Tiskane izdaje
Samia Yusuf Omar je leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu prepričljivo osvojila zadnje mesto v teku na dvesto metrov. Razdaljo je pretekla v 32 sekundah, kar bi lani zadostovalo za enajsto mesto na slovenskem prvenstvu deklic do dvanajstega leta starosti. Seveda se je na tekmovanje uvrstila, ker somalska atletika ne premore boljših atletov, če izvzamemo Moja Faraha, ki nastopa pod zastavo Združenega kraljestva.
Ko se je Omarjeva vrnila v rodni Mogadiš, so ji prepovedali trenirati. Ne zato, ker bi težko postala profesionalna športnica; teči ni smela, ker je bila ženska. Kdor je v Sloveniji tekel še pred tekaškim bumom, je na sebi gotovo občutil začudene poglede mimoidočih, ki sprašujejo: Nimaš početi nič pametnejšega? Verjetno je še precej neprijetneje, če so ti »mimoidoči« islamski skrajneži s kalašnikovimi v rokah. Verjetno se je neprijetno počutila tudi Samia Yusuf Omar, zato je odšla na pot.
Ko govorimo o beguncih, je podobno, kot če govorimo o smrti: o tem je bilo že vse povedano in spodobi se, da se varujemo patetičnosti, bi rekel Albert Camus. Omarjeva je najprej odletela v sosednjo Etiopijo, kjer je trenirala pod vodstvom slovitega trenerja Jame Adna, vendar so ji oblasti zaradi neveljavnih dokumentov prepovedale ostati v državi. Namesto da bi se vrnila domov, je krenila na pot proti sredozemski obali. Prek Sudana je prišla v Libijo, sedla na prenapolnjen čoln in utonila blizu italijanskega otoka Lampeduse.
»Zdi se nam pomembno, da imamo v slovenščino prevedeno delo, ki združuje po dve izjemno pomembni problemski niti: feminizem in begunstvo,« je pesnica in urednica VVK Anja Golob, ki je v torek na Vodnikovi domačiji vodila pogovor o Kleistovem risoromanu, pojasnila, zakaj so Sanje o olimpijadi pomembne za slovensko bralstvo. Lani je pri založbi VBZ izšel prevod Kleistovega najnovejšega dela Nick Cave: Mercy on Me (prevod Mojca Kranjc). Pred tem je Berlinčan, ki se opiše kot »striparja, ki ustvarja tudi risoromane«, risal in pisal o Elvisu Presleyju, Johnnyju Cashu, Fidelu Castru in Harryju Haftu, poljskem boksarju judovskih korenin, ki je preživel holokavst.
Že v uvodu Sanj o olimpijadi zapišete, da so številni dialogi spisani na podlagi pogovorov z drugimi begunci. V čigavem imenu govori Samia Yusuf Omar?
V imenu vseh, ki so se podali na podobno potovanje. O Samii nisem imel veliko informacij, ker ni preživela poti. Ohranil se je le njen klic na pomoč, ki ga je iz Tripolisa, kjer je bila nekaj časa zaprta, poslala novinarki Theresi Krug. Zato sem si skušal ustvariti karseda realno sliko o dogajanju in priti čim bliže resnici. Do nje je najlaže priti, če se pogovarjaš z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje.
Ste se za risoroman z begunsko tematiko odločili na podlagi vašega obiska Sicilije, kjer ste leta 2012 raziskovali priseljevanje iz Afrike?
Res je. Zaradi strogih varnostnih ukrepov sicer nisem smel v begunska taborišča, sem pa dobil ogromno informacij z ulice, denimo od beguncev, ki so na palermski tržnici prodajali sadje. Na Sicilijo sem se odpravil raziskovat migracije in Samijino zgodbo odkril po naključju. Po eni strani je poseben, po drugi pa povsem običajen primer: imela je posebne sanje, a hkrati delila usodo številnih beguncev. Bila je junakinja, s katero so se ljudje lahko identificirali, prek njene zgodbe pa sem lahko predstavil tudi širši kontekst, o katerem sem največ izvedel v Palermu.
Pogovarjali ste se tudi s Hoden Yusuf Omar, ki je že pred mlajšo sestro odšla v Evropo in danes živi v Helsinkih.
Opisala mi je razmere v Mogadišu in v njuni družini, preden se je odločila za odhod. Predvsem pa se je razgovorila o tem, kakšna oseba je bila njena mlajša sestra.
Kakšna?
Izjemno skrbna. Ker Hoden otrok sprva ni mogla vzeti v Evropo, je zanje morala skrbeti Samia. Bila je zelo mlada; premlada, saj bi ta čas morala hoditi v šolo. Kot športnica pa je bila zelo odločna, morda celo nestrpna, da uresniči svoje sanje.
Sanje o olimpijadi. Ilustracije Reinhard Kleist, © Carlsen Verlag.
Za slovensko izdajo © VigeVageKnjige, 2017
Zahtevno vprašanje. Verjetno je v Mogadišu doživela veliko travmatičnih izkušenj, vseeno pa se mi zdi, da je odšla predvsem zaradi svojega cilja – nastopa na olimpijskih igrah v Londonu.
Zakaj ji nihče ni pomagal? Prijatelje na facebooku je redno obveščala o dogajanju, zaradi olimpijskega nastopa je bila relativno znana športnica, poleg tega je bila od leta 2010 v stiku s Thereso Krug.
Krugova je želela pomagati, a žal prepozno. Samia je takrat že prečkala mejo s Sudanom. Vse skupaj je oteževalo dejstvo, da je v Somaliji divjala državljanska vojna, zato organizacije, kot je olimpijski komite, niso delovale.
Narisali ste številne prizore, v katerih begunci sanjarijo o Evropi, ki jim bo omogočila dostojno življenje. Kdo je kriv za te iluzije?
Nihče ni kriv. Večina beguncev je preveč travmatizirana in preprosto presliši slabe novice, ki bi razblinile njihove sanje. Trenutno sem v stiku z mnogimi, ki se jim je posrečilo priti v Evropo, in vsi po vrsti priznavajo, da je bila pot težja, kot so si mislili; prav tako si težje uredijo življenje. V eni izmed epizod sem prikazal krajši pogovor treh beguncev na poti. Pripovedujejo si zgodbe o prijateljih, ki so si ustvarili novo življenje. To je zanje zelo občutljiva tema, zato omenjajo le tiste, ki jim je uspelo. Če je nekomu spodletelo ali je umrl, njegovi sorodniki in prijatelji o tem raje molčijo.
Kako kot državljan gospodarsko najmočnejše evropske države doživljate njen odnos do beguncev? Kanclerka Angela Merkel jim je najprej odprla vrata, zdaj pa se Nemčija vse bolj nagiba skrajno desno. Alternativa za Nemčijo (AfD) je postala tretja najmočnejša stranka, na septembrskih parlamentarnih volitvah je dobila več kot 12 odstotkov glasov.
Nemška vlada je naredila ogromno napako, še preden je odprla meje. Dolgo časa je bilo znano, da bodo ljudje iz Sirije in Iraka prej ali slej prišli, a nihče se ni pripravil na to. Ko so begunci začeli prihajati v državo, je bilo že prepozno. To zdaj s pridom izkorišča AfD, vsekakor pa Nemčija ni izjema.
Seveda ni …
… kar je grozna stvar. Vsi si želimo svet razlagati čim bolj preprosto in za nesreče je najlažje okriviti ljudi »pod« nami. Prav to počne AfD – in to počne dobro, se bojim.
Kaj bi o tem porekel Johnny Cash, če bi še bil med živimi? Ameriški jug in country glasbo dandanes hitro povežemo s Trumpom in podobnimi rečmi, toda mož v črnem je bil vse prej kot tipičen državljan Arkansasa.
Evropejci težko dojamemo, da je človek lahko levičar in patriot hkrati. Cash je bil velik domoljub, a njegove ideje so bile povsem levičarske: zavzemanje za svobodo, skrb za revne in manjšine, predvsem za Indijance.
Kako na biografijo Johnny Cash: I See a Darkness (Zbirka Sanje, prevod Urška Brodar) gledate danes, več kot deset let po izidu?
Še vedno mi je všeč. No, nekatere ilustracije bi z veseljem zamenjal, a to se dogaja pri vseh delih. Predvsem me veselijo odzivi bralcev, ki se jih je zgodba resnično dotaknila: nekateri so priznali, da so na koncu imeli solzne oči. Tega sicer nisem načrtoval …
Zakaj jim je šlo na jok?
Bolj kot sama pripoved je vplivalo dejstvo, da je Johnny Cash oseba, s katero se ljudje zlahka poistovetijo. Je pozitiven karakter, vsi ga imajo radi, čeprav je v življenju prestal težavna obdobja, in precej drugačen od Fidela Castra in Nicka Cava. Slednjega ljudje obožujejo, ampak ni oseba, s katero se želijo poistovetiti.
Ste prepričani?
Cava obožujemo zaradi imidža, Casha pa zaradi karakterja: še v pozni starosti je bil izvrsten umetnik in zelo kul. Tudi on je imel svojo temno plat in strahove, o katerih je veliko govoril, a jih nikoli ni želel poglobiti. Iskal je odrešitev in jo našel v June Carter Cash. O tem pričajo njegove zadnje pesmi. Pokazal nam je, da lahko s temno platjo duše živimo normalno in da nas na koncu čaka odrešitev.
Johnny Cash: I See a Darkness.
Ilustracije Reinhard Kleist, © Carlsen Verlag. Za slovensko izdajo © Sanje, 2011
Sprva sem se ustrašil, saj sem za film izvedel, ko sem dokončal približno polovico biografije. Ker je bilo jasno, da bo predvajan pred izidom knjige, sem se bal, da bom izpadel kot plagiator. A zgodilo se je nasprotno: film je povečal zanimanje za Casha, kar je koristilo prodaji, poleg tega pa so knjigo pozitivno sprejeli tudi kritiki. Nihče je ni primerjal s filmom.
Verjetno zato, ker ste Casha predstavili iz povsem druge perspektive.
Osredotočil sem se na razmerje med umetnikom, njegovim delom in življenjem. Konkretno: s koncertom v zaporu Folsom, ki sem mu namenil precej prostora, sem želel pokazati, kakšen vpliv ima glasba na življenje ljudi; kakšna avantura in norost lahko postane koncert v zloglasnem ameriškem zaporu. Johnny Cash je tedaj kot country glasbenik izvajal čisti pank.
Po Cashu ste se osredotočili na ljudi, kot sta že omenjena Omarjeva in Cave, pa Harry Haft … Očitno se vam zdijo izkušnje ljudi, ki so veliko pretrpeli, zelo pomembne.
Všeč so mi »zlomljeni karakterji«. Zanimivo, da je Samia edina ženska med mojimi junaki in tudi edina, ki nima temne plati. In edina, ki na koncu umre. Med pripravo na Cavovo biografijo sem prebral ogromno njegovih intervjujev in knjig. Ugotovil sem, da imava zelo podoben pogled o delu umetnikov. Ustvarjamo ljudi, svet, vesolje. Ti ljudje nato oživijo in se morajo soočiti s svojo usodo. Med drugim pripovedujejo umetnikovo življenje, na koncu pa se moramo tudi mi, čeprav iz pozicije nekakšnega boga, ki jih je ustvaril, soočiti z njimi in svojo usodo – to sem želel prikazati v knjigi, zato dele Cavovega življenja pripovedujejo njegovi liki.
Kako navdušeni ste morali biti, ko je v spremni besedi vašo biografijo označil kot tisto, ki »se je najbolj približala resnici«?
Še preden sem začel z delom, sem Cava vprašal, ali bi sodeloval – in takoj je privolil. Izkazalo se je, da obožuje stripe, tudi mojega o Cashu. Večkrat sva se videla in slišala, nazadnje po njegovem koncertu v Berlinu. Zaradi izjemne, več kot dve uri trajajoče predstave takrat z glavo nisem bil na tem planetu. Vseeno sva spregovorila nekaj besed, še enkrat je pohvalil biografijo in mi dejal, da se ne bo preselil v Los Angeles, kot je pred letom dni izjavil v nekem intervjuju. Seveda me je njegov odziv razveselil. Spremno besedo je napisal zares genialno: od zadeve se je distanciral z umikom v tretjo osebo, v zadnjem stavku pa se v prvi osebi pošalil, da ni ubil Elise Day.
Zakaj je to rekel? V pesmi Where the Wild Roses Grow je precej jasno, da jo je ubil.
Tudi sam se sprašujem, zato sem mu ugovarjal: Seveda si jo ubil, ustvaril si jo in nato ubil! Nimam druge razlage, kot da se je želel pošaliti.
Anja Golob, urednica založbe, pri kateri so lani v slovenščini izšle Sanje o olimpijadi, je dejala, da znate pritegniti bralce, ki jih stripi sicer ne zanimajo. Se strinjate?
Teme, o katerih pišem, so zanimive za širok krog bralcev, skorajda univerzalno zanimive. Zgodba o somalski begunki vsekakor presega okvire stripa, podobno lahko trdim za biografije rock zvezd.
Poleg tega se – vsaj nekateri – junaki ujemajo z vašim stilom, ki še poudari njihovo že tolikokrat omenjeno temno plat.
Cash, Cave in Haft se odlično vklopijo v moj stil, ki – tako kot oni – vsebuje temno plat: uporabljam namreč ogromno črne barve in ostre linije. Tudi sicer sem pri izbiri likov pozoren, da ustrezajo mojemu načinu izražanja. Izjemo sem naredil le v primeru Samie, saj sem jo izbral zaradi družbenega konteksta. Kasneje sem opazil, da sem v tej knjigi postal preveč mehak, kar se mi je po eni strani zdelo zanimivo, po drugi strani pa sem bil razočaran. Zato sem se pri Cavu vrnil k bolj grobim potezam, ki sem jih uporabljal že v devetdesetih in sem z njimi ilustriral večino svojih del.
Kdaj ste se odločili, da boste življenje posvetili stripom?
Že v otroštvu sem jih rad bral. Nato sem se usmeril v bolj »resno« umetnost in jo tudi študiral, a sem k sreči kmalu ugotovil, da to ni zame, in se vpisal na študij grafičnega oblikovanja. Tam sem se spet srečal s stripom; največ sem bral Dava McKeana in Kenta Williamsa, ki sta ustvarjala s fotografijami, kolažem … Ta način pripovedovanja me je resnično fasciniral. Moja prva knjiga Lovecraft (1994) je bila v Nemčiji velika uspešnica, nato pa sem zapadel v krizo. V Berlinu sem v manjšem stanovanju živel »pankersko« življenje, ki mi je kot mlademu sicer ustrezalo, na neki točki pa sem imel vsega dovolj, saj je trpelo moje delo. Takrat sem se umiril in začel ustvarjati biografijo o Cashu. Ta se je odlično prodajala in mi zagotovila prepoznavnost, tako da se lahko danes preživljam s stripom.
Stripom ali risoromanom? V Sloveniji je to razmeroma nov prevod za angleški izraz graphic novel.
Sem stripar, ki ustvarja tudi risoromane, torej daljše stripe z resnejšo tematiko, ki so primerni za odrasle.
Znani ameriški stripar Alan Moore je nekoč dejal, da je risoroman le izraz za drag strip.
Mnogi bi se strinjali, meni pa je termin zelo všeč. Če si pred 25 leti v Nemčiji želel narediti strip z resnejšimi tematikami za odrasle, si težko prodal več kot tisoč izvodov, saj Nemci strip takoj povežejo s komičnostjo, poleg tega je bila striparska scena nasploh zelo šibka. To izvira še iz časov nacistične diktature. Pred tem so bili stripi v Nemčiji zelo priljubljeni, nato pa so jih nacisti prepovedali, ker se niso skladali z njihovo ideologijo.
Dolgo časa se ni nič spremenilo, šele izraz risoroman je poskrbel, da smo začeli strip dojemati kot umetnost, s katero lahko izpostavimo tudi resnejše in bolj zapletene stvari. Danes je situacija fantastična, imamo ogromno dobrih avtorjev, ki lahko živijo od prodaje stripov.
Kaj lahko poveste z ilustracijami, česar z besedami ne morete?
Ilustracija lahko vzbudi močnejša čustva, saj je krajša in bolj intenzivna; bralec lahko nanjo vrže le bežen pogled, pa bo začutil dogajanje. Dober primer je Joe Sacco, ki prepleta strip z novinarstvom. V običajnih časopisnih poročilih lahko berete o grozotah, na primer, kako ljudje pred streli tečejo po umazanih ulicah. Sacco, ki poroča iz Palestine, isto stvar pove z ilustracijo, le da nas z njo postavi bližje dejanskemu dogajanju.
In obratno? Tudi pisana beseda ima svoje prednosti.
Na podlagi besedila si lahko bralci v domišljiji ustvarimo zelo močne podobe. Ko ilustriram knjige drugih avtorjev, vedno pazim, da s svojim delom ne rušim teh podob. Nekateri pisatelji, kot sta Cormac McCarthy in Ray Bradbury, imajo občudovanja vredno sposobnost: slikajo z besedami.
Bradbury je bil vaš najljubši pisatelj že v otroštvu.
Všeč mi je njegov pripovedni slog. Ustvarjal je kompleksne domišljijske svetove. Ko sem bral zbirko kratkih zgodb Marsovske kronike, sem se počutil, kot da me je pisatelj prestavil v drug prostor, čeprav – kar je zelo zanimivo – nas je prek znanstvene fantastike in dogajanja v vesolju opozarjal na krivice na Zemlji, predvsem na ameriški odnos do Indijancev. Podobno lahko trdim za mojo najljubšo knjigo Nekaj zlega se nam približuje, ki sem jo lani tudi ilustriral. Za grozljivimi in znanstvenofantastičnimi prvinami se skriva pripoved o odraščanju. Kako fantastično se Bradbury po vsej knjigi poigrava z vsemi liki in jih razvija!
Za zaključek se vrniva h Cavu. Imate tudi njegovo najljubšo pesem?
Izpostavil bi Higgs Boson Blues, ker še vedno ne razumem povsem, o čem govori. Vedno me odpelje na noro popotovanje, a hkrati ostaja skrivnostna.
Takšna, kot je on.
Prav zares. Včasih vam ni treba razumeti vsega, je nekoč dejal.
Nick Cave: Mercy on Me Ilustracije Reinhard Kleist, © Carlsen Verlag. Za slovensko izdajo © V.B.Z. d.o.o., 2017
