Večno vprašanje je, ali imamo pravega človeka na pravem mestu

Strateg kulturne politike že šesto leto poveljuje centru urbane kulture Kino Šiška na Trgu prekomorskih brigad. Njegova pot se je vila iz podzemnih bunkerjev alternative prek kuloarjev ministrstva za kulturo, kjer si je, lahko tudi rečemo tako, sam tlakoval pot na čelo leta 2009 ustanovljenega kulturnega centra, ki je v mestu prevzel vodilno vlogo pri predstavljanju sodobne urbane kulturne ponudbe.

V petih letih se je ekipa devetih zaposlenih izkazala. Pripravili so več kot 1300 dogodkov in sprejeli skoraj 350.000 obiskovalcev. Na leto se v Kinu Šiška povprečno zgodi več kot 270 dogodkov, ki jih obišče okoli 67.500 ljudi, zasedenost prizorišč je 74-odstotna, na odrih Kina Šiška pa na leto nastopi približno 1500 umetnikov.

Simona Karduma je na podlagi preteklih zaslug ustanoviteljica, mestna občina Ljubljana, nagradila s še enim mandatom na mestu direktorja Kina Šiška. Čeprav sam ostro kritizira dosmrtno mandatarstvo direktorskih pozicij v javnih zavodih in ni naklonjen zaposlovanju za nedoločen čas, je novi mandat z veseljem sprejel, a je brez dvoma njegov zadnji, pravi.

»Fantazme umetniških vizij podeljujejo življenju smisel – toda te iste fantazme lahko smislu odvzamejo tudi življenje.« To je citat iz predstave Brigade lepote, ki ste jo v Gledališču Helios igrali v devetdesetih. Kako bi simboliko iz Brigad lepote prenesli na dogajanje na Trgu prekomorskih brigad?

Te norosti, te logične, celo oksimoronske zanke so moja stalnica še iz študentskih let. S kolegoma Markom Peljhanom in Vladom G. Repnikom smo ta nenavadni eksperiment, imenovan Brigade lepote, ustvarjali celo leto. Takrat je bil še čas za premislek. Danes ga ni več, vsaj tako pravijo. Čas za reflektivno razdaljo je danes preskromen. Za to smo si krivi tudi sami. Upam si reči, da smo v Kinu Šiška dali smisel umetniški norosti, neki zgodbi, ki je bila vsaj delno utopična. Zavedajoč se samozadovoljnosti, nedialoškosti in slovenske zaprtosti – mentalitetne in realne ter kolektivne obsedenosti z drobnarijami, je bilo to težko dejanje. Moja ekipa ni razmišljala na način: zdaj bomo imeli svojo hiško, kjer bomo delali, kar bomo hoteli. Naša samozahteva je bila, da zgodbe ustvarjamo za druge. Takoj je zavel duh odprtosti, svobode.

In kako vam je kot Notranjcu všeč Šiška?

Seveda sem zaprisežen Notranjec, da ne bo pomote, ampak sem v teh letih postal tudi Šiškar. Ko grem iz Kina Šiška v center, še vedno pravim, da grem v Ljubljano. To je stvar lokalpatriotizma. Po petih letih je tudi »centrala« že ugotovila, da s(m)o s Kinom Šiška zadeli v polno. Ta del četrti je postal živahen. Ko je bila tu še gradbena jama, je bil to kraj strahov, duhov, bolnikov, ki so se sprehajali okoli bližnje bolnišnice. Zdaj je ta trg poln življenja. Samo še uradniki iz upravne enote dobijo druge prostore, pa bo v sosednji zgradbi nastal logistično-kreativni center, ki bo naravni zaveznik našega Kina Šiška. Šišenska zgodba se razvija zelo dobro.

Mimoidoča zmoti pogovor z vprašanjem, ali je varno pred mestnim redarstvom parkirati ob M-hotelu.

»Seveda. Ne skrbi, v Šiški si,« se glasi odgovor.

Skratka, zgradili smo izjemne medsosedske odnose, vključno z M-hotelom in drugimi okoliškimi stanovalci. Grafitarji se gredo legalizirano ilegalo v podhodu pod Celovško, sodelujemo s četrtno skupnostjo, z zavodom Mladi zmaji, z osnovno šolo ... Šiška ima 36 tisoč prebivalcev in je najbolj urbanizirano območje v Sloveniji, kot sem zadnjič slišal na Valu 202. Potencialne publike je torej veliko.

Kako pa sta zadnje čase kaj z »vašim Notranjcem«, kot ljubkovalno imenujete župana Jankovića?

Najprej me je začel tako klicati on, zdaj pa jaz njemu pravim tako. Čeprav se seveda vikava. Ponosen je, ker je njegova mama iz Loške doline. Ko sva se prvič spopadla – najino prvo srečanje je bilo namreč nekoliko konfliktno –, je sam ugotovil, da smo Notranjci trdi in zahojeni kot bukev, a hkrati mehki in odprti kot Cerkniško jezero. Taki smo.

Želeli ste si še en mandat. In ga dobili. Kolikšen del svojega poslanstva morate v Kinu Šiška še dokončati?

Ta mandat in nikoli več, vsaj ne v Kinu Šiška. Tu smo nekatere stvari standardizirali. Ko prideš v Šiško, se ve, da boš deležen določenega standarda – kar se tiče selekcije, produkcije, organizacije dogodkov, pestrosti ponudbe ... To naj bi bilo sicer samoumevno, a ni nujno tako.

Trenutno je v ospredju mreženje v mednarodnem prostoru. Ravno smo se prijavljali na razpise Kreativne Evrope. Ustvarjalno, poustvarjalno, producentsko mreženje, ki omogoča predstavitev mladih slovenskih ustvarjalnih potencialov v Evropi in po svetu. Spodbujamo uvoz-izvoz, mreženje na vseh področjih in se trudimo pridobiti mednarodno občinstvo. Zelo spodbujam dodatno izobraževanje zaposlenih v Kinu Šiška. To so pomembne stvari, ki jih je treba speljati, in prepričan sem, da nam bo uspelo v tem mandatu.

Kako Kino Šiška kotira na »mednarodni borzi«?

Ne morem reči, da naše delnice ravno rastejo, ampak so stabilne. Mikropogled v naše poslovanje priča o tem, da smo stabilni, če govorimo samo o financah, kar se tiče obsega programa, pa smo zasedeni do konca leta. V petih letih se je dostopnost do glavnih igralcev na našem področju bistveno povečala. Z glavnimi igralci, skoraj polbogovi, mislim sicer zelo nedostopne agencije, menedžmente določenih bandov, tudi nekatere nevladne organizacije, institucije ... Ne smem pozabiti na slovenske kolege in kolegice, ki so tudi izjemno dobri promotorji in menedžerji. Demantiram tezo, da imamo obubožano elito kulturnih menedžerjev v Sloveniji. Res se na kadrovske razpise za velike institucije nihče ne javi, a sem prepričan, da to ni prava krvna slika. Imamo veliko sposobnih mladih kadrov.

Sicer ostro nasprotujete »dosmrtnemu« imenovanju direktorjev v javnih zavodih. Ste tudi proti zaposlovanju umetnikov za nedoločen čas.

Absolutno sem proti dosmrtnemu zaposlovanju. Podpiram zaposlovanje, vezano na mandate, za direktorja na primer pet let, z možnostjo obnovitve pogodbe. Obstajajo tovarne fakultet, ki proizvajajo diplomirance, doktorje, ki v obdobju študija nimajo kje nabirati izkušenj. Kako naj potem pričakujejo, da bodo dobili službo? Prišlo je do velikega medgeneracijskega razkoraka: na eni strani tisti, ki imajo pravico do dela in vseh socialno-finančnih bonitet, na drugi strani prekariat, ki ni upravičen do ničesar. Danes gre za drugačen način produkcije, življenja in organizacije dela. V Kinu Šiška smo izvedli pilotni preizkus, da je ekipa ljudi, ki sem si jih izbral, vezana na moj mandat. Izkazalo se je, da se ti ljudje zavedajo, da se morajo truditi, ker njihova pozicija in služba nista samoumevni. Ob tem je seveda treba poskrbeti, da se take nestalne zaposlitve ob uspešnosti primerno nagradi, stimulira; upam, da bo predlog novega kulturnega zakona to omogočil. In da se te ljudi lahko ponovno zaposli, brez javnih postopkov in razpisov. Pomembno je tudi, da obstaja možnost fleksibilnih zaposlitev, najemanje zunanjih sodelavcev. V Kinu Šiška prakticiramo sklepanje enoletnih pogodb. Povprečno jih je na leto skoraj trideset.

Na tem področju se kljub menjavi ministrov ni kaj dosti spremenilo. Kaj pričakujete od nove ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, ki se je v javnosti že soočila s kritikami, še preden je nastopila mandat?

Mislim, da je ministrstvo kot organ pričelo hirati ob prihodu prve Janševe vlade. Delno je vtis popravila ministrica Širca s povečanjem proračuna za kulturo, minister Turk je, kot vemo, poskrbel za sinergično samomorilsko odmrtje, in ko je že kazalo, da bo s prihodom ministra Grilca vsaj na sistemski in deloma operativni ravni trend ustavljen, se je zgodila nova ministrica. Nekompetentna in brez referenc, s čimer se tudi sama javno »pohvali«. Kaj naj torej pričakujem? Nič dobrega. Zmanjševanje rekordno nizkih državnih proračunskih sredstev za kulturo (pa čeprav bi po veljavnem proračunu za leto 2015 morala naraščati), kontraproduktivno zniževanje plač v javnem sektorju, vpliv interesnih cehovskih lobijev na financiranje in nadaljevanje uravnilovske logike, ki vse akterje silijo v diletantizem in mediokriteto. Njene prve kadrovske odločitve že napovedujejo črn scenarij. Komunike v imenu omike, ki mu ni para v sodobni zgodovini in v katerem preko PR-službe grozi novinarjem in mnenjskim voditeljem, pa kaže na totalno nerazumevanje in nepoznavanje slovenske kulturne in medijske krajine. Bo poskusila vsaj z novim »kulturnim modelom«? Nisem prepričan.

Nizka državna proračunska sredstva nalagajo javnim zavodom, da si priskrbijo vedno višji delež lastnih prihodkov. Ta po podatkih MOL v Kinu Šiška v zadnjih letih pada. Čeprav obisk raste in je dogodkov okoli 270 na leto. Kako se boste lotili tega področja?

Lani je na statistiko vplival nakup novega ozvočenja, hvala ustanoviteljici, kar je kot izredna investicija povzročilo drugačno razmerje med vrstami prihodkov. Od polnega leta 2010 se delež lastnih prihodkov Kina Šiška giblje blizu 50 odstotkov. To je ogromno, več kot jih zbere Cankarjev dom. Morda smo blizu Narodnemu domu v Mariboru. A to je približek maksimuma. Veliko več se ne da storiti. S pridobivanjem zaupanja na državni in evropski ravni ter z dodatnimi javnimi subvencijami pokrijemo realni izpad dohodka iz inkasa.

Kako se javni interes, ki ste ga že večkrat problematizirali, kot poslanstvo javnega zavoda tepe z zakonitostmi trga?

Verjamem, da se ob omembi trga dela na področju kulture marsikdo prime za pištolo, ampak priznajmo si, kulturna dobrina, kot jo definira zakon, je vedno tudi tržno blago. Bodisi brezplačna bodisi plačljiva – to je druga zgodba. Trg pomeni uporabnika, javnost in obiskovalce. Hendikep slovenske kulture je, da si ne prizna, da je treba graditi in kultivirati tudi občinstvo in mu znati prisluhniti. Javnost, ne samo medijska, je bistvena zato, da utemeljuješ svoj obstoj.

Javni interes ni interes, kot ga razumejo uradniki, politiki, strokovnjaki in večni direktorji. Zakon bi moral jasno določati, da je treba pozicijo politike oslabiti, ko gre za strokovne odločitve, vprašanje kadrovanja in civilni dialog. Okrepiti je treba nacionalni svet za kulturo in mu dati več pooblastil. Prepričan sem, da morajo obstajati stalne dialoške skupine, za resen dialog s političnimi odločevalci, uradniki in stroko. Stroka mora imeti možnost razdeljevanja sredstev, seveda na podlagi resnih evalvacij projektov in programov. Tako bi se tudi odgovornosti in pristojnosti jasno določile in se ne bi mogle več prelagati na akterje v znamenitem trojčku: politik, uradnik, strokovnjak. Poleg tega bi morali imeti tisti, ki proizvajamo vsebine, možnost sovplivanja na sistemsko kulturno politiko. Primer delegatskega sistema je bil med prvimi vpeljan ravno v Kinu Šiška. V svetu imamo tako tudi dva zastopnika interesne sfere.

Kot strastnega vrtnarja – vaša hiša v Markovcu je v kategoriji najlepše urejene individualne hiše prejela najvišje ocene v akciji občine Loške doline – vas vprašam, kako pomemben v kulturi je moment trajnostnega razvoja, samoiniciative in samooskrbe, ki je sicer na področju agrokulture v Sloveniji po raziskavah na najnižji stopnji v Evropi. Kako (privz)gojiti te kulturne vrednote?

Ne bi posplošil in obsodil kar vseh javnih institucij; nekatere so prepustne, odprte, začutijo, da se potenciali skrivajo v mladi generaciji, znajo biti mentorji, usmerjati, prisluhniti in tudi pomagati, ne samo s prostori, ampak tudi finančno. Druga realnost pa je pretirana odvisnost od javnih sredstev, predvsem samo od enega naslovnika. V Sloveniji je 250 javnih zavodov in več tisoč nevladnih organizacij, ki so odvisne od države ali od občin. Ne glede na to, da so slovenski producenti in organizacije izredno uspešni na evropskih razpisih, jih je malo, ki jih to zanima. Ne uvidijo, da to ponuja možnost dopolnjevanja, nadgrajevanja ali pa celo izumljanja novih vsebin. S pomočjo občinstva, stalnih obiskovalcev, spretnih pogajanj s poslovnimi partnerji, donatorji in sponzorji se da nadomestiti izpad sredstev iz javnih proračunov.

Rezi, v povprečju 20-odstotni, so dodobra načeli kondicijo posameznih slovenskih kulturnih operaterjev. Treba je strniti vrste in bistveno sovplivati k povečanju proračuna, hkrati pa razmišljati o strategijah, kako iz drugih virov dopolnjevati svojo lastno dejavnost. Tu so še rezerve, ki jih imajo predvsem javne institucije – gre za oddajanje kapacitet, storitev, gostinsko ponudbo –, to je realni denar. Kot bi rekel Peter Handke, smo kulturne institucije nedoločljiv meteorološki pojav. Toda tukaj smo, v družbi bližnjih potencialnih trgov. V preizpraševanju in skeniranju potencialnega občinstva večina kulturnih institucij in pomembnejših igralcev zelo zamuja.

Pri detektiranju ciljne publike predvsem za nišne kulturne vsebine so precej uspešni nekateri samonikli alternativni prostori. Kateri so primeri dobre prakse?

V tem kontekstu je pomembno klubovje na Metelkovi. Je fenomen, ki je prerasel slovenske okvire. Ljudje, ki prihajajo iz tujine, se ne morejo načuditi, da sploh kaj takega obstaja, in to napol legalno. Primeri dobre prakse so tudi v drugih slovenskih mestih, Mariboru, Kopru, Novem mestu, Kranju, Novi Gorici ... In ne govorim o klasičnem podtalju. Povsem neizkoriščen potencial pa so kulturni domovi, kulturni centri, ki jih je na Slovenskem okoli 50. Tistih vitalnih, ki imajo infrastrukturo in redno proizvajajo dogodke za lokalno in regionalno publiko. Čas je, da scena med sabo naredi resen strokovno-estetski obračun. Ali drugače: naše večno vprašanje je, ali imamo pravega človeka na pravem mestu. Sistemske spodbude morajo obstajati, nova zakonodaja jih mora omogočiti. Odgovornost državne in občinske politike je, da deluje po vzoru Ljubljane, ki v letih krize ni zmanjševala proračuna za kulturo, temveč ga je celo zviševala. Drugi način pa je preoblikovanje določenih mentalnih in komunikacijskih vzorcev, ki znajo biti strašansko zagrenjeni in samovšečni. Treba je prisluhniti potencialnemu občinstvu. Ne maram izraza ciljno občinstvo, ampak raje rečem potencialno, ker če ga ne zaznaš, še ne pomeni, da ne obstaja. Pri Šiški mi je všeč ravno to, da nimamo ciljnega občinstva – ker je naše občinstvo zelo raznoliko, se pojavlja sproti in se regenerira.

V enem od intervjujev ste napovedali nadgradnjo Šiškine zgodbe, poleg okupacije zgradbe občine tudi razglasitev Slovenije za prvo umetniško državo na svetu. Še korak dlje od ideje, da bi Ljubljana postala kulturna prestolnica Evrope.

Ta druga ideja je zlahka uresničljiva, sploh če bo vse pravočasno pripravljeno za novo izbiro evropske prestolnice kulture, ki bo čez deset let znova pripadla Sloveniji, v navezavi z Nemčijo. Upam, da bo realizacijo dobila Ljubljana in da bo uspešna tudi v trajnostnem delu, ne samo vsebinskem, torej v delu, ki govori o infrastrukturi, novih prostorih, novih ljudeh in novih vsebinah. To so enkratne priložnosti, ki jih lahko zelo dobro izkoristiš, lahko pa jih zamudiš.

Kar se tiče umetniške države, pa je to domislica, ki sva jo skovala s kolegom Petrom Tomažem Dobrilo, snovalcem velikih utopij. Če bi ministrica za kulturo uvidela resnost te namere in bi jo predala v odločitev državnemu zboru, bi seveda midva napisala zelo resno utemeljitev za to idejo. Govora bi bilo o kulturni ali celo duhovni diplomaciji.

Bi spet uvedli kulturna atašejstva po svetu?

Ne, menim, da je to napačna smer – povečevati število konzularnih predstavnikov, ki konec koncev nimajo nikakršnih pristojnosti, niti finančnega zaledja. Nikoli ne bomo tak imperij. Za bolj uspešno se je izkazala zgodba z umetniškimi ateljeji oziroma rezidencami za vse ustvarjalne profile. V predalu kulturnega ministrstva se skriva mreža, ki sem jo sam izdelal. Poleg ekspozitur v New Yorku, Londonu, Berlinu in na Dunaju bi morali imeti ateljeje v vseh pomembnih mestih na vseh kontinentih. Vsaj še na zahodni ameriški obali, v Braziliji, Južni Afriki, Indiji, na Kitajskem, Japonskem, v Avstraliji, Rusiji ... Slovenske umetnike bi morali pošiljati v tujino, da se tam dodatno izobrazijo in so kreativni v ne tako samozadostnih okoljih. Gre za precej majhen proračunski vložek, samo nekdo se mora lotiti te zgodbe.

Imate že kakšno zamisel, česa se boste lotili vi, ko bo konec vašega drugega mandata v Kinu Šiška?

Seveda imam. Politik še nisem bil, kar pomeni, da bi bil lahko počasi minister za kulturo. Ker že mnogo let spremljam slovensko nacionalko, si želim, da bi nekoč postal direktor Televizije Slovenija. To je nekaj, v čemer se še nisem preizkusil. Tisto, kar sem že delal, me ne zanima več.