V zamahu metuljevega krila

Če bi v vsebinsko obravnavo vzeli zadnjo ovadbo združenja za vrednote osamosvojitve proti tedanjemu predsedniku Milanu Kučanu, češ da je leta 1990 zagrešil veleizdajo, bi nasedli natanko temu, kar hoče močno nervozni naročnik te kampanje. V četrtek je v Sredozemsko morje z višine 11.000 metrov padlo egiptovsko letalo, in kdo bi vedel, ali sledi tega dogodka ne vodijo v leto 1990, ko so se v TO odločali, ali bodo na rezervističnih vajah kuhali pasulj s kosci klobase ali servirali t. i. suho hrano, to je suhi kruh, podoben prepečencu, le da ni zažgan, ter junčje meso v konzervah iz leta 1955. Potem so agencije objavile sporočilo, da je istega dne v Afganistanu strmoglavilo tovorno letalo, v nesreči je umrlo sedem ljudi. Potem je prišla novica, da je na ameriškem otoku Guam v Tihem oceanu strmoglavilo ameriško vojaško letalo, a se je posadki uspelo rešiti.

Ne živ in ne mrtev

V ozadju takihle prebliskov je teorija metulja in njegovega zamaha s krilcem. Je realna modrost starih vzhodnih mislecev, češ da ima zamah metuljevega krila dolgoročne in daljnosežne posledice pri velikih dogodkih, na primer pri neurju na nekem drugem kontinentu? Teorija metuljevega učinka je menda mislece vodila v teorijo kaosa in v premišljevanje o kontingenci življenjskih dogodkov. Leta 2004 sta Eric Bress in J. Mackye Gruber zrežirala film Učinek metulja. Mladi Evan, igra ga Ashton Kutcher, trpi za izgubo spomina, toda čez leta se mu po fragmentih vračajo grozljive (očitno potlačene) zgodbe rane mladosti. V otroštvu je zanj skrbel psihiater, pisala sta dnevnik, in zdaj je v tem dnevniku našel orodje, s katerim se lahko vrača v dogodke, jih oživlja in, kar je najdelikatnejše, tudi spreminja. Evan je dobronameren in skuša dogodke v preteklosti prijateljem, posebej pa ljubljeni Kayleigh Miller, v prid spreminjati tako, da bi preprečil slabe stvari v sedanjosti. Toda vedno znova ugotovi, da se stvari obrnejo drugače, čisto drugače.

Film gledamo z zanimanjem in si zamislimo, če bi v Sloveniji naleteli na človeka, ki bi mislil, da lahko počne isto kot Evan, le da ne bi bil dobronameren in bi dogodke za nazaj skušal spreminjati bodisi iz zlobnosti bodisi, da bi v sedanjosti prikril svoj pretekli greh. Nastala je predstava Mladinskega gledališča in imenuje se Republika Slovenija in v njej najdemo slovenskega Antievana. Postane nam jasno, zakaj, v čem in s koliko neprijetnih posledic smo doživeli lastno amnezijo.

Toda tudi ko naletimo na takšnega slabonamernega človeka, tudi če bi ta bil v politiki, in v njej res realno obstaja, in tudi če bi skušal vplivati na celotno državo, in to se Sloveniji že dolga leta dogaja v osebi predsednika SDS, bi se morali zateči v teorijo metuljevega zamaha s krilom in se vprašati: Kaj se je v tem prostoru dogajalo, da smo si zaslužili takšno državo, ki ni ne živa ne mrtva, ne poštena ne nepoštena, ne revna ne bogata, ne perspektivna ne brez perspektive, ne častna ne nečastna? Vseskozi je v zanikanju, vseskozi vzbuja občutek za tragičnost, majhnost, v nekem smislu tudi za zagamanost ... Kateri zamah metuljevega krila je bil tisti? Ali kot bi se vprašal Zoran Predin: Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko in se v mojih genih naselil?

Na kavi s Prešernom

Iz tega hočemo izpeljati pričakovanja do proslavljanja petindvajsete obletnice osamosvojitve. Slovenija bi lahko praznovala svoj uspeh, če bi vzdržala osamosvojitveno enotnost v zadevah, ki predpostavljajo enotnost, to pa so temeljne človekove pravice, ustavnost, in če bi vzdržala načelo družbene pravičnosti, kombinirane z dosledno vladavino prava. Potem bi lahko praznovala, če bi na podlagi uspešne preteklosti v roki držala načrt za prihodnost. V resnici v rokah drži povečini upehane dnevnike spomin izgubljajočih privatizacijskih prvoborcev ter uporabljenih in potem zavrženih politikov, ki so jim odpirali vrata. V rokah drži spisek žrtev po tretji, najbolj brutalni privatizaciji državnega premoženja med letoma 2004 in 2008, v kombinaciji s finančno krizo, ki je državo spravila na kolena. In v rokah drži prazen list papirja, na katerem je nadnapis: Slovenija 2100.

Nekaj bi se lahko naučili od igre taroka, namreč, na koncu je treba na mizo položiti karte in prešteti taroke, »barve« in vse ostalo. Naj se je igra igrala po spominski sposobnosti igralcev (tak je pač ideal taroka) ali po naključnih momentih, na koncu se spomin, načrt in naključnost srečajo v rezultatu, ki določi izid igre. Zamah metuljevega krila, drugače povedano, ima na koncu posledico, prav tako spreminjanje dogodkov v preteklosti iz sedanjosti. Proslavljanja osamosvojitve slovenske državnosti ne bi smeli podcenjevati s tem, da bi jo pustili zožili na 15. maj 1990. V njej so tudi Žiga Zois, Valentin Vodnik, Matija Majar Ziljski, France Prešeren, Matija Čop, mogoče celo Vuk Karadžić in Mihajlo Pupin. V njej so tudi druga imena in priimki ljudi, o katerih smo se učili v šoli in so kovali nacionalni kulturni kapital. Slovenije ni delalo orožje. Čas je, da se zavedamo, da jo je orožje osramotilo. Tudi to je del zgodbe. V njej so preštevilni metulji, ki so zamahovali svobodo, v njej so celo metulji, ki so zamahovali zlo, nesvobodo in smrt. V njej so zgodbe, ki jih piše tudi naše življenje, in del tega življenja je divja privatizacija simbolov, naše zgodovine in dogodkov, ki se niso zgodili, ter tistih, ki so se, pa so zamolčani. Vse to bi moralo upoštevati obeleževanje obletnic, ne le glasnih interpretacij kompromitiranih »osamosvojiteljev«, ki so se uzrli v ogledalu kriminala.

Vseeno nekaj o vrednotah

V predstavitvi ovadbe proti tedanjemu predsedniku države Milanu Kučanu zaradi veleizdaje na eni od televizij je predsednik združenja za vrednote osamosvojitve Aleš Hojs povsem jasno dal vedeti, da gre za protiukrep, ker se je pred sodiščem znašel Tone Krkovič. Spomnimo, v prvem primeru naj bi se za zločin štelo, ker naj bi predsedstvo maja 1990 prepozno izdalo prepoved predaje orožja JLA, v drugem primeru gre na zasebno pobudo za pregon nekoga, ker je dal zrušiti helikopter, ki je prevažal kruh in v katerem ni sedel sovražnik, temveč slovenski patriot, ki je že sodeloval s slovenskimi oblastmi. Kaj nam sporoča metoda ovadbe po sistemu zob za zob in glava za glavo?

Ko govorimo o vrednotah, posebej državnih in o teh, ki so pripeljale v življenje slovensko državo, moramo biti zelo natančni in previdni. Če je pri tem kaj problematično, je problematična privatizacija, celo divja privatizacija vrednot osamosvojitve, kajti te so last celotnega slovenskega naroda, in to ne le tega, ki je živel v zgodovinskem letu 1991, temveč vseh generacij, ki so skozi vsaj dvesto let to narodno skupnost pripravljale na samostojno državo. Na Hojsovo združenje, ki nastopa kot očiten agent ozke politične skupine, povezane z vojaškimi in orožarskimi zadevami v letih osamosvajanja, je treba zato gledati z veliko previdnosti, da ne rečemo skepse.

Druga velika pripomba na ovadbo v imenu vrednot izhaja iz same etične definicije vrednote kot take. Vrednota je namreč vrednota zaradi sebe in iz sebe in ne more priti na dan šele, ko nekdo z njo hoče trgovati, uravnoteževati zamero, ki jo ima do drugega. Ko je Hojs povedal, da so to ovadbo vložili na tožilstvo, ker trenutno po sodiščih neupravičeno hodi Tone Krkovič, in ker so med letoma 2006 in 2013 po sodiščih (najbrž v zadevi Patria) hodili po sodiščih Janša, Krkovič in tovariši, je povedal, da združenje ne uveljavlja vrednote, temveč zamero, pa še to ne do konkretnega Krkovičevega preganjalca, družine pokojnega pilota, temveč do virtualiziranega simbola, nekdanjega predsednika države. Vanj se tradicionalno projicira vse, kar se nekdanjim trgovcem z orožjem in s smrtjo na koncu poveljniške linije ne izide.

Kot tretje pa je treba povedati, da je petindvajsetletnica osamosvojitve praznik, ki mora biti obtežen z realno preteklostjo in realno prihodnostjo, njegovi simboli, v katere je dovoljeno vnašati ideale, mogoče celo nekaj malega iluzij, pa ne morejo in ne smejo biti zapolnjeni z diverzanti, nosilci negativne energije in tajkuni, polnimi simbolnega premoženja, ki je last naših dedov in bo dediščina naših vnukov. V času, ki ga mi živimo, nismo imeli dosti od lastnih sanj. Toda tudi občutek za dolžnost in dolžnost sama so v kategorijah domovine, ki nam daje kruh, čisto zadosti. Ko živimo ta vsakdan in je dnevu dovolj lastna teža, nove borčevske organizacije, ki bi nam iz fonda zaslug za narod zaračunavala davek na smisel našega dela, pač ne potrebujemo.