V vladnem ribniku

V dneh, ko k nam dramatično pljuska begunska kriza, se spominjamo dveh obletnic: minilo je sedem let od padca banke Lehman Brothers – in leto dni, kar nam vlada ekipa Mira Cerarja v imenu koalicije SMC, Desus in SD. To je že peta slovenska vlada po začetku gospodarske krize – in prva, ki, vsaj za zdaj, deluje v relativno stabilnih gospodarskih razmerah. Mediji in javnost so ji ob prvi obletnici namenili zadostne do minus dobre ocene, preseneča pa, da ima zdaj višjo javno podporo kot ob začetku vladanja – kar dokazuje, da večina ljudi najlažje prenaša rahlo dolgočasne politike brez izrazite barve, vonja in okusa.

No, na vlado so po drugi strani letele puščice, da je preveč slepo poslušna do Bruslja in da je ob zapletanju grške drame celo bolj nemška od Berlina – sodbo si lahko ustvari vsak sam. Empirično je preverljivo, da je Slovenija v Cerarjevem mandatu potrdila status pridne bruseljske učenke z uveljavitvijo fiskalnega pravila, sprivatizirali in prodali smo še nekaj podjetij in eno banko, korektno znižali proračunski primanjkljaj, vlada je utrdila SDH in »slabo« banko. Tako nam trojka več ne diha za ovratnik, tudi finančni trgi in bonitetne agencije nam za zdaj ne grenijo življenja in finančnemu ministru za zdaj ni treba trepetati, ali bo lahko kje na tujem prodal obveznice, da bi rešil plače, pokojnine in vlado. A po drugi strani se tudi stopnja revščine ne zmanjšuje: pod njenim pragom živi 290 tisoč ljudi, ki aktualni vladi zagotovo ne bi dali pozitivne ocene.

V nasprotju s prejšnjima dvema vladama, ki sta vladali v času recesije in pod diktatom evropskih inštitucij sprejemali nepriljubljene in kontroverzne ukrepe (spomnimo se zloglasnega Zujfa ali skoraj petmilijardne dokapitalizacije in sanacije bank, ki ji je sledil še izbris lastnikov bančnih obveznic), je imela ta vladajoča garnitura enostavno srečo, da je lahko požela prve rezultate slovenskega gospodarskega okrevanja. Glavne zasluge zanj moramo seveda pripisati izvoznikom in relativno ugodnim zunanjim okoliščinam – poceni denar in nafta. Kar zadeva vlado, je za triodstotno gospodarsko rast lani zaslužna toliko kot za letošnje sončno poletje. Sodili jo bomo torej po rasti in razvoju letos in v prihodnje. In tudi po tem, kako bo mlade strokovnjake spodbudila, da ne bodo več prisiljeni odhajati v tujino.

Kot v vseh koalicijskih vladah so tudi v tej ministrice in ministri nametani z vseh vetrov in dokaj različni po strokovni in politični kompetentnosti. Precejšnje razlike so tudi v njihovi javni prepoznavnosti, saj celo komentatorji priznavajo, da bi imeli težave pri naštevanju vseh članov kabineta. Tiste, ki izstopajo, bi lahko prešteli na prste ene roke: to so prvi minister Cerar, korekten, suh tehnokrat, brez ostrih robov, a tudi brez odločne vizije razvoja Slovenije, kot jo je imel nekoč Stane Kavčič, zunanji minister Erjavec, neizogibni inventar zadnjih petih vlad in mož, ki ga je skoraj odnesla arbitraža s Hrvaško, pa siva eminenca vlade, finančni minister Mramor, ki je z varčevalnim pristopom in trdimi stališči glede Grčije razburkal levo stran političnega bazena. Predvsem zaradi nasprotovanja prodaji Telekoma izstopa kmetijski minister Dejan Židan, tu je še zdravstvena ministrica Kolarjeva, širše znana predvsem po zaslugi afer v UKC in po tem, da še nimamo zdravstvene reforme.

Pod črto: vlada je po letu vladanja videti trdno v sedlu, večjih razpok v koaliciji ni opaziti, največji preizkus za vladajoče pa bo – poleg begunske krize – državni proračun za prihodnje leto, o katerem bo vlada sejala to nedeljo. Ta bo pokazal, iz kakšnega testa je ta ekipa in kako želi delati za blaginjo Slovenije.

Sicer pa je jeseni 2015 Slovenija kot vrtni ribnik, kjer se na gladini bohotijo cvetoči lokvanji – okrevanje gospodarstva, nekaj manj brezposelnih, večje domače trošenje –, pod njimi pa brbotajo razvojni problemi Slovenije in velik javni dolg, ki manjša manevrski prostor ob naslednji krizi. Vlada ta čas nima delujoče strategije razvoja države in je premalo odzivna na priložnosti in grožnje iz zunanjega okolja: tipična primera sta propadli projekt drugega tira iz Junckerjevega naložbenega paketa in mlačen, v tujini premalo glasen mednarodni odziv na begunsko krizo, ki tolče na naša vrata.

Naša izvršna oblast je v prvem letu pokazala, da se poslušno in hitro obrne tedaj, ko ji cilje in ukrepe določijo drugi, od zunaj, recimo evropska komisija ali ECB. Bolj počasna, nebogljena in nedosledna pa je takrat, ko si mora sama postaviti in uresničevati kredibilne cilje – za blaginjo Slovenije seveda.