Včeraj sem bil še otrok, danes sem starec. Vojna človeku ukrade življenje

Ena izmed deklic, ki ju je gospa tesno stiskala k sebi, je bila popolnoma bleda. Njene zaprte oči so bile pogreznjene globoko v temni očesni jamici.

sob, 05.03.2016, 06:00
»Lani je v eksploziji avtomobila bombe v Alepu umrl moj mlajši brat. Odneslo mu je pol telesa, a je bil še dve uri živ. Strašno rad sem ga imel. Ko je umrl, se je mojemu očetu skoraj zmešalo. Do tedaj je bil močan, nič ga ni moglo vreči iz tira. Potem je hudo zbolel. Zelo hudo.«

Medtem ko je tisoče beguncev na poti proti Evropi ujetih v Grčiji in je število sirskih beguncev v Turčiji že preseglo tri milijone, se številni Sirci želijo vrniti domov. Ne zaradi krhke ustavitve ognja, temveč zato, ker si životarjenja v begunstvu preprosto ne morejo privoščiti. Poleg najmanj enajstih milijonov ljudi, ki so razseljeni po Siriji, ti begunci pripadajo dnu človeške prehranjevalne verige. Ostali so brez vsega. Pregnani, izgubljeni, večkrat poraženi.

Sobotno jutro na mejnem prehodu Bab al Salama med Turčijo in Sirijo, ki je le štiri kilometre oddaljen od ključnih frontnih črt najbolj krvavega konflikta našega časa, je bilo turobno, hladno in deževno. Sirski družini iz Rake, prestolnice kalifata, ki ga je junija 2014 razglasila samooklicana Islamska država, sta pod ograjo in bodečo žico sedeli prav na meji svoje opustošene domovine. Tja so sredi noči prišli z avtobusom iz Adane, kjer so pol leta živeli na ulici. Sem ter tja so se moški člani družine odpravili do turških policistov, ki so stražili kovinska vrata, mejo miru in vojne. Vedno znova so se razočarani vrnili do žensk in otrok. Ti so bili zaviti v odeje. Zeblo jih je. Le v kratko majico oblečen deček je jokal.

Vračanje v Sirijo. Foto: Elio Germani

Mati Hadidža ga ni mogla umiriti. Verižno je kadila in hodila po robu živčnega zloma. Na vsak način se je hotela vrniti domov. Čim prej. Večer prej je namreč izvedela, da je bila v letalskem napadu na Rako, kjer pod vladavino Islamske države živi vsaj 250.000 ljudi, ubita njena mati. Gospe Hadidži se je mudilo na pogreb. Da bi se udeležila zadnje materine poti, je bila pripravljena umreti. Pot iz Azaza, ki ga še vedno obvladuje koalicija uporniških milic in Sirske svobodne vojske, do Rake je ena najbolj nevarnih v Siriji. Na njej je mogoče srečati vsaj ducat različnih paravojaških skupin. Tudi po vstopu na ozemlje, ki ga obvladuje Daeš (arabski izraz za Islamsko državo), ni dosti drugače. Skrajni islamisti na nadzornih točkah od ljudi – v sodelovanju z organiziranimi kriminalnimi skupinami – pobirajo denar za »varno« nadaljevanje poti. V obe smeri.

Smrt na poti v vojno

»Če mi zdaj ne bo uspelo priti domov, v Rako, se nikoli več ne bom vrnila v Turčijo. Naša družinska hiša kljub vsakodnevnemu bombardiranju še stoji. Imeli bomo vsaj streho nad glavo. Če nas bo zadelo, nas bo zadelo, inshallah. Raje dostojanstveno umrem, kot pa životarim v bedi,« je sama od sebe povedala povsem v črno odeta gospa Hadidža.

Ta stavek so kasneje drug za drugim ponavljali vsi njeni sorodniki, s katerimi sem se pogovarjal.

* * *

Že od ranega jutra je po asfaltni ploščadi pred mejnim prehodom počasi, a z nervoznim, nepredvidljivim korakom hodila Sirka, stara okoli trideset let. Oblečena v dolg siv plašč je v naročju držala v debelo odejo oviti hčerkici, morda dvojčici. Gospa se je izogibala pogledom. Vsake toliko je skoraj histerično zajokala. Osamljena v travmatiziranosti ni vedela, kaj storiti. Bilo je očitno, da želi s svojima deklicama na vsak način priti v bolnišnico v Azazu, prvem mestu na sirski strani meje. A turški policisti so jo vedno znova zavrnili, vsakič bolj grobo in osorno.

Ena izmed deklic, ki ju je gospa tesno stiskala k sebi, je bila popolnoma bleda. Njene zaprte oči so bile pogreznjene globoko v temni očesni jamici.

Čez eno uro je drobna deklica umrla.

Tedaj so turški policisti odprli vrata meje in ubogo gospo z deklico, ki je umrla na poti v vojno, spustili proti Siriji.

Kje je dno človeškega?

* * *

Tekel je prvi dan ustavitve ognja. Orožje je začasno potihnilo, prvič v petih letih vojne. Ustavitve ognja so se držali tudi pripadniki milice sirskih Kurdov (YPG), ki so v prvi polovici februarja s pomočjo ruskih letalskih napadov na uporniške položaje in posledičnega režimskega obleganja zasedli veliko ozemlja, kjer je kurdsko prebivalstvo v manjšini. Potihnilo je tudi turško topništvo, s katerim je Ankara, morda največji strateški poraženec sirske vojne, v sodnikovem podaljšku poskušala ustaviti napredovanje kurdskih sil, ki še nikoli niso bile tako blizu združitev vseh kurdskih ozemelj v Siriji v avtonomno celoto. Turčija je pripravljala kopensko ofenzivo, na mejo so pripeljali tanki, a njihovo gibanje je – za zdaj – zamrznjeno. Zelene luči za kopenski poseg ni bilo ne iz Združenih držav ne z vrha Nata, ki bi se moral ob morebitni turški kopenski operaciji na severu Sirije skoraj gotovo neposredno vojaško soočiti z Rusijo. Tega si, kot kaže, ne želijo ne v Moskvi ne v Washingtonu. Politični in strateški oportunizem je vsaj za nekaj dni ustavil množično pobijanje civilistov in nekaznovano divjanje vojnih zločincev v sirski svetovni vojni, v kateri sodeluje več kot sedemdeset držav.

Foto: Elio Germani

Kako je mogoče verjeti v mir?

»Ne verjamem v mir. Ne morem verjeti v mir. Po tolikih letih vojne sem se osvobodil vseh iluzij. Moja družina je plačala visoko ceno vojne. Skoraj vse sirske družine so plačale visoko ceno. In to ne v denarju, ampak v krvi. In tega se ne da vrniti. V ljudi sta se naselila sovraštvo in želja po maščevanju. Naša država je uničena. Sirska družba ne obstaja več. Edina možnost je, da bi vse začeli graditi iz točke nič. Tudi našo človeškost,« je vidno pretresen zaradi smrti male deklice na mejnem prehodu Bab al Salama dejal 25-letni Aladin al Nadžar iz Alepa, ki je v Turčijo iz največjega sirskega mesta prišel pred dvema letoma in pol. V mestu, katerega usoda bo določila usodo celotne države, je zdržal, kolikor je le mogel. Ker ni želel prijeti za orožje, se je, skupaj z očetom in materjo, podal v begunstvo.

»Puške sploh ne znam držati v rokah. Vojaškega roka nisem služil. Ko sem odšel iz Alepa, sem bil v zadnjem letniku študija angleščine. Preživljal sem se s poučevanjem angleškega jezika,« je nadaljeval urbani in umirjeni mladenič, ki v eni izmed številnih šol za sirske otroke v obmejnemu mestu Kilis, kjer se je število prebivalcev s predvojnih 90.000 povečalo na današnjih 200.000, poučuje angleščino. Pred tem je leto dni živel v velikanskem begunskem taborišču na meji, kjer je zagnal vrsto izobraževalnih projektov, saj po njegovih besedah taboriščno življenje najeda človeško substanco in ubija duha.

»Ves čas sanjam, da bi se vrnil v Sirijo. Razmišljam o Alepu in svojemu otroštvu. Res je, živeli smo v diktaturi, stene so imele ušesa, več čas so izginjali naši sorodniki, državo so obvladovali pripadniki različnih varnostno-obveščevalnih služb, a moji spomini so lepi. Verjetno je vedno tako, ko izgubiš nekaj, kar imaš rad. Tudi stari ljudje z nostalgijo govorijo o mladosti, čeprav so trpeli. Zato, ker so jo – izgubili. Tudi jaz sem izgubil svojo mladost. Včeraj sem bil še otrok, danes sem starec. To iz človeka naredi vojna. Ukrade mu življenje.«

Aladin se je spomladi 2011 na valu arabske pomladi hitro pridružil sprva miroljubnim protestom. S prijatelji in sošolci so vsak petek vzklikali protirežimska gesla in zahtevali več svobode. A režim je bil na to pripravljen: nad protestnike je poslal ostrostrelce in tanke. Ni bil pripravljen le režim. Nastali varnostni vakuum so hitro izkoristile tudi skrajne islamske skupine in njihovi tuji, večinoma saudski in katarski pokrovitelji. Poti nazaj ni bilo več. Po Aladinovem mnenju je tudi nikoli ne bo.

Sirija je mrtva.

Tako mrtva kot tista deklica, ki ji niso dovolili niti, da bi umrla doma.

* * *

»Slabo spim. Težko je. Poskušam ostati priseben. Ogromno vlagam vase. Berem, učim se, poskušam napredovati kot človek in kot intelektualec. Želim se znebiti slabih občutkov in nakopičenega sovraštva, ki vre v meni. Včasih si ne morem pomagati … Lani je v eksploziji avtomobila bombe v Alepu umrl moj mlajši brat. Odneslo mu je pol telesa, a je bil še dve uri živ. Strašno rad sem ga imel. Ko je umrl, se je mojemu očetu skoraj zmešalo. Do tedaj je bil močan, nič ga ni moglo vreči iz tira. Potem je hudo zbolel. Zelo hudo. Že nekaj časa je v bolnišnici v Gaziantepu. Slabo je z njim. Zdaj je družina odvisna od mene. Tudi zato si ne smem privoščiti, da bi se zlomil. Prepričujem se, da je usoda v mojih rokah in seveda tudi v božjih,« je tiho pripovedoval Aladin al Nadžar, ki se je lani poročil in pred nekaj tedni dobil sina Ahmeda. Poimenoval ga je po pokojnem bratu.

Ko sva se dan pozneje na lepo sončno nedeljo sprehajala med bogatimi oljčnimi nasadi, ki ležijo prav na meji med Turčijo in Sirijo, tako rekoč po frontni črti, so nama nasproti ves čas prihajali mladi fantje in dekleta, ki so Aladina spoštljivo, a hkrati izjemno toplo pozdravljali. Z vsakim je izmenjal vsaj nekaj besed. Bili so njegovi nekdanji učenci iz bližnjega begunskega taborišča. Jasno je bilo, kaj je njegova misija.

Ujeti

Le nekaj sto metrov od mejnega prehoda Bab al Salama so turške oblasti ob pomoči humanitarnih organizacij v zadnjih tednih na sirskem ozemlju postavile improvizirana begunska taborišča, v katerih trenutno živi okoli 140.000 ljudi. Večina izmed njih je sredi februarja pred ruskimi bombniki in napredovanjem režimskih sil zbežala iz obleganega Alepa in ozemlja severno od najstarejšega mesta na svetu, ki ne umira od starosti, ampak zaradi človeka. Množice beguncev turške oblasti niso spustile prek meje. Namestile so jih tik ob meji – kot nekakšen živi ščit pred napredovanjem kurdskih enot. Ti ljudje ne morejo ne naprej ne nazaj. Ujeti so.

* * *

Tridesetletnemu Abdulu Karimu al Letu je turško mejo uspelo prečkati le zato, ker je bil huje ranjen v napadu ruskega letalstva na strateško izjemno pomembno mesto Tal Rifat, ki leži na pol poti med turško mejo in Alepom. Za Tal Rifat, od koder sem poročal pred tremi leti, ko je bilo mesto pod nadzorom Sirske svobodne vojske (FSA), so se v zadnjih letih bojevali vsi ključni akterji sirske vojne, v drugi polovici februarja pa so ga zasedli pripadniki kurdske milice YPG. Iz mesta, ki je bilo v letalskih napadih skoraj povsem uničeno, je v nekaj dneh zbežalo okrog 40.000 ljudi.

Abdul Karim al Leto, ki je v ruskem letalskem napadu izgubil sina. Foto: Elio Germani

Abdul Karim je bil eden redkih, ki mu je uspelo priti v Turčijo, a neskončno raje bi ostal na svojem domu. Ali kjer koli drugod v Siriji. Toda moral je v bolnišnico, saj so bile njegove rane tako hude, da ga v Siriji ne bi mogli rešiti. Svetlolasi Abdul, s katerim sva se srečala na njegovem skromnem začasnem domovanju na obrobju Kilisa, kjer živijo izključno sirski begunci, je preživel. A to mu nič ne pomeni. V letalskem napadu ruskih sil je namreč umrl njegov desetletni sin Omar.

»Bil je povsem navaden dan. Nisem pričakoval napadov. V Tal Rifatu je bilo mirno. Odločil sem se, da se s traktorjem zapeljem do svoje njive. Moral bi posaditi sadike. Poleg mene sta na traktor sedla še sin Omar in nečak. Rekla sta, da mi bosta pomagala. Odpeljali smo se,« je pripoved s cmokom v grlu v temačni in zakajeni sobi, v kateri skoraj ni bilo kisika, začel Abdul Karim. Težko je govoril. Šrapneli so mu prestrelili hrbet, prsi, rame in noge. A neumno bi bilo napisati, da je imel srečo.

»Nenadoma sem zaslišal hrup letal. Kmalu so bila povsem blizu. Počilo je …«

Abdula je sila bombne eksplozije vrgla s traktorja. Za nekaj časa, ne ve, za koliko, je izgubil zavest. Ko je, huje ranjen in v velikem šoku, prišel k sebi, je želel umreti. Takoj.

»Omar … oba dečka sta bila nepremična. Omarja je šrapnel zadel v sredino čela. Imel je odprte oči, a bil je mrtev. Jaz se nisem mogel premakniti. Vse me je bolelo. Nič nisem mogel narediti. Pritekli so sosedje. Od nekod je pripeljal rešilec. Skupaj z mrtvima dečkoma so me odpeljali v Turčijo. Zdaj sem tu, a hočem nazaj v Sirijo.«

Abdulova zgodba ni izjema.

Abdulova zgodba je pravilo.

Zato je tako prekleto težko verjeti v mir. Ali vsaj upati nanj.