V vojne ne odhajam zaradi vznemirjenja. Vznemirjenje sovražim!

Nemški novinar (Die Zeit), pisatelj in eden najbolj prodornih vojnih poročevalcev našega časa je bil za delo – zgodbo o deklicah in ženskah, ki jih je ugrabilo skrajno islamistično nigerijsko gibanje Boko Haram – pred mesecem dni nagrajen z eno najprestižnejših novinarskih nagrad bayeux-calvados. Wolfgang, letnik 1970, je poosebljenje novinarstva: zanima ga le živa, neposredna izkušnja.

Vse njegove zgodbe in mnenja so utemeljeni s prisotnostjo ter skoraj neskončnim številom virov. Prisotnost in »skoraj neskončno število virov« pomenita odsotnost fantazij in teorije zarot, ki v pomanjkanju znanja in vedenja vse bolj polnijo (tudi) časopisne stolpce.

Wolfgang, čestitke za nagrado! Absolutno zasluženo, po vseh teh letih na terenu … Ampak – se lahko po vsem, kar ste videli in doživeli, po vsem, kar veste, sploh iskreno veselite?

Nagrado bayeux-calvados sem dobil zaradi intervjujev z deklicami in ženskami, ki so jih ugrabili pripadniki nigerijske islamistične milice Boko Haram. Zgodbe so ravno izšle tudi v knjižni obliki. Ne, ko sem dobil nagrado, nisem kričal od veselja, a odločitev žirije me je razveselila, saj to pomeni, da bosta pozabljena zgodba in pozabljena vojna dobili več pozornosti in bo morda v prihodnje o usodi teh deklic in žensk lažje poročati.

Kaj je vaša gonilna sila? Kako se bojujete z apatijo, razočaranji in padlimi iluzijami?

Iluzije, da bi ena reportaža lahko rešila svet, seveda nimam. Toda … včasih kakšna zgodba vendarle naredi razliko in nekaj spremeni. To je že velik dosežek, kar seveda ne velja za vsako zgodbo in vsak problem, toda treba je upati, da ti bo vendarle nekaj uspelo. Kaj več se ne da, ne storiti ne upati. Ali to – ali pa si pasiven. Nikoli nisem želel pisati o ljudeh, ki so obsedeni z dobro hrano, ali o slavnih. Bralcem nočem pomagati, da svoj čas ubijajo z nesmiselnim zabavljaštvom. Poplavljeni smo z različnimi oblikami zabave … Veliko bolj smo osredotočeni na to, kar nas zabava in veseli, kot na to, kar bi nas lahko – kot globalno družbo – vodilo in potiskalo naprej.

Veliko ste pisali o beguncih. Z njimi ste krenili tudi čez Sredozemlje. Prejšnje vprašanje je bilo vezano tudi na begunsko vprašanje – bolj ko smo opozarjali na velikansko človeško tragedijo, bolj se je Evropa zapirala. Naše delo je šlo v nič – morda bolj kot kadar koli doslej. Kako se soočate s svetom in tudi mediji, kjer so fantazije močnejše od dejstev?

V Evropi še vedno mislimo, da živimo v vasi, nepovezani z vasmi, ki jo obkrožajo. Zato nismo niti malo zainteresirani za, denimo, državljansko vojno v Siriji. Vprašamo se, zakaj je relevantna za nas, in to je to. Imamo svoje težave, za druge pa se ne zmenimo toliko časa, kolikor je to mogoče. Ker se je proti Evropi odpravilo več sto tisoč beguncev, vojne v Siriji in begunskega vprašanja preprosto nismo mogli več ignorirati. V času interneta in nadzvočnih letal nimamo ne domačih ne zunanjih politik. Vse je zlito v eno. A kljub temu begunske zgodbe in sirske vojne v Evropi še vedno ne razumemo.

V Siriji ste preživeli veliko časa, a v nekem trenutku je postalo preprosto prenevarno za poročanje. Novinarji smo nehali hoditi v Sirijo, pripovedovanje o vojni (celo interpretacija) je prišlo v roke akterjev. Kako vidite današnjo »medijsko podobo« sirske vojne?

V Siriji sem bil nazadnje konec leta 2013. Od takrat je tako zame kot za moje lokalne sodelavce postalo prenevarno. Iz leta v leto je slabše. Iz Sirije tako rekoč ni več novinarskih poročil. Edina možnost poročanja, ki obstaja, je poročanje z vladne strani, kar pa dejansko niti ni možnost – novinar je pod stalnim nadzorom in izjemno omejen v svojem delu. Na terenu že dolgo ni več neodvisnih novinarjev, to je strašen problem. Še nedavno smo lahko poročali z ozemlja, ki je na severu Sirije pod nadzorom sirskih Kurdov [milica YPG], a od trenutka, ko so na to območje prišli pripadniki ameriških posebnih enot, je tudi ta del Sirije zaprt za novinarje. To je tudi eden od razlogov, da je ofenziva na Mosul tako močno pokrita, iz Alepa in preostalih delov Sirije pa ni novinarskih poročil.

V kakšni kondiciji je današnje vojno poročanje?

Nisem prepričan, ali lahko odgovorim na to vprašanje. Ampak … Večina vojnega poročanja je narejenega zelo skromno. Gre le za »akcijo«, velikokrat pa v poročilih pogrešam ozadja in notranje odnose ter povezave. Ko prebiram poročila z vojnih območij, se velikokrat dolgočasim. Avtorji se bojijo uporabljati svoj jezik, slog in ton. Pisec je na frontni črti, njegov jezik pa se skriva v frazah, s katerimi želi skriti svoja čustva. To je zelo žalostno. Ko je poročilo iz prestižne restavracije bolj napeto in zanimivo kot pa poročilo s fronte, je nekaj zelo narobe, mar ne? Veliko več moramo razmišljati o načinu, kako se lotevamo svojega dela.

Zakaj ste začeli hoditi v vojne in zakaj ne prenehate? Oba sva v vojnah izgubila kar nekaj kolegov in prijateljev. Odločitev za tveganje je stvar »svobodne volje«. Ampak – si lahko dovolimo izlete na »ego safari«, ne da bi pri tem, hm, rešili vsaj eno samo življenje?

V vojne ne odhajam zaradi vznemirjenja. Vznemirjenje sovražim. Sovražim frontno črto! Toda včasih preprosto moram pogledati, kaj se tam dogaja, saj le tako lahko razumem naravo konflikta, o katerem poročam. Začel sem pisati za majhen lokalen časopis v Reutlingenu na jugozahodu Nemčije, kjer sem doma. Zelo hitro sem ugotovil, kako zelo rad pišem reportaže. Pisanje reportaž mi omogoča, da ljudem zlezem pod kožo in občutim njihovo življenje, ki je lahko tako zelo drugačno od mojega, našega. To je velik privilegij mojega poklica. Ponavadi se človek v Evropi odloči, kako naj bi potekalo njegovo življenje, in to odločitev spremeni enkrat ali dvakrat. Kot novinar poročevalec pa vidim nešteto možnosti, kako je mogoče živeti. To je tisto, kar me resnično vznemirja.

Najbolj me zanimajo zgodbe, ki izpostavijo resnično človeško naravo. Ta je najbolj vidna v času krize. Človeška narava je v času kriz popolnoma gola. Morda me to vedno znova in znova žene na vojna območja.

Ste imeli pri svojem delu vedno podporo urednikov?

Da. Če jim kakšna ideja ni všeč, potem se domislim nove. Svet je poln nepovedanih zgodb.

Kakšen je bil v Nemčiji odziv na vašo izjemno begunsko knjigo Crossing the Sea: With Syrians on the Exodus to Europe? Ste še vedno v stiku z glavnimi junaki knjige? Morda načrtujete snemanje filma?

Odziv je bil velikanski. Še vedno bi lahko čisto vsak večer prirejal javna branja. Do zdaj je knjiga izšla v enajstih jezikih, nazadnje v hrvaškem, v slovenskem pa žal še ne. Da, še vedno sem v stiku skoraj z vsemi junaki zgodbe. Z vsemi, ki so … preživeli. Knjigo so v Salzburgu »postavili« na gledališki oder [Landestheater], za zdaj snemanje filma ni predvideno.

Kako doživljate zadnje dogodke v Nemčiji – še zlasti vzpon skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD) in vzpon ksenofobije in rasizma? Podobno vprašanje seveda velja za Evropo.

Bilo je predvidljivo. Če sem iskren, zaradi obstoja AfD nisem preveč nesrečen. Naš strankarski sistem je potreboval prevetritev – frakcijo, ki je stran od Krščansko-demokratske unije (CDU), stranke kanclerke Angele Merkel. AfD ni tako zelo radikalna kot nekatere druge desničarske stranke, denimo NDP in DVU, ki sodijo v preteklost. Prisotnost AfD je bila potrebna za novo uravnoteženje političnega prostora. To še zdaleč ne pomeni, da se strinjam z njihovo politiko. Ta nas ne bo pripeljala nikamor.

Merklova je delovala zelo modro, ko se je odločila za sprejete beguncev. Dojela je, da je to edina možnost. Begunci iz Sirije in drugih držav, uničenih v vojnah, niso mogli nikamor drugam. Beguncev se ne da ustaviti z zidovi in žicami; vsaj ne za dolgo. Prihajali bodo s čolni, še naprej. Veliko jih bo. In veliko otrok in družin bo umrlo. Edina možnost, da se jih ustavi, je, da se jih postreli. Močno upam, da najbolj radikalni evropski politiki vendarle ne bodo šli tako daleč … Drugače ta Evropa ni več moja Evropa. Drugače se bomo v nameri ustaviti begunce spremenili bolj, kot bi nas lahko spremenili v naših državah živeči begunci.

Naj pojasnim: ne zagovarjam odprtih meja. Postaviti moramo prioritete. Najprej moramo pomagati ljudem, ki jim grozi, da jih bodo ubili pri njih doma. Beguncem, ki bežijo pred vojnami, moramo ponuditi to, kar smo ponudili beguncem iz Bosne in Hercegovine. Ti so prav tako bežali pred srdito in brutalno državljansko vojno. Toda prek vojne, polne tihotapcev in mrtvih na evropskih mejah, bosanskim beguncem k sreči ni bilo treba iti. Nemčija in Avstrija sta takrat sprejeli vse, ki so prihajali iz te regije, ne glede na individualne primere. Prišli so lahko, ko so se zaobljubili, da se bodo po koncu vojne vrnili domov. In večina je to tudi storila. Odšli so kot prijatelji, ne kot sovražniki.