarodno prepoznaven.
Slovensko mladinsko gledališče je že dolgo mednarodno prepoznavno.
Seveda, hotel sem reči, da bi ga rad dvignil na mednarodno prepoznavno raven, kar ne pomeni, da se ekipa zbaše v avtobus in gre na gostovanje na festival, to pomeni koprodukcije in intenzivno mednarodno sodelovanje.
Tudi to se je že zgodilo in dogajalo. Prej ste omenili, da slovenski kulturi in umetnosti »vladajo« ljudje, ki so ob koncu osemdesetih institucionalizirali svoje delo in zavzeli položaje v vodilnih kulturnih institucijah. SMG naj bi po vašem postal prostor institucionaliziranja slovenske gledališke neodvisne scene, greste torej po istih stopinjah?
SMG je gledališče, ki je imelo nekoč v širšem kulturnem prostoru zelo pomembno vlogo. Obenem pa je SMG teater, ki se ni najbolje znašel, ko je ta kulturni prostor izginil. Mladinsko je naenkrat postalo samo eno od gledališč neke majhne države in ni mu uspelo, vsaj meni se zdi tako, da bi našlo smer in program, ki bi bila edinstvena in bi mu zagotovila posebno mesto v tem novem kontekstu. Vidim, da je to največja frustracija Mladinskega, tako se je Mladinsko postaralo.
Menite, da bo vam slednje uspelo?
Ne vem, bomo videli. Meni se, na primer, sploh ne zdi relevantno, ali ima neko gledališče boljši repertoar kot na primer goriško, kranjsko ali katerokoli že, ker je že vnaprej jasno, da je SMG že s tem, ko je lociran v prestolnici, v boljšem izhodiščnem položaju. Opazil sem, da so se programi, ki smo jih v tej sezoni inicirali in intenzivirali, pojavili tudi v drugih gledališčih. Upam, da bomo tudi v prihodnje odrejali trende.
Kaj je bil glavni vzrok, da ste sprejeli umetniško vodenje SMG? Kaj vas najbolj veže na to gledališče – glede na to, da ste ga verjetno spremljali predvsem skozi zgodovinske dokumente?
Zagotovo tradicija tega teatra. SMG je bil zame vedno ena od kulturnih točk v regiji, ki so se mi zdele najpomembnejše in s katerimi sem se lahko identificiral.
S čim konkretneje ste se identificirali v SMG?
Predvsem s predstavami, ki so jih v njem ustvarjali, ki jih imam za svojo gledališko identiteto. SMG je namreč nekoč generiral neko energijo, ki sem jo imel za svojo, predvsem projekte Dragana Živadinova, Tomaža Pandurja in celo nekatere predstave Ljubiše Ristića. Mladinsko je pravzaprav vedno bilo nekako off, periferni prostor institucionalnega gledališča, in prav to je v preteklosti omogočilo njegove uspehe. Simbolni pomen teatra in njegova periferna pozicija sta odlično izhodišče za različne vrste eksperimentov in poskuse implementacije tega, kar bi gledališče moralo biti.
Pri omembi režiserja Ljubiše Ristića ste seveda spet postavili »celo«. Zakaj?
Ker ne verjamem, da obstajajo slabi ljudje in dobri umetniki. V tem, kar počnemo, če to počnemo res iskreno, predstavljamo sistem vrednot, ki nam je blizu, motivacijo, ki nas vodi, itd. Celo sem rekel zato, ker se ne strinjam s tem, v kar so prerasle ideje absolutne režije Ljubiše Ristića. Gledališče je zamenjal s totalnim gledališkim projektom, imenovanim JUL Mire Marković. Z udeležbo v vladi Slobodana Miloševića je negiral vse, kar je pred tem deklariral.
Kako je že rekel Tin Ujević? »Vsi mi trpimo zaradi nedosegljivosti idealov in absolutne resnice.« Ugibam, da bi v kakšni poglobljeni debati z Ristićem težko zagovarjali, kar ste pravkar izrekli. Strinjali se boste, da je Mladinsko vedno hotelo biti drugačno – in je tudi bilo. Pa vendar je nabor podoben tistim v drugih gledališčih.
Gledališče je precej konservativen sistem umetniškega izraza in nikakor ne mislim, da je moj program edinstven, menim pa, da je simptomatičen. Moje razmišljanje gre v tej smeri, zato je letošnji repertoar zastavljen tako, da uvaja koncepte teorij, ki se ukvarjajo z neposrednim izpraševanjem družbe. Želel bi si, da pravzaprav ne ustvarjamo gledališča, ampak se ukvarjamo s simptomatizacijo družbe in beležimo simptome skozi odgovarjajoče performativne procedure.
Nekako se je pokazalo, da je težko sestaviti program iz režijskih poetik tujih režiserjev, gostov – ker se pogosto izkaže, da slovensko občinstvo bolj zanimajo slovenski režiserji, gre za paradoks, na katerega v tujini redko naletimo.
Se strinjam. In to me zelo moti, kajti takšno obnašanje pravzaprav pomeni provincialnost: odstraniti vse, kar bi lahko zmotilo ustaljen red in monotonost, v nič in nikogar dregniti. Razumem, da je ljudi tega strah. Toda kot človek, ki se ukvarja z umetnostjo, enostavno moram predlagati še druge in drugačne gledališke jezike, moram predlagati nove in širše vizure, to je naravno stanje umetnosti, iti dlje, drugam. Opažam, da v Sloveniji zelo hitro privolijo samo v prostor ustvarjanja znotraj 200 do 250 kilometrov, češ da je relevantno samo tisto, kar se zgodi znotraj teh meja.
Pred kratkim sem poslušal izjavo Veselina Vujovića, trenerja slovenske rokometne reprezentance, in zelo sem se zabaval: po neki tekmi, ki so jo izgubili, je trener besno rekel, da so fantje igrali, kot da so iz neke majhne vasi, in so se po tekmi pogovarjali samo o tem, kako bodo zdaj šli v Pulj in na Bled, nekam v hribe in podobno … Zato imam v Sloveniji pogosto občutek, da se ljudje ukvarjajo samo s tem, kaj bodo počeli v svojih vikendih v hribih ali na morju (smeh).
In verjetno imate prav. V SMG ste umetniški vodja tudi dvema zaposlenima režiserjema, Vitu Tauferju in Matjažu Pograjcu.
V preteklosti se je drugače razmišljalo o kulturnih institucijah in v gledališčih so režiserje zaposlovali. Vsi se še spomnijo razmišljanja iz časov jugoslovanskega socializma – dobiti državno službo in v miru pričakati upokojitev.
Toda, po drugi strani ni prav, da se danes igralke ali igralce zaposluje za eno leto, če jim uspe dogovor o delu za obdobje ravnateljevega mandata ali mandata umetniškega vodje, je že velik dosežek. Je težko delati v gledališču, kjer si na petletnem mandatu, vsi drugi pa zaposleni za nedoločen čas?
Lahko povem zase. Kot umetniški vodja sem v najslabšem možnem položaju. Sodelujem z ansamblom, ki bo v tem gledališču delal do upokojitve, pa jim ne morem nič. Tudi zaposlenima režiserjema ne morem nič, ne glede na to, koliko delata za SMG. Sem torej edini, ki prevzema tveganje, in obenem edini, ki sem v trajno nestabilnem položaju. Če povem na praktičnem primeru, nekomu, ki je v gledališču, režiser ali igralec, zaposlen in prejme na mesec med 1500 in 2000 evri, bo prej ali slej postalo vseeno, koliko naj dela v mesecu dni, verjetno bo kmalu ugotovil, da je čisto v redu, da dela čim manj. Denar bo vseeno prišel. Vodstvo nima nobenih vzvodov, s katerimi bi lahko pritisnil nanje ali jih kakorkoli nadziral.
Nemški sistem, na primer, omogoča, da umetniški vodja ali intendant s seboj pripelje celoten tim, s katerim dela in v katerem je komunikacija že utečena, tako je tudi lažje plasirati nove ideje. Na Poljskem je podobno, s tem da redno zaposleni igralci prejemajo minimalno plačo, ki pa se jim seveda viša glede na število vaj in predstav na mesec. Posebej moram poudariti, da imamo v SMG skupino izjemnih igralcev, ki so pripravljeni na nove izzive, ki so zelo ustvarjalni in dragoceni. Oni mi vsak dan potrjujejo smisel tega, kar nameravamo razviti. V trenutku, ko jih zagledam na sceni, vem, da imam prav in da gremo v pravo smer. Zaradi njih se zdi vsak uspeh Mladinskega možen.
Prejšnje vodstvo je del ustvarjalnega fokusa usmerjalo na igralca na način, da so imeli možnost ustvarjanja avtorskih projektov, in nekateri so bili z njimi zelo uspešni doma in v tujini. Nameravate to nadaljevati in kaj so vaše glavne reference za oblikovanje repertoarja?
Izjemno cenim Uršulo Cetinski. Zagotovo je ena od najbolj sposobnih menedžerk v kulturi, ki sem jih imel priložnost spoznati. Z nekaterimi od njenih umetniških izborov se strinjam, z drugimi ne. Verjetno se tudi ona ne strinja z vsemi mojimi idejami. Tudi sami veste, da so nekateri avtorski projekti bili uspešni, drugi pač ne. Menim, da se je omenjeni koncept v preteklih letih izčrpal in ni potrebe, da bi se v tej obliki in dinamiki ponavljal. Kar seveda še ne pomeni, da mi kolegi igralci ne morejo predstaviti svojih idej.
Se vam ne zdi, glede na to, da SMG v zadnji sezoni zelo veliko reflektira samega sebe, da bi bilo nemara bolj učinkovito, če se slednje prepusti strokovni javnosti, občinstvu?
Pomembno je eno in drugo. Najprej je treba ugotoviti, kje smo. S perspektive današnje pozicije in refleksije o gledališču moramo oceniti, kaj nas ustavlja in kaj motivira za prihodnost. Na neki način se moramo avtodemistificirati. Ne verjamem namreč v umetnost, ki ne dvomi o sebi, ne verjamem, da je pomanjkanje samorefleksije konstruktivno. Veste, igralci SMG in strokovna javnost že leta ponavljajo, kako bi Mladinsko moralo postati to, kar je nekdaj bilo. Kaj to v resnici pomeni? To gledališče nima dvajset let, ampak šestdeset. Danes veljajo v njem in zanj popolnoma drugačna pravila, prisotne so drugačne paradigme.
Zdi se, da imata gledališče na Poljskem in tisto v Sloveniji malo skupnih točk.
Res je, zato ker je vloga gledališča na Poljskem popolnoma drugačna kot v Sloveniji. Vse, kar se pri njih zgodi v teatru, je zares big deal. Obenem je gledališče močno prisotno v javni debati, še več, inicira in vodi javno diskusijo. Zato tudi ni naključje, da so se prav na Poljskem zgodile velike gledališke avantgarde 20. stoletja. Gledališče je najvažnejši produkt poljske kulture in kot tak stalen predmet prerekanj, v katerih se soočajo različne kulturne politike, različni sistemi vrednot. Ni naključje, da je nova desničarska oblast najprej odredila revizije in napade na liberalne gledališke hiše. O tem smo slišali tudi v Sloveniji. Dovolj je že, če pogledamo, koliko prostora v medijih je posvečenega teatru, koliko tistega, kar se zgodi na sceni, je prisotnega zunaj nje. Na Poljskem je 124 stalno subvencioniranih gledališč in poleg teh še šestnajst državnih institucij, kjer prav tako nastajajo gledališke produkcije. Tem dodajmo še neodvisno sceno …
»Mladinsko je ZA« je pred referendumom naletelo na negativne odzive pri gledalcih SMG, ki »niso ZA«. Kako je mogoče ustvariti neko ideološko podobo teatra, če pa je že znotraj gledališča navadno težko najti šestdesetodstotni konsenz?
Nepolitični prostor ne obstaja. Molk, odsotnost direktne komunikacije je prav tako politična gesta. Zato ne obstaja politično nevtralen prostor. Mladinsko je ZA je bila duhovita igra s kontekstom. Za kaj bi pravzaprav bili? Za umetnost? Za bolšje Mladinsko? Za partnerske odnose? Po drugi strani pa tako oblikovano sporočilo zelo natančno zadene vse skrite homofobije in male skrite sovražnosti do drugačnosti. Ne bi verjeli, če bi vam povedal, kakšne reakcije smo izzvali in kako globoke so korenine sovraštva, ki je ob tej priložnosti eskaliralo. Mladinsko je družba v malem. In v tej družbi živijo ljudje, ki bi jim ZA omogočil bolj dostojanstveno življenje, enako tistemu, ki ga ima NE večine. Naša obveza je, da se zavzemamo za enakopravnost in več pravic manjšin. Že tako večinski NE vedno zmaga.
Se vam zdi, da je Slovenija bolj homofobna, ksenofobna kot druge države?
Ne, je enako homofobna in ksenofobna kot druge države. Čeprav često daje vtis, da je bolje organizirana in civilizirana od BiH ali preostalih sosed. Ta parameter pri njej ne velja. Razlika je samo v mentaliteti. V Sloveniji redko kdo koga javno napade, zunaj se kregajo in delajo šund, v Sloveniji pa se te stvari izvedejo v tišini, molku.
Kaj je vaša najbolj dragocena poljska izkušnja?
Mogoče ta romantični občutek, da takrat, ko vstopam v gledališče, stopam v središče sveta. Občutek, da vse, kar povem v njem, nekaj pomeni. Obenem pa velika odgovornost, da v gledališču ne gre govoriti kar nekaj tjavendan, v prazno. Dala mi je zavest, da je gledališče več od življenja, ker nam kaže nekaj, kar je v vsakodnevnem življenju nevidno. Gledališče je prostor transcendence in moj dom, tudi zato, ker vem, da bodo v njem potekale moje največje bitke.
Kaj vas je najbolj oblikovalo v smislu gledališča do danes?
Radikalne umetniške prakse, ki so nastale v nekdanji Jugoslaviji v drugi polovici 20. stoletja in se končale z NSK. Koncept odsotnosti in happening Tadeusza Kantorja, entuziazem Krystiana Lupe in Dragana Živadinova. Teoretično diskurz kot relevantno umetniško delovanje. Artivizem. Performans, konceptualna umetnost in vizualne umetnosti sploh, pravzaprav veliko več kot samo klasično dramsko gledališče.
