V suženjstvo zakleti

Vsake toliko časa medije preplavijo zgodbe o grozljivem izkoriščanju tujih delavcev, ki se dogajajo čisto blizu nas. In potem utihnejo.

sob, 19.03.2016, 06:00
Jelena Aščić: »V povezavi z delom se ne govori več o ljudeh, ampak samo še o stroških in dobičku. Delavec je dobil etiketo po uporabi odvrzi!«

In se čez nekaj časa znova pojavijo, mnogokrat z istimi glavnimi akterji oziroma izkoriščevalci, ki redko odgovarjajo za svojo nečloveškost, krutost in pohlep.

Nikoli ne izvemo, kaj se po vsem tem zgodi z delavci, ki ostajajo brez pravic, denarja in dostojanstva. Ali kdaj prejmejo pravično plačilo za svoje delo, morajo zapustiti Slovenijo ali jih zgolj odpeljejo k novemu delodajalcu, kjer se njihova suženjska agonija nadaljuje? To so zgodbe brez epiloga.

In tudi brez začetka. Saj so inšpektorji že petnajst let vedeli, da se v poslovni enoti Marof Trade dogaja trgovina z ljudmi, in vendar, do pred nekaj dnevi, nihče ni ukrepal. Čeprav so bile pristojne službe obveščene, da delavci opravljajo težka fizična dela tudi po deset ali dvanajst ur na dan in prejmejo le 150 evrov na mesec, da si po trije delijo eno posteljo, da so ustrahovani – se ni zgodilo nič. Tudi lokalna skupnost v Loški dolini se ni zganila, čeprav so prebivalci opozarjali na dogajanje v podjetju. In kakšne bodo posledice nočne akcije finančne uprave? Nekaj izdanih glob? Nekaj uradnih grozilnih pisem? Kršilci bodo odprli nova podjetja in svojo dejavnost nadaljevali.

Izkoriščanje kot poslovni model

Goran Lukić iz svetovalnice za migrante je že večkrat povedal, da je kruto izkoriščanje tujih delavcev postal slovenski poslovni model. In zakonodaja ga očitno omogoča. Četudi zdaj govorijo o novem, izboljšanem zakonu o gospodarskih družbah, je jasno, da se pri nas postopki, ki bi zadostili pravici, malokdaj speljejo do konca. Večinoma so pokvarjeni podjetniki oproščeni, ker jim na sodišču ne morejo dokazati naklepa. Zločini brez kazni.

Kot omenja Lukić, tak sistem izkoriščanja celo izvažamo. Kot so razkrili na nacionalki, je eden od takšnih primerov mariborsko podjetje MFS, ki ga vodita zakonca Breda in Zdravko Gajzer. Podjetje je delavce odpeljalo v Nemčijo na delo in jih tam pustilo brez plačila, hrane in strehe nad glavo. Novinarka RTV Slovenija Jelena Aščić že dlje časa sistematično spremlja zgodbe o izkoriščanih delavcih. Med drugim nam je v prispevku za Odmeve predstavila Hazima Ibrahimovića, ki je v joku govoril o tem, da je preživel Srebrenico, izkušnja, ki jo je doživel pri podjetju MFS, pa je zanj bila druga Srebrenica. Delavci so mislili, da bodo iz Nemčije svojim družinam v Bosno lahko pošiljali denar, a so jim morale denar pošiljati družine, saj sicer ne bi preživeli. Pot domov jim je plačal nemški sindikat.

Kot pravi Aščićeva: »Izkoriščanje je pri nas vgrajeno v sistem. Zakonodaja je napisana v korist močnejšega ali pa se ne izvršuje. Delavci govorijo tudi o podkupovanju. Pravijo, da se jim delodajalci sami hvalijo, kako jim nihče nič ne more, ker imajo prijatelje na visokih položajih. Pred leti, ko smo snemali dokumentarni film Gradimo suženjstvo, so mi gradbeni delavci pripovedovali, da so jih inšpektorji za delo metali iz pisarn, ko so prišli prijavit delodajalca.«

Danes si želijo podjetja in korporacije čim bolj znebiti se kakršne koli odgovornosti do delavca. Zato ponavadi najemajo podjetje, ki zanje najame delovno silo – in tako jih ne zanima več, v kakšnih razmerah ti ljudje delajo in kakšno plačilo prejmejo za svoje delo, ali sploh imajo zdravstveno zavarovanje. Gozdno gospodarstvo Postojna se tako zagovarja, da preiskave inšpektorjev niso opravljene pri njih, ampak v podjetjih Poslovni sistemi Veles in Foles, slednje je v lasti Florima Rushitija in Venharja Jašarija. Toda ali je Gozdno gospodarstvo Postojna, z direktorjem Frenkom Kovačem na čelu, res tako nedolžno? Zakaj ni zakona, ki bi podjetjem nalagal odgovornost do delavcev, in to brez posrednikov? Ali je tisti, ki naroči in ve za zlorabo, manj kriv kot tisti, ki jo izvaja?

Goljufivo srce Evrope

Izvirni greh izkoriščanja sega vse do razvpitih zgodb, ki so se dogajale v Vegradu. Tam delavci niso prejeli plač, a so morali podjetju kljub temu drago plačevati za bedne sobe, v katerih so živeli, odtegovali so jim denar za posojila in si ga prilastili. Vzeli so jim celo denar, ki so ga zbrali za družino tragično umrlega sodelavca. Ob tem pa je direktorica Hilda Tovšak na gradbišča in samske domove obešala obvestila, ki so zaposlene opozarjala, »da živijo v okolju na višji kulturni ravni in naj svojih navad ne nosijo s seboj v srce Evrope«. Mimogrede, Vegrad je v slovenskem gospodarstvu ustvaril luknjo, vredno 450 milijonov evrov. Denar je izginjal na bančnih računih v tujini, in ker živimo v državi, v kateri se ljudi na pomembne položaje nastavlja na podlagi uslug, je Tovšakova političnim znancem in prijateljem podarjala ali jim za nizko ceno prodajala stanovanja (eden takšnih kupcev naj bi bil Marko Pogorevc). Prav tako je delavce pošiljala na gradbišča prestižnih hiš (lastnica ene takšnih naj bi bila Simona Dimic). Dve imeni sta torej znani, zakaj jih ni več? Kdo se je še mastil pri koritu Vegrada?

In potem je tukaj tudi politika. Ki ob teh zgodbah vedno molči. Še slabše. Predsednik Borut Pahor se je leta 2012 v okviru svoje predsedniške kampanje kot prostovoljec in pod geslom SKUPAJ – spodbujajmo drug drugega pridružil prav tem delavcem v Marof Tradu in se kot gozdar nastavljal kameram.

Predsednik je bil tiho, ko je bilo treba kaj reči ob referendumu o pravicah istospolnih parov, tiho je bil glede migrantov in zdaj je tiho tudi ob sužnjelastniškem odnosu do delavcev, s pomočjo katerih si je pred časom delal reklamo in delil žago. Tudi na njegovi spletni strani ni mogoče najti niti besede o tej zadevi. A kot kaže, ta ignoranca deluje. Na naslednjih volitvah bo prav zato, ker je tiho, verjetno spet zmagal. Kar zelo veliko pove o slovenskem javnem mnenju, ki očitno bolj ceni pasivnost, narcisizem in varno tišino kot pa akcijo, bolj proti krivicam in nekoga, ki je pripravljen dati svoj glas za zatirane.

Tudi vlada je previdno tiho. In kdor je tiho, dopušča zlorabe. To je dobro vedel že Dante, saj je v Božanski komediji najbolj grozljive kotičke svojega pekla rezerviral za tiste, ki so v času moralne krize ostali nevtralni. Slovenska politika o teh temah molči, ker po mnenju Jelene Aščić to ni tema, pri kateri bi lahko nabirali politične točke. »Ker naša politika ne deluje v korist ljudi. Ker se v povezavi z delom ne govori več o ljudeh, ampak samo še o stroških in dobičku. Delavec je dobil etiketo po uporabi odvrzi!«

Slovenski sindikati so glede groznih razmer tujih delavcev skorajda neslišni, znani intelektualci, ki imajo sicer polna usta teorije o proletariatu in Marxu, prav tako. Kot da so to teme za črno kroniko, ne pa odsev moralnega stanja družbe, o katerem je treba govoriti vsak dan. Če bi vsi omenjeni stopili skupaj, bi se stvari morda le lahko spremenile. Morda pa bi morali časopisi na prvih straneh in televizijske informativne oddaje v prvih minutah vsak dan objavljati imena in priimke goljufivih podjetnikov in število dni, ki so jih preživeli brez kazni in obravnav na sodiščih.

In kaj je po mnenju Aščićeve najbolj učinkovita rešitev za to, da se to izkoriščanje čim prej konča? »Ni nam treba odkrivati tople vode. Samo pogled čez mejo v Avstrijo nam pove, kako se zadeve rešujejo. Saj tudi tam ni vse idealno, a vendar so delavci zaščiteni, delodajalcem, ki kršijo zakonodajo, pa hitro stopijo na prste. Imajo zelo preproste, a učinkovite metode. Velika pooblastila ima Arbeiterkammer oziroma delavska zbornica, ki rešuje vsa nesoglasja med delavcem in delodajalcem in lahko firmo spravi tudi v stečaj. Pri nas pa preganjajo upokojenke, ki prodajajo kvačkane prtičke, pri delovnih taboriščih pa krepko zamižijo.«