V Turčiji sem postal simbol za drugačne ideje, celo policisti mi prisluhnejo

Zaradi idealističnih stališč do okolja in družbe se ga drži sloves turškega Don Kihota in popotniškega rekorderja. V pol stoletja je prepotoval 234 držav, Slovenijo kar petkrat. Je avtor petnajstih popotniških knjig in ustanovitelj prvega turškega kluba popotnikov. Z nedavno zmago na sodišču, po kateri osel ni več žaljivka niti za politika, spet zbuja pozornost turške javnosti.

Svetovni popotnik dr. Orhan Kural je profesor etike in statistike za inženirje ter predstojnik oddelka za rudarstvo na istanbulski univerzi, televizijski voditelj, aktivist za čisto okolje in zdravo družbo, pobudnik zakona proti kajenju, častni konzul Benina. Deluje tako, kot govori. Denimo: na svoji kmetiji zunaj Istanbula je posadil dva tisoč dreves zato, da vrne naravi, kar ji je vzel. »Povzročil sem škodo okolju, ker so za natis mojih knjig padala drevesa, zato sem posadil nova. Ta niso za posek, ampak za to, da zrastejo in dajo hrano in zavetje živalim,« razloži.

V Turčiji ga poznajo skorajda vsi in povsod. Močan vtis naredi že ob predstavitvi, ko pokaže na svojo obleko in reče: »Poglejte, vse na meni je iz druge roke. Ljudje zavržejo preveč oblačil, zato kupujem in nosim samo rabljene obleke. Sem tudi vegetarijanec, ker nočem, da bi zaradi mene pobijali živali.«

Še preden steče pogovor, izpostavi, kako bi morali ljudje živeti bolj skromno, imeti več posluha za sočloveka, predvsem za revne in lačne, in kako ne bi smeli s plastiko in drugimi potrošniškimi razvadami uničevati okolja. Po njegovem sta turizem in ekologija tesno povezana, zato združuje potovanja in predavanja. Povsod, kamor pride, naj bo to v Kambodžo, Iran, Finsko ali v Slovenijo, oznanja svoja sporočila. Doslej je nastopil že na 4000 predavanjih, kar ga uvršča v Guinnessovo knjigo rekordov. O ekologiji je predaval tudi v turškem kulturnem centru v Ljubljani.

Zakaj nastopa pred mladimi, starimi, policisti, aktivisti, zasvojenci in begunci? Ker verjame, da je možno nekaj premakniti v ljudeh, ki so globoko zabredli v potrošništvo, zasvojenost ali zgolj v lenobo. Zaradi svoje drugačnosti, javnih nastopov in nenehnih potovanj je postal navdih za muzikal o sodobnem Don Kihotu v enem od istanbulskih gledališč.

Türkiye Gezginler Kulübü oziroma Turški popotniški klub, ki ima 400 članov, med njimi znanstvenike, profesorje, umetnike, fotografe in podjetnike, je Orhan Kural ustanovil leta 1998 v Istanbulu, potem ko je sam prepotoval že skoraj vse države sveta. Popotniška strast ga je zagrabila pred pol stoletja, ko je bil star 14 let. Od leta 1964 do danes je prepotoval že 234 držav, kar je z izjemo tihomorskega atola Kiribati (na pol poti med Avstralijo in Havaji) in treh manjših karibskih držav vse, kar sploh obstaja na petih celinah sveta. »Več kot 900.000 kilometrov potovanj je za mano. V Turčiji sem rekorder. Nihče drug ni videl toliko dežel, kot sem jih jaz,« se neskromno pohvali.

Na obisk v Slovenijo je pripeljal šestnajst članov popotniškega kluba, ki so odkrivali zanimive kraje in kulturo, on pa je zbiral sveže podatke za drugo, ažurirano izdajo knjige o Sloveniji za Turke. Kaj in koliko so si njegovi popotniki zapomnili, so morali pokazati v zaključnem kvizu. Profesor Kural jim je zastavljal zahtevna, tudi zvijačna vprašanja, oni pa naj bi pokazali več znanja, kot ga premore povprečen turist. »Pa saj so intelektualci!« komentira moje začudenje.



Po čem pa naj bi se intelektualci razlikovali od drugih turistov?

Če pogledam člane našega popotniškega kluba, nas druži predvsem velika želja videti nove stvari in potovati malo drugače. Tak je okus intelektualcev. Naši člani niso pretirano bogati in naš klub ni eliten, iščemo samo drugačen, bolj avtentičen stik z ljudmi in lokalno kulturo. Kot popotniki, ki del poti do nekega zanimivega kraja kar prehodimo, vidimo več, tudi skrite lepote. Ne zanimajo nas Benetke, London ali Pariz, rajši gremo tja, kjer ni množičnega turizma, na primer v Slovenijo. Ne prenočujemo v dragih in razkošnih hotelih, ne ležimo na plaži kot krokodili, ampak smo ves dan aktivni in v pogonu, od sedmih zjutraj do devetih zvečer.

Katere slovenske kraje in znamenitosti ste si ogledali?

V Slovenijo radi pridemo zaradi zelene in čiste narave ter zato, ker je poceni in je še ne poznamo dovolj. Tokrat smo šli v Piran, Koper, Kranjsko Goro, Bohinj, na Bled, v Blejski vintgar, Ljubljano, Postojnsko jamo in Škofjo Loko. Imate najlepše podzemne jame, kar sem jih videl v življenju. Ko se vrnemo v Istanbul, bomo povedali drugim članom potovalnega kluba, kaj smo doživeli. Prepričan sem, da se bodo kmalu odločili za obisk Slovenije; morda pridejo z mano pozimi, ko bom spet tu. Ogledali si bomo smučišča.

Kaj boste dodali v knjigo o Sloveniji?

V ponatisu knjige bom popravil podatke o vstopninah, recimo o vstopnici v Postojnsko jamo, ki je zdaj dražja, kot je bila pred leti. Dodati nameravam poglavje o Soči, o muzeju v Kobaridu in Triglavu, na katerega mora splezati vsak Slovenec. Ker sam tudi fotografiram, bom opremil tekste s svežimi fotografijami. V turškem programu televizije Bloomberg, kjer imam vsak teden svojo oddajo, bom v uvodu namenil pet do sedem minut tudi Sloveniji.

Prenašate spoznanja s potovanj v domače, turško okolje?

Seveda. Ker veliko potujem, vidim tudi veliko novosti, nekatere bolj zanimive pa skušam prilagoditi tako, da bi se prijele tudi v Turčiji. V Sloveniji recimo sem zdaj videl, kako je neki moški prek drugačnega oglasa, kot je običajno, iskal partnerko za poroko in dobil tisoče ponudb. O tem je napisal celo knjigo [naslova se dr. Kural ni spomnil]. Razmišljam, da bi njegov pristop prenesel v Turčijo.

Zakaj je Slovenija zanimiva za turške turiste?

Zaradi dobrega gospodarskega stanja Turčije, ki je med dvajsetimi najmočnejšimi državami sveta, Turki potujemo več kot nekoč. Nas je 70 milijonov in vsako leto potuje pet odstotkov več Turkov kot prejšnje leto. Turški turisti, med njimi veliko bogatašev, želijo videti drugačne kraje in države, ne samo Slovenije, ampak tudi Nepal ali Mongolijo.

Po petdesetih letih potovanj po vsem svetu še vidite njihov smisel? Saj ste vendar videli že vse!

Seveda, še vedno rad potujem, saj me ves čas žene radovednost. Spodbujam tudi študente, naj potujejo. Če bodo ostali doma in samo gledali televizijo, ne bodo nikoli uspešni v življenju. Med potovanjem se namreč lahko veliko naučijo, prilagoditi se morajo drugačnemu komuniciranju, in ko naletijo na probleme, jih morajo rešiti. Potovanja so tako koristna učna metoda za reševanje problemov.

Jaz denimo najraje potujem sam z avtobusom ali vlakom, ker tako lahko opazujem ljudi in navežem stike. Če bi potoval z avtomobilom, ne bi spoznal toliko ljudi, kot sem jih, niti ne bi dojel toliko kulturnih razlik, kot sem jih zaznal. Z javnim prevozom dobiš namreč več vpogleda. Svojim študentom na univerzi dajem za zgled navade avstralskih in novozelandskih študentov, ki si privoščijo enoletni študijski premor samo zato, da lahko potujejo. Potovanja so namreč pot do uspeha v poklicu, ko je študij že končan.

Kakšen bo po vaše turizem v prihodnosti?

Ne maram množičnega turizma, ker povzroča preveč škode naravi, takšni turisti niti ne prinesejo veliko denarja. Recimo Butan sprejme samo 5000 turistov na leto. Drugače je pri nas v Turčiji, kjer se gremo množični turizem. Največ prihajajo turisti iz Nemčije, Anglije in Irana, ostanejo en teden nekje na obali, toda prav veliko ne zapravijo, zato država nima velikega dobička od njih. Prihodnost ni več v množičnem turizmu, ampak bolj v selektivnem, ki naj bi privabljal denimo fotografe, plezalce, športnike, opazovalce ptic, nikakor pa ne lovce. Kamorkoli pridejo, ubijajo živali, zato nasprotujem lovskemu turizmu.

Danes potuje po svetu več žensk kot moških. Kje vidite vzroke za to?

Mislim, da so ženske bolj radovedne kot moški, zato raje potujejo, moški pa ostajajo doma v svojih naslonjačih ali v kavarnah. In ženske živijo dlje kot moški, česar tudi pri potovanjih ne moremo prezreti. Če pogledate skupine japonskih turistov, vidite v glavnem ženske. To velja za ves svet, ne le za Turčijo. Približno 60 odstotkov članov popotniških klubov so ženske.

O čem pripovedujete ljudem na predavanjih?

Pripovedujem o svojih življenjskih stališčih. O tem, da ne bi smeli ubijati živali, niti komarjev ne, čeprav sem v Zimbabveju staknil malarijo in hudo zbolel. Ljudi opozarjam na škodljivost kajenja, na skrben odnos do vode kot dobrine, svetujem, kako naj ne zavržejo oblačil in drugih predmetov, ki so še uporabni. Naj ne preživljajo vsega prostega časa samo v nakupovalnih centrih. Te sovražim enako kot Coca-colo in McDonalds. Obe multinacionalki silita potrošnike, da povsod po svetu jedo enake burgerje in pijejo enako kokakolo. Ljudem svetujem, naj rajši jedo hrano, ki jo sami pridelajo. In ne smejo je metati proč. Naj pomislijo na lačne, vsak dan namreč umre 22.000 ljudi zaradi lakote v Etiopiji, Sudanu in drugih državah. Tudi knjig naj ne zavržejo; rajši naj jih podarijo nekomu, ki si jih ne more privoščiti.

Kako uspešni ste s svojimi idejami v Turčiji?

V Turčiji sem postal simbol za drugačne ideje, celo policisti mi prisluhnejo, ko jim predavam na njihovi akademiji. Nekateri so prebrali mojo knjigo nasvetov o nepotrošniškem obnašanju. Napisal sem tudi gledališko igro, kjer ljudem kažem, kako so lahko bolj ozaveščeni v odnosu do okolja. Svoja sporočila prenašam naprej tudi tako, da nastopam v muzikalu z naslovom Nelogične stvari. Prav danes [intervju je bil 13. junija] so me obvestili, da sem zmagal na sodišču.

Za kakšno sodno zadevo in zmago gre?

Oh, odprl sem poseben primer na sodišču in zmagal, o čemer prav danes pišejo turški časopisi. Ne vem, kako je pri vas v Sloveniji, ampak če v Turčiji nekomu rečeš, da je lev, to pomeni nekaj dobrega. Če pa mu rečeš, da je osel, je to nekaj slabega, žaljivega. Prepričan sem, da je tudi osel koristna in pametna žival.

Ko sem nekomu na ulici zabrusil, da je osel, me je tožil. Na sodišču sem vztrajal pri trditvi, da je osel pametna in koristna žival. Postopek je trajal dve leti, zdaj pa je sodnik razsodil, da imam prav in da osel ne pomeni žaljivke za človeka. Seveda je to bila samo igrica, ki sva jo pripravila skupaj s prijateljem, ki je vložil tožbo, le da sodnik tega ni vedel oziroma še vedno ni prepričan, ali je šlo le za predstavo na sodišču. Po tej razsodbi zdaj v Turčiji politik ne bo smel biti užaljen, če ga bo nekdo označil za osla. Me prav zanima, kaj se bo dogajalo v prihodnje.

V Turčiji ste dosegli zakonsko prepoved kajenja po lokalih.

Turčija je, kot vsi vemo, med desetimi najbolj kadilskimi državami na svetu, kot so Rusija, Kitajska, Španija ... Zato je sprejetje protikadilskega zakona velik uspeh. Predsednik države Erdogan je sicer velik nasprotnik kajenja, toda člane njegove stranke je ves čas kampanje skrbelo, da bodo zaradi tega zakona izgubili glasove volivcev. Prepričala jih je anketa, ki sem jo opravil s študenti, po kateri je 82 odstotkov Turkov soglašalo s protikadilskim zakonom. V treh letih od sprejetja zakona je prodaja cigaret v Turčiji padla za 12 odstotkov. Res pa je, da ne vemo, koliko cigaret je pretihotapljenih v Turčijo, kjer jih poceni prodajajo, česar pa ne zazna nobena statistika.

Kako ste začeli kampanjo zoper kajenje?

Veliko let prej sem se boril tako, da sem v restavracijah in na avtobusih prepričeval ljudi, naj ne kadijo. Večkrat so me napadli, tako da sem bil vsaj 20-krat na policiji zaradi teh incidentov, celo pretepli so me, da sem pristal v bolnišnici. O vsem tem so pisali časopisi, kar je tudi pomagalo pri ozaveščanju.

V kampanji za sprejetje zakona sem ponavljal naslednje geslo: imamo svobodno izbiro, da ne kadimo. Sem tudi predsednik Združenja proti zasvojenostim in kajenju, ki združuje profesorje, novinarje in celo nekdanjega ministra za zdravstvo. Naj omenim še en svež dogodek, ki smo ga odkrili v zadnjih dneh. Priljubljeni turški komik in režiser Cem Yilmaz je za novi film Pek Yakinda dobil milijon dolarjev od neke tobačne tovarne. V filmu vsi brez razloga kar naprej kadijo, kar je zbudilo našo pozornost, zato smo se pozanimali o izvoru denarja. Ker se zavedamo, da mladi posnemajo slavne ljudi, smo sprožili postopek zoper Yilmaza in njegovo prikrito promocijo kajenja v filmu.

Znani ste tudi po pomoči Sircem, ki so se zatekli v Turčijo. Kako jim pomagate?

Menda imamo že dva milijona sirskih beguncev, ki so pobegnili zaradi vojne. Veliko Sircev je pozimi bivakiralo v parkih v Istanbulu, nosil sem jim hrano in k pomoči prek televizije pozval tudi mladino. Skušam namreč pomagati vsem nedolžnim ljudem, ki se jim godi krivica.

Če bi sklepala po tem, da ste napisali učbenik o premogu, da ste predstojnik oddelka za rudarstvo in hkrati tudi velik aktivist za čisto okolje, je videti, kot da so vaša stališča nekoliko protislovna. Se zavzemate za zaprtje termoelektrarn na premog zaradi škodljivih izpustov?

Premog je pomemben energetski vir, zato ne nasprotujem termoelektrarnam. Te niso tako zelo škodljive za okolje, če uporabljajo sodobne tehnologije, ki reducirajo izpuste. Termoelektrarne še vedno obratujejo v nekaterih razvitih državah, kot je denimo Švedska. Res pa je, da ogljikov dioksid predstavlja veliko globalno nevarnost. Tudi številne premogovnike danes zapirajo, ker niso dovolj varni. Saj se spomnite velike rudarske nesreče lani v rudniku Soma v Turčiji, kjer je umrlo več kot tristo rudarjev? Med njimi so bili tudi inženirji, ki so študirali pri meni na fakulteti.

Profesor Kural, ukvarjate se s toliko različnimi zadevami, da je težko razumeti, kako in kdaj zmorete vse to. Delate dvajset ur vsak dan?

Delam enaindvajset ur vsak dan, ker spim samo tri ure. Več spanja niti ne potrebujem.