Tiskane izdaje
Družina je resničnostni film, dobitnik več nagrad doma in v tujini, v katerem se mnogim ne uspe realizirati, drugi umrejo, tretji hudo zbolijo, četrti spočnejo nove življenje, prihodnost pa je tlakovana z negotovostjo. Matejevo življenje je vpeto v vsakega od njih. A kaj se bo zgodilo z njegovim življenjem? In kaj se je v zadnjih desetih letih zgodilo z režiserjevim?
Režiser Rok Biček je pred desetimi leti, še v času, ko je obiskoval AGRFT, prijel kamero v roke in začel snemati življenje najstnika Mateja v družini s posebnimi potrebami, ki je stanovala nedaleč od njega. Najprej je iz tega nastal študentski kratki film. A je snemanje nadaljeval. Tako intenzivno, da se je režiserjevo življenje nepovratno prepletlo z življenjem družine Rajk. Pri Rajkovih je skorajda že živel.
Sčasoma se je pokazalo, da je tudi Matej drugačen, tako režiser, »tako od drugačnosti kot od normalnosti. Usoda ga vseeno dohiti, ko z dekletom dobita hčerko in njuna zveza kmalu zatem razpade. Vname se boj za skrbništvo, dokler se Matej ne odloči za radikalen izhod iz začaranega kroga, tako družinskega kot življenjskega.«
Kamera nehote, a neizprosno do gledalca in nastopajočih, razkrije patologijo osnovne celice in vsega, kar z njo in ob njej soobstaja v družbi. V prvi ni ne časa, ne prostora, ne možnosti za potekanje edipalnega trikotnika. V drugi ni pravega razumevanja, možnosti integriranja. Je samo jasno zaznan zamujeni čas za delo, učenje in ukvarjanje z dečkom, ki bo vedno ostal deček s težavami. Režiser s kamero skozi leta vstopa v nikoli v polnosti zaživeta življenja protagonistov in jo v enakem stanju za vedno tudi ugasne.
Kako vam je Družina spremenila življenje?
Vse skupaj se je začelo po naključju. Bil sem študent drugega letnika AGRFT in imel teden dni časa, da najdem novo temo za film, ker so mi protagonisti prejšnje zgodbe odpovedali tik pred zdajci. Potem sem potrkal na vrata družine Rajk in zgodilo se je, kar se je zgodilo. Tako kot v življenju, ko se velike in pomembne stvari enostavno zgodijo. Ne glede na to, ali si nanje pripravljen ali ne. Kaj se je pri meni spremenilo z Družino? Velik del procesa dela je obsegal druženje z ljudmi, ki ste jih videli v filmu, intenzivno druženje, do te mere, da sem zapostavil zasebno življenje in svoje bližnje. Na novo sem vzpostavil neka razmerja. A pomembneje od tega je bilo, da sem zdaj v procesu refleksije, ki sem jo doživel šele v montaži – prej zanjo enostavno ni bilo prostora.
Zadnje leto sem film intenzivno montiral in takrat med pregledovanjem materiala prepoznal v Mateju nekaj vedenjskih vzorcev, ki so zelo podobni mojim. Tisti, ki me poznajo, bodo zdaj sicer rekli, da nimava nič skupnega … Ampak, če iz filma abstrahiram ves balast, postane jasno, da je tisto, kar se je dogajalo pred kamero, nekaj, kar se dogaja v življenju vseh nas. Res pa je, da to poredko vidimo posneto oziroma imamo možnost to videti s perspektive tretje osebe. Sebe nikoli ne vidimo iz te pozicije, zato je ta distanca nujna, da lahko to uvidimo. Med snemanjem sem imel priložnost videti nekatere osnovne življenjske situacije, ki sem jih tudi sam izkusil. Da sem jih prepoznal, je bil pomemben korak v mojem razvoju. Ozaveščanje svojih vzorcev, vzorcev moje družine in mojega otroštva.
Foto: Uroš Hočevar
Katerih?
Bili so trenutki, ko sem bil tudi sam zaradi svoje, reciva temu občutljivosti, izločen iz fantovske družbe, v kateri je bila nogometna žoga svetinja. V bistvu je bil nogomet le medij, skozi katerega so se izražala razmerja med vrstniki. Seveda so stvari dosti globlje.
Kdaj in kako ste se takšno nerazumevanje v druščini, izločenost, naučili obrniti sebi v prid?
Zavedanje izločenosti oziroma drugačnosti se je pri meni začelo že v zgodnjem otroštvu. Spomnim se, da sem kot osnovnošolec prebral čisto vse iz šolske knjižnice. Veliko sem se igral v gozdu. Sam. Nad Dolenjskimi Toplicami je grič Cvinger, ki za kamnitim obzidjem iz železne dobe skriva arheološko najdišče. Tja sem se večkrat podal z motiko in od tam je prišla tudi fascinacija nad arheologijo. Ko nisem bil prvič sprejet na AGRFT, sem jo leto dni tudi »študiral«. Na Cvingerju sem se zapletal v svoj domišljijski svet. Knjige in igranje v naravi na Cvingerju so bili moje pribežališče, kamor sem se zatekal. Še danes se. Tam najdem mir, stik z naravo in samim seboj. Ko stopim v tisti gozdiček, zame preostali svet izgine. Zato ima tudi moja produkcijska hiša ime po njem.
Mateju Rajku, glavnemu junaku vašega filma, se zaradi narave njegove družine, okoliščin, v katerih je odrasel, ni tako dobro izšlo. Kakšna je predzgodba družine Rajk?
Matej je rojen v družino oseb s posebnimi potrebami, a je sam tako drugačen – tako od drugačnosti kot normalnosti –, da se na prvi pogled zdi, da je ušel determinaciji svoje okolice. »Odložen« je bil pred vrata družine, ki je, praktično gledano, zadnja, ki bi lahko poskrbela zanj. Ko sem ga spoznal še kot štirinajstletnika, mi je bilo jasno, da je glava družine v bistvu on. Ko mu je tri leta kasneje umrl oče, so se že tako nezdrava razmerja v družini še dodatno porušila. Mama je dobila prisluhe, psihozo, v psihiatrični bolnišnici je prejela terapijo, in ko se je vrnila domov, je bila popolnoma drug človek. Zelo neposredno sem spremljal spremembo njenega duševnega stanja. Zdi se mi, da od takrat naprej samo še »vegetira« pred televizijo.
Film Družina je zaradi mnogoplastnosti in medpredmetnih povezav podprl tudi zavod za šolstvo in ga priporočil za vključitev v šolski proces srednješolcev (Prizor iz filma). Foto: promocijsko gradivo
Nihče. Skrbita sama zase. Mitja je čez dan v varstveno-delovnem centru. Z njim in Matejem sem v tem centru preživel cel teden. Ko je Matej nabral kar lepo število prometnih prekrškov, mu je sodnik naložil družbenokoristno delo. Takrat sem mu predlagal, da naj prosi, ali ga lahko opravi v centru, kamor hodi brat vsak dan. Na sodišču so mu ugodili. To je bila moja mala režijska intervencija in videl sem, kako Mitja tam dobro funkcionira – popolnoma drugače kot doma. Med vrstniki popolnoma zaživi in je res pravi »car«. Doma ga Matej drži zelo na kratko in ga, lahko bi rekel, ima za nekakšnega svojega podanika. Tega, da je jezen nanj, ne more skriti, kar je Matej sam že večkrat povedal. Tudi javno.
Zakaj?
Ker je bil Mitja zaradi svojih posebnosti in drugačnosti pogosto privilegiran, starša sta vso pozornost vedno namenila najprej njemu, siceršnjo, pa tudi materialno. Naelektrenost tega bratovskega odnosa mi je uspelo ujeti samo v enem prizoru. Matej precej grobo prekine Mitjo med gledanjem prenosa pomembne tekme in ga pošlje v trgovino. Ker je Matej zelo pameten – čeprav mu je večino svojih mask uspelo odvreči v času snemanja –, narave odnosa do starejšega brata ni hotel razgaliti. Ušlo mu je samo enkrat. Po drugi strani je v prizoru, ko ga uči z daljincem upravljati mali helikopter, jasno razvidna njegova bratska naklonjenost. Vemo, da življenje ni nikdar samo črno-belo – nekdo je dober, drugi slab. Vsak ima svojo biografijo in razloge, da je nekaj naredil, ki ga seveda ne opravičujejo, pojasnijo pa, zakaj je nekdo takšen, kot je.
Skoraj vsi vaši filmi, študentski, igrani, dokumentarni, kratki in celovečerni, tematizirajo ljudi s posebnimi potrebami. Zakaj?
Dan v Benetkah in Družina sta bila zasnovana v istem obdobju. Otroci z downovim sindromom so me začeli zanimati v gimnaziji, ko sem pri predmetu sociologija v maturitetni seminarski nalogi obdeloval integracijo otrok z downovim sindromom v družbo. Pritegnila me je tematika drugačnosti in odrinjenosti iz družbe. Na ta zakaj si skušam v zadnjem obdobju odgovoriti. Čeprav sem zdaj z mislimi globoko v naslednjem projektu.
Snemali boste film po romanu Črna mati zemla hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka.
Ja, roman mi je ponudil v ekranizacijo hrvaški producent Danijel Pek. Ta zgodba zajema skupek vseh tem, ki sem jih doslej obravnaval v svojem delu. Izločenost iz družbe, skupinska dinamika, samomori, pedofilija ..., vse zgneteno v eno zgodbo. Ko sem roman prvič prebral, nisem bil prepričan, da bi rad posnel film o tem. Nisem hotel dobiti etikete režiserja, ki snema filme o samomorilcih. Po krajšem razmisleku sem v tem videl predvsem priložnost, da posnamem nekaj, kar je lahko povzetek vseh zgodb oziroma tem, s katerimi sem se že ukvarjal v preteklosti, vendar mi jih ni uspelo predelati do konca. V ta projekt se podajam predvsem zato, da se z njimi soočim še enkrat in se tako, vsaj upam, odrešim tega, kar je v meni.
Kaj je v vas?
Ne vem. To so me spraševali tudi starši, ko sem posnel diplomski film Lov na race. Doma je bil popoln šok. V mojem otroštvu ni bilo nič narobe. To sem odgovoril takrat … Zdaj imam drugo zavedanje. V zadnjem letu sem zaznal določene stvari, ki so povezane s časom odraščanja … A še vedno nimam vseh odgovorov.
Če se vrneva k Družini: Matej Rajk je izgubljeni primer.
(Dolga tišina.) Ja.
Kakšen odnos imate z njim danes?
V preteklih desetih letih sva bila precej povezana, veliko bolj, kot je bil povezan s komerkoli drugim. Vmes je bilo tudi obdobje, ko leto in pol nisva govorila. Ko mu je umrl oče, sva se pogovarjala o tem, da mora prevzeti odgovornost za družino. Njegov oče je, kljub njegovi posebnosti, držal družino skupaj. Mateju sem rekel, da naj preneha bežati v svet računalniških igric. Da naj prevzame odgovornost zase in za mamo ter brata in da mu bomo pri tem pomagali. In smo mu. Ko sem nanj očitno preveč pritisnil, da naj se potrudi in končno naredi prvi letnik srednje šole ter da nima smisla, da se postavlja pred učitelji in jim dokazuje svojo superiornost, je med nama počilo. Zabrusil mi je, kdo da sem, da se vtikam v njegovo življenje. Bratu je izbrisal mojo številko iz telefona in mu prepovedal obiske pri nas – živimo pa le kilometer narazen.
Z Matejem sva imela buren odnos. In potem je rekel, in to ne enkrat: Vem, da imaš prav, ampak saj veš, da moram vedno vse narediti po svoje. Obenem je zanimivo, da njegov prvi vtis ob srečanjih daje občutek alfa samca, da je moški, ki bo rešil vse … In kakšne ženske se na to »ujamejo«? Ponavljajoč se vzorec njegovih nekdanjih deklet je nadvse poveden: mladoletnice, ki so odraščale ob pomanjkanju (močne) očetovske figure. To se dogaja še danes: Matej je vsako leto starejši, njegove partnerke pa so vedno znova iste starosti – in z njim ostanejo ravno toliko časa, da doumejo, da ni tisto, za kar so ga imele. Čez sedem let bo star toliko, kolikor sem jaz zdaj, in takrat zagotovo ne bo več zanimiv za to ciljno populacijo.
Verjetno je pravo olajšanje, da niste več kot s popkovino povezani z njim?
Pa sem. To, da po koncu snemanja nisem več povezan z njimi, je samo navidezno. Ne morem kar odkorakati iz njihovega življenja.
Po desetih letih voluntiranja brez vidnih rezultatov – lahko.
Morda. Trenutno so naša življenja preveč prepletena, da bi si to lahko predstavljal. Res pa je, da ni vozla, ki ga meč ne bi mogel presekati.
Film pobira nagrade doma in v tujini, vsak človek, čigar zgodba je v njem povedana, bi si mislil, da ima s tem v roki zmagovalne karte … Čeprav jih nima. V kakšen položaj to postavlja vas?
Vse to sem tudi sam povedal Mateju. Čeprav on sebe v filmu vidi kot junaka, vse druge, ki so v njem, pa kot negativce. Zanimivo, tudi drugi, ki nastopajo v filmu, se vidijo kot junake, preostale pa kot negativce. Tako je tudi v življenju. To na neki način pomeni, da je filmu uspelo ujeti duha resničnosti. Sebe vedno vidiš kot pozitivno osebo, kot nekoga, ki dela vse prav.
Sta se med snemanjem pogovarjala o tem?
Matej je dobil v tem času, ko sva zaradi filma tako rekoč skoraj živela skupaj, kar nekaj priložnosti za spremembo življenja, vendar je vedno znova zapravil vse po vrsti. Imel jih je pa veliko več kot marsikdo od njegovih vrstnikov. Akcija za prenovo njihove dotrajane hiše, ki jo zdaj organizira novomeški Rdeči križ, ima potencial, da postane največja sprememba na boljše v njegovem življenju. In hkrati je tudi zadnja možnost, da spremeni način, kako živeti to življenje.
Kako ga živi? In od česa, tu mislim na prihodke, sploh živi družina Rajk?
Enako kot pred desetimi leti. Največja razlika je v prenosu fokusa z računalniških igric na avtomobile in najstnice. Kaj si mislim o tem, sem mu že večkrat povedal, zato lahko o tem govoriva tudi tukaj.
Do razhoda z drugim dekletom, ki se je zgodil kmalu po koncu snemanja filma, ni imel službe. Živel je od socialne podpore, mamine pokojnine in bratovega dodatka. Vmes je na kakšnem telefonu zamenjal počeno steklo in denarja je bilo dovolj za vse »najstniške« radosti. Mama in brat nista zahtevna, hiša pa je v času, odkar je umrl oče, propadala. Pozornemu gledalcu filma to zagotovo ne bo ušlo. Beda, v kateri je živela družina, je pri marsikom v kraju spodbudila čut za pomoč. Vendar je bilo vsakršno dajanje pomoči jama brez dna. Rdeči križ je kupil drva za kurjavo, a jih Matej in Mitja nista nikoli do konca sesekala, tako da so gnila na dvorišču.
Naslednjo pomlad se je zbrala skupina mladih iz športno-kulturnega društva in v delovni akciji sesekala preostanek ter ga zložila pod streho. Nič, česar ne bi mogla narediti brata sama. Govorim o preprostem primeru, ki pa pove zelo veliko. To situacijo najlaže povzamem s kitajskim pregovorom – lačnemu ne daj ribe, nauči ga loviti ribe. To vodilo me je kasneje spodbudilo, da sem v enem od novomeških podjetij uporabil vse zveze, da sem mu priskrbel službo, potem ko je Matej prvič izrazil odločenost, da bo sprejel odgovornost zase.
Vendar se je vzorec spet ponovil. Po nekaj mesecih se je Matej menda poškodoval pri delu in od takrat je bil na bolniški do izteka pogodbe za določen čas. Predobro ga poznam, da ne bi vedel, kaj je bilo res. Hkrati se tudi zavedam, od kod vse to izvira. Matej ni nikoli prevzel določenih vedenjskih vzorcev, ker jih ni imel od koga. Za izboljšanje kvalitete njegovega življenja bi bilo zato bolj od materialnih dobrin treba vlagati v resocializacijo oziroma razvoj socialnih veščin, ki jih v družini ni mogel razviti.
»Mislim, da kljub vsemu ni bil ključen denar, ampak najin odnos. V trenutku, ko sem bil primoran prerezati popkovino, da sem lahko začel režirati svoj film, sva se dokončno razšla. Tega simbolnega trenutka ne bom nikoli pozabil.« (Prizor iz filma) Foto: promocijsko gradivo
Kdaj razmišljate o tem, da bo Matejeva in Barbarina hči nekoč videla Družino? Verjetno bo hotela odgovore na vprašanja, ki v filmu niso bila zastavljena.
Večno vprašanje vojnega reporterja: kdaj nehati snemati? Ko sem snemal najmočnejše prizore, se mi je vsakič prižgal alarm. Tega ne smeš gledati, kaj šele snemati, tu nimaš kaj iskati. Hkrati sem vedel, da je to natanko tisto, zaradi česar delam film. To je odgovornost, ki jo moram zdaj nositi, ker mi je uspelo pridobiti zaupanje akterjev, da so me spustili tako blizu. Dobil sem vpogled v jedro družine, kjer gredo stvari narobe že od začetka. Izjemen privilegij in veliko moralno breme hkrati.
Zavedam se, da se bom moral soočiti s tem, ko bo enkrat v prihodnosti Nia pogledala film. Ne vem, kako bo reagirala. Na neki način bo imela zelo podroben vpogled v svoj družinski album, v obdobje v življenju, ki se ga drugi ne spominjamo. S pomočjo filma bo lahko ozavestila dogodke, ki so jo izoblikovali brez njenega zavedanja. Vprašanje, ki si ga zastavljam, pa je, ali si bo tega želela. In ali je to zadosten razlog za to, da sem jo vključil v zgodbo. Upam, da sem naredil prav.
Nio je po tistem, ko se je Matej odrekel očetovstvu, posvojil tedanji Barbarin fant, s katerim ima tudi drugega otroka. A tudi onadva sta se razšla. Nameravate v prihodnosti naprej snemati usodo te družine – tokrat z Nio kot glavno junakinjo?
To vprašanje se pojavi prav na vsakem pogovoru po filmu ali v pogovoru z novinarji. Za zdaj ne. Nastajanje Družine me je tako izčrpalo, da nisem vedel, ali bom projekt sploh lahko pripeljal do konca. Čudil sem se samemu sebi, da sem bil pripravljen biti udeležen v vse te zapletene medosebne odnose in jih srkati kot spužva. To te uniči in nepovratno zaznamuje. Zdaj se želim predvsem odklopiti od tega prehitrega življenjskega tempa in na novo vzpostaviti svoj sistem. Za začetek pa se bom malo bolj resno posvetil jadranju.
Pred vami so promocijski dnevi Družine po Sloveniji, ki se jih bo gotovo udeležil tudi Matej. Vam bo nelagodno? Si nista že vsega povedala?
Res je, z Matejem sva si povedala že vse. Ravno zato med nama ni nobenega nelagodja. Občutil sem ga le pred začetkom projekcije na sarajevskem festivalu, kjer je bila prisotna celotna »igralska« zasedba. Nisem vedel, ali mi bo uspelo umiriti strasti med akterji in kako bo to srečanje med njimi po dolgem času sploh videti. Film so si na ločenih projekcijah že prej ogledali vsi, tako da zaradi tega nisem bil v skrbeh. Skrbelo pa me je, kako se bo »film« nadaljeval po koncu projekcije. Na koncu se je vse razmeroma dobro končalo. Po tretji uri zjutraj sem namesto rakije postal povezovalni element jaz, ko so me kot prvega obnemoglega vsi skupaj odnesli v hotel.
Vaš film Razredni sovražnik, ki je pred leti dobil nagrado na beneškem Tednu kritike, je bil prikazan na festivalih po svetu, uvrščen v Variety's 10 Directors to Watch, finalist za Lux Prize skupaj z oskarjem nagrajeno Ido. Redno je bil distribuiran tudi v Franciji, najzahtevnejšem trgu v Evropi, Italiji, Avstriji in Švici. Je to zgodba o uspehu? Bom kar neposredno vprašala: sta se s producentom Janezom Lapajnetom razšla zaradi denarja?
Usoda Razrednega sovražnika je kompleksna in jo je težko strniti v ta intervju. Do zdaj tega nikoli nisem javno razlagal, saj v filmskem svetu ta primer vsi dobro poznajo, tudi zunaj meja Slovenije. Razredni sovražnik je morda na prvi pogled videti kot zgodba o uspehu. V resnici pa je velika zamujena priložnost za vse nas, ki smo bili vpleteni v to zgodbo. S tem stavkom se verjetno strinjava oba z Janezom. To je tudi vse, o čemer se strinjava, saj na stvari gledava z različnih perspektiv. Ko je po končani montaži filma vodja promocije na Slovenskem filmskem centru Nerina Kocjančič vprašala producentko filma Aiken Veroniko Prosenc, ali bo film pravočasno končan za morebitno prijavo na festival v Cannesu, je dobila odgovor, da je film tako slab, da se ga ne splača prijaviti v Cannes, saj bo že uvrstitev v program festivala v Sarajevu velik uspeh za nas. Takšnega odgovora od producenta uslužbenka SFC ni dobila v vsej karieri, zato so se takrat na SFC v trenutku prižgali vsi rdeči alarmi, kar je v nadaljevanju delno omililo predviden brodolom filma. Žal le delno, saj ima producent filma kljub stoodstotni državni subvenciji vse niti v svojih rokah.
Z Janezom sva se spoznala na njegovi filmski delavnici za režiserje. Imel sem 17 let in hotel postati igralec. On jih je imel 35 in hotel postati profesor na AGRFT. V devetih letih sva postala najtesnejša filmska sogovornika in upam si trditi, da tudi prijatelja. Še več, sčasoma sem postal del njihove družine, Janez pa mi je predstavljal filmskega očeta, avtoriteto, od katere sem se hotel naučiti vsega tistega, česar nisem našel na AGRFT. Sodeloval sem na dveh njegovih celovečernih filmih in enem kratkem. To je bila moja akademija. To bo vedno ostalo dejstvo, ne glede na to, kar se je dogajalo, ko smo dobili odobrena sredstva za moj celovečerni prvenec, ki sta ga producirala Janez in Veronika.
Foto: Uroš Hočevar
Naš razhod se je začel s pojavitvijo prvih produkcijskih omejitev v fazi priprav na snemanje. Čeprav je projekt do danes dobil najvišjo finančno podporo za prvenec, to je 380.000 evrov, sva bila s snemalcem na primer postavljena pred dejstvo, da bomo film posneli na Nikonov fotoaparat in ne na najmodernejšo kamero Arri Alexa, ki je bila predvidena za snemanje tudi v predračunu. Razlika med obema ni občutna le v kvaliteti slike, temveč tudi v ceni. Na srečo je moj snemalec Fabio Stoll doma iz Münchna, kjer ima sedež podjetje, ki to kamero izdeluje. Šel je do direktorja, mu razložil situacijo in dobil potrebno opremo za tretjino tržne cene. Tega argumenta producenta nista mogla zavrniti in na koncu nismo snemali na fotoaparat.
Takšne živčne vojne in »kreativne« omejitve so se do konca procesa le še stopnjevale. Žal mi je, da smo morali tako hiteti na snemanju, čeprav smo imeli predvidenih več snemalnih dni, kot smo jih na koncu izkoristili. Tempo je bil peklenski, vprašajte kogarkoli iz ekipe. In za to ni bilo nobene resnične potrebe. Na račun požrtvovalne ekipe ter odrekanja tehniki in času bi lahko ta film dokončali tudi za slabih 100.000 evrov manj.
Niste vedeli, da denar uničuje prijateljstva?
Mislim, da kljub vsemu ni bil ključen denar, ampak najin odnos. V trenutku, ko sem bil primoran prerezati popkovino, da sem lahko začel režirati svoj film, sva se dokončno razšla. Tega simbolnega trenutka ne bom nikoli pozabil. Po nekajminutnem dretju drug na drugega sem Janeza odrinil skozi vrata zbornice in jih zaprl za njim. Igor Samobor, ki je ob tem dogodku stal nekoliko vstran, mi je samo prikimal in rekel, končno.
Z Janezom nama teh stvari nikoli ni uspelo povedati do konca. Nazadnje sva se pogovarjala aprila 2013, ko sem po vrnitvi iz laboratorija, kjer smo naredili končno kopijo filma, zavrnil podpis pogodbe za montažo. Razlog so bili napisi v filmu, ki sem jih tako po vsebinski kot oblikovni plati prvič videl ravno v laboratoriju. Z napisi se kot režiser nisem strinjal ne vsebinsko niti oblikovno. Odgovor producenta je bil, da lahko z napisi naredi, kar hoče, in da ga lahko tožim, če želim. Tožil ga še nisem, tudi pogodbe za opravljeno delo nisem podpisal niti prejel honorarja. Hotel sem samo iti stran in nikoli več zaiti v takšen odnos.
Film je imel v takšni obliki, kot je danes, naj bo dober ali slab, veliko večji mednarodni in domači potencial. Žal pa se ni z njim nihče ukvarjal. Tisti, ki smo se hoteli, smo imeli zvezane roke, tisti, ki pa bi lahko, tega niso želeli. Sreča v nesreči je, da se je zgodil efekt snežne kepe, ki se je do določene točke odkotalila, ne da bi jo kdo dodatno porinil.
Spoznala sva se pred desetimi leti na filmskem festivalu v Portorožu, kjer ste predstavljali kratki film Dan v Benetkah. Spomnim se, da ste mi takrat rekli: Nekoč boste tudi z menoj naredili pogovor za Sobotno prilogo. Od drugih študentov ste izstopali tudi po ambicioznosti.
Najinega srečanja se prav dobro spomnim. Moderirali ste pogovor z nami, študenti, po projekciji naših kratkih filmov. Zagotovo tudi vem, da nisem bil tako predrzen, kot pravite. Po končanem uradnem delu sem vam povedal, da mi je všeč, kaj ste nas spraševali, saj so vprašanja močno odstopala od vprašanj vaših kolegov. Niso bila boljša, bila so predvsem drugačna, meni bistvena. Res pa sem vam takrat rekel, da bi si želel takšnega pogovora z vami nekoč, ko bom naredil celovečerni film. V drugo gre očitno rado.
Film Družina ste začeli snemati v času, ko ste bili še na akademiji. V kakšnega režiserja, v kakšnega moškega – nedavno sta se z vašo dolgoletno partnerko, režiserko Yulio Roschina, posredno poslovila tudi zaradi snemanja Družine – ste zrasli?
Režiserska linija je ostala kar ista, kot je bila začrtana na akademiji. Vsaj mislim, da grem po poti, ki sem jo nakazal s študentskimi filmi. Moški? On pa je definitivno drugačen od študenta, s katerim ste se pogovarjali pred desetimi leti v Portorožu. On je bil generator konfliktov z ljudmi okoli sebe, pogosto je užival v tem, da je imel dramo, preprosto zato, da je imel občutek, da se mu v življenju nekaj dogaja. Globoko v sebi se je počutil zaznamovanega in odrinjenega, manjvrednega, kar je potencirano kompenziral z dokazovanjem ob vsaki priložnosti. S temi besedami bi lahko zelo točno opisal tudi Mateja Rajka. Lahko rečem, da sem ga našel in iznašel hkrati, ga dokumentiral in si ga izmislil. A ne gre le v to smer, na neki način je tudi Matej našel in iznašel mene. Ta dragoceni uvid sem dobil s pomočjo Yulie, ki se mi je pridružila v montaži zato, da je lahko v tem obdobju vsaj del dneva preživela z mano. Ob pregledovanju materiala mi je nekega dne rekla, da delam film o sebi, da sem to jaz. Matej. »Ta občutek odrinjenosti, zaradi katerega te Matej nezavedno tako privlači, je tvoj. To je tvoja zgodba. In njegova družina je tvoja družina.«
Ko mi je to povedala prvič, tega sploh nisem razumel, mislil sem si, nesmisel, popolnoma drugačen človek sem od njega. Skozi proces montaže in poglabljanja v vse razsežnosti materiala sem uvidel, kako prav ima. To so stvari, ki jih zdaj skušam ozavestiti. Počasi. Poprej sem mislil, da sem odraščal nekje, kjer so vsi odnosi v redu. Ko sem naenkrat podvomil o tem in začel odkrivati nerazjasnjeno, me je postalo strah, kaj vse bom našel. V zadnjih letih se mi je življenje zelo spremenilo. Poleg dela na sebi sem se začel ukvarjati tudi z odnosi s starši, česar prej nikoli nisem naredil. Danes se z njimi bolje razumem kot kadarkoli prej. Pri ozaveščanju nekaterih drugih vzorcev in odnosov sem počasnejši, kot bi si želel sam in ljudje okoli mene. Seveda je razlog tudi totalna preokupacija z nastajanjem Družine in drugih filmov v produkciji Cvinger filma. V zadnjem letu mi je Yulia rekla, da upa, da bom film končal kmalu … Takrat teh treh pikic nisem razumel, čeprav sem jih slišal. Zdaj, ko sva se razšla, jih razumem.
Film je bil vedno na prvem mestu. Do nedavnega sem si vsakič, ko sem mislil, da ne bom več zdržal tempa, zamrmral med filmarji priljubljen citat Michaela J. Foxa: Bolečina je začasna, film za večno. Res je, vendar mi nismo večni.
